Tomaž Gorkič in Svit Stefanija o Pošasti za železno zaveso
V soboto, 14. marca, ob 22.00 na prvi program nacionalke prihaja prva epizoda težko pričakovane nadaljevanke Pošast za železno zaveso. Scenarist in režiser Tomaž Gorkič v šestih polurnih epizodah “razkriva razpoke navidezno urejenega družbenega sistema in postopno odstira portret tihega, na videz neškodljivega posameznika, ki v sebi skriva pošast”, obljublja uradni sinopsis.
Nasilje je v slovenskem prostoru zelo prisotno v različnih oblikah, od domačega do medgeneracijskega In medspolnega nasilja – našteval bi lahko v nedogled, kar pa seveda v družbi na splošno ni preveč zaželeno. Nekatere stvari raje pometemo pod preprogo oz. se pretvarjamo, da ne obstajajo.
Tomaž Gorkič
Kaj nas pri serijskih morilcih tako zelo fascinira?
Serija morda orje ledino v domači produkciji, v resnici pa se vpisuje v širši, globalni trend serij, podkastov in filmov, ki tematizirajo serijske morilce in njihove zločine. Kaj je tisto, kar nas kot družbo fascinira pri serijskih morilcih? Zakaj se jih ne moremo nasititi? “Zase lahko rečem, da me privlačijo malo bolj morbidne teme,” je v MMC-kastu priznal Gorkič, ki je v slovensko kinematografijo vpisan kot eden redkih avtorjev, ki se primarno posvečajo (grozljivemu) žanru. “Predvsem me zanima, kako se nanje odziva družba. Izjemno bizarno se mi zdi, da lahko oseba, ki zagreši taka nepojmljiva grozodejstva, postane popikona. To se ne dogaja samo v Ameriki in ni Netflix edini, ki se ukvarja s temi vsebinami; obstaja tudi ogromno evropskih in azijskih vsebin v tem žanru. Obstaja cela kabelska mreža, Discovery ID, posvečena zgolj zločinom. Ko sem raziskoval, kdo bi bil potencialna publika za take vsebine, me je presenetil podatek, da jih gleda več žensk kot moških. Morda gre za samoobrambo, za učenje, kako spoznati potencialno nevarne osebe. To je pojav, ki se nenehno spreminja in ga je težko definirati z zakoličenimi pojmi.”
Bolj kot na “čisto” grozljivko je Tomaž Gorkič s Pošastjo za železno zaveso ciljal na psihološko dramo in portret družbe. Foto: MMC RTV SLO
Svit Stefanija, mladi igralec, ki se je v Pošasti za železno zaveso spopadel z vlogo serijskega morilca, si našo kolektivno fascinacijo razlaga z ultimativno drugostjo morilca: “Morda gre za to, da jih je težko razumeti, ker so tako zelo oddaljeni od normalnega človeka in našega vsakdanjega življenja, da poskušamo poiskati razlago, kako je mogoče, da so se določene stvari lahko zgodile.”
Sorodna novica
Prihaja igrana serija o zločinih Metoda Trobca: “Serijski morilci so postali pop ikone”
Ne pričakujte “resnične zgodbe”
Čeprav bo večini jasno, da Metod Štrbec, kot je glavnemu liku v seriji ime, predstavlja morda najbolj zloglasnega serijskega morilca slovenske zgodovine Metoda Trobca, se zdi Gorkiču pomembno poudariti, da “gledalci ne smejo pričakovati dokumentarne serije”: “Dokumentarne rekonstrukcije tega, kar se je ‘v resnici’ zgodilo, se ne bi dalo narediti. Vse naše vedenje o Trobcu temelji na pričevanjih, ki so ali pa morda niso resnična. Opravil sem ogromno intervjujev z ljudmi, ki so imeli stik s to osebo in s temi dogodki, a je to ustno izročilo, ki se spreminja, in izredno neodgovorno bi bilo od mene, če bi ga sprejel in predstavljal kot dejstvo. Odločil sem se pa, da bom uporabil vizualne detajle, ki so zvesti resničnim dogodkom, kot je registrska številka Trobčevega avtomobila in šund roman, iz katerega je črpal določene ideje. Taki detajli so obenem tudi zapis časa, v katerem je živel.”
