Lazar Terentić kazen prestaja v zaporu na Dobu.
Vesna Lovrec
Datum 11. marec 2026 15:32
Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je obramba Lazarja Terentića poskušala doseči razveljavitev pravnomočne sodbe za uboj partnerice Emilije M., so prve poročale Slovenske novice. S tem je obstala sodba mariborskega okrožnega sodišča, ki je Terentića zaradi zločina obsodilo na dvanajst let zapora.
Obramba vztrajala pri drugačni pravni opredelitvi
Izredno pravno sredstvo je na vrhovno sodišče v imenu obsojenega vložil njegov zagovornik Simon Dolinšek. Tako kot že v pritožbenem postopku na višjem sodišču je tudi tokrat vztrajal, da bi morali Terentićevo ravnanje pravno opredeliti drugače. Obramba je zatrjevala, da je v njegovem ravnanju mogoče prepoznati znake silobrana oziroma skrajne sile oziroma vsaj okoliščine, ki bi narekovale milejšo pravno kvalifikacijo dejanja. A vrhovni sodniki za takšne argumente niso imeli posluha. Tako kot že senat Višjega sodišča v Mariboru so presodili, da razlogov za poseg v pravnomočno sodbo ni.
S tem je dokončno obstala sodba, ki jo je novembra 2024 izrekla mariborska okrožna sodnica Ksenija Hrastnik. Ta je Terentića spoznala za krivega uboja partnerice in mu izrekla dvanajst let zapora. Niti obrambi niti tožilstvu sodbe kasneje ni uspelo zrušiti na višjem sodišču. Tožilstvo je v pritožbi zahtevalo strožjo kazen, 14 let zapora, zagovornik pa je menil, da bi moral njegov klient odgovarjati za uboj na mah in ne za uboj. Višji sodniki so obe pritožbi zavrnili kot neutemeljeni.
Zločin se je zgodil v noči na 26. maj 2023 v stanovanju na Partizanski cesti v Mariboru. Dan in pol prej se je Emilija M., ki je bila šest let starejša od Terentića, vrnila k njemu po odpustu iz psihiatrične bolnišnice. Zakaj sta se tiste noči sprla, ni povsem jasno, znano pa je, da je Terentić partnerico med prepirom brutalno pretepel in jo hudo poškodoval, nato pa jo stiskal za vrat, dokler se ni zadušila.
Dve noči prespal ob mrtvi partnerici
Primer je v mestu ob Dravi še posebej odmeval zaradi storilčevega ravnanja po dejanju. Terentić je namreč poleg mrtve partnerice prespal dve noči in se ves čas obnašal, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Zaradi poškodb roke in goleni je celo poiskal zdravniško pomoč in v bolnišnici dejal, da se je med sporom s partnerico udaril ob rob postelje. Ko so mu oskrbeli poškodbe, se je vrnil v stanovanje.
Mater umrle je naslednji dan v telefonskem pogovoru šokiral z izjavo, da je njena hči “vsa krvava in v komi”, ker naj bi se sprla in stepla. Mati je nato poklicala drugo hčer, ki je skupaj s partnerjem odšla preverit, kaj se dogaja, in med vožnjo na pomoč poklicala številko 112. Ko so prispeli na kraj, so bili tam že reševalci, ki Emiliji M. niso mogli več pomagati. Zdravnica je ugotovila, da je bila mlada ženska mrtva že več kot en dan. Policisti so Terentića prijeli pred hišo na naslovu Partizanska 29.
Zgodilo se je na Partizanski cesti v Mariboru.
Vesna Lovrec
Velik del sojenja za zaprtimi vrati
Na predobravnavnem naroku je krivdo zanikal in se dolgo branil z molkom. Na sojenju avgusta 2024 je nato priznal, da je odgovoren za smrt partnerice, a je zatrjeval, da ji življenja ni vzel naklepno. Trdil je, da ga je tistega dne ona prva napadla in mu grozila z noži.
Kako je sodnica Hrastnik podrobno utemeljila svojo odločitev o krivdi in višini kazni, javnost ni izvedela v celoti, saj je velik del sojenja, vključno z obrazložitvijo sodbe in zaključnimi besedami, potekal za zaprtimi vrati. Med dokazi, ki so jih obravnavali ob izključitvi javnosti, je bilo tudi pričanje izvedenca psihiatrične stroke Mladena Vrabiča o Terentićevem duševnem zdravju. Ugotovil je, da je bil obtoženi v času kaznivega dejanja povsem prišteven.
Po izreku sodbe je zagovornik Dolinšek opozoril, da se je zgodila velika tragedija, v katero sta bila vpletena mlada človeka, in da so k njej po njegovem mnenju prispevale slabe socialne razmere in zdravstvene težave obeh. Menil je tudi, da je sodišče premalo upoštevalo obrambne argumente o drugačni pravni kvalifikaciji dejanja in okoliščine, ki bi po njegovem narekovale nižjo kazen. Prav zato je vložil zahtevo zakonitosti na vrhovno sodišče, vendar je to odločilo, da razlogov za razveljavitev pravnomočne sodbe ni. Kazen dvanajst let zapora tako ostaja.
Odvetnik je za medije potrdil, da je v tem primeru že vložil ustavno pritožbo. Ustavni sodniki lahko pritožbo zavržejo kot nedopustno ali neutemeljeno, lahko pa jo sprejmejo v obravnavo. Če bi presodili, da so bile obsojenemu kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko izpodbijane sodne odločbe razveljavijo in zadevo vrnejo v novo odločanje pristojnemu sodišču. Do odločitve ustavnega sodišča pa pravnomočna sodba ostaja veljavna.