Sredi septembra se je na nigerijski borzi začela prva javna ponudba delnic (IPO) največje afriške rafinerije, s čimer želi njen lastnik Aliko Dangote zbrati 1,4 milijarde evrov in z nizkim minimalnim vložkom v lastništvo projekta pritegniti tudi male vlagatelje.
Prav zato najbogatejši Nigerijec in Afričan pravi, da gre za “ljudski IPO”, saj želi, da si lahko delnice rafinerije na polotoku Lekki jugovzhodno od nigerijske gospodarske prestolnice Lagos, dostopne prav vsakomur. Sveženj desetih delnic, kolikor znaša minimalni nakup, stane namreč samo 5250 nair oziroma le tri evre in pol.
“Ni omejitev glede tega, kdo je lahko lastnik delnice. Želimo, da bi bil vsak človek, ki živi na tej celini, del te zgodbe,” je dejal 69-letni industrialec s severa Nigerije ob začetku prodaje delnic, ki bo trajala do sredine oktobra.
“Vso našo blaginjo bomo delili z ljudmi in prav zato temu pravimo IPO za ljudi,” je dodal. Po njegovih besedah je cilj prodaje delnic “demokratizirati ustvarjanje bogastva”, ponudba pa je zasnovana tako, da omogoča pridobiti lastniški delež v rafineriji “voznikom, kuharjem, natakarjem, menedžerjem, vsem”. Sam ocenjuje, da bo pri nakupu delnic sodelovalo deset milijonov ljudi.
Gradnja rafinerije, ki se razteza na 2635 hektarjih, je trajala deset let in je stala približno 20 milijard dolarjev. Proizvodnja se je začela leta 2024 in je v začetku letošnjega leta dosegla polno zmogljivost 700.000 sodov na dan, kar jo uvršča med največje rafinerije na svetu.
Rafinerija Dangote je že največja rafinerija na svetu z eno samo procesno linijo, kjer celoten proces predelave surove nafte poteka skozi en sam in integriran niz predelovalnih enot. Foto: AP
S širitvijo, ki trenutno poteka in jo nameravajo financirati tudi s kapitalom, zbranim od uvrstitve na borzo, naj bi do leta 2028 zmogljivost podvojili na 1,4 milijona 159-litrskih sodov nafte na dan. S tem bo prehitela indijsko rafinerijo Jamnagar in postala največja na svetu.
V kompleksu v okrožju Lekki sta tudi obrat za proizvodnjo polipropilena z letno zmogljivostjo 900.000 ton in tovarna gnojil z letno zmogljivostjo 3 milijone ton granulirane sečnine, vse te obrate pa elektriko oskrbuje namenska elektrarna z močjo 435 MW.
Rafinerija je temeljito preoblikovala trg naftnih derivatov v Nigeriji, ki je ena največjih proizvajalk nafte v Afriki, a je bila kljub velikim zalogam surove nafte dolga leta odvisna od uvoza goriva, saj njene rafinerije niso bile sposobne zadostiti domačim potrebam.
Če je morala pred Dangotejevo rafinerijo najbolj poseljena afriška država bencin in druge naftne derivate uvažati, se je z njenim zagonom to spremenilo, saj lahko zdaj pomemben del svojih potreb pokriva z domačo proizvodnjo, presežke pa tudi izvaža.
Financial Times piše, da je Dangotejev uspeh pri dokončanju projekta, za katerega so mnogi menili, da je neizvedljiv, tako svarilo kot dokaz njegove izjemne vztrajnosti. Da bi rafinerija sploh lahko zaživela, je moral okoli nje zgraditi vso potrebno podporno infrastrukturo.
Tudi po dokončanju ni šlo vse po načrtih, saj se je moral spopasti z interesi različnih skupin, med njimi državnih podjetij, ki so mu sprva oteževala dostop do zadostnih količin surove nafte za njeno delovanje.
Dangotejeva strategija temelji predvsem na nadomeščanju uvoza in domači proizvodnji blaga, ki ga je Nigerija tradicionalno uvažala iz tujine. Foto: Reuters
Poziv Afričanom k drznosti
Z javno ponudbo delnic želi Dangote dokazati, da lahko Afrika svoje največje razvojne projekte financira tudi z domačim kapitalom in jih spremeni v simbol gospodarske samozavesti.
Ta poteza je del Vizije 2030, s katero želi skupina Dangote prispevati k pospešitvi industrializacije Afrike, zato vključuje tudi načrte za širitev delovanja v druge afriške države.