Že v enih samih poročilih katere koli televizije je več nasilja kot v naši seriji.
Tomaž Gorkič
Gorkič se je zavedal etičnih pasti, ki grejo z roko v roki s portretom serijskega morilca: obstaja nevarnost, da tovrstne vsebine zapadejo v portretiranje osrednjega lika kot nerazumljene, trpeče duše, trpljenje njegovih žrtev pa se eksploatira za potrebe spektakla. “To je definitivno prisotno v ameriški produkciji, v kateri so v žanru t. i. slasherja zamaskirani morilci postali popularne ikone,” pove Gorkič, pri tem pa spomni na franšizi Noč čarovnic in Krik. “V našem primeru ni šlo za romantiziranje lika ali za opravičevanje njegovih dejanj, obenem pa niti ne za kritiko. To je bil nepristranski pristop: dogodki potekajo taki, kot so, ne da bi jih kdo opravičeval. Pokazati smo skušali ozadje in določene elemente družbe, ki so na Štrbca vplivali. Konec koncev vsakega od nas družbeni dejavniki zaznamujejo, ene pač malo drugače kot druge.”
Gorkič o svojih režijskih napotkih za Metoda Štrbca: “Nisem si želel, da bi Svit stopil v čevlje serijskega morilca in začel daviti ljudi po mestu. Dela sva se lotila profesionalno in z veliko distanco do tega karakterja.” Foto: RTV Slovenija
Kakšna je bila torej družba, ki je v tem konkretnem primeru ustvarila pošast? Filmski Štrbec se rodi leta 1948 v ruralnem okolju, ki se v povojnem času bliskovito spreminja. “Vsake spremembe v družbi za seboj potegnejo posledice, čeprav o njih nihče ne razmišlja, ko se te spremembe dogajajo. Za družbo – pa naj bo kapitalistična ali socialistična – je pomembno, da je dosežena kritična masa za napredek, z ostalimi 30 ali 40 odstotki ljudi pa se ne bomo ukvarjali.«
Morda bi kak drug igralec drugače pristopil k temu liku. Sam sem na neki točki ugotovil, da se s tako psiho in boleznijo normalen človek res težko identificira.
Svit Stefanija
Kakšno nasilje je na malih zaslonih “sprejemljivo” in kakšno ni?
Ni skrivnost, da je Gorkič, preden je našel skupen jezik s Televizijo Slovenija, dolga leta neuspešno skušal pridobiti sredstva za snemanje celovečerca o Trobcu. Priznava, da so teme, s katerimi se v svojem ustvarjanju ukvarja, “precej mračne”, a obenem poudarja, da ga “zanima, kar se dogaja v slovenskem prostoru”. “Film Idila je bil na primer povezan s problematiko prekomernega pitja alkohola. Nasilje je v slovenskem prostoru zelo prisotno v različnih oblikah, od domačega do medgeneracijskega In medspolnega nasilja – našteval bi lahko v nedogled, kar pa seveda v družbi na splošno ni preveč zaželeno. Nekatere stvari raje pometemo pod preprogo oz. se pretvarjamo, da ne obstajajo.”
Uredništvo Igranega programa TV Slovenija Gorkiča ni poskušalo omejevati pri tem, kako nazorno lahko prikaže nasilje, ali pri tem, kako se liki izražajo. “Odločili so le, da zaradi eksplicitne vsebine serije ne morejo predvajati pred deseto zvečer. Po eni strani se mi zdi to razumljivo, po drugi pa lahko rečem, da je že v enih samih poročilih katere koli televizije več nasilja, tudi prikazanega nasilja, kot v naši seriji. Ko spremljamo dogodke v Gazi, Ukrajini in drugih vojnih žariščih, je to neprimerljivo bolj nasilno. Cenzura se mi zdi v tem pogledu dvolična, a to se dogaja tudi na ravni družbe ter Evropske unije: stvari se ne rešujejo, v resnici se samo potlačijo. Nasilje obstaja in s tem, da se pretvarjamo, da ga ni, ne bomo ničesar rešili.”
