Zdi se, da AfD-jev kandidat za ministrskega predsednika na Saškem – Anhaltu Ulrich Siegmund volivce že pripravlja na možnost, da bo stranka zgrešila absolutno večino in ne bo mogla prevzeti oblasti. Foto: Reuters
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
V 2,2-milijonski vzhodni nemški deželi Saška – Anhalt v osrčju države, kjer se je v 10. stoletju s kronanjem Otona I. Velikega začela tradicija rimsko-nemškega cesarstva in kjer je v 16. stoletju menih Martin Luter začel reformacijo katoliške cerkve, bodo 6. septembra volili nov deželni parlament. Dogodek ne bi vzbudil posebne pozornosti, če se tokrat po 24 letih vladanja krščanskodemokratske unije CDU zmaga ne bi obetala skrajno desni stranki Alternativa za Nemčijo AfD, ki je bila pred trinajstimi leti ustanovljena na zahodu države, plodna tla pa je našla na vzhodu. Njene strankarske skupine v petih zveznih deželah, vključno s Saško – Anhaltom, je notranja obveščevalna služba označila za skrajne. Njenim volivcem je vseeno. Stranki, čeprav daje nasprotni vtis, pa ne povsem.
Oglas
Če bi na Saškem – Anhaltu prevzela deželno oblast, bi skušala ukiniti tamkajšnjo podružnico Urada za zaščito ustave (notranjo obveščevalno službo), utišati nevladne organizacije, ki jih ima za levičarske agitatorje, ukiniti obvezni prispevek za javne medije, od kulturnih ustvarjalcev in učiteljev bi s podpisom posebne klavzule zahtevala domoljubne vsebine, omejila bi vpis na gimnazije, odpravila obveznost obiskovanja šol (odprla možnost poučevanja na domu), v šolah uvedla več športa, v učne načrte uvedla “več Bismarcka, manj Hitlerja”, odpravila bi integracijo učencev iz drugih držav ali otrok s posebnimi potrebami, cerkve bi odrezala od javnih sredstev. Stranka podpira nemške družine, uvedla bi brezplačno vrtčevsko oskrbo otrok in brezplačne malice v šolah. Ena od osrednjih obljub je pospešitev izgona tujcev. K temu spada tudi vzpostavitev državljanskih milic, nekakšne vaške straže. Ustavni pravniki so ob seciranju programa našli precej protiustavnih ukrepov.
Osrednji mediji v Nemčiji z izjemo krajevnih so prečesali vsako besedo v 260-stranskem programu AfD-ja na Saškem – Anhaltu; programi CDU-ja (ki se tudi zavzema za “preobrat” v priseljevanju) in preostalih strank so bili deležni bistveno manj pozornosti. Pisec AfD-jevega besedila je Hans-Thomas Tillschneider, strankin poslanec v deželnem zboru, rojen v Temišvaru, doktor islamskih znanosti, ideolog, ki nasprotuje tokovom moderne umetnosti, kot je Bauhaus. V programu piše o nemški “identitetni krizi”, o “nacionalnem mazohizmu” in “kompleksu krivde” zaradi zločinov nacistov.
AfD v zadnji anketi javnega mnenja infratest-dimap uživa 42-odstotno podporo na Saškem – Anhaltu, ZDF-ov politbarometer ji kaže 40 odstotkov. Za absolutno zmago in samostojno oblikovanje vlade v Saški-Anhaltu bi zadostovalo nekaj več kot 40 odstotkov glasov pod pogojem, da bi pod 5-odstotnim parlamentarnim pragom ostale manjše stranke, predvsem SPD in Zeleni. Toda tema kaže, da bosta prag prestopili.
Kampanja AfD-ja na Saškem – Anhaltu. Foto: Reuters
V zadnjih dneh poteka kampanja s pozivom 1,7 milijona volilnim upravičencem, naj taktično obkrožijo prav SPD in Zelene in ne drugih manjših strank (FDP ali BSW), ki jim kaže, da bi lahko ostale zunaj deželnega parlamenta. Drugo mesto z 22 ali 23 odstotki se obeta CDU-ju, ki že zdaj vodi deželno vlado, na tretje mesto ankete uvrščajo Levico (Die Linke). Zdi se, da AfD-jev kandidat za ministrskega predsednika na Saškem – Anhaltu Ulrich Siegmund volivce že pripravlja na možnost, da bo stranka zgrešila absolutno večino in ne bo mogla prevzeti oblasti. Toda v povolilnem dogajanju med konstituiranjem deželnega zbora bi lahko prišlo do prestopov poslancev in s tem do presenečenj. Zato je izid povsem odprt. Upoštevati je treba tudi, da se približno četrtina volivcev za podporo kandidatom odloči v zadnjih dneh pred volitvami.
Kdo je Ulrich Siegmund? Nasmejani 35-letni zanesenjak, nekdanji prodajalec dišav za prostore, je med volivci na Saškem – Anhaltu zelo priljubljen. Neutrudno vodi kampanjo, se pogovarja z ljudmi, si zapomni njihova imena, desničarski mediji prenašajo njegove govore, srečanja, opazke in prešerno podpisovanje izvodov časnika Spiegel, ki ga je kot “najnevarnejšega človeka v Nemčiji” uvrstil na naslovnico. V stranki je od leta 2014 (prej je bil član CDU-ja), v pandemiji so se njegova stališča proti političnemu vodstvu v Nemčiji zaostrila.