“Nigerijci in Afričani moramo biti drzni in prevzeti vodilno vlogo pri spremembah, s katerimi bomo razvijali svoja gospodarstva in svojo celino,” je dejal. “Šele takrat nas bodo drugi jemali zares. Šele takrat bomo lahko v položaju, da se pogajamo in dosežemo pogoje, ki si jih zaslužimo, ne pa pogojev, ki nam jih drugi ponudijo,” zatrjuje.
Kot pojasnjuje, se afriške države ne morejo industrializirati, če nimajo energetske varnosti. “Medtem ko še naprej vlagamo v Nigerijo kot eno od gospodarskih središč Afrike, moramo to sporočilo prenesti tudi v druge dele celine. To je razvidno tudi iz naših napovedanih načrtov za širitev v Etiopijo, Kenijo, Tanzanijo, Namibijo in številne druge afriške države,” je pojasnil.
Kotacija delnic rafinerije Dangote je predvidena za november, že začetek njihove prodaje pa je, kot poroča AP, povzročil tako veliko povpraševanje, da so nekatere digitalne investicijske platforme zaradi navala vlagateljev za krajši čas celo prenehale delovati.
Če bo povpraševanje še naprej izredno visoko in bo preseglo obseg osnovne ponudbe, lahko Dangotejeva rafinerija izkoristi možnost izdaje dodatnih delnic in skupni zbrani znesek poveča na 1,84 milijarde evrov.
Prednosti bližine trga in virov nafte
IPO odpira tudi nekaj vprašanj, saj je vrednost rafinerije na podlagi ponujene cene delnice ocenjena na približno 49 milijard dolarjev oziroma 43 milijard evrov, kar je približno dvakrat več od stroškov njene gradnje.
Vlagatelji lahko delnice kupijo tudi prek digitalnih kanalov, denimo mobilnih telefonov, kar omogoča dostopnost ponudbe večini prebivalcev Nigerije in Nigerijcem v tujini. Foto: Reuters
Vendar vodstvo rafinerije zavrača ocene, da je njena vrednost prenapihnjena in da je cena delnice previsoka. Po njihovem mnenju je takšno vrednotenje upravičeno zaradi naraščajočega povpraševanja po naftnih derivatih in gnojilih v Afriki ter drugod po svetu.
Izvršni direktor rafinerije David Bird je v pogovoru za Africa Report vrednotenje utemeljil s štirimi ključnimi prednostmi: ogromnem trgu v soseščini rafinerije, bližini nahajališč surove nafte, poceni zemeljskemu plinu in ekonomiji obsega, ki jo omogoča tako velika in sodobna rafinerija.
Pri tem zavrača primerjave z ameriškimi rafinerijami ob Mehiškem zalivu, ki imajo podobno prednost bližine nafte, poceni plina in velikega domačega trga, vendar so številne starejše.
Evropske rafinerije so po njegovem v še manj ugodnem položaju, saj so večinoma manjše in starejše, z višjimi obratovalnimi stroški in daljšimi transportnimi potmi za surovo nafto. Tudi azijske rafinerije so lahko zelo učinkovite, vendar morajo številne surovo nafto uvažati z velikih razdalj.
Rafinerija Dangote pa se nahaja prav na enem od trgov, ki jih tudi oskrbuje, pojasnjuje Bird.
Solastniki brez vpliva
Kritiki opozarjajo, da je oznaka »ljudski IPO« zavajajoča, podobno kot oglasi, ki vabijo k nakupu delnic z obljubami, da lahko za ceno enega kosila postaneš Dangotejev poslovni partner. To ustvarja vtis široke demokratizacije lastništva, čeprav je dejanska struktura precej drugačna, saj Dangote in njegov konglomerat ostajata daleč največja lastnika. Novi delničarji dobijo predvsem finančni delež, ne pa pomembnega vpliva na upravljanje rafinerije.
“Težko je govoriti o ponudbi za ljudi, če še vedno obvladujete 87 odstotkov rafinerije, poleg tega pa obstaja veliko razlogov, ki takšno razlago postavljajo pod vprašaj,” je za AP dejal višji analitik za Zahodno Afriko pri podjetju Control Risks Joachim McEbong.
Najmanjša naložba v višini treh evrov in pol je v primerjavi z mnogimi javnimi ponudbami velikih podjetij v Nigeriji razmeroma nizek vstopni prag. Foto: Reuters
Mali vlagatelji bodo plačali tudi višjo ceno kot institucionalni vlagatelji, ki so bili udeleženi v zasebni prodaji delnic letos julija, ko je podjetje zbralo 2,5 milijarde dolarjev za šestodstotni delež. Kot so pojasnili v podjetju, je bil posebni popust posledica posebnih pogojev, s katerimi so se strinjali veliki vlagatelji in med drugim predvidevajo obdobje prepovedi prodaje delnic (lock-up).
