“Nepošteno je pričakovati, da bo kateri koli posameznik govoril v imenu celega naroda. Tega nisem niti poskušal. Pomenijo pa Maltežanom ti filmi veliko, ker niso prej še nikoli na velikem platnu videli ljudi, ki živijo in govorijo kot oni.” Foto: BoBo/Borut Živulović
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Že prvi film, ki ga je Alex Camillari posnel na Malti, portret izumirajoče veščine tradicionalnega ribištva Luzzu (2021), je svetovno premiero doživel na festivalu Sundance in bil tistega leta izbran za malteškega kandidata za mednarodnega oskarja. (To je bil šele drugi film v zgodovini, s katerim se je Malta potegovala za ugledno nagrado.)
Oglas
Na krilih tega uspeha se je rodil Camillarijev drugi celovečerec, Żejtune, ki ga trenutno že lahko ujamete na platnih slovenske Art kino mreže. Srce in duša tega toplega, a nesentimentalnega filmskega portreta je karizmatični, sivolasi Nenu Borg, ki je pri osemdesetih letih prvič stal pred filmsko kamero. Nenu je, tako v življenju kot na filmu, mojster malteške tradicije għane (izgovorjava: a-na): to je kombinacija minimalistične glasbene spremljave in zategnjenega grlenega petja, ki se na licu mesta rojeva kot improvizacija. Priljubljen podžanr għane, v katerem blesti tudi Nenu, so pevski dvoboji: pevca si izmenjujeta lucidne, rimane – in pogosto politično nekorektne – provokacije.
Tudi na področju glasbe so vidne posledice kolonialnih predsodkov. Generacija mojih staršev je odraščala v duhu, da je vse, kar je tuje, avtomatično tudi boljše od vsega malteškega. Kdo nam je vsadil to idejo in zakaj smo ji verjeli? Zakaj zavračamo nekaj, kar je tako tesno povezano z dušo naroda, kot je tradicionalna glasba? Mainstreamovska kultura għane preprosto ni hotela jemati resno ali prepoznati njenega poetičnega potenciala.
Alex Camilleri
V Nenujevi rodni vasi se nekega dne pojavi Mar (Michela Farrugia), sarkastična mlada ženska v črnini. Po materini smrti je podedovala par zaplat zemlje, ki jih namerava kar najhitreje prodati in se pobrati z otoka, na katerem zase ne vidi prave prihodnosti. Da bi parcele iz starih katastrskih knjig sploh lahko identificirala in uveljavila svojo pravico do njih, potrebuje nekoga, ki se spominja Malte, kakršna je bila nekoč. Nenuja ni treba preveč prepričevati in kmalu se v Marinem rožnatem avtomobilčku podata na ekspedicijo odkrivanja preteklosti.
Żejtune (naslov filma je kombinacija krajevnega imena Żejtun in angleške besede za melodijo) na tej točki postane film ceste, križan z zgodbo o odraščanju. Nenu novi prijateljici postopoma približa tradicijo, ki je – tako kot večina njene generacije – nikoli prej ni zares razumela ali cenila. Iz Camillarijevega filma veje ljubezen do vetrovne, posušene pokrajine, ki daleč stran od turističnega vrveža razkrije popolnoma drug, pristen obraz Malte. Največ za couleur locale seveda naredi glasbena spremljava, zmes različnih vplivov pisane malteške zgodovine.
Posebej pomenljivi se zdijo prizori turističnih avtobusov in skupinic brezobzirnih dopustnikov na električnih skuterjih: zdi se, da Camilleri komentira bliskovite spremembe in silnice globalizacije, ki se požvižgajo na ohranjanje tradicij in kulturne dediščine. Żejtune kljub temu ne zagovarja trmastega oklepanja preteklosti, le spoštovanje izročila, ki ga skupnost nosi v sebi in ki lahko služi kot smerokaz za malo manj generično globalizirano prihodnost.
Več o tem, kako in zakaj je film nastal, pa več v spodnjem pogovoru z njegovim avtorjem.
