Branje otroku ne daje le večjega besednega zaklada. Pomaga mu razvijati pozornost, domišljijo, čustveno doživljanje, kritično mišljenje in sposobnost, da svoje misli jasno izrazi. O tem, zakaj se mora stik z zgodbami začeti že zelo zgodaj, kako zasloni spreminjajo naš način branja in kaj želijo doseči z vseslovensko pobudo Branje na recept, smo govorili z Alenko Kepic Mohar, glavno urednico Mladinske knjige, sicer tudi direktorico Cankarjeve založbe.
V nadaljevanju preberite:
Bralna pismenost otrok v Sloveniji nazaduje.
O bralnih navadah v Sloveniji smo govorili z Alenko Kepic Mohar, glavno urednico Mladinske knjige, sicer tudi direktorico Cankarjeve založbe.
Vzpostavljajo projekt Branje na recept. Pediatri bodo starše spodbujali, naj otrokom berejo že od najzgodnejšega obdobja.
Bralna pismenost je v Sloveniji trenutno zelo slaba. O tem smo govorili z Alenko Kepic Mohar, glavno urednico Mladinske knjige, sicer tudi direktorico Cankarjeve založbe, ki se že več kot dve desetletji ukvarja z založništvom ter raziskovanjem branja in učenja v digitalni dobi.
Opozarja, da bi morali otroci več brati. Branje namreč močno vpliva tudi na način, kako otrok razmišlja, razume svet, usmerja pozornost ter pozneje sprejema odločitve. Pravi, da se boji, kaj bo z našo družbo, če ne bomo začeli ukrepati in kot družba (znova) začeli brati in ceniti knjige.
Zato so na Mladinski knjigi pobudniki novega projekta Branje na recept, ki bo zaživel septembra. O tem, zakaj bi morali začeti otrokom in z otrokom brati na recept, bodo spregovorili pediatri.
Mladinska knjiga
Bralna pismenost v Sloveniji je slaba
Trend nazadovanja učencev na področju bralne pismenosti se kaže že več let, je junija opozoril predsednik državne komisije za vodenje NPZ Janez Vogrinc, potem ko pri pisanju krajšega besedila na NPZ več kot polovica tretješolcev ni dosegla standardov, manj kot tretjina jih je dosegla delno, v celoti pa približno 15 odstotkov. Standarde glede upoštevanja pravil slovenskega knjižnega jezika pri pisanju je doseglo še manj učencev.
“Ko je treba rešiti problem iz vsakdanjega življenja pa, kot da bi zamrznili”
Po raziskavah Pedagoškega inštituta (PISA) se je prelom zgodil leta 2021, po covidu. V primerjavi z drugimi državami je takrat bralna pismenost v Sloveniji močno nazadovala, od takrat pa močno drsi navzdol.
Zasloni
Bralna pismenost je slabša tudi zaradi prepogoste in pretirane rabe tehnologije. Kepic Mohar razlaga, da zaradi zaslonov sicer količinsko morda celo beremo več kot nekoč, vendar ne beremo več poglobljeno.
Pri zaslonskem branju pogosto prevzamemo način hitrega preletavanja. Iščemo ključne besede, preskakujemo med odstavki in hitro odpremo novo povezavo. Prebrano se zato slabše zasidra v spomin. To potrjujejo številne raziskave, kjer so primerjali tiskano in digitalno branje. Vedno znova se je pokazalo, da tisto, kar preberemo digitalno, slabše razumemo, slabše pomnimo in imamo manj pozornosti vztrajati pri besedilu.
Alenka Kepic Mohar, glavna urednica Mladinske knjige, sicer tudi direktorica Cankarjeve založbe
Mladinska knjiga
Družbena omrežja nas namreč navajajo na pogosto preusmerjanje pozornosti, hitro menjavanje vsebin in iskanje novih dražljajev. “Naš celoten dopaminski sistem se je navadil na nenehne dražljaje, na instantno pričakovanje novih dražljajev, ki spodbujajo določene kemične reakcije v telesu,” razlaga Kepic Mohar.
