Film nas popelje v testosteronski, pogosto šovinistični in z rekreativnimi mamili prežet svet, s katerim je Bourdain prvič prišel v stik ravno v Provincetownu. Foto: Karantanija Cinemas
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Bourdaina je morda bolj kot kar koli drugega zaznamovala radostna odprtost do sveta, zato se je morda zdelo primerno njegovo življenje na film prenesti kot zgodbo o odraščanju, zgodbo o prvem srečanju s svetom, ki se mu vse do svoje prezgodnje smrti leta 2018 ni nehal čuditi. Film, ki se je iz tega pristopa rodil, pa se vendarle zdi preveč omejujoč.
Oglas
Tony se v celoti odvije v enem samem poletju, poletju leta 1975, ko se mladi Tony (Dominic Sessa) nastani v obmorskem letoviškem mestu Provincetown. Da ne bi bilo preočitno, da je tja prišel osvajat simpatijo Nancy (Emilia Jones), ki na Cape Codu preživlja počitnice, se Tony vsem, ki so ga pripravljeni poslušati, laže, da je prišel v okviru “pisateljske štipendije”. (Pravzaprav v sebi že vidi naslednjega Salingerja ali Kerouaca.) Ker je resnično stanje malo drugačno – fant je brez prenočišča in brez prebite pare – ga naplavi v tamkajšnji bar in morski bistro The Flagship. Odljudni chef (Antonio Banderas) mladeniča godrnjaje najame za pomivalca posode in ga vzame pod svoje okrilje. Zdi se, da sivolasi Španec, v nasprotju s svojimi srboritimi, vulgarnimi sodelavci, v kulinariki vidi nekaj meditativnega, skoraj poetičnega; očitno je skromni bistro njegovo življenjsko poslanstvo.
V nekaj kratkih mesecih Tony v sebi odkrije tako ljubezen do kulinarike kot tudi do drame, trenj in hedonizma, ki so očitno neizogiben del zakulisja vsake restavracije. Tony je zgodba o genezi človeka, ki je napisal Prigode iz kulinaričnega podzemlja, eno najbolj priljubljenih kulinaričnih avtobiografij v zgodovini, posnel nekaj najvplivnejših serij v žanru kulinaričnega popotništva (No Reservations, Parts Unknown) ter v ljudeh množično vzbujal avanturistično željo po novih okusih in izkušnjah. Če ne veste, da je bil Anthony Bourdain vse to (in še več), si je težko predstavljati, da vam bo film Tony kaj dosti pomenil. Ves čas je treba imeti pred očmi, kaj vse je Bourdain pozneje v življenju dosegel in bil, če nočete, da vam odiozni protagonist filma požre živce.
Po vizualni plati je film prežet s toplo nostalgijo sedemdesetih let: poletje mineva v znamenju norije okrog filma Žrelo, hladnega piva s prijatelji na plaži in nezapletenosti nekega bolj nedolžnega obdobja. Foto: Karantanija Cinemas
Največ, kar lahko rečem v zagovor tega pristopa, je, da si tudi Bourdain sam najbrž ne bi želel priskutnega petolizništva, ki ga biografski žanr tako rad zganja. Vseeno pa bi morali vsaj na trenutke na površje priplavati šarm, karizma in živahna radovednost, ki so opredeljevali Bourdainov odnos do sveta.
Ton dogajanju nastavi že uvodni citat. “Bil sem – če smo iskreni – razvajen, nesrečen, narcisoiden, samodestruktiven in brezbrižen mlad bedak, ki je bil hudo potreben poštene brce v rit.” Bourdain si torej ni delal utvar glede svojega odraščanja in režiser Matt Johnson se s skoraj fanatično doslednostjo trudi, da na vsakem koraku pokaže, kakšna nočna mora je bil mladi Tony. “Simpatičnost” glavnega junaka seveda ni nobeno merilo za kakovost filma (na kar so številni žolčni kritiki Veličastnega Martyja sicer pozabili), vseeno pa je dobro, če ponudi zgodba o odraščanju gledalcu vsaj kak majčken razlog, da za našega protijunaka sploh navija.
Tony tega razloga ne najde skoraj do konca filma, ko je že zdavnaj prepozno: do te točke smo že uro in pol gledali, kako je bil protagonist obupno nesposoben v kuhinji, nehvaležen smrkavec v odnosu do svojega mentorja in mejno zalezovalski lažnivec, ko je šlo za osvajanje Nancy. Edino, kar ga morda rešuje, je naše (zunajfilmsko) zavedanje, da je pozneje v življenju Bourdain obrnil nov list in v sebi našel tudi veliko manj egoistične vzgibe.
