Proizvajalci morajo pri novih modelih upoštevati zahteve glede vzdržljivosti, popravljivosti, akumulatorjev, rezervnih delov in programske podpore, na energijski nalepki pa mora biti prvič navedena tudi ocena popravljivosti od A do E, pri čemer A pomeni najboljšo popravljivost.
Jasna in dobro razdelana pravila
Pravila gredo še dlje. Proizvajalci morajo zagotoviti določene ključne rezervne dele, in sicer v določenem roku ter še več let po koncu prodaje modela v EU. Za nekatere naprave morajo biti rezervni deli na voljo do sedem let po koncu prodaje, programske posodobitve pa najmanj pet let od trenutka, ko je bil zadnji kos določenega modela dan na trg. Profesionalni serviserji morajo imeti omogočen tudi nediskriminatoren dostop do programske oziroma vdelane programske opreme, potrebne za popravila.
Pomemben del sistema je tudi evropska podatkovna zbirka EPREL, v kateri so za posamezne modele objavljeni podatki o popravljivosti, vključno z informacijami o rezervnih delih, navodilih za popravilo in njihovih okvirnih cenah. Evropska komisija je z novimi pravili želela doseči preprost cilj: da bi potrošnik lahko že pred nakupom primerjal ne le kamere, procesorje in velikost zaslona, temveč tudi to, kaj se bo zgodilo, ko bo telefon nekoč treba popraviti.
Proizvajalci morajo zagotoviti določene ključne rezervne dele, in sicer v določenem roku ter še več let po koncu prodaje modela v EU. Za nekatere naprave morajo biti rezervni deli na voljo do sedem let po koncu prodaje, programske posodobitve pa najmanj pet let od trenutka, ko je bil zadnji kos določenega modela dan na trg.
Foto: Shutterstock
Teorija je en svet, praksa pa drug
Toda dobro leto dni po začetku veljavnosti pravil je slika precej drugačna. Analiza organizacij iFixit in Right to Repair Europe kaže, da velika večina preverjenih pametnih telefonov zahtevanih informacij ne zagotavlja na način, kot ga predvidevajo evropska pravila.
Od 2.334 zapisov v evropski zbirki EPREL jih je le približno 18 odstotkov vsebovalo povezave, prek katerih je bilo mogoče razmeroma neposredno ugotoviti, kakšne so cene rezervnih delov, ali najti navodila za popravilo. Pri nadaljnjih 19 odstotkih je povezava sicer obstajala, vendar je vodila na splošno stran izdelka ali podporo, kjer zahtevanih navodil in cen rezervnih delov ni bilo. Pri približno polovici zapisov so bila polja za spletne povezave preprosto prazna.
Ocena popravljivosti
Ocena popravljivosti na energetski nalepki temelji na več merilih, med drugim na zahtevnosti razstavljanja, vrsti potrebnega orodja in pritrdilnih elementov, razpoložljivosti rezervnih delov, trajanju programske podpore ter dostopnosti informacij za popravilo. Evropska komisija poudarja, da je A najboljši in E najslabši razred popravljivosti.
Pravila obenem določajo minimalne zahteve za vzdržljivost. Akumulator mora na primer po 800 ciklih polnjenja in praznjenja ohraniti najmanj 80 odstotkov začetne zmogljivosti. Telefoni morajo prestati tudi določene preizkuse odpornosti proti padcem, praskam, prahu in vodi. Ideja je preprosta: telefon naj ne bo naprava, ki jo je treba ob prvi resnejši okvari zamenjati z novo.
Ocena popravljivosti na energetski nalepki temelji na več merilih, med drugim na zahtevnosti razstavljanja, vrsti potrebnega orodja in pritrdilnih elementov, razpoložljivosti rezervnih delov, trajanju programske podpore ter dostopnosti informacij za popravilo.
Foto: Shutterstock
Nekateri napotujejo celo h kitajskim spletnim prodajalcem
Še bolj nenavadni so primeri, približno pet odstotkov jih je, ko proizvajalec kot vir informacij o rezervnih delih ali celo popravilih navede spletne tržnice, kot sta Temu ali AliExpress. Pri dodatnih osmih odstotkih je bilo kupcu naročeno zgolj, naj pogleda priročnik, brez neposredne povezave do informacij, ki jih zahteva ureditev.
Manjkajoče informacije očitno niso vedno ovira za najboljšo mogočo samooceno, kar je zelo problematično. Analiza je izpostavila primere pametnih telefonov in tablic, pri katerih je proizvajalec navedel razred A za popravljivost, čeprav so bila polja, povezana z informacijami za popravilo, prazna oziroma so uporabnika usmerjala drugam. Sistem namreč v pomembnem delu temelji na podatkih, ki jih prijavijo proizvajalci sami. EPREL sicer omogoča vpogled v posamezne elemente ocene, vendar javnost nima nujno dostopa do celotne dokumentacije, na podlagi katere je proizvajalec določil končni rezultat.
Brez nalepke ni koristi
Analiza je pokazala tudi, da zahtevana energijska nalepka v številnih primerih sploh ni bila prikazana ob telefonu. Na nemški spletni strani MediaMarkta je bilo po navedbah analize brez obvezne energijske nalepke približno 30 odstotkov od 1.671 ponujenih pametnih telefonov. V fizični trgovini MediaMarkt v Bruslju je nalepka manjkala pri 19 od 113 razstavljenih telefonov, torej pri približno enem od šestih.
Energetska nalepka mobilnih telefonov in tablic mora vsebovati tudi ocene in podatke o popravljivosti, a so te rubrike v velikem številu primerov prazne.
Foto: Repair Europe
Podobno težavo so raziskovalci opazili tudi pri spletni prodaji. Če nalepke ni, kupec seveda ne vidi niti ocene popravljivosti, čeprav jo mora za izdelke, ki sodijo pod pravila, proizvajalec zagotoviti. Evropska komisija sicer izrecno določa, da mora biti nalepka pri prodaji na voljo in jasno povezana z določenim modelom.
Ne samo telefoni
Težava očitno ni omejena na telefone. Right to Repair Europe in iFixit sta preverila tudi podatke za sušilne stroje, za katere so podobne zahteve začele veljati julija 2025. Pri 5.159 zapisih sta ugotovila, da pri približno 55 odstotkih modelov povezava v zbirki EPREL ni dejansko vodila do spletnega mesta, kjer bi uporabnik našel zahtevane informacije o rezervnih delih in popravilih.
Pri nekaterih proizvajalcih mora uporabnik za dostop do podatkov ustvariti račun, vnesti serijsko številko, poklicati podporo ali izpolniti spletni obrazec. Pri drugih povezava vodi zgolj na splošno stran proizvajalca. Formalno torej povezava obstaja, praktično pa kupec še vedno ne dobi informacije, ki jo je želel.
Kupcem omogočiti dostop do celotne dokumentacije
Proizvajalci podatke prijavijo, javnost pa nima vedno možnosti preveriti celotnega izračuna. Pri sistemu, ki naj bi kupcem pomagal izbrati bolj popravljiv izdelek, je to pomembna omejitev.
Če naj bo ocena popravljivosti res uporabna, bi bilo zato smiselno, da proizvajalci objavijo celotno dokumentacijo, na kateri temelji njihova ocena. Obenem bi potrebovali tudi preprost evropski sistem, prek katerega bi lahko potrošniki, serviserji in organizacije prijavili izdelek, ki pravil ne izpolnjuje.