“Preprosto samo vesela sem, da sem nazaj,” je po izredno težkih zadnjih 11 mesecih ob širokem nasmehu povedala Andreja Slokar, ki v zadnjem letu ni imela veliko razlogov za zadovoljstvo in optimizem. Nesrečna slovenska smučarka si je lani novembra na treningu slaloma v Söldnu strgala križno vez v desnem kolenu in klavrno ekspresno končala sezono, še preden se je ta sploh dobro začela.
Po levem kolenu, na katerem je prestala operacijo pred tem, je tako morala še na operacijo desnega kolena, sledila pa je dolga rehabilitacija, ki je potekala vse prej kot gladko. Konec junija je vendarle dočakala vrnitev na sneg, a tudi zatem je šlo vse prej kot po maslu. Ob počasni vrnitvi na bele strmine se je pred kratkim odločila še za spremembe v ekipi, od katere sta se poslovila trener za telesno pripravo in svetovalec Andrea Massi ter fizioterapevt Timotej Kostrevc, ki ga je zamenjal Tadej Paščinski.
Kljub zahtevnemu obdobju in hudim bolečinam pa je za 28-letno Ajdovko le posijala luč na koncu tunela, pod katero si je Slokarjeva podčrtala datum 14. november, ko bo finski Levi gostil slalom, kjer si želi na startu stati tudi slovenska smučarka.
Foto: Aleš Fevžer
Andreja, za vami je dolgo in naporno obdobje rehabilitacije. Kako ste?
Lepo je biti nazaj, sploh po tem, ko zamudiš celo sezono in si malce odrezan od vsega. Res sem vesela, da sem tukaj, kjer sem. Vrnila sem se nazaj na sneg, počasi se vračam v proces, zdaj pa me čaka ogromno treninga. Ne bom lagala, gotovo me koleno boli, a v primerjavi s tem, kar je bilo prej, je zdaj veliko veliko boljše.
Kakšni so bili prvi zavoji po tem dolgem obdobju brez smučanja?
Ne bom lagala, bila sem res zelo živčna. Res ne vem, ali sem bila na startu kdaj tako nervozna, kot sem bila zdaj. Za mano je namreč toliko težav, da nisem niti vedela, kaj pričakovati, tako da sem bila zelo nervozna, a sem hkrati tako močno uživala, kot že dolgo ne. Bilo je toliko občutkov, da vse skupaj težko razložim. Lahko rečem, da se mi je od srca odvalil velik kamen.
Želi se vrniti na slalomu v Leviju.
Foto: Guliverimage
Torej ljubezen do smučanja ni izpuhtela? V zadnjih mesecih vam pogosto ni bilo enostavno, so prišli trenutki, ko ste razmišljali v smeri, da je vsega preveč oziroma da imate vsega skupaj preprosto dovolj?
Iskreno sem razmišljala o tem, da bi vsemu skupaj rekla adijo, ampak nikakor ne zaradi tega, ker bi imela premalo ljubezni do športa, ampak zaradi tega, ker je šlo res čisto vse narobe in se potem v nekem trenutku vprašaš, ali se je vredno iti neko stvar, če se je na koncu niti ne moreš iti na način, da bi se karkoli dogajalo. Stvari so se na srečo potem začele odvijati bolje in sem si rekla, da ne vem, zakaj bi vse skupaj pustila.
Za vami je težko obdobje s številnimi težavami. Kaj se je pravzaprav dogajalo v času od operacije naprej? Kje in kdaj so se stvari začele zapletati?
Dobro vprašanje. Dobro in po načrtih je šlo le v prvem mesecu po operaciji, potem pa so se začeli pojavljati problemi z operiranim kolenom, ki so se samo še kopičili in jih nismo niti upali reševati sproti. Prišli smo do trenutka, ko nismo niti več razumeli, kaj se dogaja, nikomur ni bilo jasno, zakaj mi koleno tako zateka in zakaj me tako boli. Potem sem preizkusila kar nekaj zadev, tako da se je na koncu vse skupaj vendarle začelo obračati na bolje. Zdaj lahko rečem, da v zadnjih 11 mesecih nisem imela tako malo bolečin in težav, kot jih imam v tem trenutku. Tudi mišično maso zdaj pridobivam veliko lažje, tako da nisem niti veliko izgubila.
Foto: Aleš Fevžer
Res sem preizkusila veliko stvari, v sodelovanju z zdravnikom pa tudi fizioterapevtom, ker nam enostavno ni uspelo ugotoviti, kaj bi še lahko storili, da zmanjšamo vnetje in oteklino.
Iskreno kar malo s težavo opisujem stvari za nazaj, ker me je vse skupaj precej prizadelo, odvijala se je težava za težavo, tako da zdaj nočem o vsem skupaj niti preveč razmišljati, ker verjamem, da mi bo tako precej lažje tudi v prihajajoči sezoni. Koleno je takšno, kot je, in s tem bom šla naprej. Če bo ostalo pri trenutnem stanju, potem se res nimam kaj pritoževati.
Nedavno ste v ekipi posegli tudi po nekaterih spremembah. Odšel je fizioterapevt Timotej Kostrevc, kot je prvi poročal Sportklub, pa ste se razšli tudi s trenerjem Andreo Massijem, ki je skrbel za vašo telesno pripravo, hkrati pa je bil vaš svetovalec. Kako to, da ste se odločili za takšen korak? Kaj je bil povod?
V bistvu nimam kaj veliko komentirati. Se mi zdi, da so takšne spremembe, kot je bil razhod z Andreo, naraven cikel v razmerju športnik – trener. Enostavno pride do točke, ko se posloviš. Hvaležna sem mu za vse, kar me je naučil, in za vse, kar mi je dal. Je pa to preprosto cikel, ki se je zaključil.
Z Andreo Massijem ne sodeluje več.
Foto: SloSki
Kaj pa sodelovanje z glavnim trenerjem Stefanom Costazzo? Gre po načrtu?
S Stefanom sva se zelo ujela, na žalost sva lani opravila skupaj le tri, štiri mesece treningov, potem pa je sledila tista poškodba. Sva se pa res hitro ujela, hitro sem ugotovila, kaj želi od mene in obratno, tako da imava super odnos. Tudi v času moje rehabilitacije sva bila ves čas na vezi, res mi je v veliko oporo, tako da zelo rada sodelujem z njim.
Kdaj zdaj načrtujete vrnitev v svetovni pokal?
Sigurno bom izpustila Sölden, sem se pa že pred časom odločila, da bo slalom v Leviju moja prva tekma ob vrnitvi, in od tega ne odstopam. Takrat bom na startu. Se mi zdi, da je postavitev tovrstnih ciljev res pomembna, ker je potem tudi rehabilitacija in vse, kar pride zraven, lažje. Ta Levi je konstantno v moji glavi in tega se bom držala.
Ob takšnih primerih, kot je bil vaš, je ob fizičnih bolečinah pogosto na udaru tudi mentalno stanje tekmovalca, sploh ko stvari ne gredo po načrtih. Tudi v preteklosti ste po kakšni tekmi potarnali, da vam je zagodla vaša “glava”. Vas kaj skrbi, kako bo ob vrnitvi na tekme in kako se spopasti s tem, da bo glava takrat na pravem mestu?
Iskreno sem se do zdaj res obremenjevala, kam bodo zatavale moje misli in kako težko bo vse skupaj, a sem v tem zadnjem letu dobila toliko klofut in toliko več sem se morala ukvarjati z drugimi stvarmi glede kolena, kot le s tem, ali bom dobra na smučeh ali ne, da na celotno situacijo zdaj gledam povsem drugače. Zdi se mi, da imam zdaj malo bolj zrelaksiran in umirjen pogled, tako da me iskreno ni strah.
Foto: Reuters
Morala sem priti do točke, ko sem si rekla, stanje je takšno, kot je. Povsem nesmiselno je riniti z glavo skozi zid, ker si narediš več škode kot koristi. Mogoče mi je vse, kar se je zgodilo v zadnjem letu, dalo malo mirnosti in imam občutek, da mi bo lažje. Vem, da je zdaj lahko biti pameten, in bo potem, ko bom prišla na tekmo, lahko drugače, sploh ko prideš tja in začutiš adrenalin tekme. Sem pa v primerjavi s prejšnjimi sezonami res bolj mirna, ne skrbi me več, da mi bo glava “zbezljala” tako kot mi je marsikdaj v preteklosti.
Slovenska ekipa je iz leta v leto manjša, z Nejo Dvornik trenutno veljata za glavna upa slovenskega ženskega smučanja. Tudi ona je šla tako kot vi skozi obdobje poškodbe in okrevanja. Koliko sta bili na vezi?
Zagotovo spremljava ena drugo, saj sva iz iste ekipe. Ni mi všeč, da se ves čas poudarja, da delamo vsi v ločenih ekipah, ker na koncu koncev obe tekmujeva za Slovenijo in ena drugi želiva samo najboljše. Letos pa na žalost, tudi če bi želeli kaj trenirati skupaj, to ni bilo mogoče. Neja je šla na sneg že aprila, jaz veliko kasneje, tako da sva v povsem različnem stanju. Upam pa, da nama bo obema uspelo po željah in da bo šla krivulja samo še navzgor.
Kaj pa vas čaka do začetka sezone?
Trening in upam, da obdobje brez dodatnih težav. Moram pa biti potrpežljiva, do danes sem bila na snegu le sedem dni, večinoma sem le prosto smučala, tako da ne morem pričakovati, da bom prišla na prvo tekmo in zmagala, lahko pa obljubim, da bo to pravi boj vse od starta do cilja.
Preberite še: