Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) jo opredeljuje kot boleč občutek, ki nastane, ko se pojavi razlika med odnosi, ki jih imamo, in odnosi, ki si jih želimo oziroma potrebujemo. Socialna izolacija pa pomeni objektivno pomanjkanje odnosov, stikov in družbenih vlog.
Oglas
Potreba po bližini ni znak šibkosti, razvajenosti ali čustvene odvisnosti. Je del človekove narave. “Majhen otrok umre, če ga ločiš od mame in če nima drugega ustreznega stika. Potreba po bližini je temeljna človeška potreba, ki ne mine do smrti. Zato je osamljenost tako velik problem. Osamljenost je bolečina, ki nastane zaradi pomanjkanja stika, ki ga vsi potrebujejo,” razlaga psihiatrinja Vesna Švab.
Amalija Šiftar, prostovoljka in koordinatorica programa Starejši za starejše. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Človek je namreč bitje odnosa in potrebuje nekoga, ki ga vidi in mu sporoča: Tu sem. Nisi sam. Ta potreba v življenju ne izgine, spremeni se le njena oblika. V starosti pa postane še posebno pomembno, da človek ne izgubi občutka, da je še vedno del sveta, da ga nekdo potrebuje, da je njegov glas slišan in da se lahko z nekom iskreno pogovarja.
“Če želimo biti v redu, moramo imeti možnost skrbeti za druge. Če ljudem vzamete možnost, da delijo svoje občutke, da pomagajo in imajo radi druge ljudi, da sočustvujejo, in ko v svojem življenju nimajo več objekta, kamor bi ta čustva pripeli, potem je to zanje velik poraz in travma. Ljudje potrebujemo ljubezen drug do drugega in brez tega ne moremo živeti,” poudarja sogovornica.
SZO je leta 2025 socialno povezanost prvič tako izrazito postavil med pomembne javnozdravstvene teme, saj naj bi bila dolgotrajna socialna nepovezanost povezana s slabšim telesnim in duševnim zdravjem, večjim tveganjem za bolezni srca in ožilja, kognitivnim upadom, depresijo, tesnobo in prezgodnjo smrtjo. Bližina človeku daje nekaj, česar si sam ne more vedno dati: občutek varnosti, potrditve in pripadnosti. Ko imamo nekoga, ki mu lahko povemo, kaj nas veseli, česa nas je strah, kaj nas boli, naše življenje dobi pričo.
“Nekatere raziskave kažejo, da osamljenost občuti prek 30 odstotkov starejših. Če smo kdaj sami, to ni težava, če pa človek zaradi pomanjkanja stika z drugimi trpi, je to hud problem, ki človeku načenja tudi telesno, ne le duševno zdravje,« še opozarja psihiatrinja in dodaja: »V centrih za duševno zdravje imamo v obravnavi tretjino, skoraj že polovico ljudi, ki so starejši od 65 let. Osamljenost se v njihovo življenje plazi počasi. Tiste, ki pridejo k nam po pomoč, po navadi nekdo usmeri k nam. Velika večina, ki res doživlja najhujše posledice osamljenosti, pa ne išče pomoči. Marsikateri osamljen človek tega ne vidi kot problem, ki bi sam po sebi pomenil bolezen, zaradi katere se je treba obrniti po pomoč.”
Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Osamljenost sama po sebi torej ni bolezen. Pomembno je, kako dolgo traja, kako intenzivna je in ali človek vidi možnost, da se bo stanje spremenilo. Kratkotrajna osamljenost nas lahko celo spodbudi, da poiščemo stik. Podobna je lakoti: sporoča nam, da nam nekaj manjka. Težava nastane, ko opozorilni znak postane kronično stanje.
Takrat se lahko začne nevaren krog: človek si želi bližine, vendar se zaradi razočaranj, sramu ali strahu umika. “Sram nas je tega, da so nas prezrli. Sram nas je ponižanja, ki smo ga doživeli. Govorimo o starejših ljudeh, ki so bili vse življenje ustvarjalni, polni načrtov, aktivni, zelo pomembni velikemu številu ljudi okoli sebe, zato jim spoznanje, da ni nikomur mar zanje in da jih nihče več ne potrebuje, vzbuja občutek velikega ponižanja in velikega sramu v tej družbi, ki je vsesplošno aktivna in v kateri se promovira storilnost. To je zelo boleč občutek,” pojasnjuje Vesna Švab.
