Med zamerami, ki jih Komunistična stranka že dolgo goji v uradnem prikazovanju kitajske zgodovine, zlasti izstopajo zlorabe ekstrateritorialne pristojnosti tujih sil. V 19. stoletju so bile to kolonialne sile, ki niso hotele priznati veljavnosti kitajskih zakonov v kitajskih pristaniščih pod svojim nadzorom. V 21. stoletju so to ZDA, ki zunaj svojih meja s sankcijami in izvoznimi omejitvami svojo voljo uveljavljajo proti državam, ki jim niso po godu. Še toliko bolj presenetljivo je torej, da želi Kitajska zdaj igrati isto ekstrateritorialno igro in z vedno večjim zanosom vodi pravne bitke.
Pomemben primer tega je iz letošnjega aprila, ko je Kitajska ukazala Meti, lastnici Facebooka, naj razveljavi dve milijardi dolarjev vreden posel za prevzem Manusa, zagonskega podjetja s področja umetne inteligence, registriranega v Singapurju. Meta se je uklonila, prav tako kitajski ustanovitelji Manusa, ki jim je bil prepovedan izhod iz Kitajske.
Če je imela ta saga pridih pravne improvizacije, kitajska vlada zdaj pripravlja zakone, ki ji bodo omogočili večji nadzor nad pretokom tehnologije umetne inteligence. Za nameček bodo septembra začela veljati okrepljena pooblastila za izrekanje prepovedi vstopa v državo in izstopa iz nje za posameznike.
To so le najnovejši v vrsti pravnih ukrepov, katerih cilj je razširiti vpliv Kitajske onkraj njenih meja. Ukrepi so zelo različni in zajemajo vse od sankcij proti tujim državam do etnične politike. Gre za velik preobrat za Kitajsko, ki ZDA že dolgo zameri njihov pravni doseg. Da lahko ameriška sodišča preganjajo podjetja (in posameznike) zaradi njihovega ravnanja v tujini, jim omogoča predvsem države na svetovni finančni sistem. Kolikor je širjenje pravnega dosega Kitajske odgovor na sankcije drugih držav, temelji njena moč na prevladi nad svetovnimi dobavnimi verigami. Vendar Kitajska vodi pravne bitke v tujini tudi z namenom okrepitve političnega nadzora doma.
Kitajski ukrepi tuja podjetja postavljajo pred težko izbiro, katerim zakonom naj se podredijo. FOTO: Juni Kriswanto/AFP
Veliki preobrat prihaja z vrha. Kitajski voditelj Xi Jinping je leta 2018 pozval strankarske funkcionarje, naj »poprimejo za pravno orožje«, ki ustreza statusu države kot velesile. Pozneje istega leta so v Kanadi na zahtevo ZDA aretirali Meng Wanzhou, vodilno uslužbenko Huaweija in hčer ustanovitelja tega telekomunikacijskega velikana, ker naj bi prikrivala povezave z iranskimi strankami, proti katerim so veljali ameriški ukrepi. Henry Gao s Singapurske univerze za menedžment meni, da je njena aretacija zaskrbljenim kitajskim voditeljem pokazala, kako ranljiva so ključna podjetja in njihovi zaposleni za ameriške spletke. (Kitajska se je odzvala z aretacijo dveh Kanadčanov na podlagi izmišljenih obtožb in ju skoraj tri leta zadrževala kot talca.)
Prvi kitajski zakon, ki podjetja odvrača od upoštevanja tujih sankcij, zlasti ameriških, je bil sprejet leta 2021. Od takrat je Komunistična stranka ekstrateritorialne določbe vpletla v številne nove zakone. Predpisi s konca leta 2024 od tujih podjetij, ki uporabljajo kitajske surovine, denimo zahtevajo spoštovanje kitajskih izvoznih zakonov; poleg tega dajejo uradnikom v Pekingu pooblastila za preverjanje strank tujih podjetij.
To je podobno ameriškemu »pravilu tujih neposrednih izdelkov«, s katerim je administracija v Washingtonu omejila pretok opreme za proizvodnjo čipov nizozemske izdelave na Kitajsko. Tako kot ZDA je tudi Kitajska začela uvajati sankcije proti tujim politikom.