Temu so še posebej izpostavljene mlajše generacije, kot je generacija Z, ki odraščajo obdane z obiljem informacij na družbenih omrežjih in drugih spletnih platformah. Po podatkih trženjske raziskave TikToka ima generacija Z (rojeni približno med letoma 1997 in 2010) izjemno kratek razpon pozornosti. Povprečni razpon pozornosti generacije Z znaša približno osem sekund, kar je približno štiri sekunde manj kot pri milenijcih (generacija Y).
“Eno je odložiti zaslone, drugo pa je vprašanje, s čim jih nadomestiti? Če otroku vzamemo telefon ali tablico, mu je treba ponuditi nekaj drugega. Dobra knjiga je pravi odgovor na to,” pravi Kepic Mohar.
Pri tiskani knjigi ni stalne možnosti, da bi z enim gibom prešli na novo vsebino, zato je pozornost lažje dlje časa usmerjena v isto besedilo. “Ko beremo tiho, s knjigo v roki, je to izkušnja, čisto drugačne kot branje na zaslonu, kjer z enim klikom v hipu preidemo iz romana v spletno trgovino ali kam drugam,” Kepic Mohar opisuje, da z branjem fizične knjige krepimo potrpežljivost, vadimo usmerjanje pozornosti ter sinhroniziramo telo in um.
Z branjem proti vse bolj “generični” družbi
Branje ne krepi le pozornost, pomnjena in načina razmišljanja, temveč širi tudi domišljijo, opozarja Kepic Mohar. Ko otrok bere ali posluša zgodbo, mora besede sam pretvoriti v notranje podobe. To pomeni, da si mora zamisliti prostor, dogajanje, obraze junakov in njihova čustva: “Vse to si mora otrok sam interpretirati v svoji glavi, medtem ko je na televiziji ali na videoposnetkih vendarle interpretacija že podana.”
Poleg tega seveda zgodbe otroku pomagajo razumeti čustva in svet. “Otroci z zgodbami likov podoživljajo dogodke in s tem postajajo bolj zreli. Učijo se sprejemati realnost, ki se dogaja zunaj njih. Zato otroci tako pogosto vsak večer želijo brati isto pravljico. V resnici želijo skupaj z likom vedno znova podoživeti tisto, kar se mu zgodi,” razlaga, da otrok tako predeluje čustva, dogodke in odzive junakov, s tem pa postopoma širi svoj čustveni svet ter se uči razumeti izkušnje, ki jih v resničnem življenju morda še ni doživel.
“Branje je evolucija uma,” Kepic Mohar opisuje, da prav ta prostor med prebranim in lastno interpretacijo omogoča in uči avtorefleksije, globljega mišljenja in oblikovanja lastnih stališč. “Globoko mišljenje, analitični um in kritična misel izhajajo tudi iz zmožnosti, da nekaj preberemo, procesiramo in nato o tem premišljujemo,” poudarja.
Sposobnost, da posameznik dalj časa vztraja ob določeni misli, jo analizira in si ustvari lastno mnenje, postaja po mnenju sogovornice še pomembnejša v času algoritmov in umetne inteligence. Digitalne platforme nam vse pogosteje predlagajo, kaj naj gledamo, beremo in poslušamo, umetna inteligenca pa lahko namesto nas oblikuje stavke, povzame besedilo ali celo predlaga stališče.
Kepic Mohar se boji, da bi lahko družba zaradi tega postajala vse bolj vodena in poenotena. “Postajamo vse bolj vodena družba. Ker ni več ustvarjalnosti in človeške izvirnosti, postajamo generični. Počasi postajamo vsi zelo standardizirano podobni, tudi v mislih in jeziku,” opozarja, da dandanes marsikdo ne zna več samostojno razmišljati ali pa ne zna artikulirati svojega razmišljanja.
Prav knjige lahko po njenem pomagajo ohranjati človeško izvirnost. Bralec se skozi literaturo sreča z drugačnimi pogledi, življenjskimi izkušnjami, jeziki in načini razmišljanja. Branje ga ne oskrbi le z informacijami, ampak ga tudi spreminja od znotraj.
