Tri desetletja prodaje, podjetništva in discipline so gostu podkasta Supermoč Smiljanu Moriju prinesla podjetja, mednarodno mrežo in finančno svobodo. Toda danes o uspehu govori drugače. Razlaga, zakaj bi morali del prihodka najprej plačati sebi, zakaj motivacija skoraj vedno odpove, kaj ločuje dobrega prodajalca od povprečnega – in zakaj so nekateri najuspešnejši ljudje presenetljivo osamljeni.
»Ko slišim številko, ki se je v mojih podjetjih skozi leta približala stotim milijonom evrov ustvarjenih provizij, se vprašam:’Kaj pa to sploh pomeni?’. »Nič ne pomeni.« Potem številko postavi v drugo perspektivo.
Na lastnih napakah se veliko naučiš, vendar ni treba, da vsako poslovno lekcijo plačaš sam, pravi v podkastu Supermoč Smiljan Mori. FOTO: Marko Feist
Spomni se mladega Smiljana, ki je na bencinski črpalki gledal, ali si lahko privošči liter goriva ali dva. Človeka, ki je v trgovini izbiral med dražjo in cenejšo konzervo tune. V primerjavi z njim je lahko ponosen. Problem se začne, ko se podjetnik preneha ozirati nazaj in začne gledati samo še ljudi pred seboj.
»Vedno bo obstajal nekdo, ki je naredil desetkrat več. In potem lahko dobiš občutek, da nisi dovolj dober ali da si imel samo srečo.« To je druga stran poslovne ambicije, o kateri se govori precej manj. Uspeh ne odpravi primerjanja. Včasih ga samo prestavi v dražjo kategorijo.
14. november 2026: Robin Sharma v Ljubljani
Na dogodku Build Your Empire bo na povabilo Smiljana Morija v Ljubljani nastopil Robin Sharma. To je eden najbolj prepoznavnih svetovnih avtorjev in govorcev o vodenju, osebni učinkovitosti in disciplini. Robin Sharma bo s slovenskim občinstvom delil ideje, ki so zaznamovale milijone bralcev in voditeljev po svetu.
Smiljan Mori ne skriva, da je bil eden od motorjev njegove kariere tudi občutek, ki ga je prinesel iz otroštva. Odraščal je v majhnem kraju Ožbalt med Pohorjem in Kozjakom. Sam ga opiše precej slikovito: »tam so še ptice šle rikverc noter, da so lahko potem letele ven«.
Kot mlad človek se je spraševal, kdo bo sploh poslušal nekoga iz vasi s 500 prebivalci. »Bila je neka frustracija, da bi rad nekdo postal.« Toda ene najbolj priljubljenih podjetniških dogem nikoli ni zares kupil. Da moraš najprej večkrat propasti, preden si zaslužiš uspeh.
»Poslušal sem zgodbe, da nisi pravi podjetnik, če nisi nekajkrat propadel. Jaz sem si rekel: tega nočem.« Namesto vprašanja, kako naj tudi jaz tvegam vse, ga je bolj zanimalo nekaj drugega: kaj so drugi naredili narobe.
Motivacija te lahko drži nekaj časa. Potem potrebuješ disciplino. Tako je dejal Smiljan Mori v podkastu Supermoč. FOTO: Marko Feist
Ko je pozneje intervjuval ameriške podjetnike, ga niso zanimali samo njihovi uspehi. Iskal je napake. Kje so se opekli? Kje so napačno presodili? Zakaj bi sam ponovil isto?
V svetu, ki podjetniški neuspeh pogosto spreminja v skoraj romantičen obred iniciacije, je Morijeva logika precej bolj pragmatična: na lastnih napakah se veliko naučiš, vendar ni treba, da vsako poslovno lekcijo plačaš sam.
