Pogled na puščavo, na kateri je zrasel danes bleščeči Dubaj, ki se je razvil v trgovinsko, poslovno, prometno in turistično središče regije. A v tem emiratu še vedno živijo živali, kot so kamele in oriksi, njegova naravna pokrajina in podnebje pa ostajata tipično puščavska. Foto: AP
“Na tem delu sveta naprave za razsoljevanje vode niso le še ene tovarne, ampak rešilne bilke, ki zagotavljajo pitno vodo prebivalstvu. Če bi ti objekti postali tarče napadov, bi se lahko vojaški spopad v nekaj dneh spremenil v boj prebivalstva za preživetje,” je za New York Times dejal omanski profesor Abdulah Babud, ki poučuje na Japonskem.
V zadnjih dneh sta tako Iran kot Bahrajn poročala, da sta bila v spopadih, ki so se začeli po izraelsko-ameriškem napadu na Iran, ta pa je začel odgovarjati z napadi na ameriške tarče v regiji, zadeta dva takšna objekta, kar predstavlja veliko nevarnost za preskrbo z vodo v tem delu sveta, ki sodi med območja z najmanj padavin in najmanj tekoče vode na svetu.
V soboto je iranski zunanji minister Abas Aragči opozoril, da je ameriška vojska na iranskem otoku Kešm na jugu države zadela tovarno za razsoljevanje vode. “Okrnjena je preskrba z vodo v 30 vaseh. Napadi na iransko infrastrukturo so resna kršitev, ki bo imela hude posledice. ZDA so začele ta precedens, ne Iran,” je zapisal na omrežju X.
V nedeljo pa je Bahrajn sporočil, da je iranski brezpilotni letalnik zadel njihov obrat za razsoljevanje vode, kar je bil prvi primer, da bi kakšna izmed zalivskih držav od začetka spopadov 28. februarja poročala o škodi na tovrstnem objektu. Nekaj raket in brezpilotnikov je predtem že pristalo v neposredni bližini obratov za razsoljevanje, na primer v napadu na pristanišče Džebel Ali v Združenih arabskih emiratih (ZAE) 2. marca, ki je okoli 20 kilometrov oddaljeno od največjega obrata za razsoljevanje vode na svetu, ki z vodo oskrbuje večji del Dubaja. To je ogromen kompleks s 43 obrati za razsoljevanje. Veliko objektov za razsoljevanje je v Zalivu sicer del energetske infrastrukture, kar pomeni, da bi napadi na te objekte lahko posledično vplivali tudi na oskrbo z vodo.
Ob tem je pomembno poudariti, da mednarodno humanitarno pravo prepoveduje napade na civilno infrastrukturo, ki je ključna za preživetje, med katero sodijo tudi obrati, ki zagotavljajo pitno vodo.
Ogromen objekt za razsoljevanje vode v Dubaju. Foto: Shutterstock
Puščava z malo ali nič viri sladke vode
Preskrba z vodo je tako v zalivskih državah kot Iranu in Izraelu izjemno pomembna tema. Medtem ko države v drugih delih sveta v trenutnih razmerah skrbi predvsem, kako bodo spopadi vplivali na ceno in dobavo energentov s tega območja, je zanje ključna – voda. Zaliv velja za eno najbolj sušnih območij na Zemlji, saj je to regija, kjer je letna količina padavin zelo majhna, pogosto ne zadošča niti za rast rastlin. Poleg tega je tu zelo malo virov površinske vode, saj stalnih rek ali naravnih jezer v teh državah praktično ni, količina vode pa se v zadnjih letih zaradi posledic podnebnih sprememb še zmanjšuje.
Zato se Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Katar, Kuvajt, Oman in Bahrajn (teh šest držav sestavlja Svet za sodelovanje v Zalivu – GCC, obalo ob Perzijskem zalivu pa imata še Iran in Irak) vse bolj naslanjajo na obrate za razsoljevanje vode, ki so energetsko sicer izjemno potratni, a predstavljajo zanesljiv vir pitne vode. Brez njih bi bili Kuvajt, Katar, ZAE in večina Savdske Arabije vključno s prestolnico Rijad praktično nenaseljivi.
