Gospod Trenčovski, predvidevamo, da vam lahko vprašanja postavljamo v slovenščini. Se motimo?
Ne, ne, kar izvolite. Mislim, da bom vse razumel.
Ko ste pred dobrim letom dni prišli v Slovenijo, ste rekli, da razumete približno 80 odstotkov slovenskega jezika. Je ta odstotek zdaj še višji?
Upam, da je (smeh op. p.). V sorodnih jezikih je vse lažje. Verjamem, da bi se lahko, če bi se namenoma lotil še bolj intenzivnega učenja slovenščine, kmalu tekoče pogovarjali v vašem jeziku.
Ko ste pred dobrim letom prišli v Slovenijo, v Radomlje, ste bili za nas praktično neznano trenersko ime. Če odmislimo nogomet, kakšna je bila vaša prva izkušnja s Slovenijo?
Ne samo od začetka moje zgodbe pri Radomljah, Slovenija mi je bila zanimiva, že ko sem bil mlajši. Kot neke vrste izziv, ki me je privlačil.
Jugoslav Trenčovski je lani v 1. SNL Radomlje vodil do šestega mesta, kar je izenačena najboljša uvrstitev kluba.
Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com
V kakšnem smislu?
Kot država, kot način življenja, kot urejenost. Lepota, čistost. Po vsem tem mi je Slovenija vedno nekako odstopala od drugih v naši nekdanji skupni državi. Za moje pojme je bila zaradi vsega tega bližje zahodnoevropskim državam.
So bila vaša pričakovanja izpolnjena, ko ste začeli svojo zgodbo v Radomljah?
Absolutno. Svojim prijateljem iz Slovenije sem takoj rekel, kako so lahko srečni. Da se ne zavedajo, v kako lepi državi živijo. Kar sem rekel že prej: lepota, čistost, urejenost. Imate svoje principe in teh principov se držite, kar mi je zelo všeč. Vse temelji na pravi ureditvi. Če ta ni prava, ljudje težko spoštujejo vsa pravila, vse zakone. Dobro, ne poznam vseh podrobnosti, zagotovo so kje tudi pomanjkljivosti, a se vi že v mentaliteti razlikujete od drugih na Balkanu.
Kako se je na vaše navdušenje odzvala družina?
Delili so moje mnenje, ko so prišli sem, in to mi je zelo pomembno. Sploh starejši sin je zaljubljen v Slovenijo. Prav zdaj se vpisuje na študij in julija je bil na sprejemnih izpitih na fakulteti za arhitekturo, tako v Ljubljani kot v Mariboru. Sprejet je bil na univerzo v Skopju in na univerzo v Ljubljani, za zdaj pa se zdi odločen, da pride v Ljubljano.
Pa mlajši sin?
Mlajši je star 14 let in je mahnjen na šport. Starejšega to ni nikoli zanimalo, čeprav sem ga seveda peljal na trening (smeh op. p.). Hitro vidiš, da otrok v tem ne najde užitka. Mlajši pa je že pred osmimi leti začel trenirati v klubu, ki sva ga na noge postavila z Goranom Pandevom.
Akademija Pandev?
Tako je, danes se sicer imenuje Brera. Tam je torej začel, od prvega dne je pripravljen garati in gara še danes. Ko pride domov, ogromno govori o nogometu, težko ga je zaustaviti. Kdo je koga pustil odprtega, kdo bi moral kje bolje ali drugače posredovati … Večkrat sem mu že rekel, da preveč razmišlja. Še vedno mora v prvi vrsti uživati. Če ti nogomet ni užitek, mi ne govori o linijah, o formacijah, taktiki. Kakorkoli, fant ima že izdelane načrte, kako bo igral nogomet, kako bo šel na športno fakulteto, začel pridobivati licence in postal trener. Ponavljam, ima 14 let.
V preteklosti ste večkrat govorili o Akademiji Pandev, torej o Breri. Rekli ste, da ste v Radomljah prišli v okolje, ki je bilo na neki način podobno projektu, ki ste ga sami gradili v Makedoniji. Olimpija je nekaj povsem drugega. Kdaj ste to prvič začutili?
To je nekaj povsem normalnega, to je povsem drug svet, pa ne želim biti žaljiv do nikogar, sploh ne do Radomelj. Olimpija je eden največjih klubov v Sloveniji, bila je tudi v nekdanji Jugoslaviji, vsi smo vedeli za Olimpijo. Govoril sem že o tem, o svojih spominih na ta klub, kako je moj matični klub izgubil proti Olimpiji. Dinko Vrabac je eden od teh nogometašev, ki smo jih kot otroci poznali, spomnim se Đorleva, ki je v Ljubljano prišel iz naše Strumice, z njegovo družino me povezujejo celo daljne sorodstvene vezi. Spomnim se zelenih dresov, seveda. Olimpija je bila in je profesionalen klub, pri katerem so rezultati nuja. V zadnjih petih letih je bila dvakrat slovenski prvak, osvojila je pokal. Zahteve so jasne.