Ko govori o denarju, Mori ni asket. Denarja ne razume kot nekaj sumljivega ali moralno problematičnega. Prav nasprotno. »Če nimaš denarja, je življenje težko. Ukvarjaš se z osnovnimi potrebami. Ko ga imaš, lahko začneš razmišljati tudi o drugih ljudeh in o projektih, ki ti neposredno ničesar ne prinesejo.« Denar po tej logiki ni smisel. Je možnost. Kupuje izbiro. Čas. Varnost. Možnost, da rečeš ne.
Toda prav tam se pojavi meja. Ko številka, ki naj bi nekoč pomenila cilj, postane samo naslednja številka. Mori danes pravi, da ga bolj kot končni rezultat zanima, kaj je moral kot človek postati na poti do njega. Koliko je bilo neprespanih noči? Koliko strahu? Koliko denarja, vloženega v znanje? Koliko napačnih odločitev? In predvsem: koliko stvari je bilo treba medtem odložiti?
»Po 20 ali 25 letih biznisa se začneš spraševati: ali je sploh bilo vredno?« To je precej drugačen stavek od tistih, na katerih je zrasla industrija motivacijskih govorov.
Obstaja eno pravilo, ki bi ga Mori želel vgraditi v osebne finance in je zelo preprosto: najprej plačaj sebi. Ne takrat, ko boš več zaslužil. Ne, ko bo kredit odplačan. Ne prihodnje leto. Zdaj. »Če zaslužiš sto evrov, jih deset daj na stran. Če zaslužiš deset, daj enega.« Bistvo ni v višini zneska. Bistvo je v navadi. Mori pravi, da enako uči svoje otroke: ko dobijo žepnino, del denarja odložijo.
Smiliajn Mori: Po 20 ali 25 letih biznisa se začneš spraševati: ali je sploh bilo vredno? FOTO: Marko Feist
Zakaj? Ker večina ljudi razmišlja po nasprotnem principu. Najprej plača trgovino, položnice, naročnine, kredit, avtomobil, zabavo. Če na koncu kaj ostane, bo šlo morda v prihodnost. Pogosto ne ostane nič.
»Denar nam kar polzi skozi prste. Ko pa moramo nekaj dati zase, za svojo prihodnost, se nam zdi težko.« Po njegovem je največja napaka čakanje na magični prihodnji trenutek v smislu, ko bom zaslužil več, ko bom odplačal kredit, ko bodo otroci večji, ko bo manj stroškov ipd. Toda življenje praviloma na prihodnji datum pošlje tudi nove stroške. Zato prihodnost ostaja preložena.
Kaj bi svetoval gospodinjstvu, ki ima izkoriščeno kreditno kartico, dovoljen minus in stanovanjski kredit? Ne evforije. Ne panike. Najprej pregled. Vse prihodke na eno stran. Vse odhodke na drugo. Do zadnjega.
»Težko je gledati, kam gre denar. Ampak svoj mir dobiš, ko imaš nad tem kontrolo.« Ko je slika jasna, ostaneta dve veliki možnosti. Zmanjšati stroške ali povečati prihodke. Pri prvem je po njegovem meja razmeroma hitro dosežena. Odpoveš naročnino. Prihraniš deset ali dvajset evrov. Nekaj lahko racionaliziraš.
Toda življenjskega standarda ne moreš rezati v nedogled. Zato Mori za pomembnejše vprašanje šteje drugo: Kako bom povečal svojo sposobnost ustvarjanja prihodka? »Če danes zaslužiš enako kot pred petimi leti, zaradi inflacije že precej tenko piskaš.«
Za zaposlenega to pomeni vprašanje, ali lahko znanje, veščine, kreativnost ali mrežo uporabi tudi zunaj osnovne plače. Za podjetnika pa še bolj neprijetno vprašanje: ali njegov poslovni model sploh omogoča rast brez neposredne prodaje vsake dodatne ure njegovega časa?
