Nekoč neločljiva na plesišču sta Alenka in Marijan celo življenja črpala moč in veselje iz glasbe in plesnih korakov, piše v opisu filma. Foto: Arhiv filma
Alenka in Marijan 40 let srečno živita v hiši na robu gozda blizu Ormoža. Upokojeni ravnateljici so že v zgodnji mladosti diagnosticirali neozdravljivo bolezen (Morquiov sindrom), ki z leti vse bolj napreduje. Odloči se za samomor z zdravniško asistenco v Švici.
V ospredju celovečernega dokumentarnega filma, ki bo premierno prikazan na Festivalu dokumentarnega filma danes ob 17.30, je odnos med življenjskima sopotnikoma in njuno sprejemanje odločitve o odhodu. “Kdaj mi ti, ki me imaš rad, dovoliš, da odidem, in kdaj jaz, ki imam rada tebe, sebi dovolim, da te pustim in odidem?” o tem, na kar se je osredinil, pravi režiser in scenarist Siniša Gačić. S kamero je Alenko in Marijana spremljal pet let, do trenutka, ko sta odšla v Švico.
“Ko razmišljaš o pravici do prostovoljne smrti, startaš z neke pozicije kot zagovornik te pravice. ‘Če pa kaj imam v svojih rokah, je to svoje življenje.’ Ko pa se poglobiš v to temo, ugotoviš, da ravno svojega življenja nimaš nikoli v svojih rokah, ampak je vedno v rokah tistih, ki jih imaš rad in ki imajo radi tebe. Skozi proces snemanja me je prenehal zanimati ta politični vidik, o tem sem veliko poslušal in bral, nisem pa nikoli imel vpogleda na to, kako na intimni ravni poteka ta odločitev, na ravni posameznika in na ravni para. Kako je, ko se ljubezenska zgodba konča s prostovoljno smrtjo, ne z naravno, kot se praviloma?”
Film Ples življenja je del tekmovalne sekcije na Festivalu dokumentarnega filma. Na ogled bo ob 17.30 v Kosovelovi dvorani v Cankarjevem domu.
V prihodnjih mesecih bo na rednem sporedu Kinodvora.
Na Alenkino zgodbo je naletel ob končevanju svojega prejšnjega dokumentarnega filma. “V Sobotni prilogi sem naletel na njeno pismo, v katerem je pozivala zdravniško zbornico, ustavno sodišče in druge institucije k ureditvi pravice do predčasne smrti. Njeno pismo me je ganilo. Napisal sem ji elektronsko sporočilo in šel dvakrat k njej na obisk, da sva se temeljito pogovorila,” razloži, kako se je začela filmska zgodba. Za njim je že več dokumentarnih filmov, katerih snemanje je trajalo več let, zato ima glede tega določena pravila. “Človeku, ki ga prosim za tako snemanje, povem, da potrebujem popoln dostop do njegovih intimnih situacij. Hkrati pa mu povem, da če se med montažo izkaže, da glavnemu akterju kakšen kader ni všeč, ga bom odstranil. V tem primeru je bilo dejstvo, da v času montaže Alenke ne bo več, tako da je bilo ključno zaupanje.”
Bolezen Alenki povzroča izjemno hude bolečine, zato se odloči za samomor z zdravniško asistenco v Švici. Foto: Arhiv avtorja
Prva leta je s kamero spremljal Alenko, ki je bila zelo angažirana pri spodbujanju govora in pravice do asistiranega samomora in evtanazije, tudi na okroglih mizah in novinarskih konferencah, kjer so bila mnenja različna. Zato je sprva razmišljal, da bi te trke razmišljanj, kot jih označuje, prepletel z njuno zgodbo, potem pa se je odločil, da se osredini zgolj na osebno zgodbo.
Ko odnos preide s profesionalnega na prijateljskega
Med snemanji med konci tednov in v prostih dneh se je v petih letih med njimi stkalo prijateljstvo, nešteti dolgi pogovori so ga močno zaznamovali. “S svojimi babicami in dedki sem imel zelo lep odnos, še vedno jih nosim v srcu. Odnos z Alenko in Marijanom se je razvil tako lepo, da so bili to obiski, kot bi šel k babici in dedku. Alenka me je vedno vprašala, kaj bom jedel, skrbela sta zame … Kmalu po začetku snemanja to ni bil več odnos filmar – protagonist, ampak smo res postali prijatelji, počutil sem se, da hodim k svojim ljudem.” To se je nadaljevalo tudi po Alenkini smrti, še vedno obiskuje Marijana in uživa v spokoju Prlekije.
Sprva so načrtovali, da bi šel tudi z njima v Švico, kjer sta dve društvi, ki pomagata pri prostovoljni smrti, eno je Dignitas, ki je tudi Alenki pomagalo, da predčasno konča življenje. “Na spletu je bil dokumentarni film o celotnem postopku, tudi trenutek smrti. Sčasoma so pri Dignitasu ugotovili, da ljudje, ki pridejo snemat umirajoče, ne nastopajo iz globokega razmišljujočega občutka, kjer bi razmišljali poglobljeno o vseh izzivih pri taki odločitvi, ampak so bili posneti populistični. Zato so snemanje prepovedali.”
Sprva so razmišljali, da bi ju vseeno spremljal v Švico, potem pa so se odločili drugače. Z Alenko sta bila dogovorjena, da bo zadnji snemalni dan hkrati zadnji snemalni dan njenega življenja, da torej snemanje poteka do njenega odhoda v Švico. S kamero ju je spremljal, dokler nista vstopila v avto, do slovesa Alenke od doma. Tisti dan je bil zanj zelo težek. “Načeloma nimam težav snemati kar koli, tudi zelo intimne prizore, tudi Alenka in Marijan sta bila gola pred kamero. Ko pa je bil tisti zadnji dan, ne veš, ali bi snemal ali umaknil kamero, ko oseba je zadnji zajtrk za svojo domačo mizo, ko si zadnjič umije obraz v svojem umivalniku. Je neprimerno, da to snemaš? Vse to me je prevevalo, težki trenutki so bili. Ko sta se odpeljala, sem se sesedel pred hišo.”
Marijan 40 let ljubeče skrbi za Alenko. Foto: Arhiv avtorja
Čustvena izpraznjenost je privedla do večmesečne prekinitve dela
Vsa leta si je material ogledal po vsakem snemalnem terminu, po koncu pa je trajalo več mesecev, da je znova lahko sedel za montažno mizo s soscenaristom in montažerjem filma, Andrejem Nagodetom. “Vedno z navdušenjem gledam, kaj sem posnel. Iščeš trenutke, Andrejem sva, če je imel čas, tudi sproti v teh petih letih pripravljala prizore in montirala, gledala, kaj bi se dalo in česa ne, tako se tudi naučiš oz. usmeriš za nadaljnje snemanje. Po Alenkini smrti pa nisem mogel več gledati materiala. Andrej je potem sam delal več mesecev. Potem sem se vrnil, in smo lepo delali. Vodila me je misel, da moram povedati njeno zgodbo, ker si je to zelo želela.” Kot je povedal, je Alenka pripravila celo seznam gostov, ki si jih želi na premieri v Prekmurju.
Film je prijavil na Festival dokumentarnega filma, dobil je datum premiere in bi zelo presenečen, ko je ugotovil, da bo potekala ravno na tretjo obletnico Alenkine smrti. “Kar koža se mi je naježila ob tej ugotovitvi. Alenka bo z nami gledala.”
Oglas