Danes 24-letna Tara Katarina Milić dobro ve, o čem govori, ko je govora o študiju v ZDA. Še pred odhodom tja je resno igrala tenis, nato pa je med letoma 2021 in 2025 štiri sezone igrala za priznano univerzo Purdue, ob tem pa zelo uspešno opravljala študij managementa in marketinga.
Ljubljančanki je bil sicer šport položen v zibelko. Njen oče Marko Milić je bil namreč vrhunski košarkar in prvi slovenski košarkar, ki je zaigral v ligi NBA. Zelo uspešna košarkarica je bila tudi njena mama Vesna, njenima sestrama pa je šport prav tako blizu. Tara je kljub temu že zgodaj vedela, da profesionalni tenis ne bo njena glavna pot.
Danes želi svoje znanje in izkušnje prenesti na mlade športnike in jim pomagati pri izbiri prave univerze. Prepričana je, da je v Sloveniji in širše na Balkanu še veliko neizkoriščenega potenciala in da številni mladi niti ne vedo, kam vse jih lahko pripelje šport.
V intervjuju je razkrila, zakaj je bil zanjo večji kulturni šok vrnitev v Slovenijo kot odhod v ZDA, katere pasti čakajo mlade pri izbiri univerze in zakaj se jim lahko čez lužo odprejo priložnosti, o katerih prej niso niti razmišljali. Med drugim je spregovorila tudi o pripravništvu pri Dallas Mavericksih in razkrila, koliko stika je imela takrat z Luko Dončićem.
Že zelo zgodaj je vedela, da se bo odpravila na študij v tujino.
Foto: Osebni arhiv
Kako težka je bila odločitev, da pri 18 letih odidete v ZDA in na ta način zapustite domače okolje, prijatelje in nenazadnje tudi družino?
Prihajam iz športne družine, zato so mi bile takšne stvari precej domače. Vedno je bil kdo v tujini in pri nas je bilo povsem naravno, da slediš svojim sanjam in srcu. Že dovolj zgodaj so me usmerili v razmišljanje, da bi bile ZDA zame dobra možnost. Predvsem zato, ker sem že zgodaj vedela, da ne želim igrati profesionalnega tenisa. Študij v ZDA v kombinaciji z igranjem športa je za mlade zelo dobra možnost. Moji starši so to vedeli in mi jo na srečo predstavili zelo zgodaj. Že v srednji šoli sem se začela osredotočati na odhod in se nanj tudi pripravljati. Ko sem dopolnila 18 let, sem bila zato že kar dobro pripravljena.
Kako hitro ste se navadili na življenje v ZDA? Ste morda kdaj podvomili o svoji odločitvi?
Vsakemu, ki gre od doma, se kdaj zgodi, da v težkih trenutkih pogreša družino, prijatelje, fanta … Zase lahko rečem, da sem bila precej dobro pripravljena in da nisem potrebovala veliko časa, da sem se navadila na življenje tam. Ko te ta sistem enkrat posrka vase, niti nimaš časa razmišljati o tem, kaj ti morda manjka. Imaš namreč toliko obveznosti, da si ves čas zaposlen. Če sem iskrena, je bil zame večji kulturni šok, ko sem se po štirih letih vrnila v Slovenijo, kot takrat, ko sem odšla v ZDA in se morala navaditi na nove stvari.
Kaj je bil za vas največji kulturni šok, ko ste se vrnili domov?
Predvsem to, da imaš v ZDA občutek, da je vse mogoče. Mislim, da se mi v vseh štirih letih ni zgodilo, da bi mi kdo rekel, da se česa ne da narediti ali da nečesa ne bom zmogla. Tudi pri nas ti tega nihče ne pove neposredno, vendar se čuti razlika v tem, kako v ZDA podpirajo velike sanje in ljudi, ki so delavni ter želijo nekaj narediti. To je zame največja razlika.
Veliko mladih sanja o ameriškem univerzitetnem športu, redki pa vedo, kako je vse skupaj videti v praksi. Nam lahko razkrijete, kaj vas je tam najbolj presenetilo?