Raziskave dokazujejo, da tisti, ki otroci, ki berejo, da dosegajo boljše in učne rezultate in so v življenju uspešnejši.
Čeprav branja sicer ni mogoče neposredno povezati z določenim poklicem ali zagotovilom za uspeh, Kepic Mohar opozarja, da je med številnimi zelo uspešnimi ljudmi veliko zavzetih bralcev, tudi med vodilnimi osebnostmi tehnološkega sveta: “Za nove ideje, izume in inovacije poleg analitičnega uma potrebujemo tudi ustvarjalnost.”
Kljub vsem pozitivnim učinkom branja, pa otrokom v Sloveniji vsak dan bere le 17 odstotkov staršev, 20 odstotkov je takšnih, ki otrokom berejo nekajkrat na teden, smo poročali.
Prodajni hiti: Te knjige se najbolje prodajajo
Kdaj in kako otroka navaditi na branje?
“Za starše je danes kar zahtevna naloga, da otroke vzgojijo v bralce,” Kepic Mohar priznava, da ob poplavi zaslonov in novejših tehnologij razume, da med otroci zanimanje za knjige upada, še posebej če tudi starši sami ne berejo.
Odnos do zgodb se po besedah Kepic Mohar sicer ne začne šele takrat, ko otrok prvič sam prime knjigo v roke ali se nauči brati. Začne se veliko prej. Raziskave dokazujejo, da celo že nerojeni otroci zaznavajo glas in glasbo. Po rojstvu se ta zgodnja zvočna izkušnja nadaljuje, razlaga Kepic Mohar: “Potem otroci počasi, preko zvena besed začnejo zvok povezovati s stvarnostjo in dajati pomen življenju okrog sebe nasploh. Zato je dobro, da ima že nerojeno bitje stik z ‘zvokom zgodb’.”
Kepic Mohar poudarja, da je posebej pomembno, da že zgodaj v otroštvu starši berejo skupaj z otroki. Ob tem naj ne gre le za zgodbo, temveč naj bo poudarek tudi na dotiku, melodiji glasu in občutku varnosti. Pri branju s staršem otrok namreč ne sliši zgolj besed, ampak opazuje obraz, zaznava čustva, doživlja telesno bližino in se vključuje v pogovor. Starša lahko ustavi, nekaj vpraša, opozori na ilustracijo ali zgodbo poveže z lastno izkušnjo. “Ko mama ali oče vzame otroka v naročje, je branje precej bolj doživeto, z vsemi čustvi in toplino, ki jo otrok nato povezuje z zgodbo. Tega ni mogoče nadomestiti,” pravi Kepic Mohar.
Kepic Mohar ob tem svetuje, naj starš med branjem otroku kaže ilustracije, ga opozarja na posamezne podrobnosti ter mu pomaga usmerjati pozornost. Za otroka, čigar pozornost je sprva zelo razpršena, je to pomembna vaja zbranosti.
Poleg ilustracij, pravi, imajo pomembno vlogo tudi ljudske pesmi, rime in otroška poezija. Z njihovim ritmom in zvenom se otrok uči poslušati, razlikovati glasove ter usmerjati pozornost, kar je priprava na poznejše samostojno branje: “To je neke vrste predpriprava na branje.”
Čeprav je dobra zgodba, ki otroka pritegne, seveda zelo pomembna, “je treba vzpostaviti bralno navado, da to zgodbo začuti in da jo želi prebrati do konca”, pravi Kepic Mohar. “Stik s knjigo je treba gojiti, vpeti v vsakodnevno rutino,” razlaga. Ob tem poudarja, da ni nujno, da otrok bere vsak dan, “ampak dovolj pogosto, da postane navada in samoumeven del otrokovega in družinskega življenja”.
Dober vzor je sicer najboljši prijem, da otroka vzgojimo v bralca, razlaga: “Zelo pomembno je, da so otroci obkroženi in s knjigami in revijami, da je dom poln teh vsebin. In da seveda vidijo starše, ki berejo. To je ključno. Idealno je, če vidijo navdušene starše potem, ko so nekaj prebrali. Ali pa recimo, da otroku navdušeno citirajo kakšno misel iz knjige. To je tisto, kar pripelje otroke do tega, da sami berejo.”
“Dejstvo pa je, da se to deloma dotika že vprašanja vrednot. Če bi starši vedeli, da z branjem otroke učijo razmišljati, sem prepričana, da bi več staršev spodbujalo branje in da bi brali tudi sami,” je Kepic Mohar razžaloščena nad dejstvom, da otroci takšnega zgleda nimajo v vsakem domu.
Na vprašanje, kako lahko otroka k branju spodbuja starš, ki sam ne bere, odgovarja neposredno: “Težka stvar, nemogoča. V resnici mu govoriš nekaj, česar sam ne delaš. Otroci vidijo vse in bolj kot naše besede jih prepriča zgled. Zdi se mi, da preprosto ni druge poti.”
Ko otroci odraščajo, sicer vse pomembnejši postajajo tudi vrstniki. Če se v njihovem okolju vzpostavi prepričanje, da je branje zanimivo in vredno časa, lahko navdušenje prijateljev deluje podobno kot zgled staršev. Toda raziskave PISA so pokazale, da branje v Sloveniji še nima statusa dejavnosti, ki bi jo mladi množično dojemali kot nekaj privlačnega oziroma “kul”.
Knjiga ne sme postati kazen
Če otrok bralne navade ni razvil v zgodnjem otroštvu, pa po njenem mnenju še ni prepozno. Pomembno je, da starši knjige ne predstavijo kot kazen ali obveznost, ki jo mora otrok opraviti, preden se lahko vrne k telefonu, igri ali druženju.
Knjigo je treba povezati s prijetnim doživetjem in vsebinami, ki otroka že zanimajo. Starši lahko z njim obiščejo knjižnico ali knjigarno, poiščejo zgodbo o njegovi najljubši temi, ga peljejo na literarni dogodek ali pa knjigo povežejo s predstavo, filmom, glasbo oziroma drugo dejavnostjo.
“Treba je znati povezati knjigo z dobrim doživetjem ali dobro družbo. Lahko gredo skupaj v knjižnico, poiščejo teme, ki otroka zanimajo, ga peljejo na dogodek ali pogledat predstavo, povezano s knjigo. Skratka, poiskati je treba poti, ki otroka pritegnejo,” svetuje Kepic Mohar.
Pri nekaterih otrocih so lahko primeren začetek stripi, krajša besedila ali knjige z več ilustracijami. Ključno je, da ob branju začutijo zadovoljstvo, da se potopijo v zgodbo, nato pa postopoma prehajajo k daljšim in zahtevnejšim vsebinam. Pomembnejša od dolžine posameznega branja je rednost, saj mora stik s knjigo sčasoma postati običajen del otrokovega vsakdana.
Najbolj prodajane oziroma najbolj brane otroške knjige
Med največjimi prodajnimi uspešnicami vseh žanrov v več kot 80-letni zgodovini Mladinske knjige je še vedno Maček Muri Kajetana Koviča z ilustracijami Jelke Reichman, ki je dosegel več kot 200 tisoč prodanih izvodov. Zelo dobre prodajne številke dosegajo legendarne slikanice, kot so Muca copatarica, Sapramiška, Martin Krpan, Zlata ptica, Lonček na pike in mnoge druge.
Mladinska knjiga
To po besedah Kepic Mohar ne pomeni, da sodobna otroška literatura ne najde poti do bralcev, saj nastaja tudi veliko kakovostnih sodobnih slikanic, ki so med otroki zelo priljubljene. Omenja denimo dela Maje Kastelic, Igorja Šinkovca, Ane Zavadlav, Hane Stupica, pa klasike Ančke Gošnik Godec, Marlenke Stupica, Jelke Reichman in mnoge druge.
