Ridley Scott bo novembra praznoval 89. rojstni dan in še pred kratkim je izjavil, da “prezira idejo upokojitve” in da bo delal, »dokler bo zdrav«. Zvezde nad tišino so njegov 38. film, naslednji bo Otok zakladov s Hughom Jackmanom v glavni vlogi. Foto: AP/20th Century Studios
Vlogo Skalnega gorovja v Coloradu so “odigrali” italijanski Dolomiti. Del filmskih kulis so postavili tudi v kultnem studiu Cinecittà v Rimu. Foto: AP/20th Century Studios
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Letošnji september bo očitno v znamenju (postapokaliptičnega) pasjega preživetja: Ridley Scott je ekraniziral distopični roman The Dog Stars (Zvezde nad tišino) Petra Hellerja, v katerem Jacobu Elordiju po koncu sveta družbo dela malinois Jasper, še pred koncem meseca pa bo Brad Pitt v Srcu zveri (r. David Ayer) reševal sebe in nemškega ovčarja Odina. Pes je pač univerzalna metafora za nesebično in požrtvovalno ljubezen. (V izogib travmi in neljubim presenečenjem: na spletni strani z zgovornim naslovom Ali pes umre? lahko v naprej preverite usodo obeh štirinožcev.)
Oglas
Če se vam zdi zaskrbljujoče, da se je Ridley Scott, eden največjih živečih režiserjev, za pihanje na dušo naslonil na tako očiten pripovedovalski kliše, kot je “pes, človekov najboljši prijatelj”, ste upravičeno skeptični. Režiser, ki je z neštetokrat posnemanimi Iztrebljevalcem, Osmim potnikom in Gladiatorjem ustvaril (ali pa vsaj rehabilitiral) cele filmske žanre, se je zdaj pripravljen zadovoljiti z reciklažo zlizanih obrazcev. Zvezde nad tišino so vizualno lep, režijsko kompetenten film, ki pa imaginariju postapokaliptične preživetvene melanholije ne vdahne absolutno nobene svežine.
Pripravite se torej na zgodbo o človeku, psu in njunem majhnem letalu v boju proti svetu. Pred nekaj leti je nikoli natančno pojasnjena epidemija zdesetkala civilizacijo (film hoče stopati v dialog z opustošenjem, ki ga je v življenjih mnogih pustila epidemija covida.) Peščica, ki je preživela, se je v grobem razvrstila na dva tipa ljudi. Tisti redki, ki so ohranili svojo človečnost, so se umaknili v čim manjše enklave v divjini; ostali so poživinjeni roparji, ki plenijo in morijo po velikih mestih. Opusteli Denver je tukaj sicer videti kot odslužena kulisa serije Zadnji med nami, imajo pa posnetki iz zraka zato čudovite kompozicije.
Peter Heller je roman, po katerem je bil film posnet, izdsl že leta 2012; njegov razmislek o civilizacijskem kolapsu je bil torej bolj hipotetičen kot pa povezan s kakršno koli epidemijo. Foto: AP/20th Century Studios
Hig (Jacob Elordi), ki ga v trenutkih tihe kontemplacije seveda trpinčijo spomini na mrtvo ženo (v odtenkih sepije), živi na pristajališču opustelega letališča v Coloradu. Z vojnim veteranom Bangleyjem (Josh Brolin) sobivata v prisilni simbiozi. Bangley je paranoik in zagovornik izolacije, ki mirne duše pošlje strel v glavo vsakomur, ki se preveč približa njunemu taborišču, Hig pa tako zelo hrepeni po skupnosti in občutku pripadnosti, da – Bangleyjevim svarilom navkljub – s svojim športnim letalom redno obiskuje in oskrbuje bližnjo menonitsko skupnost. (Njihov okleščen način življenja je kot nalašč za preživetje konca sveta.)
Ko Hig nekega dne na radijskih valovih ujame hreščeč glas z druge strani gora, ne razmišlja prav dolgo – na lastne oči se mora prepričati, da še obstajajo ljudje, ki so znali osmisliti okruške življenja po razpadu smisla. Prisilni postanek nekje na pol poti mu na pot pripelje zakrknjenega rančarja Popsa (Guy Pearce); stari zaščitniško bdi nad svojo hčerjo Cimo (Margaret Qualley), ki je, tako kot Hig, v kataklizmi odovela. Sledi rahlo neokusna vinnetoujevska epizoda, zaradi katere bo naša trojica odisejado nadaljevala skupaj. Prizor tulečih »podivjanih Indijancev«, ki so našo trojico očitno prišli skalpirat, je osupljivo regresiven in se spogleduje z rasističnimi stereotipi.