Trenčovski je postal že peti trener Olimpije v letu dni.
Foto: NK Olimpija Ljubljana
Kakšna je torej razlika v praksi?
Ko sem prišel v Radomlje, sem imel za sabo deset let izkušenj z vzgajanjem mladih nogometašev, s tem, da kot klub razviješ igralce, ki jih kasneje prodaš. Nobene težave nisem imel s tem, ko sem prišel v Radomlje, ker je to drugačen princip. Seveda je vse skupaj olajšalo dejstvo, da smo imeli solidne, dobre rezultate. Do konca sezone smo imeli sedem igralcev do 21. leta starosti, večinoma iz mladinskega pogona. Ampak ti igralci ne čutijo toliko pritiska, potem je vse lažje. Tukaj je cilj vrh lestvice, cilj je prepričati in privabiti navijače, fleksibilnosti je potem manj. Seveda spremljam naše mlajše selekcije in vem, da imamo tam veliko potenciala. Job Brecelj, Jan Jurgec, Tien Goga, Matej Henjak, Tristan Kotar … Potencial vsekakor je, a moramo v Olimpiji zgraditi primerno okolje za to, da se ti mladeniči razvijajo naprej. Če bi imeli rezultate, pozitivno vzdušje, bi bilo to vse lažje. Ko se pojavi še pritisk, s katerim imajo težave že precej izkušenejši igralci, ti mladeniči hitro pogorijo. Če se teh stvari lotiš v napačnem trenutku, škoduješ njihovemu razvoju.
Danes ste v Sloveniji dovolj dolgo, da lahko naredite precej pošteno primerjavo. Kaj je največja razlika med slovenskim in makedonskim nogometnim okoljem?
Enostavno, slovenska liga premore več kakovosti. Ko sešteješ vse ekipe, tudi v Makedoniji je trenutno deset prvoligaških ekip, je razlika med spodnjim delom lestvice v Makedoniji in Sloveniji velika. Makedonske ekipe s spodnjega dela lestvice so slabe, hitro se poveča zaostanek za najboljšimi. Tukaj je prvenstvo takšno, da je ogromno odvisno od tega, kdo ima boljši dan. V taktičnem smislu imate tukaj morda ligo, ki bolj sloni na hitri tranziciji, kar pomeni, da so ekipe fizično bolj dinamične. To je razvojna liga, povezav do Poljske, Slovaške, Češke, Italije je ogromno. Razlika med spodnjim delom in vrhom je precej manjša. Kaj pripelje do tega? Infrastruktura, sojenje, delo v mlajših selekcijah. Tu ste Slovenci pred nami. Klubi se z analitičnim pristopom lotevajo razvoja igralcev, česar je v Makedoniji precej manj. Talente imaš povsod, potem je na stroki, kako ga usmeriti, mu dati pravo pozornost. Slovenija je v tem pogledu korak spredaj.
Obstaja nekaj, kar bi iz makedonskega nogometa vseeno želeli prenesti v Slovenijo?
V Makedoniji imamo dva, tri klube, ki si prizadevajo, da so konstantni. V prvi vrsti je to Škendija, ki že 15 let vlaga v makedonski nogomet. Gre za globalne investitorje, ki ne glede na vse čutijo obvezo, da nekaj vrnejo Tetovu, makedonskemu narodu in nogometu. Turbulenc je zelo malo, vseeno jim ni lahko. Letos ste jih lahko spremljali na obračunu z Bravom, struktura je prava, pogoji za delo so dobri. Oni so dokaz tega, da je s pravo vztrajnostjo mogoče ustvariti marsikaj. Potem je tu Vardar, ki je za marsikoga v Makedoniji ideal. Tam je več težav z vlagatelji, ki pa želijo takojšnje rezultate, a niso pripravljeni graditi v mladinskem pogonu. Posledica so dolgovi, menjave vodstva, imajo celo težave, da se obdržijo v prvi ligi in tako naprej. Enako seveda velja v Sloveniji, treba je biti konstanten, da bi žel rezultate. Za to je treba pokazati nekaj potrpljenja. Olimpija, Celje, Maribor, potem je tu Bravo, ki ne razpolaga z veliko denarja, a vztraja pri svoji ideji, strukturi. Padci so neizbežni, a se je treba znati pobrati.
Vrnimo se na vašo zgodbo. Za sabo imate Kuvajt, Savdsko Arabijo, Bangladeš, Maroko, Slovenijo. Verjetno precej drugačen svet. Kaj je bilo najbolj drugače v primerjavi z vašimi drugimi izkušnjami na tujem?