Rodili in odraščali ste v Ameriki, vaši starši pa so v ZDA prišli z Malte, drži? Zdi se, da ste obdržali tesen odnos z domovino vaših prednikov.
Żejtune za Camillerija ni avtobiografska, je pa zelo osebna zgodba – navdahnilo ga je lastno hrepenenje po občutku pripadnosti in doma, ki ga je občutil, preden se je dokončno zasidral na Malti. Foto: Demiurg distribucija
Moji starši so se v Ameriko preselili tik preden sem se rodil; trudila sta se obdržati vez z domovino in mi vcepiti ponos na to, od kod prihajam. Vsako poletje smo hodili na Malto na počitnice.
Je že kdo komentiral, da je bila selitev na Malto neortodoksna odločitev za človeka, ki bi rad snemal filme? Ameriška filmska industrija je vendarle veliko bolj utečen stroj kot malteška.
New York sem obesil na klin in se preselil na Malto: ko to povem ljudem, me vprašajo, če sem prepričan, da ni bilo obratno. (Smeh.) No, ali pa samo mislijo, da sem nor. Ampak po mojem je to precej dober znak, da morda delaš nekaj prav. Res je, bila je neortodoksna odločitev, za seboj sem pustil precej lagodno življenje. Ampak vse, kar je bilo pred mano, pripovedovanje malteških zgodb, je bilo tako pomembno, da te priložnosti nisem mogel izpustiti iz rok.
Malta je izjemno popularna snemalna lokacija za najrazličnejše, predvsem epske filme; tam so snemali Trojo, Igro prestolov in cel kup drugih produkcij – ne spomnim pa se ravno mnogih filmov, če izvzamem vaša dva, ki bi pripovedovali zgodbe ljudi z Malte. Ste na neki točki pomislili, da ste našli zakladnico tako rekoč neizkoriščenih zgodb in nenazadnje tudi jezik, ki ga v sodobnem filmu nikoli ne slišimo?
Verjetno vsak filmski ustvarjalec išče kako luknjo v filmski pokrajini, ki bi jo lahko zapolnil in prispeval kaj novega, pa naj bo to nova tema ali malo drugačna perspektiva na že znano temo. Jaz sem našel ogromno luknjo: film cele dežele, celega naroda, ki ni svojih zgodb v resnici še nikoli povedal na velikem platnu. Zame je bila ta priložnost, da prvi upodobim določene vidike svoje domovine, kot droga. Obenem čutim tudi ogromno odgovornost glede tega, kako bo moj portret izpadel – ravno zato, ker ni toliko drugih glasov. Z veseljem lahko sicer rečem, da na Malti dela vse več domačih filmskih ustvarjalcev, ki bodo – upam – kmalu mednarodno prepoznani vsaj toliko, kot sta bila moja filma. Do takrat pa je na žalost res, da sem en sam glas, ki govori v praznino. Nepošteno je pričakovati, da bo kateri koli posameznik govoril v imenu celega naroda. Tega nisem niti poskušal. Pomenijo pa Maltežanom ti filmi veliko, ker niso prej še nikoli na velikem platnu videli ljudi, ki živijo in govorijo kot oni. To pomeni veliko, ne glede na to, da sem deloma outsider.
Foto: BoBo/Borut Živulović
Je po logistični plati težko organizirati filmsko produkcijo na Malti? Predstavljam si, da je zaradi tujih snemalnih ekip veliko usposobljenih filmskih delavcev, ki jih lahko najamete za sodelovanje. Za financiranje ste se vendarle morali opreti tudi na koprodukcijo z Nemčijo in Katarjem.
Malta ima seveda lasten filmski sklad in s ponosom lahko rečem, da je po uspehu filma Luzzu začel dobivati občutno več sredstev, kar je omogočilo tako Żejtune kot tudi projekte drugih režiserjev. Vseeno pa to ni bilo dovolj, tako da sem zelo hvaležen za sredstva Filmskega inštituta v Dohi ter ZDF-ja in televizije Arte.
