Z antisemitsko retoriko, značilno za najtemnejša obdobja evropske zgodovine – z bojem proti “sionističnemu kapitalu” in “sionistični infrastrukturi” –, Študentsko društvo Iskra s stranko Levica poziva k demonstracijam proti odprtju veleposlaništva Izraela v Ljubljani. Levica, ki se zavzema tudi za izstop države iz Nata, je v demonstracije proti odprtju ambasade in proti normalizaciji odnosov z Izraelom vpregla vse svoje sile.

Poleg Inštituta 8. marec pod vodstvom Nike Kovač v akciji sodelujejo tudi partnerska gibanja, ki uporabljajo skrajno sporno retoriko. Zanimiva pa je komunikacijska taktika. Neposredno antisemitske retorike stranka Levica na svojem uradnem profilu na omrežju X ne uporabi. Tam zapišejo le, da bo ambasada države, s katero imamo sicer običajne diplomatske odnose, “center za pranje javne podobe režima, za lobiranje za nove politične usluge in za operacije tipa Black Cube”. Najbolj radikalne in antisemitske vsebine pa svojim pristašem ponudijo prek povezav na druga omrežja, predvsem Facebook.

Slovenija noče in ne potrebuje izraelske ambasade – torej centra za pranje javne podobe režima, za lobiranje za nove politične usluge in za operacije tipa Black Cube.

Pozivamo svoje člane in podpornike k udeležbi na protestu proti odprtju ambasade. Sreda ob 18:00 na Dimičevi 13… pic.twitter.com/pJZi1tPRlx

— Levica (@strankalevica) September 7, 2026

Bralce z omrežja X preusmerijo na vabilo študentskega društva Iskra, ki brez zadržkov uporabi terminologijo širjenja sovraštva proti Judom: “Vzpostavitev veleposlaništva ni le simbolična gesta, ampak temeljna krepitev sionističnega kapitala pri nas. Podlago za to je že postavil umik sankcij, s stalno sionistično infrastrukturo pa se odpirajo vrata za sistematično sodelovanje na gospodarskem, političnem, kulturnem in izobraževalnem področju. To je nedopustno!” 

Odnosi z državo Izrael so se močno poslabšali v času prejšnje vlade, katere del je bila skrajno leva stranka Levica.

Označevanje diplomatskih in gospodarskih stikov kot prodor “skrivnostnega kapitala” ter “vzporedne infrastrukture”, ki naj bi obvladovala kulturo in izobraževanje, se nevarno približuje klasičnim antisemitskim vzorcem. Kritika izraelske zunanje politike s preganjanjem “sionističnega kapitala” prestopi mejo in zdrsi v vode, ki so znane iz vsega obsojanja vredne preteklosti.