Vsaka po svoje, tudi če je bilo kaj slabega. Ko sem bil v Bangladešu, sem bil del močnega finančnega projekta. Takšnih pogojev ni v Makedoniji. Zgradili so stadion za kriket in nogomet, imeli smo umetno travo, pomožna igrišča, hotel. Kot del kluba živiš v tem luksuzu, ko zapustiš ta kompleks, pa hitro vidiš, da ljudje živijo na cesti. To je bil zame kulturni šok. Ljudje so imeli svoje helidrome, okolica pa živi v revščini. Ob teh prizorih sem se dejansko spraševal, ali sanjam. Ko si v takšnem položaju, hitro spoznaš, kako nepomembne so naše težave. Vsi jih imamo, vsi želimo, da bi bila sreča na naši strani, a si lahko v tem položaju samo hvaležen bogu. Hvaležen, da njihove težave niso moje težave. To je bila streznitev. V Bangladešu bi lahko ostal dlje časa, a sem takoj po koncu sezone samo čakal na prvi polet proti Istanbulu. Jugo, pojdi domov, sem si rekel. To je zadnjič, da si tukaj. Pogoji za delo so bili brezhibni, da ne bo pomote.
Pa arabski svet?
Povsem drugačna izkušnja. V Kuvajtu sem delal v dveh klubih. Kultura se seveda tudi tukaj razlikuje, opaziš pa, da tudi znotraj njihove družbe obstajajo razlike. Šiiti, suniti, hitro opaziš, ko se pomerijo klubi iz nasprotnih taborov. Spomini so lepi, tam je lepo delati, a je vsekakor drugače. Lani me je kontaktiral eden od makedonskih reprezentantov, imel je ponudbo iz Kuvajta in zanimalo ga je, kako bi se on tam znašel. Povedal sem mu, da bo tam najboljši nogometaš, a je vprašanje, ali je to pravi korak za njegovo kariero. Najprej je treba v glavi razčistiti, ali te zanima denar ali prihodnost tvoje kariere.
In Maroko?
To je okolje, ki je name naredilo največji vtis. Tam sem bil zgolj štiri mesece, v Raja Casablanci sem bil pomočnik trenerja. Igrali smo kvalifikacije za afriško ligo prvakov, se uvrstili, a slabše vstopili v prvenstvo in zgodba se je hitro končala. Kljub temu sem še danes navdušen. Ne le zaradi kakovosti nogometa, ampak zaradi tega, kako ljudje tam živijo za nogomet. Ko smo dve uri pred tekmo prišli na stadion Mohammed V. (kapaciteta 67.000 gledalcev op. p.), so bile tribune zapolnjene do zadnjega kotička. To sem težko dojel. Ko smo se bližali stadionu, je bilo pet kilometrov stran polno ljudi. Takšna strast, takšna čustva. Tam sem tudi prvič videl, da so navijači začutili, kdaj gre njihovi ekipi slabo, in so s svojimi vložki prekinili nalet nasprotnika. Nepojmljivo.
Na svojem prvem večnem derbiju je Trenčovski iztržil remi.
Foto: Aleš Fevžer
Kakšna je razlika v nogometnem znanju?
Iskreno, ko sem gledal mlajše selekcije, bolj talentiranih otrok še nisem videl. Vse poteka v polni hitrosti, a hkrati v trenažnem procesu vse temelji na igri in uživanju, neverjetno. Seveda to ni naključje, številni se nogometa učijo v francoskih akademijah, tam kasneje tudi igrajo, a je to res težko dojeti, preden se prepričaš na lastne oči. Ljubezen do nogometa, do te igre. Ni naključje, da so dominantni v afriškem nogometu in da blestijo tudi na svetovnih prvenstvih.
Kako ste doživeli Casablanco?
To je mesto, ki živi 24 ur na dan. Na letališče smo prispeli okrog druge ure ponoči, mislili smo, da gremo takoj na sedež kluba, da dokončamo formalnosti, a smo bili tudi lačni. Šokiran sem bil, ko je bilo v mestu sredi noči odprto skoraj vse. Mesto je bilo sredi noči živo in to se je ponavljalo iz dneva v dan. Imajo nekaj posebnega, vpliv Francije, vpliv Španije. Čuti se arabski vpliv, a tudi ogromno Evrope. Res je bilo lepo delati tam.
Govorite o tej strasti v Maroku, o polnih tribunah in ulicah. Kako ste v luči tega spoznavali nogomet v Sloveniji? Ste bili kdaj razočarani nad bolj praznimi tribunami?
