Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Čeprav so bili najbolj znani pravljičarji deležni tudi formalne izobrazbe, je v njihovih delih šola le redko omenjena. Pa vendar prav njihove izkušnje iz časov šolanja pomembno vplivajo na dela, ki so jih pisali, prevajali in prirejali.
Oglas
Foto: Tomo Kočar
Če začnemo kar pri ‘materi pravljice’, Catherine d’Aulnoy, moramo vedeti, da je bila glede svojih sodobnikov prikrajšana za dobro izobrazbo že zaradi spola. Čeprav plemkinja, je dobila le osnovno znanje branja, pisanja in računstva, pa zato toliko več napotkov iz gospodinjskih opravil in olikanega vedenja. Pač, kolikor se je spodobilo vbiti v glavo dekletu do 15. leta, ko naj bi se po tedanjih standardih poročila in posvetila varovanju domačega gnezda. No, d’Aulnoyeva je iz gnezda ustvarila prestižen salon, v katerem so se srečevali predstavniki (in predstavnice!) družbene smetane in poslušali, oz. uprizarjali pravljice. V teh pravljicah je izobrazba komaj omenjena, napisane so po vzorcu ljubezenskih romanov, poglavitni cilj junakinj pa je izboljšanje družbenega statusa, ki se praviloma doseže s poroko. Do želenega cilja ne pridejo s pomočjo šole ali dela, ampak z uporniškim, pustolovskim vedenjem in s pomočjo dobrih vil (marsikatera dobra vila se je v resničnem življenju izkazala v podobi precej starejšega petičneža). Njene pravljice torej zagovarjajo ambicioznost, razmišljanje zunaj ustaljenih okvirov in iskanje dobrih zvez, čeprav so cilji praviloma konservativni.
Njen sodobnik, Charles Perrault, tisti, ki je najslavnejšo kapico pobarval rdeče in najslavnejše čeveljce izdelal iz stekla, ni bil plemenitega porekla, a je imel na voljo bistveno več možnosti izobrazbe. Čeprav bister in iz premožne družine, se v klasični šoli ni dobro počutil. Po prepiru z učiteljem je nekoč preprosto odkorakal iz razreda in se ni vrnil. Vseeno se izobrazbi ni odrekel, ampak je kot samouk priplezal vse do pravniške diplome. Odvetniško delo ga je dolgočasilo, tako da je z obema rokama pograbil priložnost, ko ga je brat lahko zaposlil v finančnem uradu, od koder ga je sam finančni minister izstrelil na francoski dvor. Tam je vodil številne zanimive projekte, prevajal, pesnil in na stara leta napisal še nekaj najslavnejših pravljic vseh časov. Prav vse stavijo na izjemnost in dobre zveze. Obuti maček je verjetno celo najboljša med vsemi, saj ironično sporoča, da se po družbeni lestvici najlažje povzpneš s pretvarjanjem, krajo, lažjo, grožnjami in nasiljem.
Obuti maček, John Hassall (1868–1948). Foto: Tomo Kočar
Pravljica kot vzgojno sredstvo je doma v Nemčiji
Smo že pri bratih Grimm. Tudi onadva sta bila iz premožne družine, a so zaradi očetove smrti obubožali, tako da sta izkusila tako udobje domačega šolanja kot kruto realnost komolčenja v sicer uglednih šolah, kamor sta prispela zaradi izjemne nadarjenosti, a bila ves čas zapostavljena na račun premožnejših sošolcev. Za povrh sta že kot najstnika preživljala mater in mlajše sorojence, kar je vodilo v strogo disciplino in tudi precej grenkobe. Čeprav sta, kot d’Aulnoy in Perrault, zajemala iz starejših pravljičnih besedil, je njuno osebno izkušnjo še kako čutiti v večini Grimmovih pravljic. Trdo delo, ubogljivost in vztrajnost so vrednote, ki jih zagovarjata skozi svoje pravljice, a o šolanju povesta bore malo (če to, da te v uk vzame tat, sploh lahko upoštevamo) ali nič. Tudi onadva sta se zavedala pomena dobrih zvez in mogočnih zaščitnikov. Eden od teh jima je svetoval, da pravljice predelata v obliko za otroke, saj bi jih lahko vzgajale v svetu, kjer so se stare vrednote hitro podirale in novih še ni bilo.