Ta film ne bi niti obstajal, če ne bi našel Nenuja. Iskal sem nekoga, ki ne samo, da ima tehnično znanje, ampak ima glasbo v kosteh, ki z njo živi že celo življenje. Te stvari gledalci opazijo, tudi če ne poznajo teme, ki jo obravnava film. Lahko bi mi ponudili Anthonyja Hopkinsa, pa bi ga spodil, ker vem, da mu ta vloga ne bi uspela.
Alex Camilleri
Snemanje na Malti še vedno predstavlja precejšen izziv. Finančna slika se izboljšuje, ampak nikoli ne gre samo za denar. Največja težava je povezana ravno s statusom Malte kot priljubljene filmske lokacije. Malta ima enega najboljših sistemov finančnih povračil za tuje produkcije. K nam so privabila ogromno hollywoodskih, britanskih in vse več tudi evropskih produkcij, tako da snemanja potekajo celo leto. To nam delo otežuje na več načinov, predvsem zato, ker težko najdemo filmske ekipe, ki bi še bile na razpolago.
Sistem povračil je malteškim filmskim delavcem zelo koristil, neverjetno vešči so in zaslužijo si delati; obenem so tudi moji prijatelji in ponosen sem, ko vidim, pri kakih projektih imajo možnost sodelovati. Ampak ko je treba posneti nizkoproračunski lokalni film, kar počnem jaz, jih težko prosim, naj se odpovejo produkciji, ki bo trajala veliko dlje in jih bolje plačala. Priznati moram, da smo imeli neverjetno srečo, ko je nastopil čas za snemanje Żejtune: predvideno snemanje Gladiatorja 2 se je zaradi igralske stavke v Hollywoodu ustavilo. Samo zato sem lahko zbral ekipo za snemanje – nimam pojma, kdaj bi film sploh posneli, če se cel Hollywood ne bi za nekaj časa ustavil. Že zdaj razmišljam o svojem tretjem filmu in o tem, s kom ga bom posnel – bojim se, da bom moral večino ekipe pripeljati iz tujine, če bi veliko raje zaposlil izključno malteške sodelavce.
Nenuju Borgu se za potrebe filma ni bilo treba učiti petja: għano poje že od svojega 12. leta. Foto: Demiurg distribucija
Zakaj je filmu naslov Żejtune, če pa se kraj, kamor je dogajanje postavljeno, imenuje Żejtun?
Camilleri je odraščal na ameriškem Srednjem Zahodu, nato kakih deset let preživel v New Yorku in naposled odšel v času pandemije, ker se mu je zdelo, da “tam ne potrebujejo novih režiserjev”. Foto: BoBo/Borut Živulović
Ko sem začel raziskovati għano, tradicionalno malteško petje, sem hitro ugotovil, da je epicenter te folklore vas Żejtun na jugu Malte. Ob tem se pomislil na film, ki mi je zelo ljub, Nashville Roberta Altmana. Ko rečeš »Nashville«, s tem imenuješ čisto določen kraj, ampak obenem pa tudi nek prepoznaven zvok, glasbeni slog. No, če besedo Żejtun pogledaš od daleč in ji na konec dodaš črko e, si dobil angleško besedo tune, melodija. Z eno besedo sem tako povzel cel film: še preden sem imel scenarij, sem vedel, da bo to film o glasbi in o kraju, o zemlji. To nepravilno črkovanje, Żejtune, zaobjame obe ideji.
Kako se je film pravzaprav rodil? Ste izhajali iz želje, svetu predstaviti pevsko tradicijo għane, in potem iskali pevce, ki bi lahko sodelovali pri filmu – ali pa ste našli tega neverjetnega starega pevca, Nenuja Borga, in vedeli, da morate okrog njega napisati scenarij?
