Sredi avgusta smo bili v boljših časih vajeni Rodetove pridige na Brezjah in histeričnega odziva nemških ovčarjev na povedano. No, tokrat se je osvobodilna fronta zganila proti ministru. Saj so poskušali svoje nasprotovanje oblačiti v modrovanje, da so otroci za izvod ustave premajhni. Ampak kritika in posmehovanje sta prišla natanko s tiste strani, ki ji, kot se ponarodelo reče, neodvisna Slovenija nikoli ni bila intimna možnost. Ki ji pet minut dobrega filma pomeni več kot Slovenija. Ki jih je Slovenije sram, se je bojijo, nekateri jo tudi sovražijo. Ki se jim upira vse, kar je povezano s slovensko samostojnostjo, osamosvojitvijo, patriotizmom, nacionalno samozavestjo, ponosom … Kot dim komarje jih je darilo zbezalo na plano.
Koga točno? No, o znanem, raziskanem fenomenu odpora do domačega, do doma in do domovine bo ta kolumna; kako se temu reče, v kakšnih razmerah se pojavi in pri kakšnih ljudeh.
Ojkofobija
Oikos pomeni dom, fobija pomeni strah, nestrpnost, celo sovraštvo. Fenomenu je skoval ime Sir Roger Scruton v knjigi England and The Need for Nations. Ojkofobija je …
nagnjenost, da v vsakem konfliktu stopimo na stran ‘njih’ proti ‘nam’, ter občutena potreba po razvrednotenju običajev, kulture in ustanov, ki so prepoznavno ‘naši’. Ker gre za nasprotje ksenofobije, predlagam, da to duševno stanje imenujemo ojkofobija, s čimer mislim (če grščino nekoliko raztegnem) zavračanje dediščine in doma.
Scruton zagovarja tezo, da demokracija, socialna država in vladavina zakona ne morejo obstajati v vakuumu, ampak zahtevajo neki nacionalni “mi”, neki nacionalni “skupaj”, zaradi katerega si pustimo vladati, pomagamo drugim in mirno razrešujemo spore. Zato je ojkofobija realen problem, ne stvar glasbenega ali kulinaričnega okusa.
Nekaj podobnega zagovarjata Pierre Manent in Russell Kirk, namreč, da je zahodna oblika liberalne demokracije mogoča v okviru nacionalne države ter njenih moralnih in duhovnih temeljev. V nacionalni državi, ki jo prežemata pripadnost in domoljubje, živita spontana solidarnost in odgovornost drug do drugega. Samo v takem okolju, ki ga prav nacionalni ponos, samozavest in ljubezen do domovine držijo skupaj, je mogoč zahodni liberalizem. Samo ljudem, ki jih kaj drži skupaj, je varno dati svobodo, da so posamezniki.
Vlogo ojkofobije pri propadanju civilizacij je raziskoval Benedict Beckeld. V knjigi Western Self-Contempt: Oikophobia in the Decline of Civilizations dokazuje, da gre za fenomen, ki se redno pojavi v življenjskem ciklu civilizacije. Beckeld najde primere ojkofobije npr. pri Diogenu Ciniku (ki naj bi pogruntal besedo in sebe imel za kozmopolita), pri Tacitu, ki je v pozni dobi imperialnega Rima hvalil germanska plemena, vidi jo v Franciji 18. stoletja (Rousseau) in seveda v Frankfurtski šoli in francoskem postmodernizmu 20. stoletja.
Strukturni razlogi za ojkofobijo
Vzroki za ojkofobijo so dvojni. Na eni strani so strukturni oziroma sistemski – torej v kakšnem stanju se znajde neka družba, da se ojkofobija sploh lahko pojavi. Na drugi pa so osebni motivi posameznikov, da postanejo nestrpni ali celo sovražni do doma, domačega, svoje države, svoje ustave in svoje zastave.
Ojkofobija se lahko pojavi šele, ko gre zaradi naporov in odrekanj prejšnjih generacij neki družbi dobro. V bogati družbi (ali pa če so visoki davki in bogata socialna država) osebno blagostanje ali celo preživetje ni odvisno od solidarnosti sodržavljanov, od povezane skupnosti, ampak je samoumevno. Brez nevarnosti za svojo večerjo je mogoče to skupnost zavračati.
Druga sistemska spodbuda ojkofobije je odsotnost zunanjih varnostnih groženj, ki bi skupnost sicer združile v obrambo pred zunanjim sovražnikom. Namesto da bi se bali tujcev, najdejo koga doma ali pa kar vse domače sovražijo. Beckeld ugotavlja, da je ojkofobija nasprotje ksenofobije. In da imajo ljudje na splošno potrebo po neki fobiji. Ostanek časov, ko se je sapiens moral česa bati, da je preživel.