Film se nasloni na več zlizanih klišejev – tudi na motiv učenca, ki (s svojo velikopoteznostjo in ambicioznostjo) lahko še kaj nauči svojega učitelja. Foto: Karantanija Cinemas
Še večji greh je, da film zgreši poanto, ki naj bi jo imele zgodbe o obdobju odraščanja: pokazale naj bi, zakaj in kako je protagonist svoje življenje posvetil svoji največji ljubezni, v tem primeru hrani in kulinariki. Tony pedantno popiše mizerijo kuharskega uvajanja – neprespane noči, poparjene roke, rane od odpiranja ostrig in občasni kuhinjski požar – potem pa se poslovi, preden bi lahko razumeli tudi lepoto in radost, povezani s kulinarično umetnostjo. Epilog, v katerem se fant naposled vpiše v svojo almo mater, Kulinarični inštitut Amerike, deluje skoraj arbitrarno in na silo prilepljen na vse, kar se je zgodilo pred tem.
Dominic Sessa na prvi pogled Bourdainu ni pretirano podoben in – morda v skladu s to danostjo – niti ne cilja na ceneno oponašanje slavnega portretiranca (v primerjavi z na primer Ramijem Malekom v filmu Bohemian Rhapsody). Scenarij Sessi ne daje ravno iztočnic za večplastno ali niansirano vlogo, vseeno pa se igralec vsaj deloma nasloni na svojo unikatno prezenco pred kamero, ki je do izraza prišla že v Bartonovi akademiji (The Holdovers, 2023). V obeh filmih je do potankosti umeril prezirljivi nasmešek, s katerim razvajeni mladenič okolici sporoča, da je veliko predober za položaj, v katerem se je znašel; samo Sossi gre zasluga, da za tem nasmeškom včasih zaslutimo ranljivega, negotovega otroka.
Resnični adut filma je še vseeno Antonio Banderas, ki resnično privzdigne klišejski lik, zgovorno poimenovan zgolj “Chef”. Ko se mu v prizoru po fizičnem obračunu v kuhinji pri branju naročil skoraj neopazno zlomi glas, je to mojstrski tečaj igralca, ki zna z minimalnimi sredstvi povedati ogromno.
V epizodni vlogici (spraševalca na kulinarični akademiji) boste spoznali chefa Erica Riperta, Bourdainovega dolgoletnega sodelavca in prijatelja. Foto: Karantanija Cinemas
Scenaristično daleč najbolj nehvaležen je lik Nancy, domnevno približek Bourdainove prve žene, ki jo je spoznal v srednji šoli in bil z njo poročen dvajset let. Protagonistoma je torej treba na koncu filma pustiti odprta vrata za skupno prihodnost, a zgodba mora nanizati vrsto popolnoma za lase privlečenih okoliščin in nelogičnih vzgibov, da se to lahko zgodi. Od gledalca pričakuje, da bo izjemno toksično zvezo sprejel kot viharno mlado ljubezen s srečnim koncem.
Scenaristična ekipa – poleg Johnsona so to še Todd Bartels, Lou Howe in Matthew Miller – si sicer ne upa ostati pri “srečnem koncu”: morda se jim je zdelo, da sence Bourdainove tragične smrti, ki visi nad vsako omembo njegovega življenja, ne morejo preprosto ignorirati. Posledica tega so mejno neokusne aluzije, ki delujejo kot morbiden pomežik gledalcu; tak je na primer prizor osuplega Tonyja, ki opazuje kuharskega kolega Sala (Leo Woodall), kako si vbrizga heroin. Na lik ženskarja in nasilneža Sala nato štorasto obesijo metaforo “jedca grehov”, ki naj bi s svojim vdajanjem dekadenci okolico očistil greha.
Tako nasilno “osmišljanje” smrti in kontekstualiziranje nekega življenja je medvedja usluga človeku, ki se mu skušajo pokloniti. Dovolj bi bilo, če bi bil Tony prilika o tem, da je včasih treba videti onkraj trmastih otroških sanj in najti lepoto v tem, kar čaka na dosegu roke. Richard Linklater, denimo, bi znal sestaviti tako nostalgično časovno kapsulo, ki bi že v svetlobi iztekajočega se avgusta nakazala senco prihajajoče jeseni – in to bi bilo dovolj.
Ocena: 3
Tony | Prvi napovednik | V kinu od 27. avgusta
Oglas