Ob 6.00 budilka in prvi dremež. Ob 6.10 drugi in ob 6.20 tretji, finalni. Sledi nujna čohalna faza mačkov, potem sprehod s Šmeto in običajna jutranja rutina. Kolagen, močan črni čaj s smetano, kopalnica, cote in gremo.

Dve minuti imam do bolnišnice. Peš. Zmeraj grem rada.

Najprej oddelek in pacienti od včeraj, zdaj končno popolnoma pri sebi. Nekako sem se skozi leta ožje specializirala za postbariatrične operacije, kar pomeni velike operacije in dolge reze, zato sta prva dva dneva po posegu res lahko zoprna. Hvala bogu za protibolečinska zdravila. Malo se pomenimo, pogledamo rane, priredim terapijo in potem … hop na kavo. Taveliko. Belo s smetano. Že vejo, kakšno. Lahko samo palec pokažem in me bo čakala.

Seveda malo “small talka” vmes, ker se mi pridruži kolega, s katerim bova oddelala dan. Sobni zdravnik. Spreten. Če sva pozna, je kava “to go”.

Torki so za posege. Take, pri katerih pacienta ni treba do konca uspavati. Lokalna anestezija. Injekcija boli, potem pa nič več.

Gre za mešanico ambulantne kirurgije. Karpalni kanali, zaskočeni prsti, brazgotine, blefarohalaze, kožni raki, ki jim rečemo epiteliomi in niso ravno tisti najbolj hudobni, znajo pa po odstranitvi za sabo pustiti kar velike vrzeli. Te pokrivamo s kožo iz bližnje okolice, s tako imenovanimi lokalnimi režnji. Včasih kar sam sebi ne moreš verjeti, kakšno luknjo si pokril, pa se na koncu, ko se vse lepo zaraste, skoraj ne vidi.

Mimogrede očaraš še kolega, ki ga učiš in se mu zdi, da bi on to z lahkoto. Samo ko prvič sam primeš skalpel, vse postane popolnoma drugače. Tudi učenje je del dneva, potem ko si že “stara džomba”.

V povprečju naredimo kakšnih petnajst takih posegov. Odvisno, kako si si zoptimiziral program, da bo vse šlo skozi in da bo vmes še malica. Nekaj traja pet minut, drugo eno uro.

Čas za kosilo je svet. In greh bi bil, če ne bi šli, ker naše kuharice super kuhajo. Odkar se je vrnila slaščičarka, smo pa v blagi nirvani. Sladico si razdeliva. Je treba pazit. Nazaj grede včasih zavijeva še v bolnišnično kapelico. Eno zmoliva, nikoli ne škodi, malo pomeditirava. Tam je res tak sveti mir.

Vmes je vse sorte. Starejši, mlajši, ljudje iz domov za starejše, na vozičkih. Skoraj vsi so na začetku relativno prestrašeni, ampak to hitro mine. V operacijski je vedno glasba po dnevnem navdihu in dobra volja. Že zdavnaj sem se naučila, da nima smisla bentiti, če gre kaj narobe, ker gre potem še toliko bolj.

Ko sem bila mlajša, je bilo vse skupaj bolj avtomatično. Poseg, naslednji, naslednji. Zdaj se veliko več pogovarjam. Vse sorte mi pacienti povejo, tudi kakšna modrost pade vmes. Čili 90-letniki niso več redkost.

Vmes seveda prevezi v “ranah”; tako rečemo ambulanti za preveze in kronične rane, kontrole po mavcih, pa urgenca, če so kakšni “prsti”. Tako pač na kratko rečemo poškodbam prstov. Če je že kaj več, se nadgradi v “roko”. Nemalokrat grem pooperirat še kakšno “roko”, ki je ostala iz prejšnje dežurne službe. Če je res nujno, je seveda operirana že isti dan.

Vseeno smo skoraj vedno gotovi nekje do treh. Takrat se pač delo v državnem konča in še zadnji ugasne luč. Hecam se, ampak ja, v bolnišnicah popoldanske ambulante so, vendar le toliko, kolikor po pogodbi morajo biti. Privat pa je skorajda ravno obratno.

Leta dodajo brzini. Ne glede na to, koliko pacientov je na programu, bodo vsi oskrbljeni. Tako kot morajo biti.

Potem se sprehodim domov. Vsakič znova hvaležna, da sem tako blizu. Če je Šmeta pri volji, greva en krog. Velikokrat ni. Sledi obred s čajem in X-om, če je čas, pade še “power nap”, da ga ne bi bilo med vožnjo.

In potem spet hop v avto.

