Kako si zajadral v glasbeno industrijo, kaj te je pritegnilo in kje so tvoji začetki v glasbenem založništvu?
Moja sanjska služba je bila delati v trgovini. To so bili neki drugi časi, ko si si moral glasbo fizično zavrteti. Nekateri ljudje niti slušalk še niso imeli. Sam sem bil del hip hop scene in sem glasbo velikokrat izbiral po naslovnicah plošč, ker si je pred nakupom pač nisi mogel vedno zavrteti. To je bilo konec 80. in 90. let, ko sem bil še najstnik in so bile v uporabi tudi še kasete. Takrat se mi je zdelo, da je glasbena trgovina pravi vir, kjer bom lahko poslušal glasbo, hkrati pa dobil vpogled v to, kaj poslušajo drugi in zakaj. Prav zato sem se moral priučiti še drugih glasbenih zvrsti. Tako sem dobil svojo trgovino v sklopu trgovske verige, ki je prodajala fonograme in belo tehniko, pozneje pa smo po Ljubljani odprli več specializiranih trgovin samo za glasbo. Postal sem poslovodja, kar pa v resnici nisem želel biti. Ko se je ta zgodba zaključila in še preden sem šel po svetu – v London in Berlin – pa so me klicali z založbe Nika. Veliko glasbenikov, predvsem iz hip hop vod, sem poznal že od prej, ko pa sem šel delat na založbo, pa niso niti točno vedeli, kaj bi tam počel, so pa želeli mene, ker sem imel glasbeno znanje. Tam sem prevzel komuniciranje z javnostmi za izvajalce, mnogih med njimi pa se danes niti več ne spomnimo. Delal sem na primer za Melodrom, ki so mi bili glasbeno blizu, in zastavil ter izpeljal celotno zasnovo ob izidu Kreslinovega albuma Cesta. Sem tip človeka, ki ne sme predolgo razmišljati, in ko sem se spomnil, da bi lahko naredili turnejo, na kateri bi šli iz Goričkega v Piran, kar je bil tudi nosilni singel plošče, smo to tudi naredili. Moj point je bil, da gremo mi do novinarjev v njihov kraj, ne da oni prihajajo do nas, in tako lokaliziramo stvari. Pozneje me je bolj zanimalo urejanje avtorskih pravic in glasba v oglasih, kar se je začelo s Klemnom Klemnom, s katerim še danes delam.
Jizah je z glasbo povezan že celo svoje odraslo življenje.FOTO: Jože Suhadolnik
Sedaj se že več let ukvarjam s katalogi ponovnih izdaj, kar zdaj delamo z vinili. Kataloški del se mi zdi zelo pomemben, saj menim, da je to v bistvu ohranjanje glasbe, o čemer predvsem mladi bendi, ki delajo v samozaložbi, ne razmišljajo. Pred 20 leti se nihče ni zavedal, da bodo prišle pretočne platforme, umetna inteligenca in da bodo avtorske pravice urejene, kot so. Nihče ne ve, kaj bo čez 10 let, zato je dobro, da se te stvari predajo nekomu, ki se ukvarja s tem. Od pr-ja in distribucije, naročil, prodaje, sem prišel do sem.
Kako izvajalcu razložiš, zakaj rabi založbo?
Prva stvar, zakaj izvajalec rabi založbo, je ta, da se on mora ukvarjati z glasbo. Njegova primarna naloga je, da ustvarja. Založba ima vse mogoče povezave – od tega, da mogoče lahko njegova pesem pride v oglas, kar je sicer zelo težko, zate komunicira z javnostjo, ukvarja se s spremembami, ki jih uvajajo pretočne platforme, kar se dogaja na mesečni bazi. Sam imam mikrozaložbo Beton, ki je “fanovska založba”. Z njo ne bomo uspeli in obogateli, gre za mecenstvo. Pred časom sem dal celo distribucijo v digitalno obliko.
Založbe imajo res veliko znanja, se pa pojavlja tudi vprašanje, kaj se njim splača. To so ure in ure dela. Naša politika je, da izvajalcev in njihovega dela ne spreminjamo. Lahko jim predamo kakšen nasvet, kaj bi bilo bolje, ampak jih ne spreminjamo. Tako je pri Niki, pri mojem Betonu pa sploh.