Najbolj me je presenetilo, da lahko v ZDA združiš študij in šport na zelo visoki ravni. To je tudi največja prednost njihovega univerzitetnega športa. V Evropi je kaj takšnega včasih zelo težko doseči, ker nimamo takšnega sistema. Presenetil me je tudi njihov zelo pozitiven odnos, predvsem do športnikov. Res cenijo vse vrednote, ki jih imamo športniki, torej delavnost, organiziranost, zagnanost in disciplino. Tudi v šoli znajo pogledati nekoliko širše, razumeti športnike in jih ceniti z različnih zornih kotov. To mi je zelo ostalo v spominu in še danes mi je toplo pri srcu, ko se spomnim, kako sem se tam počutila kot študentka športnica.
“Počutiš se, kot da si del sistema, v katerem je vse urejeno.”
Foto: Osebni arhiv
Vaš urnik je bil verjetno precej naporen. Kako vam je uspelo usklajevati vse obveznosti, torej teniške treninge, študij, potovanja …?
Velika prednost je, da na univerzi študiraš in zanjo tudi igraš tenis oziroma se ukvarjaš s svojim športom. Vse počneš za isto ustanovo, zato imajo velik interes, da lahko usklajuješ športne in študijske obveznosti. Usklajevanja med treningi in študijem je zelo veliko, vendar vse skupaj deluje kot celota. Počutiš se, kot da si del sistema, v katerem je vse urejeno. Vse se da prilagoditi in dogovoriti.
Če na hitro povzamem vsakdanjik. Zjutraj smo imeli zgodnji kondicijski trening ali trening v fitnesu, nato si šel za nekaj ur na predavanja in takoj potem nazaj na teniški trening. Takšen urnik zahteva veliko discipline in nanj moraš biti pripravljen. Pri nas smo vsi vajeni zelo trdo delati. Poznam športnike, ki že vse življenje dajejo vse za šport in so ob tem uspešni tudi v šoli. Zanje je takšen sistem pravzaprav raj.
V zadnjem času je veliko govora o tem, da vse več mladih športnikov odhaja v ZDA. Se vam zdi, da ameriški univerzitetni šport postaja že skoraj profesionalen? Ste imeli takšen občutek že v času svojega študija?
Res je, v univerzitetnem športu so se začeli obračati zelo veliki denarji. Sama sem v ZDA odšla s polno štipendijo in že to, kar dobiš z njo, je skoraj nepredstavljivo. Govorim o opremi, fitnesih in drugih pogojih. Teniški igralci smo imeli v svoji dvorani zasebni fitnes, zgrajen samo za deset fantov in deset deklet, ki smo bili v ekipi. V šport vlagajo praktično neomejene količine denarja.
V zadnjih letih so se spremenila tudi pravila, zato lahko športniki zaslužijo še dodaten denar. Vse skupaj se je začelo globalizirati in postaja vse bolj profesionalno. Pri nas vidimo predvsem, da je zelo priljubljena košarka in da veliko košarkarjev tam najde zelo dobre možnosti, tako s finančnega vidika kot z vidika nadaljnjega razvoja. Še posebej zdaj, ko tja odhaja vse več mednarodnih športnikov. Vse skupaj postaja globalna liga. Ni več tako, da greš v ZDA samo študirat in si morda malo podajati žogo. Tja greš zares delat, lahko napreduješ in se pripraviš na naslednji korak.
Tari Katarini Milić je veliko pomenila tudi dobra izobrazba.
Foto: Osebni arhiv
Kaj vam je pa študij v ZDA dal kot osebi?
Že to, da se pri 18 ali 19 letih odpraviš na drugo celino, je nekaj posebnega. Ni pa tako, da te pošljejo sredi ničesar in starše nato vsak večer skrbi, kako si preživel dan in ali ti bo uspelo. Če prideš tja kot športnik, imaš za vse poskrbljeno. Tvoja naloga je, da opraviš svoje obveznosti, torej študiraš in treniraš na najvišji ravni ter daš vse od sebe. Prav to od tebe tudi zahtevajo.
Takšna samostojnost in odhod v svet ti prineseta toliko vrednot in izkušenj, da jih sploh ne bi naštevala. Mislim, da takšna izkušnja vsakemu mlademu človeku da zelo veliko. Ob tem se lahko razvija tudi športno, na koncu pa pridobi diplomo ene izmed zelo priznanih univerz.
Ste se kdaj poigravali z mislijo, da bi ostali v ZDA, ali je bil vaš načrt vedno vrnitev domov?
