Vprašanje bralke Ivice: »Kot katoličanko me zanima, ali je prav, da se udeležim pogreba in s tem izrazim spoštovanje do pokojnika ter podporo svojcem, čeprav jim osebno ne izrazim sožalja? Svojce poznam in nimam nič proti njim, vendar mi je to v takih trenutkih zelo težko, potem pa imam kar malo slabo vest in se sprašujem, ali je bilo to prav. Ali je lahko že sama prisotnost izraz sočutja?«

Avtor: Anton Jamnik | Vir novice: Družina

Spoštovana ga. Ivica, hvala za zanimivo in nadvse življenjsko vprašanje.

Udeležiti se pogreba je znamenje spoštovanja do pokojnika, pa tudi bližine do njegovih svojcev in človeške plemenitosti, ki zna stopiti k človeku tudi v trenutkih bolečine in slovesa. S svojo navzočnostjo človek pogosto pove več kot z izbranimi besedami.

Za kristjana pa ima udeležba pri pogrebu še globlji pomen. Ni le družbena dolžnost ali kulturna gesta, ampak dejanje vere in občestva. Ko se udeležimo pogreba, stopimo v občestvo Cerkve, ki moli za rajnega in spremlja žalujoče.

Kristjan rajnega izroča Božjemu usmiljenju in v veri izpoveduje, da človekovo življenje ni izgubljeno v nič, ampak je poklicano v polnost življenja pri Bogu. Zato je navzočnost pri pogrebu tudi tiha izpoved vere v vstajenje in v moč ljubezni, ki presega smrt.

Ko se udeležimo pogreba, stopimo v občestvo Cerkve, ki moli za rajnega in spremlja žalujoče.

V bogoslužju imajo veliko vrednost tudi znamenja brez besed: stati skupaj, pokrižati se, moliti, spremljati pokojnika do groba, prižgati svečo ali darovati sveto mašo. Zato Cerkev ne meri sočutja po izrečenih besedah sožalja, ampak po resnični ljubezni, spoštovanju in molčeči bližini, ki jo človek izkaže svojcem.

Če se spomnimo smrti svetopisemskega Lazarja, vidimo, da je Marta verovala v Jezusovo bližino, ki ozdravlja in obuja mrtve, saj mu je rekla: »Ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl« (Jn 11,32). Tudi Jezus ob Lazarjevem grobu ni najprej veliko govoril, ampak je bil navzoč med žalujočimi in je z njimi jokal. Prav navzočnost je eden najbolj človeških in hkrati najbolj krščanskih izrazov bližine. Bolečine sicer ne more odstraniti, lahko pa jo pomaga nositi.

Podobno tudi Marija, Jezusova mati, pod križem ničesar ne izreče, pa je vendar njena tiha navzočnost ena najglobljih oblik ljubezni in zvestobe. Včasih prav tišina omogoči, da spregovori srce.

Za svojce veliko pomeni že to, da vidijo, kdo je prišel. Pogosto si ne zapomnijo besed, ki so jim bile izrečene, dobro pa si zapomnijo navzočnost ljudi, ki so stali ob njih v trenutku slovesa. Sporočilo takšne bližine je preprosto in močno: »Niste sami. Vaša bolečina je tudi naša.« Tudi če človek osebno ne pristopi ali ne najde pravih besed, veliko pove že s tem, da si vzame čas, pride k pogrebu in spoštljivo spremlja slovo.

Včasih človek največ pove prav s tem, da pride, tiho moli in ostane navzoč.

Svetujem vam, da ste mirni tudi v primeru, ko sožalja ne izrečete z besedo. Prepričan sem, da je pomembnejši od besed namen srca. Če se pogreba udeležite iz spoštovanja do pokojnika, iz vere, zaradi bližine svojcem ali zato, ker želite storiti nekaj dobrega, potem vaša vest nima razloga za očitek. Bog namreč ne gleda na izrečene besede, ampak na držo srca. Včasih človek največ pove prav s tem, da pride, tiho moli in ostane navzoč.

Kot kristjani pa ne pozabimo, da je največji dar za pokojnega in njegove svojce udeležba pri sveti maši. Tam se tišina slovesa sreča z Besedo, ki je premagala smrt. Kar se zdi človeku konec poti, postane v Kristusu začetek novega življenja, saj je On sam obljubil: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«