Starejša leta prinesejo nekaj, česar se o staranju premalo govori: izgubljanje odnosov. V aktivni dobi človeka ljudje obkrožajo skoraj samodejno. Sodelavci, poslovni partnerji, prijatelji otrok, sosedje, športni kolegi, znanci iz različnih dejavnosti. Potem pride upokojitev. Naenkrat ni več sodelavcev, otroci odrastejo, prijatelji se preselijo, zbolijo ali celo umrejo. Človek lahko v nekaj letih izgubi velik del svojega socialnega sveta. In družba pogosto pričakuje, da se bo na to preprosto navadil. “Odnosi do starejših so velikokrat zelo zelo površni, kot da je dovolj, da smo do starejših ljudi prijazni, da jih pozdravimo, skratka, kot da bi se starejši morali zadovoljiti s temi malenkostmi, a to ni dovolj. Še zdaleč ni dovolj. Starejši, tako kot vsi drugi ljudje, potrebujemo močne, produktivne odnose, v katerih lahko izražamo svoje bitje in svojo ustvarjalnost,” je prepričana Vesna Švab. Človek potrebuje kakovostne odnose s svojo družino, otroki, vnuki, prijatelji, sosedi … S starostjo se ne zmanjša potreba po prijateljstvu, pripadnosti, ljubezni, potreba po »biti viden« v očeh bližnjih. Nasprotno. Prav takrat, ko se mreža starih odnosov krči, je pomembno ustvarjati nove. To pa je težje kot v mladosti. Pri sedemdesetih je treba za zgraditev novega odnosa, nove socialne skupnosti pogosto narediti zavesten korak, kar je po mnenju Švab sicer zelo pomembno, a hkrati tudi težko. “Ni recepta, s katerim bi lahko nadomestili bližino. Pred vzpostavljanjem novih odnosov, kar je starejšim v teh letih težko, naj opozorim na že obstoječe odnose, saj sem prepričana, da ima večina starejših v ozadju nekoga, ki bi lahko ne samo kdaj poklical po telefonu, ampak s starejšim vzdrževal kakovostnejši odnos. Zato je ob tem treba tudi vprašati mlajše, zakaj zanemarjajo starejše.”
Helena Šuklje, avtorica knjige Bližina na recept. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Kajti človek se ne more kar “navaditi” na odsotnost ljudi, ki so desetletja sestavljali njegov vsakdan. Ena izmed najtežjih izkušenj starosti je lahko občutek, da te družba ne vidi več. Da se vse vrti okoli mladih, dela, hitrosti in produktivnosti. Današnji mladi so pogosto ujeti med delo, študij, negotove zaposlitve, partnerstvo, otroke, družbena omrežja in številne druge obveznosti. Njihova pozornost je razpršena, odnosi pa so pogosto hitrejši in bolj digitalni. Toda tu je pomembno vprašanje: ali res nimajo časa ali pa se je spremenilo to, čemu namenjajo svoj čas? “Mislim, da gre za obliko prikrite množične zlorabe starejših, ki se dogaja ta hip v tem prostoru, kot neka posledica površnosti, pragmatizma, prezaposlenosti, ki seveda omogoča to zanemarjanje,” je kritična Švab. Če ima nekdo več ur časa za družbena omrežja, druženja s prijatelji in druge dejavnosti, za telefonski klic babici pa ga »nikoli nima«, potem težava verjetno ni samo pomanjkanje časa. Lahko gre za pomanjkanje motivacije, navade ali občutka odgovornosti za odnos. Težava ni samo v tem, da mladi nimajo časa. Težava nastane, ko začne družba verjeti, da starejši niso več zanimivi, da nimajo več česa povedati, da njihove zgodbe niso pomembne, da je njihova počasnost moteča in njihov način življenja zastarel.