Kriza prinesla razcvet
Za rafinerijo se je izkazalo za ugodno, da je polno zmogljivost dosegla ravno v času začetka ameriško-izraelske vojne proti Iranu, ki je povzročila motnje pri dobavah nafte z Bližnjega vzhoda, a ustvarila priložnost za Nigerijo.
Kot piše Financial Times, je Dangote drugim državam dobavljal dizelsko in letalsko gorivo v tolikšnem obsegu, da njegovi rafineriji pripisujejo pomembno vlogo pri oskrbi evropskih letalskih družb, ki so lahko tako še naprej opravljale lete.
Med krizo na Bližnjem vzhodu je Dangotejeva rafinerija znatno povečala izvoz goriva, kar je omogočilo, da je imela po njenih navedbah v prvi polovici leta 2026 več kot 13 milijard dolarjev prihodkov in pri tem ustvarila 1,82 milijarde dolarjev čistega dobička.
S konflikti povezane motnje v svetovni dobavi goriv so namreč povečale rafinerijske marže, saj so se zaradi pomanjkanja razlike med cenami surove nafte in goriv povečale, kar je tako omogočilo višji dobiček.
“Vloga Dangoteja se bo v prihodnjih letih verjetno občutno povečala,” je za Reuters povedal Janiv Shah iz družbe Rystad Energy. “Največji strukturni vpliv bo na trg bencina. Vse pomembnejša pa postajata tudi letalsko gorivo in dizel,” je še pojasnil.
Dangote želi do leta 2029 podvojiti zmogljivost rafinerije na 1,4 milijona sodov na dan, s čimer bi ta postala večja od trenutno največje rafinerije na svetu Jamnagar indijske družbe Reliance v lasti najbogatejšega Indijca in tudi Azijca Mukeshija Ambanija. Foto: AP
Po navedbah Reutersa je Evropa po začetku vojne proti Iranu izgubila četrtino dobav dizla in letalskega goriva, zaradi česar so zaloge goriva v severozahodnem delu celine, ki je pomembno središče trgovanja z naftnimi derivati, padle na najnižjo raven v zadnjih 12 letih.
Po podatkih družbe Kpler je Evropa v drugem četrtletju iz Dangotejeve rafinerije uvozila približno 80.000 sodov letalskega goriva na dan in s tem pokrila približno 13 odstotkov primanjkljaja, ki je nastal zaradi motenj v dobavah z Bližnjega vzhoda. Rafinerija je tako postala največji posamični dobavitelj letalskega goriva Evropi, medtem ko so med državami v tem obdobju ZDA še vedno dobavile več goriva Evropi kot Nigerija.
“Brez Dangotejevih dobav bi Evropa gorivo sicer še vedno našla, vendar po višji tržni ceni. Obenem bi se evropske zaloge goriva lahko zmanjšale še bolj,” je poudaril Shah iz Rystada.
Od cementa do bogastva
Dangote je ob predstavitvi IPO-ja na nigerijski borzi napovedal, da namerava sčasoma na borzo uvrstiti vsa podjetja svojega poslovnega konglomerata Dangote Industries, ki velja za enega največjih industrijskih sistemov v Afriki.
Eno od pomembnejših podjetij v njegovi skupini je Dangote Cement, ki je največji proizvajalec cementa v Afriki z letno proizvodnjo 51,8 milijona ton, od katerih 35,5 milijona ton odpade na Nigerijo. Ostalo odpade na druge afriške države, kjer še posluje podjetje, ki želi proizvodno zmogljivost do leta 2030 povečati na 80 milijonov ton letno.
Z vzpostavitvijo rafinerije je Nigerija končala šest desetletij dolg začarani krog, v katerem je kot ena največjih afriških proizvajalk nafte izvažala surovo nafto, nato pa uvažala bencin, dizelsko in letalsko gorivo. Takšen sistem je ustvarjal plodna tla za korupcijo in špekulativno trgovanje, pri katerem je bilo prekupčevanje pomembnejše od proizvodnje. Foto: Reuters
Prav cement je bil njegov prvi veliki uspeh, saj so naložbe v tovarne, kamnolome in logistiko Nigeriji pomagale, da se je iz velike uvoznice preoblikovala v regionalno dobaviteljico. Tudi njegovo bogastvo temelji predvsem na donosnem poslovanju s cementom.