Za vsako stvar mora obstajati interes, nekdo mora izzvati strast, ljubezen. Mislim, da je slovenski nogomet v zadnjem obdobju izgubil nekaj tega naboja z bolj skromnimi rezultati reprezentance. Potem se vse to hitro pozna v klubskem nogometu. Zahvaljujoč Celju in njihovim predstavam v Evropi, tudi zahvaljujoč Olimpiji in uvrstitvam v konferenčno ligo se je ta strast nekoliko dvignila. Spomnim se, da je Maribor igral proti Liverpoolu, ne dvomim, da je takrat Slovenija čutila evforijo. Pod črto verjamem, da slovenska javnost zna oceniti, kaj je dober nogomet in kaj ni. Ljubezen do nogometa se je nekoliko izgubila, enako se po mojem mnenju dogaja tudi v Makedoniji. Tudi na tekmi Vardarja je lahko 300 ljudi. Rezultati so tisti, ki lahko vrnejo to strast. Konkurenca pri vas je vsekakor huda.
Na prvih šestih tekmah na klopi Olimpije je Trenčovski vknjižil dve zmagi, dva remija in dva poraza. Posebej boleča je bila pokalna blamaža proti Rudarju iz Trbovelj.
Foto: Aleš Fevžer
Mislite na druge športe?
Tako. Sploh ne razumem, kapo dol, kakšen narod ste vi v športu. Uspešni ste v kolesarstvu, imate najboljšega na svetu, imate najboljše smučarske skakalce na svetu, imate eno najboljših reprezentanc v Evropi, morda najboljšega košarkarja v NBA, v rokometu ste vedno v vrhu. Spominjate me na skandinavske narode, vlagate v šport, tudi za to je potrebna kultura. Presenečen sem bil, da je del vašega šolskega sistema plavanje, kolesarjenje, smučanje in tako naprej. Vse to je pomembneje, kot si mislite. Športni narod ste, vsi iz nekdanje Jugoslavije se lahko v tem pogledu učimo od vas. Dobro, v nogometu trenutno ni rezultatov, ki bi si jih želeli, a po drugi strani se ne da primerjati proračun Celja s proračunom Bayerja iz Leverkusna.
Dobro, kako torej navijače privabiti na tribune?
Glejte, že drugo leto zapored se nogometno prebuja Brinje Grosuplje. Lani smo igrali z njimi v polfinalu pokala in v Radomljah je bilo njihovih navijačev več kot naših. To je treba izzvati z dobrim nogometom, z dobrimi rezultati. Jaz bom odšel iz Olimpije, uprava bo odšla, navijači pa bodo ostali. Vse je odvisno od nas in naših predstav, moramo jih animirati. Na koncu je vse to zabava, šov.
Vodstvo ljubljanskega kluba trenutno bije ostro bitko z navijači.
Foto: Aleš Fevžer
Za konec se dotaknimo še Olimpije. Se že počutite kot Ljubljančan ali še vedno kot Makedonec, ki živi v Ljubljani?
Jaz se v Ljubljani počutim krasno. Že lani sem živel v Mengšu, veliko sem obiskoval Ljubljano in užival sem. Mesto ni preveliko, ne potrebuješ veliko časa, da prideš z enega konca na drugega. Središče mesta je sijajno. Ko se tam ustavim za pijačo, kavo, se mi zdi, da čutim mir in pozitivno energijo. Počutim se, kot bi bil tukaj doma, kot bi bil tukaj rojen. Nič mi ne manjka. Pogrešam družino, ki se mi bo, upam, tukaj kmalu pridružila. Če bi imel še njih tukaj, bi si rekel, da lahko tukaj ostanemo tudi dlje časa, tako dobro se počutim.
Kako to pozitivno energijo preseliti v Stožice? Kako izgnati vse, kar se je v zadnjem času nabralo negativnega?
Veliko se trudimo za to. Verjamem, da gre v veliki meri za mentalno oviro, ki jo moramo preskočiti. Igralcem, ki imajo kakovost, se dogajajo osnovne tehnične napake. To so vse okoliščine, vidimo težave, zavedamo se jih in poskušamo jih rešiti. Pred tekmo s Celjem smo objavili, da smo bili na raftingu, pa smo bili potem deležni posmeha. Morda moramo po teh neuspehih na Ljubljanico, da začutimo to pozitivno energijo. Šalim se. Vse je v glavah, to moramo rešiti. Moramo delati in se izboljšati. Če se vrnem k enemu od prejšnjih odgovorov, je naša največja sreča, da so to naše težave. Nimamo se pravice pritoževati. Že ko pogledamo nekaj metrov iz Stožic, bomo videli nekoga z neprimerno hujšimi težavami. Naše težave v širši sliki resnično niso tako velike, le lotiti se jih je treba na pravi način. Saj vam je jasno, koliko ljudi bi si želelo biti na mojem položaju ali na položaju naših nogometašev. Tega se moramo zavedati.