“Moja babica je živela nasproti Dolenje vasi, kjer je imel Trobec svojo zloglasno hišo. Velik del otroštva sem preživel in se igral v tistih vaseh.” Foto: MMC RTV SLO
Železna zavesa v dobesednem pomenu besede
Še preden je serijo sploh kdo videl, je pozornost pritegnil njen naslov: zakaj ga je režiser izbral, če naj bi veljalo, da Jugoslavija v tematiziranem obdobju ni veljala za eno od držav za železno zaveso? Gorkič opozarja, da serija “nima nikakršne zgodovinske politične konotacije in se ne navezuje na geopolitične dogodke, temveč se predvsem ukvarja z nasiljem v človeški družbi v različnih oblikah.” Ob tem pove, da izraz “železna zavesa” izvira iz 18. stoletja in iz gledališkega sveta, v katerem je pomenila neprebojno varnostno pregrado v primeru požarov. “V seriji je veliko metafor, povezanih s prizori ognja in čustvenimi stanji določenih likov. Naslov smo izbrali, ker je atraktiven, večpomenski in očitno rahlo provokativen, brez kakršnega koli zavajajočega ali žaljivega pomena za potencialnega gledalca.”
Režiser z Markom Mandićem in Sašo Pavlin Stošić na snemanju. V seriji igrata Štrbčevo mamo in njenega nasilnega soseda. Foto: Zavod 666 Productions/Eva Tomazin Zevnik
“Metoda ne nosim več s seboj”
Svit Stefanija priznava, da bi bila vloga izziv “že za igralca z več izkušnjami, kot jih ima sam” – kaj šele za nekoga, ki svojo karierno pot šele dobro začenja. “Naloga je bila težka, a me je Tomaž že od začetka dobro vodil: imela sva odprt odnos. Štirje meseci predpriprav so bili nujno potrebni, da sva se spoznala, da sem se sprostil in da sva se lahko spustila v temnejše plasti, ki se skrivajo v scenariju.”
Glede na naravo same vloge se ni odločil za metodološki pristop popolne identifikacije in ponotranjenja lika. “Morda bi kak drug igralec drugače pristopil k temu liku. Sam sem na neki točki ugotovil, da se s tako psiho in boleznijo normalen človek res težko identificira. To je bila res neka popolnoma druga, temnejša plat mene, ki se skriva v vsakem od nas in ki sva jo s Tomažem odkrila skozi vaje. Moja naloga je bila, da brskam po sebi in poskušam najti kakšne paralele z likom. Nisem pa imel težav s tem, da lika po koncu snemanja ne bi mogel odložiti ali izstopiti iz njega. Ne nosim ga več s seboj.”
Sicer pa se je v Gorkičevem projektu znašel po zanimivem spletu okoliščin: “Moja babica je živela nasproti Dolenje vasi, kjer je imel Trobec svojo zloglasno hišo. Velik del svojega otroštva sem preživel in se igral v tistih vaseh. Pred časom sem nato pri neki predstavi v APT-ju Novo mesto sodeloval z Jano Menger, ki je bila odgovorna tudi za kasting pri tej seriji. Ko je najin pogovor nanesel na Metoda Trobca, se je izkazalo, da sem o njem vedel veliko, še stvari, za katere se nisem zavedal, da jih vem. Ravno kakšna dva tedna pred tem sem namreč iz radovednosti prebiral vse o njem, kar sem našel. Mislim, da je takrat pograbila idejo, da bi bil lahko Metod Trobec. Pol leta pozneje, ko so resno začeli sestavljati ekipo, sva šla s Tomažem na kavo in se ujela.”