Sprva sem nameravala v ZDA ostati še eno leto in opraviti magisterij, nato pa sem se odločila, da ostanem doma ter začnem svojo novo pot, na kateri mladim pomagam do podobne izkušnje. Evropo imam sicer zelo rada in vedno sem se želela nekoč vrniti. Mogoče ne tako zgodaj. Ne bom rekla, da se nekoč ne bom vrnila v ZDA. Vrata si puščam odprta, saj je tam zelo veliko priložnosti za mlade.
Koliko danes še igrate tenis?
Prihajam iz športne družine, zato bi se športu zelo težko izognila, tudi če bi se mu želela. Na srečo v njem uživam, saj sem z njim odraščala. Moja srednja sestra še vedno igra tenis, letos pa sem jo kot trenerka veliko spremljala na turnirjih. Tako me tudi ona še kdaj spodbudi, da z njo opravim kakšen trening, kar mi ustreza. Da bi trenirala sama, pa ne. Kot sem že omenila, sem že zelo zgodaj vedela, da ne bom profesionalna igralka. Zdaj sem bolj v pomoč drugim.
“Že med študijem se je name za nasvet obrnilo veliko mlajših teniških igralcev in drugih športnikov.”
Foto: Osebni arhiv
Danes želite predvsem pomagati mladim športnikom pri odhodu v ZDA. Kdaj ste začutili, da bi jim lahko pomagali s svojimi izkušnjami?
Že med študijem se je name za nasvet obrnilo veliko mlajših teniških igralcev in drugih športnikov. Včasih preprosto ne veš, kje začeti in na koga se obrniti. Stvari je toliko, da sploh ne veš, kako se vsega lotiti. Spoznala sem, koliko ljudem je pomagalo že to, da so se obrnili na nekoga, ki ga poznajo. Dobili so nasvet ali samo eno smernico in je bilo vse lažje.
Videla sem tudi, kako je študij v ZDA spremenil življenje ljudem, ki prej morda sploh niso razmišljali o tej možnosti. Danes so zelo zadovoljni. Tam študirajo, izbrali so si povsem novo pot in tudi osebnostno zrasli. Prav to me je pritegnilo k temu delu. Mislim, da je v Sloveniji in na Balkanu zelo veliko potenciala. Še vedno je veliko mladih, ki ne vedo, česa so sposobni in kam vse jih lahko pripelje šport.
Koliko zanimanja je danes med mladimi slovenskimi športniki za odhod v ZDA?
Zanimanja je vse več. Še v letih pred mojim odhodom se je za to pot odločilo zelo malo ljudi. K večjemu zanimanju so veliko pripomogla družbena omrežja, zaradi katerih nam je vse skupaj bližje in ljudje lažje vidijo, kakšne možnosti ponujajo ZDA. V zadnjih letih se število odhodov povečuje, zlasti v košarki. V ZDA je sicer zelo donosen ameriški nogomet, medtem ko pri nas ni. Mislim, da je še zelo veliko športnikov, ki bi jim ameriški študijski in športni sistem lahko veliko ponudil.
Bi se sami še enkrat odločili za to pot in ali je lahko študij v ZDA nova priložnost za športnike, ki pri 18 letih razmišljajo o koncu kariere?
Da, zagotovo. Vsem povem, da bi, če bi bila še enkrat stara 18 let, znova odšla v ZDA. Zdi se mi, da je pri nas, zlasti v Sloveniji, pa tudi na splošno v Evropi, nekako postala navada, da veliko športnikov pri 18 letih konča kariero. Menijo, da niso na dovolj visoki ravni, da bi lahko od športa živeli, ali pa preprosto nimajo več motivacije. Študij v ZDA je lahko zelo lepa odskočna deska, da kot športnik znova zaživiš in ob tem zrasteš tudi kot oseba.
Tara Katarina Milić se je tam počutila kot del družine.
Foto: Osebni arhiv
Verjetno ste si do zdaj nabrali že kar nekaj izkušenj. Kaj je po vašem mnenju največja ovira, zaradi katere se mladi ne odločijo za odhod v ZDA?
Mislim, da je največja ovira strah, saj ljudje ne vedo natančno, v kaj se podajajo. Prav tukaj jim lahko pomagam. Vsega jim ne predstavim samo v teoriji, ampak tudi skozi svojo izkušnjo, zato jih lahko nekoliko bolje usmerim tudi na osebni ravni. Starše običajno najbolj skrbi, kaj bo, če njihovemu otroku tam ne bo ustrezalo, če se bo želel vrniti domov ali če šola ne bo prava zanj. V ZDA je tako, da težave rešujejo, ko se pojavijo. Mislim, da se nekdo, ki je delaven in discipliniran, nima česa bati.