Z reverzno osmozo se voda pod pritiskom potiska skozi polprepustno membrano
Obrati za razsoljevanje vode so objekti, v katerih se slana morska voda spreminja v sladko vodo, ki je primerna za uporabo v gospodinjstvih, tudi za pitje, namenjajo pa jo tudi za namakanje in uporabo v industriji. Gre za postopek, pri katerem iz morske vode izločijo sol, alge, minerale in druge delce. Glavna tehnologija razsoljevanja oziroma desalinizacije je reverzna osmoza, pri kateri se voda pod visokim pritiskom potiska skozi polprepustno membrano, ki zadrži sol. Na to tehniko se zanašajo tudi v zalivskih državah. Druga načina razsoljevanja sta s pomočjo destilacije in elektrodialize.
Pogled na katarsko prestolnico Doho. Katar, podobno kot ZAE, sodi med države z najmanj naravnimi vodnimi viri, a zahvaljujoč dragi tehnologiji razsoljevanja vode težav s preskrbo nimajo. Tako si lahko privoščijo tudi zalivanje zelenic. Foto: AP
V Omanu 86 odstotkov sladke vode dobijo z razsoljevanjem, v Kuvajtu 90
V Perzijskem zalivu je postavljenih več kot 400 objektov za razsoljevanje vode, kar predstavlja 60 odstotkov vseh tovrstnih obratov na svetu in 40 odstotkov vse sladke vode, pridobljene na tak način. V Združenih arabskih emiratih po podatkih iz leta 2023, ki jih navaja Al Džazira, z razsoljevanjem dobijo 42 odstotkov pitne vode, v Omanu 86, v Kuvajtu kar 90, v Savdski Arabiji pa 70 odstotkov – prav ta država pridobi tudi največ sladke vode iz slane med vsemi na svetu. Povedano drugače – osem izmed desetih največjih tovarn za razsoljevanje vode stoji na Arabskem polotoku; drugi dve tovarni, ki se uvrščata v deseterico največjih, pa delujeta v Izraelu.
“Mnogi menijo, da so Savdska Arabija in njene sosede naftne velesile, sam pa jih raje imenujem kraljestva slane vode, saj so po zaslugi obratov za razsoljevanje, ki jih poganjajo fosilna goriva, postale prave vodne sile. Ta infrastruktura omogoča, da imajo zalivske države igrišča za golf, vodne parke, vodnjake in pokrita smučišča. Po eni strani je to izjemen dosežek človeškega napredka v 20. stoletju, po drugi strani pa so kljub temu te države še vedno izredno ranljive,” je za AP dejal Michael Christopher Low, direktor Centra za Bližnji vzhod na Univerzi Utah v ZDA.
Tudi Izraelu okoli 80 odstotkov pitne vode za gospodinjstva zagotavlja pet do šest velikih obratov za razsoljevanje morske vode, poleg tega pa deluje še več deset manjših obratov. Pet ključnih obratov, ki so bili zgrajeni med letoma 2005 in 2015, je ob sredozemski obali. Na fotografiji je tovarna Sorek, ki sodi v deseterico največjih tovrstnih objektov na svetu. Foto: AP
Prav možnost spreminjanja slane vode v neslano je bila tudi eden izmed ključnih dejavnikov, ki je omogočil hiter gospodarski razvoj regije po odkritju naftnih zalog v 40. letih 20. stoletja. Takrat te države zaradi vse večje porabe in rasti prebivalstva niso mogle več zagotavljati dovolj vode, saj so naravni viri zelo redki. Če bi bila v napadih, ki se odvijajo na Bližnjem vzhodu, cilj tudi ta infrastruktura, bi bili ogroženi tako prebivalci kot gospodarski razvoj regije.
“Ti obrati so ključni viri sladke vode za ves Zaliv, a predvsem za majhne države, ki praktično nimajo naravnih virov vode, kot so Bahrajn, Kuvajt in Katar. Voda, pridobljena z razsoljevanjem, je v največji meri namenjena za porabo gospodinjstev, s tem pa je ključna za vsakodnevno življenje tamkajšnjih ljudi,” pa je dejal okoljski poznavalec Naser Alsajed.
Teheranu lani jeseni skoraj zmanjkalo vode
Objekte za razsoljevanje vode je postavil tudi Iran, in sicer ob obali Perzijskega zaliva, od koder nato vodo po ceveh pošiljajo v notranjost države, a imajo pri tem težave zaradi mednarodnih sankcij, visokih stroškov in slabe infrastrukture. Država sicer ni tako zelo kot nekatere njene sosede na drugi strani zaliva odvisna od razsoljevanja, saj še vedno večino pitne vode dobi iz rek, rezervoarjev in podzemne vode, ki jo črpajo iz plitvih in globokih vodonosnikov. Se pa Iran kljub temu spopada z vodnimi krizami. Lani jeseni so se tako pojavile napovedi, da je v prestolnici Teheran vodnih zalog že tako malo, da je bila na mizi celo evakuacija vsega prebivalstva.