Kitajski zakoni oblikovani po vzoru zakonodaje EU
Kitajski zakoni proti tujim sankcijam, posodobljeni aprila, so oblikovani po vzoru zakonodaje Evropske unije, po kateri ameriški zunanjepolitični zakoni v EU niso izvršljivi. To podjetjem in posameznikom v EU prepoveduje upoštevanje sankcij, ki jih EU šteje za nezakonite. Kitajski zakoni gredo celo še dlje. Vsem tujim podjetjem namreč preprečujejo, da bi upoštevala sankcije, ki diskriminirajo kitajske subjekte. V skladu z novimi zakoni na kitajskih sodiščih potekata tožbi proti ameriškima bančnima skupinama JPMorgan Chase in Citigroup v skupni vrednosti 44 milijonov dolarjev, in sicer ker sta na ukaz ameriškega finančnega ministrstva zamrznili premoženje sankcioniranega kitajskega trgovca z nafto. Vrhovno ljudsko sodišče je junija nove zakone navedlo v sodbi proti singapurskemu podjetju, ki ni hotelo dostaviti pošiljk elektronskega blaga za sankcionirano podjetje v Hongkongu.
Kitajski ukrepi tuja podjetja postavljajo pred težko izbiro, katerim zakonom naj se podredijo. Maja so sodišča v Londonu in Chongqingu na jugozahodu Kitajske izdala bistveno različni sodbi v sporu glede licenc med Samsungom, velikim južnokorejskim konglomeratom, in ZTE, kitajskim proizvajalcem telekomunikacijske opreme. Londonski sodniki so razsodili, da Samsung dolguje ZTE približno 392 milijonov dolarjev, kitajsko sodišče pa je ugotovilo, da znaša dolg skoraj dvakrat toliko. Upoštevanje ene sodbe lahko pomeni kršitev druge.
Posledice za Samsung, če ne bi priznal sodbe sodišča v Chongqingu, bi bile potencialno hujše, kot če bi kljuboval angleškemu sodišču. Velika multinacionalna podjetja, kot je Samsung, so močno odvisna od Kitajske, ki je zanje hkrati trg in dobaviteljica ključnega blaga. Kitajska svoj pravni doseg opira na zelo stvarne vzvode moči, pravi Mark Jia s pravnega centra washingtonske univerze Georgetown.
Poleg tega se ukvarja z nadzorom posameznikov in organizacij, za katere meni, da ogrožajo notranjo varnost države, ki pa je precej ohlapno opredeljena. Julija je začel veljati zakon o »spodbujanju etnične enotnosti«, ki kot kaznivo dejanje opredeljuje vsako ravnanje v tujini, ki »spodkopava narodno enotnost«. Predlog zakona o kibernetskem kriminalu, trenutno v obravnavi v nacionalnem ljudskem kongresu, kitajskem parlamentu, ki ima v glavnem le formalno vlogo, bo kot kaznivo dejanje opredelil gostovanje ali posredovanje informacij v tujini, ki škoduje »javnim interesom« Kitajske. Drugi zakon, ki je v obravnavi, pa pravno ureja pooblastila za zbiranje dokazov o korupciji kitajskih subjektov v tujini.
Številni nedavni zakoni in predpisi formalizirajo in krepijo že obstoječi prisilni vpliv države po svetu. Ta med drugim vključuje ugrabitve kitajskih kritikov režima in upravljanje tajnih policijskih postaj, ki so med drugim namenjene spremljanju in nadzorovanju ravnanja Kitajcev v tujini. Obsežne dejavnosti Komunistične stranke, usmerjene v enotno fronto, si že dolgo prizadevajo krepiti njen vpliv v tujini, obvladovati skupnosti Kitajcev onkraj državnih meja in blažiti kritike.
Zakonodajni zagon odraža željo po centralizaciji nadzora, pravi Yalkun Uluyol iz organizacije Human Rights Watch, ki spremlja razmere na področju človekovih pravic; uzakonitev pravil pomaga krepiti birokratska sredstva za njihovo uveljavljanje. Jia dodaja, da država s tem, ko si podeljuje pristojnosti za povračilne ukrepe proti tujim sankcijam, drugim sporoča svojo odločenost.
Velik del kitajskega vala sprejemanja zakonov z ekstrateritorialno veljavnostjo, z določbami o etnični enotnosti vred, je v resnici povezan z dolgoletno obsedenostjo Komunistične stranke z ohranjanjem notranje stabilnosti. Toda vse večji doseg njenih zakonov veliko pove o ambicijah Kitajske pod vodstvom Xi Jinpinga, da zunanje okolje oblikuje po svojih željah – v okolje, v katerem ni več žrtev svetovne zgodovine, temveč njena ustvarjalka.