V naših krajih so prav Grimmove pravljice iz zgodovinskih razlogov najbolj sprejete in jih marsikdo (delno tudi zaradi poznejših Disneyjevih predelav) pozna bolje od slovenskih. V slovenskih ljudskih pravljicah prav tako prevladujejo vile (kot zaščitniki oz. dobre zveze) in marljivost (a precej manj podjetnost). Šolanju se še najbolj približajo, ko se na primer kateri od sinov odpravi v uk k lokalnemu obrtniku.
In Hans Christian Andersen?
Po mnenju številnih največji pravljičar vseh časov (tudi v resnici je bil visokorasel) je imel s šolo slabe izkušnje. Kaj slabe, obupne. Želel si je postati igralec ali vsaj plesalec ali pevec v zboru. Toda gledališču je prišel blizu šele, ko ga je napol posvojil Jonas Colin, član uprave Kraljevega teatra. Colinov pogoj, da ga vzame pod streho svoje družine, je bil, da se Andersen pri štirinajstih letih končno nauči spodobno brati in pisati. Tako je sedel v šolskih klopeh s sedemletnimi mulčki in trpel kot grdi raček. V svojih pravljicah šolo sicer nekajkrat omeni, a morda je še najbolj značilno, ko v Deklici z vžigalicami govori o prezebli deklici (tudi sam si je pod plašč tlačil stare časopise, da ni zmrznil), mimo katere se brezbrižno sprehajajo premožni in izobraženi, sama pa se, revna in nepismena, lahko zateče le še v sanje in končno zaspi v smrt.
Deklica z vžigalicami, Franz von Pocci (1807-1876). Foto: Tomo Kočar
Po Andersenu lahko torej sklepamo, da je izobrazba sicer zelo pomembna, a jo povezuje z družbenim statusom, ne kot sredstvo za njegovo dosego, temveč kot nekaj, kar pride zraven. Tudi sicer je, ko si je finančno opomogel, obzorja raje širil s potovanji in obiski prireditev kot z brskanjem po učbenikih. In kdaj si je opomogel? Uganili ste – ko je dobil zveze. Če te štipendira kralj, je pač marsikaj lažje.
Obstajajo tudi pravljice s šolo v pomembni vlogi!
Goethejev Čarovniški vajenec je eden najslavnejših primerov šolanja, vendar je v pesnitvi več poudarka na nadzoru in zlorabi moči kot na formalnem izobraževanju. Sporočilo pesmi je, da naj moč upravljajo modri, ne kdor koli in še najmanj objestni pobalini. Sporočilo, ki smo ga odrasli že zdavnaj pozabili.
O pomembnosti nadzora moči navsezadnje piše tudi J. K. Rowling v seriji o Harryju Potterju, kjer se vsaka od knjig odvije v čarovniški šoli, vsakič v svojem razredu, eno stopnjo višje, vsakič z močnejšimi čarovnijami in nevarnostmi. O pridobljenem znanju izvemo zelo malo, a toliko več o druženju in zunajšolskih dejavnostih. Nič manj slaven ni Ostržek Carla Collodija. Tu avtor zelo jasno pokaže, da lahko učbenik sicer zamenjaš za gledališko vstopnico in si najdeš kratkočasno družbo, a te to prej ali slej pripelje na otok, kjer se spremeniš v oslička, kar je seveda prispodoba za človeka, ki ga zaradi pomanjkanja izobrazbe vsi drugi zlahka izkoristijo. In kako se je Ostržek izvlekel? S pomočjo dobre vile, vendar!
Ostržek, Maria Louise Kirk (1860–1938). Foto: Tomo Kočar
Kaj lahko sklenemo iz zakladnice pravljičnih modrosti? Šola JE pomembna, in to zelo. Vendar šola niti približno niso samo ocene, ampak gre tudi za sposobnost prilagajanja okolju, učenje dobre komunikacije (kako preprosto in učinkovito zveni: ‘Kam pa kam, deklica?’), iskanja močnih točk (nihče ni dober v prav vsem, a vsak je v nečem vsaj nad povprečjem) in seveda ustvarjanja bolj ali manj trajnih prijateljstev in zavezništev.
Viri:
https://mycalendarland.com/calendar/monthly-calendar/september/
https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/fairy-tales
https://themesoffairytales.exblog.jp/33769103/
https://slikanice.blogspot.com/
Oglas