Pomanjkanje bližine in osamljenost starejši velikokrat skrivajo za stavkom. “Saj sem v redu. Nič mi ne manjka.” Toda včasih jim manjka prav tisto, kar si najtežje priznajo – človek. Nekdo, ki bi prišel na kavo. Nekdo, ki bi isto zgodbo poslušal že tretjič. Nekdo, ki bi vprašal: »Kako si?« in zares počakal na pravi odgovor. Včasih je dovolj le potrkati na vrata drugega človeka. Prav na tej preprosti človeški ideji temelji slovenski program Starejši za starejše, ki ga izvaja Zveza društev upokojencev Slovenije. Program se je v sedanji obliki začel izvajati leta 2004. Prostovoljci, večinoma člani društev upokojencev, obiskujejo starejše od 69 let, ki živijo doma, preverjajo njihove potrebe in jim glede na to ponujajo laično pomoč ali jo pomagajo organizirati v sodelovanju z drugimi službami. In bistveno je, da pomoč ni samo praktična. Med najpogostejšimi oblikami pomoči je druženje. “Ta program je pravzaprav oblika ljudske iniciative, nastale na podlagi predhodnih raziskav, ki so pokazale, da imajo starejši ogromno znanja, volje za delo in da si že pomagajo med seboj, vendar še ne organizirano. Tako je nastal ta program, katerega cilj je organizirano pomagati starejšim, da bodo čim dlje lahko ostali doma. Med prostovoljce sprejmemo vsakega empatičnega, srčnega posameznika, ki želi pomagati, uvodoma pa si mora pridobiti določena znanja, biti mora seznanjen tudi s kodeksom etike prostovoljstva in socialnega varstva,” pojasnjuje Amalija Šiftar, ki je tudi sama prostovoljka in hkrati koordinatorica programa Starejši za starejše, ki deluje po vsej Sloveniji.
Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Pomembna pa je tudi druga stran programa: prostovoljci niso samo tisti, ki dajejo svoj čas in energijo, temveč tudi sami dobijo občutek koristnosti, stik, nova prijateljstva, občutek, da njihove življenjske izkušnje še vedno štejejo. To je ena izmed najlepših stvari pri medgeneracijski in medsebojni pomoči, kajti ko pomagamo drugemu, pogosto pomagamo tudi sebi, je prepričana Ivica Setnikar, ki je prostovoljka že 15 let, in čeprav ima sama že čez 80 let, prostovoljno delo z veseljem opravlja. Med drugim obiskuje Cvetko Brezovšek, ki je zaradi izgube vida postala skoraj povsem odvisna od drugih in bi brez pomoči verjetno ostajala zaprta v stanovanju. “Meni to, da delujem kot prostovoljka v programu Starejši za starejše, ogromno pomeni, saj mi omogoča, da v teh letih nisem samo doma. S tem, ko pomagam nekomu, ki potrebuje pomoč, počnem nekaj lepega za svojo dušo, in prav to prostovoljstvo me zagotovo drži pokonci,” smisel in čar svojega dela opiše Ivica. Cvetko, ki je do izgube vida tudi delala kot prostovoljka v programu Starejši za starejše, večkrat spremlja na sprehodih, skupaj zavijeta na kavico, uživata v pogovoru, zanjo opravi tudi kak nakup živil ali podobna sprotna opravila.
O tem, da je bližina blagodejna, je prepričana tudi Helena Šuklje, avtorica knjige Bližina na recept: “Pozorni moramo biti do svojega bližnjega in znati presoditi, kaj pravzaprav vzpostavlja lep odnos. Bližino lahko iščemo ne samo v drugem človeku, ampak predvsem in tudi v stvareh, ki jih počnemo – torej v svojem delu, vrednotah in tudi drži, ki jo imamo do sveta okrog sebe. To so vse pomembne bližine: bližina in odgovornost do samega sebe, svojih bližnjih in tudi do stvari, ki jih počnemo, s tem pa do družbe kot celote.”
Cvetka Brezovšek (levo) in Ivica Setnikar, prostovoljka programa Starejši za starejše. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Odpravljanje osamljenosti ni samo naloga zdravstvenega sistema, domov za starejše ali socialnih služb. Kaj lahko naredimo vsi? Začne se lahko zelo blizu. Pri sosedu. Pri sorodniku. Pri človeku, ki ga srečujemo vsak dan. Tudi petnajst minut iskrenega obiska je lahko več vrednih kot ura telefonskega pogovora. Povabimo starejše na kosilo, sprehod, izlet ali družinsko praznovanje. Ne domnevajmo, da “verjetno ne bodo želeli ali zmogli”. Tudi starejši sami naj si dovolijo iskati nove odnose, stike, ljudi. Za prijateljstvo ni zgornje starostne meje. Društva naj bodo odprta za nove ljudi, soseske naj postanejo bolj človeške. Morda je največja napaka sodobnega človeka v tem, da smo se naučili govoriti o produktivnosti, učinkovitosti, samostojnosti in uspehu, premalo pa o pripadanju. Človek pa ni stroj, ki bi potreboval samo hrano, stanovanje, denar in zdravstveno oskrbo. Potrebuje sočloveka, nekoga, ki ga pozna, ki ga pogreša, nekoga, ki se ga dotakne … nekoga, ki pride.
Voditeljica Helena Pirc in Vesna Švab, psihiatrinja. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Oglas