Potrošniški del skupine vključuje tudi dejavnosti na področju sladkorja, soli, začimb in drugih živilskih proizvodov. Te dejavnosti podpirajo pomorski terminali, skladiščne zmogljivosti, cevovodi in elektrarne, ki so prav tako del skupine Dangote.
“Afrika, ki združuje”
Najbogatejši Afričan skuša že ponoviti uspeh nigerijske zgodbe še na drugem koncu celine, kjer se je v Keniji zadnji dan septembra začela gradnja 16 milijard dolarjev vredne rafinerije, katere cilj je znižati stroške goriv v Vzhodni Afriki.
Rafinerija v Lamuju na severni obali Kenije, katere delnice nameravajo v prihodnosti ponuditi na borzi v Nairobiju, je največja neposredna tuja naložba v zgodovini Kenije. Po dokončanju naj bi rafinerija predelala 700.000 sodov surove nafte na dan, s čimer bo po zmogljivosti postala največji industrijski projekt v vzhodni Afriki.
Po besedah kenijskega predsednika Williama Ruta bo projekt prve vzhodnoafriške rafinerije letni bruto domači proizvod države povečal za 12 odstotkov. “To je naložba v energetsko varnost, industrializacijo in regionalno povezovanje,” je dejal na slovesnosti ob začetku projekta.
Z enim največjim industrijskih projekt na afriški celini v zadnjih desetletjih Nigerija ni postala le samooskrbna pri gorivu, ampak tudi z umetnimi gnojili in polipropenom, ki jih pridelujejo v ogromnem kompleksu. Foto: Reuters
“To je Afrika, ki se združuje, da bi gradila Afriko. Danes ne polagamo le temeljev za rafinerijo, temveč začenjamo novo poglavje afriške industrijske poti v svetlejšo prihodnost,” pa je ob začetku projekta v Keniji dejal Dangote, ki je državam v soseščini ponudil skupno 30-odstotni delež v rafineriji.
“Lekki je dokazal, da je to mogoče. Lamu mora dokazati, da je mogoče takšen uspeh ponoviti,” je povedal.
Rafinerijo bo oskrbovala elektrarna z močjo 1.000 megavatov, ki bo zgrajena v okviru rafinerijskega kompleksa in bo presežek proizvedene električne energije prodajala drugim odjemalcem.
Kot poroča BBC, so kritiki podvomili v odločitev za gradnjo rafinerije v Keniji, ki sama ne proizvaja nafte, sploh ker je bilo v prvotnem načrtu njena postavitev predvidena v Tanzaniji, kamor bo vodil vzhodnoafriški naftovod iz črpališč nafte v Ugandi.
A kenijska vlada zagotavlja, da lokacija rafinerije ne pomeni, da bo odvisna od nafte iz regije, saj jo bodo kupovali na odprtem trgu, medtem ko je Dangote navedel primer Singapurja. “Singapur ne proizvede niti kapljice nafte, pa ima kljub temu številne rafinerije,” je zatrdil.
V skladu z načrti za širitev infrastrukture in proizvodnje družbe Dangote v druge dele Afrike je Aliko Dangote poleg rafinerije v Keniji napovedal, da bo pomagal financirati nov naftovod med Džibutijem in Etiopijo, katerega vrednost ocenjujejo na 600 milijonov dolarjev.
Etiopski premier Abiy Ahmed ocenjuje, da bo naftovod, ki je skupni projekt družbe Dangote in Etiopije, skrajšal čas za prevoz goriva iz Džibutija v Adis Ababo s petih dni na en dan.
V pogovoru za BBC o začetku projekta v Keniji je Dangote pozval Afričane, naj usodo celine vzamejo v svoje roke, namesto da se zanašajo na tujce. “Nihče ne more narediti Afrike velike razen nas,” je prepričan.
Začetek gradnje rafinerije v Keniji, ki bo po besedah Dangoteja namenjena tudi izvozu letalskega goriva na evropske trge. Foto: Reuters
Junak in zlobnež
V tej izjavi je mogoče videti širšo poslovno filozofijo človeka, ki je v pol stoletja iz trgovanja z osnovnimi dobrinami zgradil enega največjih poslovnih imperijev v Afriki in postal tudi najbogatejši Afričan, čigar premoženje ocenjujejo na 35 milijard dolarjev.