“Svit niti slučajno ni taka oseba, zelo topel in prijazen človek je, v bistvu je čisto nasprotje od tega, kar je igral,” pove Gorkič. “Upam, da se ti ne bo dogajalo, da boš hodil po ulici in te bodo klicali: “Metod, Metod!” Foto: MMC RTV SLO
Ni enega samega razloga
Največji izziv je bil, kako sploh prodreti v psihologijo lika. “Kot igralec moraš nekako razumeti, če že ne upravičevati dejanja svojega lika, jih zagovarjati, kar pa je pri takem liku zelo, zelo težko. Veliko sem bral in ugotovil, da je med različnimi serijskimi morilci veliko podobnosti. Definitivno je velik faktor biologija, človek se delno rodi nagnjen k nasilju in brez občutka empatije. Ko se v njegov razvoj vključijo še dejavniki iz okolice, se to dvoje preplete. Trobec se je rodil v družino, ki je bila potisnjena na obrobje, tako v šoli kot na vasi je bil zaničevan in se je počutil kot outsider. Tu je še vsesplošni alkoholizem in šovinizem v teh krajih; vsi ti dejavniki so pripomogli k temu, da se je razvil v človeka, kakršen je bil. Težko bi s prstom pokazal na eno samo stvar.”
Gorkič je svojemu glavnemu igralcu še pred začetkom dela naročil ogled nekaterih serij in filmov iz žanra, med drugim tudi seriji o Jeffreyju Dahmarju in Andreju Čikatilu. Foto: MMC RTV SLO
Še preden je sprejel sodelovanje pri projektu, se je Stefanija zavedal, da bi ga kot relativnega novinca tovrstna vloga lahko v očeh javnosti (pre)močno zaznamovala. “Tomaž mi je že na začetku rekel, da se mi zna zgoditi, da bom padel v neki predalček. Ampak priložnost je bila preveč dobra, preveč sem si jo želel, da bi me to odvrnilo – definitivno pa me je bilo strah. Nisem vedel, ali je to najboljši projekt, da se z njim predstavim ljudem. Potem se je na srečo pojavila še serija Nemirna kri in upam, da se bo zdaj to dvoje nekako nevtraliziralo.”
Nemogoče se je izogniti dejstvu, da je nasilje, ki smo mu priča v seriji, uperjeno proti ženskam. Gorkič mejo med iskrenostjo v odnosu do Trobčevih zločinov in nepotrebno reviktimizacijo žrtev vidi v “dramaturgiji”. “Težko podam bolj kompleksen odgovor, ker se mi v resnici zdi precej enostavno. Moj namen ni bil prikazovanje eksplicitnega nasilja. Določenih stvari ne vidimo oz. si jih moramo predstavljati sami, kar je še veliko bolj grozljivo kot to, kar nam je postreženo na pladnju, mar ne?”
Pri čustveno intenzivnih prizorih je treba imeti ves čas nadzor nad seboj, sicer gredo lahko stvari hitro predaleč.
Svit Stefanija
Snemanje prizorov telesnega nasilja je bilo med bolj zahtevnimi tudi za igralce. “Sicer nismo imeli koordinatorja intimnosti, je pa to vlogo prevzel Tomaž,” se spominja Stefanija. “Vse prizore smo vadili pred snemanjem, tako da smo vedeli, v kaj se spuščamo. Pri čustveno intenzivnih prizorih je treba imeti ves čas nadzor nad seboj, sicer gredo lahko stvari hitro predaleč. Vsi smo vedeli, v kaj se spuščamo, zato na snemanju ni bilo hujših zapletov.” Prav tako v seriji ni eksplicitnega seksualnega nasilja, kajti, tako Gorkič, “golota ni bila potrebna”. “Že tako ali tako so ti prizori dovolj zgovorni. Nisem tip, ki bi ga zanimal t. i. torture porn.”
Za konec je treba omeniti še, da šest epizod Pošasti za železno zaveso, kolikor jih prihaja na spored Televizije Slovenija, predstavlja samo prvo sezono nadaljevanke: loka Metodovega življenja serija (še) ne izpelje do konca. “Napisal sem že drugo sezono, prav tako v šestih epizodah. Če bo trajalo malo dlje, preden pridemo do realizacije, se bo Svit ravno prav postaral in bo primeren za nadaljevanje zgodbe.”
V videokastu, ki ga najdete na vrhu članka, lahko izveste še, kako so ustvarjalci interpretirali Trobčev odnos z materjo, o tem, kako veliko vlogo ima v seriji zloglasna krušna peč, ter o izzivih rekonstrukcije zgodovinskega obdobja. Vabljeni k ogledu.
Pošast za železno zaveso, slovenska nadaljevanka, od 14. marca na TV SLO 1
Oglas