Za vlogo Higa je bil najprej predviden Paul Mescal, a se je moral projektu odpovedati, ker se je snemanje križalo s snemanjem megalomanskega projekta Sama Mendesa, štirih filmov o Beatlih; Mescal tam igra Paula McCartneya. Foto: AP/20th Century Studios
Ridley Scott je bil od nekdaj mojster gradnje filmskih svetov, detajliranih pejsažev, za katere si je zelo lahko predstavljati, da se v času in prostoru raztezajo onkraj tega, kar ujame kamera. V Zvezdah nad tišino se mu to preprosto ni posrečilo, kar najbolj pride do izraza, ko naši brodolomci pristanejo v postapokaliptičnem bunkerju pod poveljstvom avtoritativne Darlene (Allison Janney). Darlenina oaza je retrofuturistična distopija, zgrajena okrog sloga in referenc s sredine 20. stoletja. Nikoli ni pojasnjeno, kakšna nacionalistična propaganda je to skupnost zamrznila v času; zdi se, da je cela njihova estetika pač nekaj, kar se je Scottu zdelo srhljivo in kul, pa čeprav je popolnoma skregano s slogom in tonom preostalega filma.
Po približno taki logiki je bil napisan tudi lik Higa: po eni plati je nekdanji mehanik, torej pripadnik delavskega razreda in Slehernik, po drugi pa romantično svetobolni junak, ki je pripravljen letalo treščiti v Skalno gorovje, če ne najde svojega humanističnega ideala. (Jacob Elordi lahko reciklira svojo koprnečo žalost iz Viharnega vrha.) Nenamerno komična simbolika je torej v tem, da ta »pesnik, ki se pretvarja, da je klena korenina«, nosi jakno znamke Carhartt.
Podobno nedosledne so strahote, ki prežijo onkraj »civiliziranega sveta«: včasih so to, kot omenjeno, rasistične karikature staroselcev, drugič tolpe kmetavzarjev s pridihom kulta, včasih pa film insinuira, da gre zgolj za preplašene ljudi, ki se trudijo preživeti. Zdi se, kot da je scenarist Mark L. Smith skupaj nabral delce postapokaliptičnih filmov, ki so mu bili pač všeč, s poudarkom na franšizi 28 let pozneje. Ugotovitev, da bodo po apokalipsi največja grožnja za preživetje ravno drugi ljudje, za ta žanr prav tako ni ravno nova. Akcijski prizori so korektno posneti, a zdi se, da nimajo nobenega vpliva na razplet zgodbe, razen da zmedejo njen tempo.
Higovega psa Jasperja so igrali kar trije različni štirinožci. Vsak od njih je vadil za drugo vrsto prizorov: eden valjanje v travi z Jacobom Elordijem, drugi mirno sedenje v glasnih prizorih in tretji napade na sovražnike. Foto: AP/20th Century Studios
Poanta Zvezd nad tišino je tudi osrednja težava filma: noče biti srhljivka o preživetju po apokalipsi, pač pa nežna ljubezenska zgodba o iskanju smisla v dehumaniziranem svetu. Prav zato je nemogoče spregledati, kako štorasta in brez kemije je ljubezenska zgodba, za katero naj bi navijali. Hig in Cima sta si »usojena« samo zato, ker sta edina mlada, privlačna nepsihopata v okolici in njuno dvorjenje je temu primerno površno.
Lik Bangleya definitivno ni bil mišljen kot tisti, s katerim naj bi se gledalci identificirali, a je Josh Brolin njegov cinizem, humor in ležernost tako prepričljivo prepletel v celovito osebnost, da je romanca med Higom in Bangleyem edini neomleden odnos v celem filmu. Vse ostali liki so reducirani na eno ali dve karakterni lastnosti.
Ridley Scott s svojo optimistično distopijo torej ne izumlja tople vode, ponuja pa razpoloženjsko alternativo klasičnemu poletnemu blockbusterju . Njegova režija na avtopilotu še vedno zaleže vsaj toliko kot naprezanje marsikaterega manj nadarjenega režiserja.
Ocena: 3
The Dog Stars [Zvezde nad tišino] | trailer | v kinu od 26. avgusta
Oglas