Presušena reka severno od Teherana novembra lani, ko se je Iran zaradi malo padavin spopadal s hudo sušo. Foto: EPA
Kuvajt med zalivsko vojno ostal brez pitne vode
Napadi na naprave za razsoljevanje vode so se v preteklosti sicer že zgodili. Med zalivsko vojno v letih 1990 in 1991 so se iraške sile na bombardiranje koalicijskih sil odzvale tako, da so v Perzijski zaliv izpustile na milijone sodčkov surove nafte. Ta ogromni naftni madež je onemogočil delovanje cevi obratov za razsoljevanje, saj bi vdor nafte trajno poškodoval opremo in onesnažil vodo. Ob tem so iraške sile uničile tudi večino kuvajtskih obratov za razsoljevanje, požari na naftnih vrtinah pa so onesnažili tudi podtalnico, kar je povzročilo veliko krizo. Kuvajt je takrat ostal praktično brez pitne vode in je moral vodo začeti uvažati iz Turčije in Savdske Arabije. Trajalo je več let, da so objekte za razsoljevanje znova vzpostavili.
V poročilu ameriške obveščevalne agencije Cia iz leta 2010 je zapisano, da se odvisnost od razsoljene vode v Zalivu razlikuje od države do države, da pa bi “prekinitev teh dejavnosti za večino arabskih držav imela hujše posledice kot izguba vsake druge industrije ali storitve”. “Savdska Arabija je najmanj odvisna od razsoljene vode. ZAE mora imeti po strategiji o vodni varnosti za 45 dni vodnih zalog. Kuvajt, Katar in Bahrajn pa imajo strateške rezervoarje napolnjene le minimalno,” je še dejal Alsajed.
V zaupnih ameriških dokumentih iz leta 2008 tudi piše, da bi savdsko prestolnico Rijad “morali evakuirati v tednu dni”, če bi bil uničen ali poškodovan njihov objekt za razsoljevanje Džubail. Od takrat je sicer savdska vlada z obsežnimi naložbami okrepila vodno varnost in zmanjšala svojo ranljivost. Alsajed je ob tem dodal: “V teh razmerah je pomemben tudi psihološki vidik. Voda je ključna za preživetje ljudi in že samo razmišljanje o tem, da bi jo lahko izgubili, vodi v strah in paniko.”
Čeprav so obrati za razsoljevanje vode škodljivi za okolje, jih po svetu raste vse več. Na fotografiji je eden izmed takšnih objektov v Carlsbadu v Kaliforniji v ZDA. Foto: AP
Energetsko potratni objekti, ki škodijo morskim organizmom
Po njegovem bi zato morale zalivske države v teh kriznih časih stopiti skupaj in ogroženost preskrbe z vodo začeti dojemati kot širšo regionalno težavo, ne pa stvar, ki jo rešuje vsaka zase. Po drugi strani pa v času hitrih podnebnih sprememb, ko so zaradi segrevanja oceanov vremenske nevšečnosti tudi na tem delu sveta vse pogostejše in hujše, objekti za razsoljevanje niso le del rešitve, ampak tudi del problema. Desalinizacija je namreč energetsko izredno intenzivna dejavnost, saj tovrstne tovarne po vsem svetu proizvedejo med 500 in 850 milijoni ton ogljikovih emisij letno. Za primerjavo, celotna svetovna letalska industrija prispeva 880 milijonov ton emisij letno, dodaja AP.
Stranski produkt procesa razsoljevanja vode, imenovan tudi nasol ali slanica, prav tako predstavlja veliko ekološko težavo, saj ga običajno spustijo nazaj v morje in ker je težji od navadne morske vode, se potopi na dno, kar uničuje tamkajšnjo floro in favno. Kljub tem negativnim vplivom na okolje naj bi se število objektov za razsoljevanje zaradi pomanjkanja padavin, dvigovanja temperatur, vse daljših sušnih obdobij in vse pogostejših naravnih nesreč povečevalo ne le v zalivskih državah, ampak po vsem svetu.
Oglas