Dan po tem, ko smo zaključili snemanje mojega prvega filma, Luzzu, me je snemalec zvoka vprašal, če že razmišljam o glasbeni podlagi za film. Sam je namreč v letih pred tem posnel več folklornih pevcev in komadov. Med gradivom, ki mi ga je poslal v poslušanje, so bili tudi posnetki għane, narejeni na terenu, v živo. Pred tem sem nekaj malega vedel o tem tipu petja, nisem ga pa nikoli zares poslušal. Jasno mi je bilo, da to ni primerna glasbena podlaga za Luzzu, da si pa zasluži svoj lasten film, kjer bo lahko v ospredju.
Od tistega dneva naprej sem podnevi montiral Luzzu, ponoči pa hodil poslušat pevske nastope in razmišljal o tem, kakšno zgodbo lahko povem o tem svetu. Glasba mi je ponujala priložnost, da gledalcu predstavim plat Malte, ki je kot turist prav gotovo ne bi izkusil. Svet tradicionalnega folklornega petja je v resnici skoraj neviden – tudi, če že celo življenje živiš na Malti, je čisto mogoče, da ga nisi nikoli srečal. Celo Maltežani nimajo pojma o għani, če se s tem ni ukvarjal kdo v njihovi družini ali skupnosti. Mislim, da jim v šoli enkrat pojasnijo, za kaj gre, to je pa tudi vse.
Jasno, da me je tema pritegnila: to je zakladnica malteške kulturne dediščine in poetičnosti; zakaj so jo torej odrinili v garaže in kleti, stran od širše javnosti? To vprašanje me je poslalo na pot preučevanja zgodovine għane in iskanja zgodbe, ki jo lahko povem prek same glasbe. Teme malteške identitete nisem hotel načenjati skozi prizmo nostalgije, pač pa na sodoben način. Kako glasba nagovarja naš trenutek v časa?
Odraščal sem tako kot številni Maltežani, v tujini. Več nas je po svetu kot pa na sami Malti. Logično je, da se sprašujemo, kje je naš dom, če to niso nujno samo ti otoki. Si lahko še vedno rečeš Maltežan, če nisi na Malti?
Alex Camilleri
Glasba je bila moj izhodiščni navdih, a samo to ni bilo dovolj. Potreboval sem še par drugih sestavin. Na primer: kakšen zgodbeni lok ima glavna junakinja? Zame je bilo to obdobje, ko sem na nek način lebdel med dvema krajema. Zapustil sem New York, a si še nisem mogel priznati, da zdaj dejansko za stalno živim na Malti. Kako leto ali dve sem živel iz kovčka in imel kupljeno letalsko karto za New York, da se vrnem v svoje »normalno življenje«. Datum leta sem parkrat prestavil, ker sem se tako poglabljal v raziskave za Żejtune, spoznaval ljudi, zbiral niti zgodbe, … V tem času sem bolj kot kadar koli prej občutil potrebo po domu. Naveličan sem bil življenja iz kovčka, moral sem se nekje ustaliti in pripadati. To, da sem hlepel po stabilnosti, je bil zame čisto nov občutek. Porajalo se mi je cel kup vprašanj okrog tega, kaj sploh pomeni pripadati nekam in kako definiramo dom, če to ni samo parcela, na kateri živimo. Odraščal sem tako kot številni Maltežani, v tujini. Več nas je po svetu kot pa na sami Malti. Logično je, da se sprašujemo, kje je naš dom, če to niso nujno samo ti otoki. Si lahko še vedno rečeš Maltežan, če nisi na Malti? Glasba je tako tesno povezana z zemljo – zdi se, kot da se għana izvija naravnost iz prsti – da lahko stopa v dialog z vsemi temi vprašanji.
Pa so vas ljudje odprtih rok sprejeli v garaže in kleti, ki jih omenjate? Ali pa ste si morali kot outsider najprej šele izboriti njihovo zaupanje?