Nekje na poti se preobrazim v dvoživko. Zapleten, pa vendarle povsem neopazen proces. Očitno je vse v glavi.

Sicer skrajno butast izraz, mimogrede, dvoživka.

Grem “privatizirat”.

Iste roke, ista glava in, nekje si upam trdit, isti moralni kompas. Samo ambulanta je druga.

Delo je tu drugačno. Estetika. Veliko pikanja in sem ter tja kakšen poseg. Do tja imam približno uro vožnje. Avtoceste so trenutno res super. Navadila sem se voziti po prehitevalnem pasu, čeprav mimo kakšnega šleparja še vedno držim volan kot otrok igračo, ki je eno leto ni imel v rokah, zdaj mu jo pa “un tamal”, ki je na obisku, hoče vzeti.

Poslušam muziko, ne radia. Kar naglas in zraven pojem. Počutim se kot na “stage-u”. YouTube mi vrti mešanico najljubših komadov, jaz pa vsak dan posebej sklenem, da bom naslednjič dala Pimsleurja. Aplikacijo, s katere se lahko naučiš vseh jezikov sveta. Celo svahilija, če je res nujno. Portugalščino imam v planu. Do zdaj mi še ni uspelo.

Malo zamudim. Ofkors.

Ampak se znam hitro obrniti.

In čeprav velja, da je estetika pač malo “pik-pik” na hitro, ni čisto tako. Šefica pogosto pride vmes “kao” nekaj iskat, ker se zaklepetam s pacientkami. Ampak starejša ko sem, bolj mi je jasno, da skozi pogovor dobiš zaupanje. Zaupanje pa je del zdravljenja, ne njegova dekoracija. Tudi če v tem primeru ne zdraviš bolezni, ampak je cilj s sabo zadovoljen pacient ali pacientka. Mimogrede, tudi moški čedalje pogosteje obiščejo plastika.

Vzdušje je vedno super, ampak ko končamo, bi komu odgriznila prst, če bi me še povabil na pijačo.

Hop v avto. Ker imam težko nogo, ne bom napisala, kdaj sem nazaj v mestu.

Če nisem res lena in če imam opremo, grem na poti domov še za eno uro v “gym”. Velikokrat sem. Oprema ni ravno problem.

Okoli pol enajstih sem doma. Malo se poigram z mački, s Šmeto greva še en krog in počasi se približujem spalnim prostorom. Televizije nimam že dolgo. Precej pozno se mi dokončno uspe zlekniti v posteljo, potem ko mi s tadobrimi briketi uspe zvabiti mačke z balkona, da ni stampeda po strehi. Vseeno gledam, da imam vsaj šest ur spanja.

Naslednji dan imam ambulanto.

Spet v javni bolnišnici.

Zadnje čase gre skozi njo več kot 70 ljudi na dan. Počasi ostajam sama, področje, ki ga pokriva bolnišnica, pa ostaja enako veliko. Tudi pacientov ni nič manj. Plastičnih kirurgov v javnih bolnišnicah je vse manj, ker odhajajo v zasebništvo. Ko bomo imeli tudi prave zasebne bolnišnice, bo takih odhodov verjetno še več.

In tukaj postane zgodba o dvoživkah malo manj zabavna.

“Dvoživka” je namreč postala precej priročna etiketa. Vanjo smo stlačili vse. Tistega, ki pošteno oddela svoj delovni dan in gre popoldne delat še drugam, in tistega, ki javni sistem dejansko izkorišča.

Seveda obstajajo tudi zlorabe. Če nekdo zaradi zasebnega dela zanemarja delo v matični ustanovi, preusmerja paciente ali izkorišča svoj položaj za zasebni zaslužek, naj za to odgovarja. Tu pravzaprav ni kaj veliko filozofirati.

Ampak zloraba in dodatno delo nista ista stvar.

Krivda je individualna, ne zoološka kategorija.

Mene pri vsem skupaj zato bolj kot vprašanje, zakaj zdravnik po službi dela še nekje drugje, zanima nekaj drugega. Zakaj sistem njegovega znanja, časa in pripravljenosti za delo ne zna ali noče uporabiti sam? In predvsem, kaj bomo naredili, ko zdravniki ne bodo več dvoživke.

Ker bodo preprosto odšli.

Takrat bo problem dvoživk elegantno rešen.

Ker problem zdravstva nismo dvoživke, ampak sistem. Ta je zanič.

Naslednje jutro bo ob 6.00 spet zvonila budilka. Ob 6.10 drugič in ob 6.20 še zadnjič. Mački, Šmeta, močan črni čaj s smetano. Avto.

Pred ambulanto bo spet čakalo sedemdeset ljudi.

Samo dvoživke ne bo več.