Rodil se je leta 1957 v Kanu na severu takrat še britanske kolonije v eni najvplivnejših nigerijskih trgovskih družin. Kot je povedal v letošnjem pogovoru za podkast norveškega državnega premoženjskega sklada NBIM, je bil njegov praded Alhassan Dantata v svojem času najbogatejši človek v Zahodni Afriki, njegov ded Sanusi Dantata pa nekoč najbogatejši Nigerijec.
V pogovoru je razkril, da je odraščal pri starih starših in da je od deda prevzel predvsem disciplino ter poslovne navade. Dangote je tako odraščal v okolju, v katerem sta bila trgovina in podjetništvo del družinske tradicije, vendar svojega današnjega poslovnega imperija, kot poudarja sam, ni preprosto podedoval.
“Ko odraščaš ob podjetniškem staršu ali starem staršu, prevzameš to ambicijo. Zaradi tega postaneš veliko bolj ambiciozen in začneš verjeti, da je mogoče vse,” je dejal leta 2015 v pogovoru za družbo McKinsey kot del iz serije intervjujev Afriška priložnost.
Dangote je napovedal, da namerava tretjino svojega premoženja zapustiti v dobrodelne namene. Foto: Reuters
Njegova podjetniška žilica se je pokazala že v otroštvu. Kot je povedal za Forbes, je kot šolar kupoval sladkarije, jih dajal sošolcem v prodajo, dobiček pa obdržal zase. Po končanem študiju na univerzi Al-Azhar v Kairu se je vrnil v Nigerijo in leta 1978 začel trgovati s sladkorjem in rižem, pri čemer mu je pri začetku njegove poslovne poti s posojilom pomagal stric. V začetku osemdesetih let je ustanovil skupino Dangote, ki danes posluje v več kot desetih afriških državah.
Z bogastvom je prišel tudi vpliv in ameriški diplomati so v zaupni depeši leta 2005 opisali Dangoteja kot človeka, ki je za ene “gospodarski ljudski junak” in za druge “zlobnež”, ki mu očitajo, da bližino politike izkorišča za krepitev svojih poslovnih interesov.
“Resnica je nekje med tema opisoma,” so zapisali ameriški diplomati v depeši, ki jo je kasneje razkril Wikileaks.
Marljivost in ponižnost
Ljudje, ki so se z njim srečali, ga po poročanju Reutersa pogosto opisujejo kot nenavadno zadržanega glede na njegovo bogastvo in vpliv.
“Je človek z občutkom za priložnosti in disciplino, da ambicije spremeni v nekaj konkretnega,” ga je opisala kenijska podjetnica in pisateljica Gina Din Kariuki. “Toda tisto, kar je name naredilo največji vtis, je bila njegova ponižnost,” še dodaja.
“Je izjemno marljiv človek, ki pozna vsako najmanjšo podrobnost vsakega svojega podjetja,” je dejal izvršni direktor nigerijske družbe Financial Derivatives Company Bismarck Rewane, ki Dangoteja pozna že več kot dve desetletji. “Nekateri temu pravijo obsedenost z nadzorom. Jaz to vidim kot strast, da se stvari izpeljejo,” je dejal.
Pri gradnji rafinerije pri Lagosu so morali na močvirnatem zemljišču nasuti približno 65 milijonov kubičnih metrov peska, da so območje dvignili za 1,5 metra. Samo ta poseg je po podatkih družbe stal okoli 300 milijonov dolarjev. Foto: Reuters
Za Dangoteja je znano, da se izogiba razkazovanju bogastva in se vozi sam. Čeprav je v preteklosti večkrat govoril o možnosti nakupa londonskega nogometnega kluba Arsenal, katerega je strastni navijač, poudarja, da večino svojega premoženja ohranja v Nigeriji.
Opozorila o omejevanju konkurence
Vendar Dangote nima le občudovalcev in do njega so še posebej kritični lokalni trgovci z gorivom, ki ga obtožujejo, da uporablja politične povezave za izrinjanje konkurence.
Spor se je zaostril z delovanjem njegove rafinerije, saj želi Dangote omejiti odvisnost Nigerije od uvoza goriv, medtem ko trgovci in regulatorji opozarjajo, da bi lahko prevlada njegove rafinerije omejila konkurenco in ustvarila pogoje za monopolni položaj na trgu.
S tem sporom se odpira širše vprašanje, ali lahko Dangotejeva ambicija po energetski samozadostnosti Nigeriji prinese večjo neodvisnost, ne da bi hkrati okrepila odvisnost od enega samega proizvajalca.
Oglas