Že prvi večer, ko sem šel na serrato, torej večer petja, sem vkorakal v każin – to je beseda za lokalni bar in zbirališče glasbenikov – in še preden sem dobro vedel, kaj se dogaja, mi je nekdo že potisnil kozarec viskija v roko. Posadili so me v prvo vrsto in navdušeni so bili nad tem, da se nekdo od zunaj zanima za to, kar počnejo. V filmu sem hotel pričarati ta občutek topline, ki je po mojem zelo značilen za Maltežane. Zelo gostoljuben narod smo. Ker je ta tip glasbe težko najti, se mi je zdelo, da jaz lahko stopim v vlogo tistega, ki odpre vrata in ljudi spusti noter. Rad bi, da imate enako izkušnjo kot jaz, da doživite to toplino in občutek pripadanja na kraju, kjer tega ne bi pričakovali.
Film je svetovno premiero doživel vv začetku letošnjega leta na festivalu v Göteborgu na Švedskem. Foto: Demiurg distribucija
Nenu v nekem prizoru lokalnega točaja sprašuje po starih pevskih sopotnikih in izve, da so večinoma že vsi pomrli. Je bil pri tem projektu v zraku občutek, da ga morate posneti, dokler ga še lahko?
Ja … Čutil sem zelo veliko potrebo, da vse te stvari spravim na film, preden izginejo. Dejstvo je, da se bližamo generacijskemu prepadu in da številni vidiki tradicionalnega malteškega življenja preprosto izginjajo. Na podobno dilemo sem naletel že, ko sem snemal film Luzzu. Ko preučuješ tradicionalne načine izdelave čolnov in ribarjenja, hodiš okrog ribičev in kar naprej slišiš: “Oh, ravno ste ga zgrešili. Ravnokar je umrl poslednji človek, ki bi ti povedal vse, kar te zanima.” Ta stavek se je ponavljal kot refren in pri Żejtune sem ga spet slišal.
Trenutno se na Malti odvija pravcata vojna za zemljo – in pri tem se nam ni treba soočiti z zavojevalsko vojsko, pač pa z invazijo urbanega razvoja, ki deželo požira in razkraja od znotraj. Logično je, da se ljudje počutijo dezorientirano, odtujeno, dislocirano in brez občutka kontinuitete s tem, kar se je na Malti dogajalo, vsaj tako se zdi, še pred nekaj minutami.
Alex Camilleri
Najti Nenuja je bilo težko prav zato, ker je samo še peščica tipov njegove generacije, ki se s tem ukvarjajo. Pred petnajstimi ali dvajsetimi leti bi bila moja naloga občutno lažja, ampak tega ne morem spremeniti. Če se vrnem k tistemu prvemu večeru, ko sem šel poslušat għano v Żejtun, se je zgodilo še nekaj pomembnega. Opazil sem, da so bolj pozno zvečer prišli mladi ljudje, ki so peli s starimi. To je bil zame ključen trenutek: čeprav takrat še nisem imel scenarija, sem vedel, da tokrat ne bom pripovedoval zgodbe o izumirajoči veščini. En tak film sem namreč že posnel in tokrat sem hotel sicer iskren, ampak bolj optimističen zaključek. Ko sem videl, da għano pojejo tudi mulci, sem dojel, da je glasba v osnovi nekaj drugega kot tradicionalno ribištvo. Folklornega petja ne ogrožajo podnebne spremembe, vladne regulacije ali velika podjetja, petje je nesnovna dediščina, ki živi v nas in je neskončno prenosljiva – dokler obstaja vsaj še en človek, ki jo lahko preda naprej. Ta plat malteške kulture bi torej lahko preživela silnice modernizacije, ki so v zadnjih letih tako temeljito pregnetle celo državo.
Večinoma delate z nepoklicnimi igralci, kar je razumljivo, saj bo tradicionalno petje ali izdelovanje čolnov najbolje upodobil nekdo, ki se s tem ukvarja že celo življenje. Kakšni pa so izzivi tega, da delate s starejšimi ljudmi, ki morajo prvič v življenju stati pred kamero, se naučiti dialoge na pamet, in podobno? Poskušate čim več posneti v prvem poskusu, da ohranite svežino, ali pa stavite na temeljite priprave?