Večino svojega poslovnega uspeha je Mori ustvaril v zavarovalništvu in prodaji. Prav odnos do prodaje vidi kot eno od večjih kulturnih ovir. »Ljudje neradi slišimo besedo prodaja.«
Ko je vstopil v zavarovalništvo, je bila panoga po njegovih besedah še izrazito tradicionalna. »Kravatarska.« Dovolj je bilo menda poznati produkt. Toda Mori je zgodaj ugotovil, da to ni tako. Prodajalec lahko odlično pozna pogoje, police in drobni tisk, pa je še vedno slab prodajalec. Ker prodaja ni samo poznavanje produkta. Je razumevanje človeka.
»Kako lahko človeka prepričam, naj kupi nekaj, česar ne potrebuje?« se vpraša Mori. In nato izpostavi paradoks potrošništva: veliko stvari, ki jih ne potrebujemo, kupimo brez velikega prigovarjanja. Tiste, ki bi jih morda res potrebovali, odlagamo.
Za podjetnika je lekcija preprosta: odličen produkt, ki ga nihče ne zna prodati, še ni poslovni model.
Če je Mori javno povezan s katero besedo, je to skoraj zagotovo motivacija. Toda danes o njej govori precej manj romantično. »Motivacija in inspiracija te ne bosta držali.« Disciplina pa te lahko.
Nato opisuje jutra na Pagu. Vstane ob petih. Včasih je šel spat šele opolnoči. Ne ljubi se mu. Na kolesu se odpravi proti Lunu in Metajni. Potem se pred njim odpre morje, na drugi strani Velebit, nad njim vzhaja sonce. Takrat ve, zakaj je vstal. Toda do tega prizora ga ni pripeljala motivacija. Pripeljala ga je odločitev, sprejeta prej. In ponovljena dovoljkrat. »Motivacija te lahko drži nekaj časa. Potem potrebuješ disciplino.«
Enako velja za poslovne seminarje. Robin Sharma lahko stopi na oder in navduši dvorano. Ljudje odidejo polni energije. Dva tedna pozneje pride običajen ponedeljek. Kaj potem? Če potrebuješ vedno nov seminar, novo knjigo in nov posnetek, da začneš delati, je sistem slab. »Moraš se sam znati motivirati.«
Smiljan Mori, gost podkasta Supermoč, ima veliko sledilcev. Veliko poslovnih stikov. Pozna ljudi, ki jih poslovni svet postavlja na naslovnice. Toda vpraša nekaj veliko bolj preprostega: »Koliko teh ljudi ima nekoga, kateremu lahko joka?« In potem še bolj neposredno: »Koga lahko pokličem in mu rečem: madona, strah me je. Skrbi me za biznis.«
Uspeh ima neprijeten stranski učinek. Človeku lahko odvzame družbeno dovoljenje za stisko. Če imaš denar, dobro podjetje, prepoznavnost in status, bodo ljudje veliko hitreje rekli: Kaj pa tebi manjka? Toda Mori pravi, da je težko imeti dobrega poslušalca in prijatelja.
Pri petdesetih Mori očitno uspeha ne definira več samo z rastjo podjetja, velikostjo mreže, fizično kondicijo ali številom ničel. Vse to je še vedno pomembno. Toda danes se jim pridružuje vprašanje smisla.
»Veliko moških in podjetnikov izgubi smisel, ko se vrti v začaranem krogu biznisa in dosežkov.« Morda je zato najbolj zanimiva poslovna lekcija človeka, ki je vse življenje govoril o ambiciji in disciplini, prav tista, ki je najmanj podobna motivacijskemu sloganu. Uspeh ni samo vprašanje, koliko si ustvaril, je tudi vprašanje, kaj je med ustvarjanjem ostalo. In kaj je izginilo.
»Po 20 ali 25 letih biznisa se začneš spraševati: ali je sploh bilo vredno?« To je morda številka, ki je v poslovnem poročilu ne bomo nikoli našli. Toda na koncu je lahko najpomembnejša.