AfD na vzhodu vodi kampanjo, prežeto z nostalgijo in obljubo po vrnitvi nekdanjega ponosa, ki je bil ljudem odvzet po združitvi Nemčije, ko so množično izgubljali delo, zahodnjaki pa so zasedli vse pomembne položaje v podjetjih, sodstvu, šolah in upravi. Siegmund, člani stranke in njeni podporniki se na zborovanja vozijo s kultnimi mopedi simson, ki so jih v vzhodni Nemčiji proizvajali do leta 2002. Judovsko družino Simson so nacisti razlastili, podjetje za proizvodnjo orožja in vozil pa se je v prejšnjem stoletju večkrat preimenovalo, medtem ko so mopedi ime znamke, ki v teh dneh velja za kulturni simbol, ohranili.
Siegmunda sem na zborovanju v Wittenbergu vprašala, v katero obdobje bi rad vrnil Nemčijo. “Zelo pogosto govorim o dobri, stari varni Nemčiji. Časa, ki ga imam v mislih, ne morem omejiti na neko letnico. Ampak vedno pravim, da še nisem tako star. Imam 35 let in sem kot otrok v 90. letih in na prelomu tisočletij doživel čas, ki ga zelo težko primerjam z današnjim. To je bil čas, ko smo imeli drugačen občutek varnosti, drugačen občutek pripravljenosti, tudi skupnosti,” je odgovoril.
Siegmund na zborovanju v mestu Quedlinburg, kamor se je pripeljal z mopedom simson. Foto: Reuters
In zakaj se je obdal s skrajnimi desničarji? Najmanj štirje najožji sodelavci, med njimi tiskovni predstavnik Patrick Harr, so bili člani danes prepovedane mladinske neonacistične organizacije Heimattreue Deutsche Jugend (HDJ), ki je mladino urila v duhu nacistične elite. Vodstvo AfD-ja v Berlinu menda dviga obrvi, saj HDJ ni združljiv s stranko AfD.
Siegmund odgovarja: “Nikomur ne dovolim, da določa, kdo v tej državi je desni skrajnež. To sem po mnenju notranje obveščevalne službe verjetno tudi sam. Ljudje se do solz smejijo tej šali. Pogosto citiram Konrada Adama, enega od ustanovnih članov AfD-ja. Dejal je: ‘Kdor danes prepozna razliko med moškim in žensko s prostim očesom, je že označen za skrajnega desničarja.’ Tako to vidijo številni državljani. Izraz se uporablja tako inflacijsko kot ‘naci’, da ga mnogi sploh ne jemljejo več resno in s tem tudi pravi ekstremizem in mnenja postanejo povsem relativizirana.”
Novinarji sprašujemo AfD-jeve volivce, zakaj podpirajo stranko. V Wittenbergu, Kembergu in Magdeburgu so za RTV Slovenija izrazili razočaranje nad CDU-jem in SPD-jem, nad kanclerjem Friedrichom Merzem, jezni so ob pogledu na prebežnike, ki so zagrešili kazniva dejanja, nimajo pa načeloma nič proti integriranim in delovnim priseljencem. Jezni so na podporo, ki se steka v Ukrajino, na prekinitev trgovanja z Rusijo, od koder je pritekal cenejši plin, zaradi zgodovinskih izkušenj v Nemški demokratični republiki menijo, da ruskega režima ni dobro jeziti. Z negotovostjo zrejo v prihodnost, saj so poskočile cene goriv in drugih življenjskih stroškov, velika podjetja v Nemčiji odpuščajo zaposlene. Na Saškem – Anhaltu je doma zlasti kemijska industrija, v preteklosti povezana s propadi, danes pa z novimi priložnostmi in naložbami.
Glas za AfD na deželni ravni, vsaj tako pravijo mnogi, je glas proti vzvišeni zvezni črno-rdeči vladi v Berlinu, ki hoče do konca leta pod streho spraviti sveženj reform. Predlog pokojninske reforme predvideva ukinitev možnosti upokojevanja pri 63 letih. Proti predlogu in s tem proti lastni stranki se je postavil CDU-jev ministrski predsednik na Saškem – Anhaltu, 48-letni Sven Schulze. Na vzhodu Nemčije imajo delavci pri 63 letih za sabo pogosto že 45 let dela. Schulze, ki je pred dnevi govoril s tujimi dopisniki, je prisiljen voditi kampanjo proti AfD-ju. Prepričan je, da sovodja stranke Alice Weidel izkorišča Siegmunda in deželo Saško – Anhalt za pridobitev vpliva v Berlinu. Večina stvari, za katere se stranka zavzema, je namreč uresničljivih le na zvezni ravni: sprememba energetske politike, zunanjepolitične smeri, fiskalna politika ipd. Preobrat v priseljenski politiki pa je prav zaradi pritiska AfD-ja že nastopil, čeprav druge stranke tega ne bodo priznale.
Toda kancler Merz je odločen, da CDU nikdar ne bo sodeloval s skrajno desnico. CDU je “požarni zid” postavil tudi pred Levico, s tem je zapletel in praktično onemogočil oblikovanje večinskih vlad v deželah. Nemčija se bliža točki, ko niti v zveznem niti v deželnih parlamentih ne bo mogoče sestaviti večinske koalicije. In tudi to izključevanje je nekaj, kar AfD-jevi volivci zamerijo drugim strankam. Celo zelo zamerijo.
Oglas