Camilleri je leta 2022 na podelitvi nagrad independent spirit prejel nagrado za “režiserja, na katerega je treba biti pozoren”. Foto: BoBo/Borut Živulović
Ta film ne bi niti obstajal, če ne bi našel Nenuja. Iskal sem nekoga, ki ne samo, da ima tehnično znanje, ampak ima glasbo v svojih kosteh, z njo živi že celo življenje. Te stvari gledalci opazijo, tudi če ne poznajo teme, ki jo obravnava film. Lahko bi mi ponudili Anthonyja Hopkinsa, pa bi ga spodil, ker vem, da mu ta vloga ne bi uspela. Mora biti resničen tip. Poklicni igralci ti tudi ne dajo dostopa do cele svoje preteklosti in skupnosti, kar je prav tako pomembno za avtentičnost, ki jo film potrebuje.
Nenu je obvadal ta vokalno zahteven način petja, obenem pa je imel tudi neverjetno karizmo. Človeku izvabi nasmeh, kar prime te, da bi šel z njim na pot. Zdelo se mi je, da se bodo gledalci v njegovi družbi počutili tako, kot sem se jaz. Ampak ja, obenem pa je bil to njegov filmski debi pri osemdesetih letih. Morali smo upoštevati njegova leta in to, da se loteva nečesa zanj popolnoma novega. Hvaležni smo bili za vse, kar nam je dal in se trudili proces dela kar najbolj prilagoditi njemu in ne obratno. Po mojem je to nujno pri kakršnem koli delu z naturščiki: scenarij moraš napisati tako, da jim ustreza, in od njih ne moreš pričakovati, da bodo tako fleksibilni kot poklicni igralci. Delo z naturščiki te nauči prepoznavati priložnosti, kar je za režiserja ključno. Stvari se ne da nikoli načrtovati do zadnje podrobnosti, vedno moraš biti pripravljen improvizirati na licu mesta.
Nenu je bil tako velika pridobitev za naš film, da sem bil pripravljen spremeniti vse, kar je bilo treba, da bi se počutil samozavestno. Predvsem sem moral na glavo obrniti naravo obeh protagonistov. Moja prvotna ideja je bila o starem glasbenem mačku, ki je robat in zakrknjen karakter, zahteven maestro – to bi bil sicer tudi kliše, ki ste ga najbrž že videli v kakem drugem filmu. Ampak pred seboj sem imel nežnega, nasmejanega starega gospoda, s katerim je neznansko lahko shajati. To sem moral preprosto sprejeti in popraviti scenarij tako, da je glavna junakinja postala njegovo nasprotje: Mar je bila v prvem osnutku mlada, naivna, živahna mlada ženska, ki ni ravno prepričana vase. Potem sem jo napisal tako, da je bolj resna, ostra in zelo samozavestna. To je zanimiv obrat od stereotipne dinamike in od filma, ki je bil moj navdih – Fellinijeve Ceste.
Kako ste pristopili h glasbi za Żejtune? Għana je načeloma improviziran žanr verznih dvobojev, ampak predstavljam si, da ste pesmi pripravili v naprej.
Moja prvotna ideja je bila o starem glasbenem mačku, ki je robat in zakrknjen karakter, zahteven maestro. Ampak pred seboj sem imel nežnega, nasmejanega starega gospoda, s katerim je neznansko lahko shajati. To sem moral preprosto sprejeti in popraviti scenarij.
Alex Camilleri
V filmu je nekje med 30 in 40 glasbenih kompozicij. Vse je bilo treba pripraviti v naprej, ampak obenem pa upodabljamo improviziran glasbeni slog. Ponovil sem tehniko »načrtovanih improvizacij«, ki sem jo uporabil že pri svojem prvem filmu. Nenuja in Michelo, ki igra Mar, sem povabil, naj si spontano izmislita besedila za svoje pesmi. Improviziramo, dokler ne najdemo nečesa, kar nam je res všeč, ampak na tej točki je potem treba besedilo fiksirati v scenariju. Pesmi se rodijo iz improvizacije, ampak ne ravno v trenutku pred kamero. Posamezne pesmi so povezane s koreografijo, koreografija pa je odvisna od prostora – zato je bilo treba zelo natančno odmeriti dolžino komada in ključne točke v samih pesmih, ki sva jih nato z direktorjem fotografije uskladila s položaji igralcev na sami lokaciji. Tega se ne da narediti na vajah, biti moraš na sami lokaciji in umestiti glasbo v tridimenzionalni prostor. Skratka, potrebne so bile kar temeljite priprave, da smo lahko ustvarili vtis spontanosti in naravnosti.