K razcvetu ojkofobije prispeva intelektualizacija javnega prostora. Univerza ustvari tudi sloj družbenih “pametovalcev”, ki seveda ne morejo ponavljati tega, kar človeku s ceste pravi zdrava pamet, ampak se morajo, da bi bili ugledni intelektualci, domisliti česa popolnoma nasprotnega. Tako se dvignejo nad ruralne podedovane tradicije plebejcev, sredi katerih so prisiljeni živeti.
V nekaterih državah je dejavnik tudi občutek zgodovinske krivde za imperializem, kolonializem, suženjstvo ipd., s katerim pretežno neupravičeno posiljuje sodobna šola in “woknjeni” mediji. Ker se v krščanski civilizaciji radi počutimo krive, si v državah, kot je Slovenija, ki nikoli ni imela kolonij, Turki pa so Slovence vodili v suženjstvo in ne obratno, grehe izposojamo kot del Zahoda.
Ne nazadnje k ojkofobiji prispevajo in jo tako ali drugače spodbujajo politične pobude, ki imajo za cilj ukinitev ali pohabljenje nacionalnih držav, da bi namesto njih vzpostavili imperije (npr. Ruskega) ali unije (npr. Evropsko). Podoben interes imajo nadnacionalne organizacije in poskusi vzpostavitve svetovne vlade.
Ojkofobija se pojavi, ko neka skupnost doseže vrhunec in povzroči njen zaton.
Osebni vzgibi in motivi
Ustava Republike Slovenije
Foto: STA ,
Zakaj posamezniki, ki se oglašajo v medijih in na družbenih omrežjih, vsakič znova kritizirajo slovensko zastavo, slovensko ustavo ali proslavo, ki je po njihovem preveč domačijska in na kateri je preveč slovenskih zastav, pesmi, plesov in tradicije?
Na eni strani gre za ošabnost. Posebej tistim, ki so ravnokar sezuli kmečke škornje in se z vasi preselili v mesto, odpoved lastnim koreninam, lastni vasi, tamkajšnjim navadam in celi domovini omogoča signaliziranje razsvetljenstva, sofisticiranosti in moralne “finoće”. Nabavijo si očala z debelimi roževinastimi okvirji, karirast suknjič, šal si nadenejo okoli vratu, obujejo čevlje brez nogavic, postanejo vegetarijanci, namesto Agropopa poslušajo Laibach in že so svetovljani. S tem se v svojih očeh in v očeh podobne jare gospode dvignejo nad ruralne “domoglupce”, pred katerimi so pobegnili v mesto.
Drugi spet zavračajo domače, ker doma nimajo ali so ga izgubili. Ker so se odtujili ali so jih iztrgali iz skupnosti, kjer so doma – družine, fare, vere, nacije, Jugoslavije, konservativne žlahte … Svojo odtujenost kanalizirajo z odkritim sovraštvom do struktur in sveta, ki ga nimajo ali ga ne razumejo. Chantal Delsol bi rekla, da so brez korenin. David Goodhart, da so “anywheres” – od povsod. Jaz sem jih opisal v kolumni Gradovi iz mivke. Uničujejo, česar sami nimajo ali ne razumejo.
Vlogo igra tudi želja po moči. Ojkofobi poskušajo s svojo ideologijo podrediti institucije, jih narediti neslovenske, protislovenske, rekli bodo, napredne in svetovljanske, da bi po teh kriterijih kadrovale in bi bili oni v njih glavni. Zato številne kulturne institucije, ki bi morale spodbujati složnost, domoljubje in slovenstvo, postanejo zagovornice multikulturalizma in podobnih transgresij.
In končno, že omenjena, precej naravna potreba po tem, da si proti komu. Če te ne ogrožajo tujci, se pač spraviš na domače. In povzročiš razdor, prepir, zaton.
Skratka
Nestrpnost, prezir in celo sovraštvo, s katerimi nekateri sprejemajo slovensko ustavo, slovensko zastavo, slovensko narodno glasbo, slovensko domoljubje, ima diagnozo. Reče se ji ojkofobija.
Ojkofobija je luksuz. Privoščijo si jo lahko in pojavi se tam, kjer gre ljudem dobro in so varni. Kjer ni treba, da ljudje drug drugemu zaupajo, si pomagajo, ampak to namesto njih dela državno uradništvo. Kjer ni zunanjega sovražnika, ki bi se mu skupnost složno zoperstavila. Kjer posameznik za lastno promocijo lahko zataji svoje korenine in prednike, ki jim je dolžan, da je, kar je, kjer je.
Ojkofobija vodi v razkroj skupnosti, saj je postala bogata in varna ravno zato, ker je bila skupnost. Ker je bila dom. Kjer so bili ljudje za svoj dom, za svojo dom-ovino pripravljeni kaj narediti.
Skupnosti, ki hočejo imeti prihodnost, morajo skrbeti za pripadnost skupnosti, ljubezen do doma, ojkofilijo. Izvod slovenske ustave za vsakega šolarja je krasen prispevek k temu. Če bodo starši, šola in mediji opravili svoje delo, bodo otroci darilo nekoč znali ceniti.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.