Večina evropskih držav javni servis RTV financira neposredno iz proračuna

V petek se bo začela kampanja pred posvetovalnim referendumom o plačevanju RTV-prispevka.

Referendumsko vprašanje bo:

»Ali ste za to, da se ukine obvezno plačevanje prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija?«

V EU je enajst držav, ki javni servis financirajo s prispevkom (Avstrija, Ciper, Češka, Grčija, Hrvaška, Italija, Nemčija, Portugalska, Slovenija; Irska in Poljska si poleg tega pomagata še s proračunskim financiranjem), štirinajst držav (Belgija, Bolgarija, Danska, Estonija, Francija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Romunija, Slovaška, Španija) neposredno iz državnega proračuna in dve državi (Finska in Švedska) z namenskim davkom, kaže analiza Evropske komisije iz leta 2024.

Večina z zbranim prispevkom ne zbere dovolj denarja, zato ga dopolnjujejo z oglaševanjem in drugimi komercialnimi aktivnostmi.

Kaj pravi teorija o dajatvah in neposrednem financiranju javnih servisov?

V teoriji prispevki oziroma dajatve prispevajo k politični neodvisnosti, finančni stabilnosti in predvidljivosti, manjko to ureditve je, da se marsikdo izogiba njihovemu plačilu. Proračunsko financiranje zagotavlja, da denar prispevajo vsi davkoplačevalci, a lahko poveča politične in finančne pritiske, saj je odvisno od vsakokratne oblasti. Zato velja za model, ki potrebuje močnejše varovalke. Medtem pa namenski davki združujejo prednosti obeh pristopov.

Zaradi izogibanja plačevanju prispevka in zastarelega modela njegovega pobiranja, ki je temeljil zgolj na lastništvu televizijskih in radijskih naprav, je prišlo do reformiranja financiranja javnih medijev.

Ni trenda, ki bi nakazoval, da so bili javni mediji, financirani iz proračuna, bolj izpostavljeni zmanjšanju javnih sredstev ali da so bili tisti, financirani s prispevki, na splošno bolje zaščiteni pred zmanjšanjem financiranja, kaže analiza Evropske komisije.

Evropski mediji, ki opravljajo javno službo, so na splošno močno odvisni od javnega financiranja – to poskrbi za štiri petine njihovih prihodkov. Novejše države članice EU, z izjemo Hrvaške in Slovenije, prejemajo razmeroma skromne javne prispevke, še ugotavlja analiza.

Vir: RTV Slovenija/Funding of Public Service Media-EBU

Medtem dokument RTV Slovenija, ki sloni na raziskavi Evropske radiodifuzne zveze (EBU) iz leta 2024, kaže, da je RTV-prispevek v obliki, kot ga poznamo pri nas, imelo pet držav (Hrvaška, Italija, Irska, Češka, Portugalska in Združeno kraljestvo. Univerzalni gospodinjski prispevek so imeli v Avstriji, Nemčiji in Švici, namenski davek na Finskem in Švedskem, iz državnega proračuna pa so javne medije med drugim financirali v Belgiji, Bolgariji, Cipru, Estoniji, Latviji, Luksemburgu, Malti, Moldaviji, Črni gori, Severni Makedoniji, Romuniji, Španiji, Ukrajini, na Danskem, Madžarskem, Nizozemskem, Poljskem, Slovaškem ter številnih neevropskih članicah EBU. V Franciji, Islandiji, Litvi in na Norveškem je podobno. Raziskava zajema 62 organizacij s 45 trgov.

Zakaj neposredno financiranje javnega servisa v tujini ni problem?

Financiranje javnega medija iz proračuna nekateri kritiki povezujejo s prakso v bolj avtoritarnih državah. Ali je način financiranja sam po sebi pomemben pokazatelj neodvisnosti javnega servisa, ali so pomembnejše druge varovalke, kot so način določanja njegove višine, neodvisnost njegovih organov in zakonske omejitve političnega vpliva?

Noben model ne more sam po sebi zagotoviti neodvisnosti javnega medija, toda določeni modeli vsekakor omogočajo precej bolj preproste načine za politični pritisk kot drugi, opozarja izr. prof. dr. Jernej Amon Prodnik s fakultete za družbene vede:

»Proračunsko financiranje prinaša vzvode, ki nudijo relativno preprost način za podrejanje. Zdi se mi deplasirano, da se poizkuša to vprašanje prikazati kot nekaj abstraktnega, skoraj kot da gre samo za teoretično razpravo, ker nekje drugje mogoče s takšnim financiranjem ni težav … Marsikje te seveda obstajajo. Zakonodaja se vedno sprejema v določenem političnem kontekstu in aktualna vlada ne predstavlja nepopisanega lista na področju medijev.«

V tem političnem kontekstu je zelo pomembno, ali določen finančni model politiki omogoča preprost pritisk in celo demontažo medija ali pri tem vseeno obstaja nekaj ovinkov. Pretekla politična praksa in izjave politikov so dovolj zgovorne, je jasen Amon Prodnik.