Če povzamem, zakaj je pomembna založba: skrbi za to, kaj bo čez 20 let, ima kontakte, zaveda se novosti, ki se dogajajo v svetu glasbe, pozna sorodne izvajalce v tujini, potem pa so še razne objave na primer v oglasih in drugje, nenazadnje pa tudi svetuje, kaj naj izvajalec sploh naredi s svojo glasbo. Če nekdo želi uspeti, ne gre samo za glasbo, potrebuje tudi znanje in širši pogled na vse.
Kako pa izvajalec pride do založbe oziroma se založba odloči, da bi ga zastopala?
Različno. Založbe smo tukaj zato, da spremljamo sceno. Jaz poznam veliko glasbe, pa za to niti nisem zadolžen. Ampak ti moraš vedeti, kaj se dogaja in kakšna glasba se vrti. Včasih se zgražam nad tem, kaj se vrti in kakšna glasba dobi prostor v medijih. Izvajalci se pogosto tega ne zavedajo. Mislijo, da so naredili nek komad – ki sploh ni dober – pa mislijo, da bodo takoj uspeli. Ne, ne bodo. Če želijo, da se jih opazi, morajo že priti z nekim nivojem. Jaz preposlušam milijon stvari. Če slišim, da je en komad za nič in drugi tudi, drugih ne bom več poslušal. Rad izpostavim primer pevke Duffy, ki so jo pred leti celo ugrabili in je imela dva megahita Mercy in Warwick Avenue. Nekoč je rekla, da je za pet let najela bend in celo dala hišo na hipoteko, da je lahko financirala vse. Ona je verjela vase. Pri nas tega ni. Če nekdo želi priti do založbe, mora najprej sam ustvarjati in ga ne sme biti sram svoje glasbe promovirati. Pomembno je, da izvajalci najprej sami pri sebi ali znotraj benda razčistijo, kaj sploh hočejo. In ko začnejo, je vložek najprej njihov. Vedeti morajo, ali jim je glasba prioriteta ali hobi program. Če je to le za prosti čas, potem ne rabijo založbe. Moje mnenje je, da se resen izvajalec mora ukvarjati le z glasbo, vse ostalo pa prepustiti ostalim ljudem, ki imajo znanje in kreativo.
Jizah: “Založništvo, kot smo ga poznali 20 let nazaj, vsaj v Sloveniji, ne obstaja več. “FOTO: Jože Suhadolnik
Veliko bendov nam še zmeraj piše in pošilja svoje komade. To se vse posluša, sicer ne vem, ali se potem vsem odgovori, ampak večinoma pa založbe pokličejo. Nekaterim je uspelo tudi brez založb, na primer MRFY in Joker Out. Jaz imam teorijo, zakaj je njim uspelo tudi brez tega, ampak to sta dve skupini. Ostali pa “gagajo”. Nekateri bendi si med seboj razdelijo naloge in če je skupina na koncertih dobra, potem jih to rešuje, ampak še vedno pa nimajo vsega znanja. Zato rabijo nekoga. Ni nujno, da je to založba. Je pa nek menedžment, kar je v Sloveniji, razen velikih bendov, spet neobstoječe. Ali pa bookerja, ki jim bo poiskal vse mogoče špile, tudi če prvi krog naredijo zastonj.
Meni se zdi, da se izvajalci pri nas ne zavedajo situacije. Preveč jih živi v iluziji, da so dobri in bodo vsi prišli do njih. Imamo ogromno bendov, ki jih poslušajo samo prijatelji. Ali pa si plačujejo oglede na YouTubu, kar jim nič ne pomaga. Koga to sploh zanima, koliko ogledov imaš? Nimajo znanja, kaj je res pomembno, in zato rabiš nekoga, da ti to pove.
V zadnjih letih se je na račun glasbenega založništva in dela založb pojavilo veliko kritik, hkrati pa se zdi, da založništvo kot tako ne obstaja več, saj nimamo več založb. Kako komentiraš stanje v Sloveniji?