Micheli Farrugii se odpirajo vrata tudi v tujino: letos je imela manjšo vlogo v tretji sezoni serije Enola Holmes. Foto: Demiurg distribucija
Michela Farrugia je nastopila že v filmu Luzzu in spomnim se, da sem si takrat želela izvedeti več o njenem liku, ker je bila igralka tako karizmatična. Ste iskali priložnost za ponovno sodelovanje z njo?
Svojo vlogo v filmu Luzzu je posnela v približno petih dnevih in to je bila tudi njena prva filmska vloga. Stara je bila 21 let, ampak že takrat je bilo očitno, da je energična, samozavestna in predana ter da igralsko počne zanimive stvari. Zdelo se mi je, da imava nedokončane posle. Żejtune sem sicer pisal čisto ločeno od tega, ampak kmalu se je izkazalo, da bo v središču zgodbe mlada ženska. Kot scenarist moraš biti dovolj discipliniran, da si v naprej za nobeno vlogo ne predstavljaš točno določenega igralca; napisati moraš lik in se pri tem čim manj omejevati. Sem pa imel to srečo, da sem pri sebi vedel, da je v Michelini generaciji cel kup nadarjenih igralcev in da bom lahko koga našel. Ko sem našel Nenuja in po njegovih potrebah spremenil scenarij, sem si še enkrat ogledal lik Mar in na lastno zadovoljstvo opazil, da bi bila resnično pisana na kožo Micheli. Pripravljena je bila žrtvovati celo leto svojega življenja za vaje z Nenujem, kr je bilo izredno darilo zame – razumela je, kako pomembno je zame, da delamo z naturščikom.
“Tisti, ki so bili pametni, so se že zdavnaj pobrali,” na neki točki izjavi Mar. Ta občutek je bil prisoten že v filmu Luzzu: realnost otoškega življenja, ki mladim ne ponuja možnosti za perspektivno življenje in prihodnost. Ampak zdi se, da vaša filma zagovarjata ravno nasprotno stališče. Življenje se seveda ne more ostati takšno, kakršno je bilo pred stotimi leti, vendarle pa obstaja tudi način, kako iti naprej, ne da bi zavrgli vso tradicijo.
Nisem hotel ponuditi preveč romantiziranega pogleda na Malto, hotel sem biti iskren glede tega, kako je živeti tam. Odločitev, da boš ostal na Malti, ne sme ignorirati tega, kar je država postala. Sprejeti moraš temo s svetlim in videti možnosti v svoji domovini.
Alex Camilleri
To je zelo lepa interpretacija filma, strinjam se z večino tega, kar ste povedali. Ne vem, kaj se zgodi z Mar, ko je filma enkrat konec. Tega si niti ne želim vedeti, saj gledalec nima več o čem razmišljati, če so vsa vprašanja odgovorjena že v okviru filma. Ampak vem pa, da bo, če bo kdaj zapustila Malto, to naredila iz »pravih« razlogov. Na začetku zgodbe hoče samo pobegniti, ker je cinična in naveličana svoje domovine. V resnici je zelo tipična prebivalka majhnega kraja. Trenutno se na Malti odvija pravcata vojna za zemljo – in pri tem se nam ni treba soočiti z zavojevalsko vojsko, pač pa z invazijo urbanega razvoja, ki deželo požira in razkraja od znotraj. Logično je, da se ljudje počutijo dezorientirano, odtujeno, dislocirano in brez občutka kontinuitete s tem, kar se je na Malti dogajalo, vsaj tako se zdi, še pred nekaj minutami. Mar sploh ne krivim za cinizem, ki ga čuti – to je zelo običajno za njeno generacijo. Jasno, da se ozirajo onkraj domače obale, v tujino, kjer bi imeli več priložnosti in kjer bi lahko prispevali k družbi. Njen razvojni lok je v tem, da najde občutek pripadnosti, kjer ga je najmanj pričakovala, kar je odmev moje lastne zgodbe. Nisem pa hotel ponuditi preveč romantiziranega pogleda na Malto, hotel sem biti iskren glede tega, kako je živeti tam. Odločitev, da boš ostal na Malti, ne sme ignorirati tega, kar je država postala. Sprejeti moraš temo s svetlim in videti možnosti v svoji domovini.