V vsakem primeru gre za javno financiranje, iz katerega vira prihaja, je drugotnega pomena, pa razmišlja prof. dr. Matevž Tomšič s fakultete za uporabne družbene študije. Pri zavračanju takšne rešitve gre pri nacionalki za ohranitev statusa quo: 

»Sklicujejo se na to, da bo vsaka sprememba pomenila omejevanje avtonomije ali neko avtoritarnost. Gre za to, da določena skupina ljudi misli, da ta institucija – ki je postala komunikacijski ali propagandni instrument leve politike – pripada njim. Tisti, ki niso njeni simpatizerji, se zato upravičeno sprašujejo, zakaj jo morajo financirati.«

Pravljica o namenskem davku

Tretja možnost za plačevanje javnega servisa je namenski davek. V drugačnih političnih okoliščinah bi o tej ideji lahko imeli izjemno plodno javno razpravo, ker bi to omogočilo progresivno plačevanje. Ta zdaj ni izvedljiva, meni Amon Prodnik:

»Vsakomur z nekaj politične senzibilnosti bi moralo biti jasno, da se v primeru spreminjanja načina financiranja v to ne bo šlo z namenom razbremenjevanja deprivilegiranih skupin, ki si težko privoščijo naročnino, čeprav se bo spremembe poizkušalo prodati na takšen način. Je pa to lahko lepa pravljica za lahko noč – in včasih je pač lažje poslušati pravljice.«

Tomšič ima drugačne pomisleke. Pravi, da so državljani v zadnjem obdobju postali alergični na nove davke, prav tako ni naklonjen, da bi z njim plačevali le eno ustanovo. V tem primeru se namreč ne bi spremenilo veliko, saj bi prispevek samo drugače poimenovali. Bolj se nagiba k temu, da bi sami odločali, katere medije bi podprli in če bi bili zadovoljni z javno radiotelevizijo, bi denar namenili njej. 

Stabilno financiranje je ključno

Že zakonodajno-pravna služba je opozorila, da je način financiranja RTV povezan z zagotavljanjem njene finančne, organizacijske in programske samostojnosti, ki je pomembna za uresničevanje ustavnega načela svobode izražanja. Pristojna ministrica Ignacija Fridl Jarc je robu razprave o razpisu posvetovalnega referenduma na parlamentarnem odboru za kulturo predstavila vladno stališče o tej tematiki. Dejala je, da morebitna ukinitev RTV-prispevka ni zgolj vprašanje finančne razbremenitve zavezancev, temveč tudi vprašanje zagotavljanja dolgoročno stabilnega in predvidljivega financiranja javne radiotelevizije. Tako bi v primeru njegove spremembe morali zagotoviti nemoteno izvajanje javne službe, ohranitev uredniške neodvisnosti ter racionalno in gospodarno izvajanje nalog. 

Kaj bi pomenil referendumski ZA

Morebitna zavrnitev plačevanja prispevka bi bila simbolna gesta oziroma nezaupnica nacionalni radioteleviziji, njenemu programu in ljudem, ki jo upravljajo. Pomenila bi, da večina ljudi te institucije ne priznava za svoje, meni, da ne deluje v javnem interesu in ne izpolnjuje svojega poslanstva ter zato smatra, da ji takšne institucije ni treba plačevati, ocenjuje prof. dr. Tomšič:

»Seveda prenos plačevanja financiranja te institucije na proračun ne bi kaj dosti spremenil. Mogoče bi ljudje imeli občutek, da je ne plačujejo več, a še vedno bi šlo za davkoplačevalski denar. Zato bi tukaj bilo treba najprej premisliti, ali RTV opravlja svoje poslanstvo. Sam menim, da ga v zadnjih letih vsaj v informativnem smislu zagotovo ne. Če se strinjamo, da je njen obstoj nujno potreben, jo je treba temeljito reformirati.«

RTV se po njegovih besedah spremembam upira, saj želi ohraniti status quo. Novi vladi namreč ne zaupa, da bi jo po novem modelu v zadostni meri financirala, dodaja. Nenazadnje je celo prejšnja Golobova vlada, ki je bila naklonjena vodstvu te hiše, za njeno financiranje želela skleniti sporazum.

Medtem izr. prof. dr. Prodnik poudarja, da bi odločitev za ukinitev prispevka v trenutnih razmerah brez dvoma močno načela avtonomijo javne radiotelevizije:

»Gre za enega od temeljev slovenskega medijskega sistema, zato bi to pomenilo tudi velik udarec za demokracijo.«