Založništvo, kot smo ga poznali 20 let nazaj, vsaj v Sloveniji, ne obstaja več. Še zmeraj je založba, ki deluje in ve vse to, kar mora založba vedeti, ampak se preprosto več ne splača vlagati velikih vložkov v nekega izvajalca. Založbe so se naučile, da smo v času norije. Bog ne daj, da basist umre, da si kitarist zlomi roko ali se bend skrega. Veliko imamo tudi zasebnih pr-ovcev, ki lahko kaj naredijo in pripomorejo. V Sloveniji so založbe postale nekakšen kreativni oddelek za odnose z javnostmi. Ampak kako bo delovala založba, če mi nimamo več glasbenih oddaj na televiziji, lokalne televizije ne rolajo več videospotov, ampak podkaste? Da deluje založba, mora delovati scena. Klubov imamo vedno manj. Založbe pri nas so odvisne od radijskega delovanja, kar je smešno. Nimamo več radiev, ki bi bili drugačni. Vsi komercialni radii delujejo po istem principu, imamo še Val 202, ki je za časom in misli, da je super, potem pa sta še marginalna radia Radio Študent in Marš. Da ne omenjamo zakonodaje, po kateri ne moremo ustanoviti dub-step radia, ker ne bi dosegel slovenske kvote.
Osnova, da deluje založba, je, da deluje scena. Koncertni biznis. Kmalu ne bo več glasbe v oglasih, ker jo bo delala samo umetna inteligenca. Včasih je za to obstajal cel proračun. Mi nimamo več niti diskotek niti različne glasbe. Uspeva en in isti bend na isto foro. Kot kruh. Če ga en trgovec prodaja za neko ceno, ga mora še drugi. Nimamo več medijev, izgubili smo vplivneže in ni glasbene kritike. Slovenski glasbeniki so tudi prehitro užaljeni, če jim nekdo poda direktno kritiko. Pri nas kot scena deluje le metal, ki ima vsaj še svoje bloge. V Sloveniji nimamo niti trgovine, kjer bi prodajali promocijski material slovenskih glasbenih izvajalcev. V Ljubljani imamo dve trgovini z vinili. Tako glasbena industrija ne more delovati.
Založba potrebuje izvajalce, s katerimi podpiše pogodbo za tri ali štiri plošče, da dela z njimi in jih promovira. V tujini se sedaj dogaja, da veliki bendi ne potrebujejo več založb. Ampak so pa preko njih prišli do tega, da jih ne rabijo. Ed Sheeran ne potrebuje več založbe, čeprav ga je nekdo pripeljal do tega. Tudi Metallica, U2, Rolling Stones, Red Hot Chilli Peppers in Taylor Swift imajo distribucije. Vsi pa so bili založniški izvajalci. Tukaj gre tudi za odnos. Vedno, ko založba služi, izvajalci rečejo, da služijo na njih, ko pa založba vlaga v nekoga, ki mu ni uspelo, pa ne priznajo neuspeha. Založba že z imenom pove, da nekaj založi za nekoga. To je glasbena banka, ki pove, da verjame v izvajalca, ko zanj nekaj izda in s tem uspe. Ampak tudi mi moramo od nečesa služiti in preživeti. Tega pa se nihče ne zaveda. Treba je plačati delavce, skladišče, kar pa niso majhni stroški. Ne razumem niti ljudi, ki želijo svoje kataloge za njihove otroke. Ampak bodo oni znali upravljati s tem? Mislim, da bo konflikt med izvajalci in založbo vedno obstajal.
Prav omenjena Taylor Swift je ena od izvajalk, ki od založbe zahteva vrnitev avtorskih pravic za njeno glasbo, saj ne želi, da jih upravljajo in služijo z njimi drugi. Kako komentiraš to?