Foto: BoBo/Borut Živulović
“Angleži so odšli pred šestdesetimi leti, ampak v glavah smo še vedno kolonizirani,” se jezi eden od glasbenikov v filmu. Je v sodobni malteški družbi še vedno prisotna dvojnost kot posledica arabskih in britanskih vplivov v zgodovini?
Manjšo vlogo v filmu ima tudi glasbenik Michael Azzopardi (na sredini), ki predstavlja sodobno malteško glasbeno sceno. Foto: Demiurg distribucija
Oh, seveda. Żejtune je zgodba o kontrastih, o dveh različnih plateh kulture, o trku spolov in generacij. Zadnje poglavje malteške kolonialne zgodovine se je končalo v šestdesetih … Pa se je res? Dolge lovke kolonializma so na nek način še vedno prisotne: mentaliteta ljudi, institucije, predsodki – vse to je v družbo vsajeno neverjetno globoko. Tudi glasba je področje, kjer so vidne posledice kolonialnih predsodkov. Generacija mojih staršev je odraščala v duhu, da je vse, kar je tuje, avtomatično tudi boljše od vsega malteškega. Kdo nam je vsadil to idejo in zakaj smo ji verjeli? Zakaj zavračamo nekaj, kar je tako tesno povezano z dušo naroda, kot je tradicionalna glasba? Mainstreamovska kultura għane preprosto ni hotela jemati resno ali prepoznati njenega poetičnega potenciala.
Otok je razdeljen glede na družbeni razred in glede na jezik, ampak pod črto smo še vedno tukaj. Čeprav Zejtune na prvi pogled ni tako zelo političen film kot moj prejšnji, Luzzu, je treba samo pogledati malo bolj pozorno in videli boste, da se pod glasbo skriva ogromno bolečine zaradi vseh razkolov.
V filmu se pošalite tudi na račun kulture črtanja: Mar Nenuju “prepove” poslušati njegovega najljubšega pevca, ker se je izkazal za groznega človeka.
Ne vem, kakšen je trenutno diskurz okrog kulture črtanja, ampak v obdobju, ko sem pisal scenarij, leta 2020 in 2021, smo vsi razmišljali o tem. Għana se dotakne vprašanja, ki se pojavlja v vseh vejah kulture: kaj smeš reči in česa ne? Folklorni pevec na umetelen način izrazi, kar je hotel povedati, ne da bi to izrecno imenoval. V odnosu med dvema pevcema vedno obstaja nevarnost – še posebej, če se dobro poznata – da bosta eden proti drugemu v svoji pesniški bitki uporabila osebne informacije. Vedno greš lahko predaleč. Pevci s svojimi verzi vedno poplesujejo na meji, ampak če uporabijo dovolj eleganten jezik, se jim lahko posrečijo tudi precej velike žaljivke. Ko sem opazoval to dinamiko, sem seveda opazil velik scenaristični potencial: ker se bosta glavna lika postopoma zbližala, bosta vedela za šibkosti eden drugega in to ju bo še tesneje povezalo. Ampak obenem ju bo to oborožilo za potencialen dvoboj.
Zejtune – napovednik
Premiera filma Zejtune malteško-ameriškega režiserja Alexa Camillerija
Oglas