Dejstvo, da so klasike še vedno najbolj priljubljene, predvsem kaže, kako močno na izbiro tega, kaj bomo predstavili otrokom, vplivajo spomini staršev in starih staršev na lastno otroštvo. “Starši in stari starši izhajajo iz tega, kako so sami kot otroci doživljali te knjige, zato želijo, da bi to izkušnjo imeli tudi njihovi otroci,” pojasnjuje Kepic Mohar. “Maček Muri in Piki Jakob sta z nami že toliko let, da je z njima odraščalo več generacij ljudi. Starši in stari starši zato želijo, da z njima rastejo tudi njihovi otroci,” pravi.
Branje v šoli
Za mnoge otroke v Sloveniji sta na žalost domače branje in bralna značka v osnovni šoli še vedno prvi resnejši stik z literaturo. Težava pa je, da lahko prav obvezno branje knjigo predstavi kot še eno obveznost, ki jo je treba opraviti.
Kepic Mohar poudarja, da domače branje ni povsod enako in da je izbor knjig v veliki meri odvisen od učitelja. Po njenih besedah številni učitelji že danes otrokom predlagajo sodobna dela in literaturo, ki jim je bližje.
Del domačega branja sicer ostaja vezan na kanonska besedila, ki so pomembna za splošno izobrazbo, a tudi te lahko dober učitelj približa otrokom, pravi Kepic Mohar: “Dober učitelj zna domače branje speljati tako, da otrok zaradi domačega branja knjig ne zasovraži. Če pustimo otroka samega s Francetom Bevkom ali z besedilom, ki se mu danes zdi nepojmljivo, mu ga je treba postaviti v sodoben kontekst. Dober učitelj to zna narediti in tudi kanonsko literaturo predstaviti na način, da jo otroku približa.”
Pri bralni znački je še več prostora za izbiro, saj knjige niso strogo določene. Tukaj Kepic Mohar vidi največ potenciala, da otroke učitelji navdušijo nad knjigami. Meni, da bi bilo otrokom smiselno pogosteje omogočiti, da si del branja izberejo sami. Če lahko posežejo po knjigi, ki se navezuje na njihova zanimanja, šport, glasbo, živali, fantastiko, humor ali teme, ki jih srečujejo v svojem vsakdanu, je več možnosti, da bodo knjigo povezali z radovednostjo in ne zgolj z oceno. Številni učitelji se poslužujejo tega, da v razred povabijo sodobne avtorje, ki znajo otroke nagovoriti v jeziku in temah, ki so jim bližje. Kepic Mohar med njimi omenja denimo Slavka Pregla, Deso Muck, Natašo Konc Lorenzutti, Matejo Gomboc, Boštjana Gorenca – Pižamo in mnoge druge.
Kepic Mohar meni, da je treba otroke nagovarjati tudi z orodji in oblikami, ki so jim danes blizu. “Ravno zdaj, po novem učnem načrtu, smo izdali nekaj beril, kjer imamo zraven QR kode, ki vodijo do aktualnih in zanimivih TikTok posnetkov,” razlaga. S tem po njenem ne gre za to, da bi digitalne vsebine nadomestile branje, temveč da lahko služijo kot most do besedila.
Učbeniki in delovni zvezki
Starši sicer že leta opozarjajo na težke šolske torbe, polne številnih učbenikov in delovnih zvezkov, čeprav se vse več gradiv hkrati seli tudi v spletne učilnice. Kepic Mohar meni, da kljub težkim torbam, učbenikov in delovnih zvezkov ne bi smeli prehitro odpisati. “Ohraniti moramo učbenike in delovne zvezke. Oboje potrebujemo tudi zaradi grafov, motorike, zaradi različnih prikazov informacij. Telo zelo pomaga pri učenju,” poudarja. “Ko pišeš, usmeriš pozornost v konico svinčnika in dejansko drugače sprocesiraš informacije. Ta kognitivni proces je drugačen od tipkovnice in zaslona,” razlaga Kepic Mohar.
Alenka Kepic Mohar
Mladinska knjiga
Prav zato se ji zdi nevarno razmišljanje, da bi šola v celoti prešla na digitalna gradiva. Digitalna orodja so lahko koristna podpora, a če bi iz šol izrinila tiskano knjigo, bi to po njenem še dodatno oslabilo bralno kulturo.