To se sedaj dogaja v tujini. Pri nas takih pogodb ni. Gre za tržne deleže, kar se pozna pri večjih izvajalcih. Mislim in upam, da pri nas ni nekega opeharjenja izvajalcev na ta način. Če nekdo vidi, da se s kom ne ujame, pač gre. Pogodba se prekine. Pogledal sem si primer Taylor Swift. Ona ne računa, da je nekdo plačeval avtorske pravice zanjo, tiskal njene stvari in plačeval pr. Ona samo gleda, koliko so zaslužili. Njej ni pomembno, da je nekdo imel kontakte, da je bila na plakatih v New Yorku. Pri njej je to tudi zgodba Davida proti Goljatu, s čimer ona lažje spet prodaja svoje promocijske izdelke, ki so noro dragi. Tudi cena vstopnic za njene koncerte so zelo visoke. Po mojem mnenju pa bi glasba morala biti dostopna, torej so cene njenih kart predrage. In kdo najbolj služi in o tem nihče ne govori? To seveda velja za tujino – koncertni organizatorji, kot je Live Nation. In to so veliko večji zaslužkarji od založb. So pa v tujini zagotovo bile tudi “nategunske” pogodbe.
Jizah pravi, da mora biti glasba dostopna, da se lahko kulturno in glasbeno izobražujemo.FOTO: Jože Suhadolnik
Mi se danes več ne ukvarjam z glasbo kot tako. Mi se pogovarjamo samo še o proizvodih in uspehu. Ni to več umetnost in izražanje, ampak je v prvi vrsti denar. Smo v času produktov, česar se mnogi glasbeniki nočejo zavedati, čeprav se hkrati zavedajo.
Vedno več je izvajalcev, ki to v resnici niso, ampak gre za glasbo, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Kako se bodo oziroma se že založbe lotevajo tega? Kdo podpiše z založbo in komu se plačuje, če je izvajalec umetna inteligenca? Kako daleč smo pri urejanju tega področja?
Na to vprašanje težko odgovorim. Vem, da je junija 40 odstotkov novih komadov, ki so prišli na Spotify, nastalo z umetno inteligenco ali pa je ta vsaj pomagala. To je skoraj polovica. Kako se bo s tem rokovalo v prihodnosti, se verjetno še ne ve. Po mojem mnenju se bo to v naslednjih dveh ali treh letih počasi začelo izkristalizirati, ampak ta trenutek se še ne ve. Za zdaj je to še prehitro. Kot takrat, ko je glasba prišla na internet in mp3-je. Tudi takrat je trajalo leta in leta. Moj pogled je, da je to neustavljivo, seveda z enim velikim žal neustavljivo. Mislim, da ne moremo več ugotoviti, kdaj gre za umetno inteligenco, če je izvajalec malo iznajdljiv. Lahko mu umetna inteligenca pripravi glasbo, on pa malo preigra in nekaj zamenja, pa nihče ne bo vedel. Če se spomnimo, že dlje časa obstaja glasba, ki jo ljudje poslušajo ob učenju ali da lažje zaspijo, ki so jo pretočne platforme že prej same delale. Spotify ima na milijone izvajalcev, za katere se ne ve, kdo so.
Za zdaj pri nas na primer za vsakega izvajalca vemo, kdo je, ker dobimo njegovo fotografijo, naslov, od kod prihaja in druge podatke, tako da glasbe ni ustvarila umetna inteligenca. Vprašanje je, kaj bo, ko bo prvi takšen izvajalec res prišel in kako ga bodo predstavili. Bo nastopil kot hologram, DJ set ali pa sploh ne bo nastopal? Mislim, da to še ni znano. Že tako se avtorstvo izgublja, se prilagaja uspešnicam, zdaj pa je prišla, žal, še ta umetna inteligenca. Kapital že ima veliko moč, z umetno inteligenco pa je to neizogibno. Tudi če smo mi zelo proti temu, pa bo to s časom neizogibno in bo potrebno reševati te stvari, ker bo toliko ljudi poslušalo to glasbo, da bodo založbe morale podpisati tudi izvajalce, ki so glasbo ustvarili z umetno inteligenco.
Si človek, ki se že celo odraslo življenje ukvarjaš z glasbo in zelo dobro poznaš našo glasbeno sceno. Bi lahko kdaj delal z nekom, čigar glasba ti ne bi bila všeč?
Sem delal. In ti lahko narediš vse tako, kot je treba, ampak če z nekom ne živiš, ta uspeh ne more biti tako dober, kot bi lahko bil. Klemen Klemen je zato tukaj, ker smo vanj verjeli. Od prvega albuma, ko je bil njegov predstavnik za stike z javnostjo sploh ne vem kdo, mi pa smo bili z njim in snovali neke ideje. Danes zanj delam vse in se včasih počutim kot njegov oče, sin, ki ga nima, in on sam. Postaviti se moram v njegove možgane in rešujem stvari, zanj urejam koncerte in vse ostalo. Ampak to samo zanj.