Ali lahko na podlagi svojih izkušenj hitro prepoznate, komu takšen način življenja ne bi ustrezal, in mu morda odsvetujete odhod?
Načeloma vsakomur svetujem, naj poskusi, saj se lahko vedno vrne domov. Nihče te ne bo silil, da moraš tam ostati. Navsezadnje si nobena univerza ne želi športnika, ki tam noče biti. Tudi če bi za koga na prvi pogled ocenila, da življenje v ZDA ni zanj, se lahko motim. Poznam veliko ljudi, za katere sprva nisem verjela, da bi se v ZDA lahko znašli, potem pa so se tam povsem razživeli. Zato vsakomur svetujem, naj poskusi, da si pozneje v življenju ne bi očital, da priložnosti ni izkoristil.
Na družbenih omrežjih vidimo predvsem lepo plat študija v ZDA. Kako pomembno je izbrati pravo univerzo in katere napake mladi najpogosteje naredijo?
Predvsem pri športnikih, ki odhajajo na študij v ZDA, je težava, da se pogosto ne pozanimajo dovolj dobro, kam odhajajo. Pozneje se lahko zaplete pri študiju, saj izberejo program, ki pri nas ni priznan. Težave se lahko pojavijo tudi pri športu, če odidejo na univerzo, kjer vse skupaj ni na tako visoki ravni, kot so pričakovali, in so nato nekoliko prepuščeni sami sebi.
V prvi diviziji je več kot 300 univerz, prav toliko jih je tudi v drugi. Če samo čakaš, da te bo poklicala prava, je vse skupaj že loterija. Biti moraš proaktiven in vedeti, v kaj se spuščaš in kaj si želiš. V nasprotnem primeru se lahko hitro zgodi, da so ljudje nezadovoljni ali ujeti v nekakšni kletki, ki jim ne ustreza.
To je izjemno pomembno, saj greš tja, če gre vse po sreči, za štiri leta. V tem času postaneš del sistema, ki močno vpliva na tvoje življenje. Zato je pomembno, da že na začetku razčistiš nekatere stvari. Koliko se želiš posvetiti študiju, koliko športu ter katere lokacije ti ustrezajo in katere ne. Kot sem že povedala, je o takšnih stvareh težko začeti razmišljati, če nimaš nikogar, s komer bi se lahko pogovoril ali od katerega bi slišal izkušnjo iz prve roke. Izbira prave univerze je zagotovo ena najpomembnejših odločitev. Večina tistih, ki jih poznam in v ZDA niso bili zadovoljni, se pred odhodom ni dovolj dobro pozanimala.
“Če sem povsem iskrena in na vse skupaj pogledam z distance, ne bi ničesar naredila drugače.”
Foto: Osebni arhiv
Kako ste izbrali pravo univerzo? Je tudi vam kdo pomagal?
Imela sem veliko srečo, da so moji starši sistem vsaj nekoliko poznali že od prej. Ob koncu osnovne šole smo začeli hoditi na turnirje v ZDA, vsako leto za približno mesec dni. Takrat so me vozili tudi na oglede univerz. Spoznala sem nekaj trenerjev, na nekaterih univerzah pa sem lahko trenirala z igralkami in tako dobila občutek, kako vse skupaj deluje.
Moji starši sicer sami nikoli niso bili del tega sistema, zato ga niso poznali podrobno. Dovolj zgodaj smo začeli sodelovati z agentom, ki me je usmerjal. Opravljal je delo, ki ga danes opravljam sama. Urejal je dokumente, navezoval stike z univerzami ter mi pomagal pregledovati in usklajevati ponudbe. Zelo mi je pomagal pri urejanju dokumentacije, vendar moram reči, da brez staršev zagotovo ne bi prišla v ZDA.
Bi kljub temu danes kaj naredili drugače ali je bilo vse tako, kot ste si zamislili in želeli?