To že ugotavljajo na Švedskem, kjer so po letih množične uporabe tablic, prenosnikov in zaslonov v šolah ugotovili, da tak pristop ni prinesel želenih rezultatov. Znanje otrok je začelo pešati, sposobnost branja in koncentracija pa slabšati. Zato zdaj iz šol mečejo zaslone, smo poročali.
Švedska iz šol meče zaslone, znanje učencev je strmoglavilo
Kepic Mohar opozarja, da je učbenikov in delovnih zvezkov danes že manj, kot jih je bilo v preteklosti, prihodnost šole pa po njenem ne bo ne izključno tiskana, niti izključno digitalna, ampak hibridna.
Branje na recept
Po mnenju Kepic Mohar je treba v družbi jasneje pokazati, da branje ni le šolska obveznost, temveč sposobnost, zaradi katere posameznik bolje razume svet, se lažje izraža in dosega boljše učne rezultate. “Želimo si, da v družbi vzpostavimo branje kot nekaj, zaradi česar si bolj pameten. A se mi zdi, da imamo v Sloveniji še nekaj dela, preden branje postane cenjena vrednota,” pravi.
Pomen branja primerja s telesno dejavnostjo. Tako kot se je v zadnjih desetletjih spremenil odnos do telesne aktivnosti in gibanja, bi se moral po njenem spremeniti tudi odnos do knjig. “Spomnim se, v 80. letih so za ljudi, ki so tekli, na podeželju rekli: ta pa res nima kaj početi. Zdelo se je čisto nenormalno. Danes pa ljudje tečemo, ker se zavedamo, da je to za zdravje zelo pomembno,” pravi. Po eni od raziskav je bilo leta 2025 skoraj tri četrtine Slovencev telesno dejavnih vsaj enkrat na teden, med najpogostejšimi oblikami gibanja pa so pohodništvo, kolesarjenje in tek.
Kepic Mohar v tem vidi dokaz, da se družbene navade lahko spremenijo. Kar je bilo nekoč razumljeno kot nenavadno ali nepotrebno, lahko sčasoma postane nekaj samoumevnega, če družba prepozna, da je pomembno za zdravje. Podoben premik si želi tudi pri branju.
Od tod izhaja tudi projekt Branje na recept, ki nastaja na Mladinski knjigi, v okviru uredništva revij Cicido in Ciciban. Osnovna ideja projekta je, da bi starše k skupnemu branju z otroki spodbujali tudi pediatri. “Vemo, da so zdravniki pravzaprav še edina avtoriteta, ki ji zaupajo tudi mladi starši,” razlaga Kepic Mohar.
Mladinska knjiga
Projekt naj bi zato postal vseslovenska akcija, v kateri bodo sodelovali zdravniki, pediatri, psihologi in drugi strokovnjaki. Pediatrične ordinacije naj bi bile opremljene s plakati, pripravljali bodo tudi videoposnetke in druga gradiva, cilj pa je, da bi sporočilo o pomenu branja doseglo čim širši krog staršev, tudi tiste, pri katerih knjige niso samoumevni del vsakdana.
V okviru projekta naj bi otroci dobili tudi knjige, branje pa bi bilo predstavljeno kot nekaj, kar ni le prijetna dejavnost, temveč pomembna osnova za razvoj mišljenja, jezika in sposobnosti izražanja. “Če želimo imeti bralce in družbo, ki bo brala, moramo začeti pri najmlajših,” pravi Kepic Mohar, z njo pa se strinjajo tudi pediatri, ki pri svojem delu vse bolj opažajo posledice pretirane uporabe zaslonov pri otrocih, med drugim težave s pozornostjo, umirjanjem in zbranostjo.
Mladinska knjiga
“Če bi vedeli, kako zelo je branje pomembno za zdravje duha, bi brali. Zagotovo bi brali,” Kepic Mohar sklene, da je skrajni čas, da naša družba začne bolj ceniti intelektualni kapital.