Jizah pravi, da je do glasbe kritičen, ker jo jemlje zelo osebno.FOTO: Jože Suhadolnik
V glasbi sem se znašel, ko sem še študiral matematiko. Nikoli se nisem videl v ospredju, ker mi je izjemno, da sem v ozadju, ker se na odrih ne počutim dobro. Primarno sem se podal v organizacijo koncertov in pripravil zagotovo 500 ali 600 dogodkov, na glasbo pa sem vedno gledal osebno. In prav tam se naučil razločiti, kakšna glasba in izvajalci so mi bližje in z njimi raje delam. Še danes preposlušam po dve tri stare plošče na teden in toliko nove glasbe. Zanima me tudi, kakšna glasba ni kakovostna in zakaj? Zanima me cel aspekt muzike in nanjo tudi tako gledam. Ne zanima me uspeh kot tržna vrednost. Tudi ko bom star, se bom stvari spominjal preko muzike. Nisem človek televizije in filmov, ampak glasbe. Pri meni se vedno nekaj vrti, tudi če delam ali pa pospravljam stanovanje. Tudi košarko gledam tako, da izklopim komentatorja in raje poslušam muziko. To bo vedno del mojega življenja in stvar me na široko zanima – od mikropojavov do kataloga, zadnja leta pa me najbolj zanima, zakaj imajo bendi iste odre in ne naredijo nekaj drugače?
Prav zato, ker jo gledam tako osebno, sem tudi zelo kritičen. In to tudi povem, zato me verjetno skoraj nihče ne mara. Poznam pa tudi glasbeni posel in lahko svetujem, kje je lahko nekdo glasbeno zanimiv, tudi če njegove muzike ne poslušam in nisem del njegove scene.
Ker slovensko glasbeno sceno in dogajanje na njej res dobro poznaš, nam povej, kako vidiš njeno prihodnost?
Mislim, da bo na nek način preživela in obstala. Zmeraj se najdejo načini, kako preživeti. Če govorimo o glasbeni industriji pri nas, čeprav nisem najbolj naklonjen temu izrazu, imamo bookerje, menedžerje, predstavnike za odnose z javnostmi, glasbenike. Razen nekaj izjem, pri nas nihče ne živi kot grof, in če ne bo drugega, se bo igralo pa na porokah in pogrebih. Glasba zmeraj nekje bo in se bo na nek način poslušala, kar tudi pomeni, da se bo monetizirala. Škoda pa je, da nimamo več koncertnih prizorišč, da mladi ne hodijo več na koncerte, da je vsak lahko DJ, nimamo pa več lokalov, kjer bi lahko vrteli glasbo.
Pri nas je fenomen ta, da imamo res veliko glasbenikov, ki živijo tudi od glasbe. Ljudje se znajdejo in delajo več stvari hkrati – igrajo, producirajo in nekako gre. In takšnih nas je dosti. Ampak industrija pa stoji iz dejavnikov, o katerih nihče ne razmišlja: tonski tehniki, lučkarji na koncertih … Če nimamo njih, ne bo koncertov. Če ni koncertov, scena umre. Kaj bo, če bo radio ugasnil?
Zdi se mi pa, da bi bilo veliko stvari pri nas potrebno dorečti. Na primer plačevanje na osnovi poslušanja radia, ki se ga posluša vedno manj minut. Je to upravičeno? In po drugi strani na koncert. Mogoče sem preveč matematika, ampak menim, da je treba v verjetnostni račun vstaviti več spremenljivk.
Prihodnost bo, jo je pa potrebno redefinirati tako, da bo čim boljša in spodbujati ljudi, da hodijo na koncerte in se zavedajo, da glasba ni zastonj. Moramo jo pa narediti dosegljivo, da se lahko kulturno in glasbeno izobražujemo. Sam sem tudi za to, da gre glasbena industrija tudi v kulturo, kar pomeni, da ni zgolj gospodarska dejavnost, ampak ima nivo kulturnega ozaveščanja.