To je dobro vprašanje. Če sem povsem iskrena in na vse skupaj pogledam z distance, ne bi ničesar naredila drugače. Zelo sem si želela študirati na univerzi, ki je na visoki akademski ravni, hkrati pa je zelo uspešna tudi v športu. Tenis nikoli ni bil moja prva prioriteta, moja univerza pa je v ZDA zelo priznana. Na njej je diplomiral tudi Neil Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Luno, in to mi je veliko pomenilo. Še posebej zdaj, ko pomislim na vse ljudi, ki sem jih tam spoznala, in krog, ki sem si ga ustvarila. V ZDA imam še vedno veliko ljudi, s katerimi sem v stiku in ki mi pomagajo. Kadarkoli jih lahko pokličem in vem, da mi bodo pomagali. Zato res težko rečem, da bi si želela, da bi bilo karkoli drugače.
Tara Katarina Milić se je tam počutila kot del velike družine.
Foto: Osebni arhiv
Če prav razumem, ste ohranili prijateljske stike z ljudmi, kajne?
Že samo to je bilo nekaj posebnega. Odideš na drugo celino in si obkrožen z dekleti iz ekipe, ki so v enakem položaju kot ti. Vse smo bile daleč od svojih družin ter skupaj doživljale vzpone in padce. Ko štiri leta živiš skupaj, postaneš prava družina in postale smo prijateljice.
Ob tem moram povedati, da je pripadnost moji univerzi izjemno močna. Povezani ostajajo tako nekdanji študenti kot ljudje, ki so na univerzi delali v času mojega študija. Veliko sem jih spoznala, z njimi sem še vedno v stiku in pripravljeni so mi pomagati na vsakem koraku. To je še ena razlika v primerjavi s Slovenijo. Pripadnost univerzi je tako močna, da se na koncu vsi počutimo kot del velike družine.
Imela je to srečo, da je pripravništvo opravljala pri Dallas Mavericksih, ko je tam igral še slovenski košarkar Luka Dončić.
Foto: Osebni arhiv
Vaš oče, nekdanji vrhunski košarkar Marko Milić, je nekaj časa delal pri moštvu Dallas Mavericks, ko je tam še igral Luka Dončić. Tudi sami ste nekaj časa preživeli v Dallasu. Koliko ste spremljali košarko in kdo vas najbolj navdušuje tako na košarkarskem parketu kot na teniškem igrišču?
Fotografija na Instagramu je nastala poleti 2024, ko sem vse poletje opravljala pripravništvo v Dallasu. Ravno takrat je Dallas igral v finalu lige NBA, zato sem imela srečo, da sem ujela končnico in bila tudi ob ekipi. Takšne izkušnje spodbuja tudi univerza, ki študente usmerja k opravljanju pripravništev. Tudi pri urejanju dokumentacije so mi zelo pomagali. Moram pa priznati, da takrat košarke nisem spremljala tako veliko. Več jo spremljam zdaj, ko sem končala študij v ZDA.
Če me že sprašujete, koga najbolj spremljam, bom od zdaj naprej vedno največja navijačica svoje najmlajše sestre, ki stopa po košarkarski poti. Zame ni igralca, ki bi bil pred njo. Pri tenisu seveda najbolj navijam za svojo sestro, sicer pa obe zelo radi spremljava Arino Sabalenko.
Ko ste pri Dallas Mavericksih opravljali pripravništvo, ste bili lahko kaj v stiku z Luko Dončićem?
Takrat sem bila povsem ločena od svojega očeta. Bila sem skupaj z drugimi pripravniki in z Luko nisem imela nobenega pravega stika. Zelo smo pazili, da sem bila tam izključno v vlogi pripravnice in povsem neodvisna od očeta.
Kaj bi danes svetovali 18-letni Tari, ki se je odpravljala v ZDA?
Takrat sem od staršev dobila nasvet, ki ga danes predajam tudi drugim mladim športnikom. Ostani odprt za vse možnosti. Ko se odločiš za odhod v ZDA in si zastaviš akademske in športne cilje, še ne veš, kaj vse te tam čaka. Sploh si ne predstavljaš, kakšne priložnosti se ti lahko odprejo. Zato je pomembno, da greš tja odprtega duha in pripravljen sprejeti izzive.
To so mi starši položili na srce pred odhodom. Pet let pozneje ta nasvet še vedno ponavljam in ga predajam vsakemu športniku, s katerim sodelujem. ZDA so res poseben svet. Samo priti moraš tja in ga zajeti z veliko žlico.
Preberite še: