Kinobalon: Dekle, ki se ni balo medvedov
V Kinodvoru bo popoldne premiera štirih kratkih animiranih filmov, ki so ga naslovili Dekle, ki se ni balo medvedov po albanski ljudski pravljici, ki smo jo spoznali v stripu pripovedovalke Špele Frlic, striparja Izarja Lunačka in mlade umetnice Dore Benčevič. Ta zgodba je zdaj dobila tudi filmsko obliko s pomočjo režiserke Lee Vučko, njen kratki animirani film pa v Kinobalonovem programu dopolnjujejo še štirje drugi filmi avtorjev Valerie Cozzarini, Grege Mastnaka in Veronike Hozjan. Kot sporočajo v Kinodvoru, jih poleg avtorjev mlade generacije povezujejo teme poguma, odločnosti, upora in potrebe ostati zvest samemu sebi.
Dekle, ki se ni balo medvedov. Junakinja na poti premaguje čarobna bitja in lastne strahove – vse do srečanja z legendarno pošastjo, ki jo za vedno spremeni, navaja Kinodvor. Foto: Kinodvor/Invida
Od pripovedi do animiranega filma
Dekle, ki se ni balo medvedov Lee Vučko je akcijski, žanrski vestern o odraščanju, o iskanju in umeščanju samega sebe v svet, ki nas obkroža. Albanska pripovedka govori o preboju dekleta iz tradicionalne patriarhalne ureditve, ki se z emancipacijo osvobodi, piše na spletni strani Kinodvora.
Kot je za STA pojasnila Lea Vučko, je idejo in povod za film dal Izar Lunaček. Ko sta se spoznala, je ravno končeval strip za to zgodbo. S to pripovedjo se je najprej srečal pri pripovedovanju Špele Frlic in zgodba ga je tako prevzela, da jo je želel prirediti v strip. V enakem duhu je šlo naprej. “Ko sem slišala zgodbo in potem videla še Dorino risbo, me je popolnoma navdušila misel, da bi ta strip postal animirani film,” je zapisala. Glasbo za film sta prispevala Aleksander Pešut – Schatzi in Robert Pešut – Magnifico.
Film Julka je posnet v tehniki rotoskopije. Foto: Kinodvor/Arsmedia
Obujanje spomina na fašistično zatiranje
Animirani film Julka pripoveduje o slovensko govoreči osemletni deklici, ki se ji življenje drastično spremeni, ko fašistični režim prepove uporabo lokalnih in manjšinskih jezikov ter se začne obdobje preganjanja in zatiranja. Nekega dne učitelj sliši Julko v razredu govoriti slovensko, zato jo kaznuje.
Animirani film je nastal po kratki zgodbi Borisa Pahorja Metulj na obešalniku. Kot je Valeria Cozzarini povedala na predpremierni projekciji v Kinodvoru, se je s Pahorjevimi deli srečala pred desetletjem. Kot nekomu, ki je odraščal v Furlaniji – Julijski krajini, so se ji njegove zgodbe zdele tako zelo oddaljene, saj se o teh stvareh ni govorilo, po drugi strani pa je to geografsko tako zelo blizu. Zato se ji je zdelo, da jih je treba znova povedati. Metulj na obešalniku se ji je zdela najbolj primerna zgodba, da spregovori o jeziku.
Nemogoč otrok na poseben način združuje tehniko animacije peska in 2D-računalniške animacije. Foto: Kinodvor/OZOR, zavod za gibljive slike
Film o “razvoju iz modernega človeka nazaj na drevo”
Dogajanje Mastnakovega animiranega filma Nemogoč otrok je postavljeno v pradavne čase. Krdelo ljudi je tedaj živelo nadvse udobno. Večino časa niso počeli nič in so vse dni počivali. Potem pa se je mlademu paru rodil otrok z nenavadno veliko glavo. Miru je bilo konec, nastopil je čas za napredek.
Animirani film hudomušno pripoveduje o evoluciji človeka oziroma – kot je dejal Mastnak – o “razvoju iz modernega človeka nazaj na drevo”. To je Mastnakov prvi film z dialogi, zanj je izbral odlično igralsko ekipo. Glasbo za film sta prispevala Vojko Sfiligoj in Boštjan Gombač. Gombač je povedal, da ima v svoji zbirki več kot 400 zvočil, kamne, jih je potreboval za film, pa je šel nabirat v naravo.
Plavutarji Veronike Hozjan. Foto: Kinodvor/Dagiba
Navdih iz sanj, ki spodbuja zvestobo samemu sebi
Plavutarji so prvenec Veronike Hozjan. Mesto poplavlja in ljudje se hitro prilagajajo novi resničnosti – če se potopijo v vodo, jim čudežno zrastejo plavuti. Čevljar se trmasto oklepa starega načina življenja, njegovo ženo pa vabi pesem brezskrbnih plavutarjev. Ker voda vztrajno narašča, je treba sprejeti odločitev. Bosta sledila drugim ali bosta izbrala drugačno pot?
Veronika Hozjan je povedala, da so film navdihnile otroške nočne more, da voda zalije njihovo hišo in vas. Voda je v zgodbi tudi metaforo za propagando in medije, za vse, kar nam je vsiljeno. S svojim filmom želi predvsem sporočiti, da ni treba vedno slediti zunanjim dejavnikom, ampak lahko ostanemo zvesti sami sebi. Glasbo za film je prispeval Matej Okroglič.
Oglas