Foto: EPA
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Ta konec tedna bomo v Budimpešti lahko spremljali prvo atletsko svetovno superprvenstvo, Mednarodna smučarska zveza je napovedala izpeljavo svetovnih prvenstev v vseh neolimpijskih letih, lani smo dobili prvo svetovno klubsko nogometno prvenstvo s kar 32 klubi, Liga prvakov se je razširila iz šest na osem ligaških tekem. Skratka, jasno je izražena filozofija več in več in več … In obstajajo dokaj jasne želje po še več.
Oglas
Ni težko razumeti nekaterih športnikov, da se udejstvujejo na takih tekmovanjih, ki prinašajo še več izpostavljenosti, več zaslužka in še več priložnosti za uspeh.
Razumeti pa je treba tudi drugo stran, ki jasno opozarja, da imajo športniki svojo mejo obremenitve. Želja po dodatnih tekmah (ki organizatorjem prinašajo dodatni zaslužek) namreč pomeni tudi večjo verjetnost poškodb. Človek ni stroj, pri katerem lahko linearno povečuješ obremenitve, hkrati pa pričakuješ, da bo linearno (po možnosti pa eksponentno) prinesel še več in več. Nekje je pač točka zloma.
Johannes Thingnes Bø. Foto: Reuters
V dobi inflacije tekmovanj postaja vse bolj pomembna še ena stvar: ekskluzivnost. Johannes Thingnes Bø je bil izjemen biatlonec, brez dvoma eden najboljših v zgodovini tega res atraktivnega športa. Norvežan je med letoma 2015 in 2025 na svetovnih prvenstvih osvojil kar 43 medalj, od tega 23 zlatih, kar sta res nori številki. Biatlon je eden od športov, ki svetovna prvenstva organizira vsako neolimpijsko leto, hkrati pa ima vedno več disciplin, ki omogočajo osvojitev vedno več medalj. Da ne bo pomote, Bø je bil izreden športnik in si je vse te medalje tudi zaslužil, a v širši sliki gre za tako velikansko številko, da je skoraj nepomembno, ali jih je zbral 43 ali 34.
Najbrž je nepošteno primerjati biatlon z nogometom, ki je popolnoma drugačen šport. A za trenutek pozabimo, da gre za ekipno panogo, ki uživa status kralja športa in se raje samo osredotočimo na ekskluzivnost. Zgolj eno svetovno prvenstvo na štiri leta daje tekmovanju toliko večjo težo in pomen. Tudi zato se toliko bolj spomnimo vseh razpletov, naslovov in zamujenih priložnosti. Ker morda en igralec ali generacija dobi priložnost za res odmeven rezultat le enkrat v svoji karieri. In to je tudi razlog, da razpleti romajo v naš kolektivni spomin.
Izrazito veliko turnirjev imajo odbojkarji: poleg evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpijskih iger še prav vsako leto igrajo v večtedenski Ligi narodov. Foto: volleyballworld.com
Eden redkih športov, ki je šel vsaj na reprezentančni v obratno smer, je košarka. Po letu 2017 so evropska prvenstva organizirana le še na štiri leta, kar pomeni, da je v olimpijskem ciklu zdaj eno leto prosto (to je prav letošnje) in košarka zaradi te redukcije ni izgubila prav ničesar.
Morda zato, ker šport za svojo vrednost ne potrebuje nenehne prisotnosti. Bolj potrebuje pričakovanje.
Če je “največje” tekmovanje organizirano prav vsako leto, ravno zato ni več tako “zelo največje”. Če je vsaka sezona “zgodovinska”, beseda “zgodovinska” postane razvrednotena. In če je vsak konec tedna priložnost za nov spektakel, je vse težje prepričati gledalca, da je prav ta spektakel res nekaj posebnega.
Športni organizatorji danes očitno tekmujejo v tem, kdo bo ustvaril več (čim večjih) tekmovanj. Morda bi bilo bolje, če bi tekmovali v tem, kdo bo ustvaril tekmovanje, ki ga bomo najbolj pogrešali, ko ga ne bo.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Oglas