Rjavi medved. Foto: BoBo/Nejc Trpin
V letu 2026 se upravljanje z rjavim medvedom v Sloveniji sooča z vse bolj vidnimi napetostmi. Sobivanje med medvedom in človekom je neposredno povezano z več družbeno pomembnimi področji in z njimi povezanimi interesi: varstvom narave in ohranjanjem biotske pestrosti, varnostjo ljudi, kmetijstvom, gozdarstvom in turizmom. Medved je pri nas tradicionalna in zaščitena vrsta, biološko stabilna in tako številna, da ni ogrožena. Slovenija je po gostoti živali med prvimi na svetu, kar je mikavno tudi za turistične obiskovalce naše države. Prav tako je dolgo – in še vedno – veljala za mednarodni zgled sobivanja. To se je doslej kazalo tudi v sorazmerno majhnem številu tako imenovanih konfliktov med človekom in medvedom (oziroma napadov živali na človeka).
V tokratni oddaji Debate z Bergantom bodo sodelovali Marija Jakopin, ki vodi podjetje za upravljanje z gozdom, je gozdarska in lovska inženirka, matematičarka in publicistka, prof. dr. Klemen Jerina, profesor na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, eden najbolj cenjenih evropskih strokovnjakov za upravljanje z medvedom, in Miha Marenče, vodja Sektorja za načrtovanje razvoja gozdov na Zavodu za gozdove Slovenije. Debata bo skušala odgovoriti na aktualna vprašanja, povezana z medvedi v Sloveniji: koliko jih sploh je, ali ima kvotni odstrel učinkovite alternative, kakšne so izkušnje iz tujine (predvsem Japonske, Romunije in severne Italije) in kaj lahko ljudje v Sloveniji v prihodnje storimo še več in bolje, da bi bilo sobivanje z medvedom boljše in varnejše.
V nedeljo, 15. marca, ob 20.45 na TV Slovenija 1 in v ponudbi podkastov v aplikaciji RTV365.
Pogostost konfliktov in družbena trenja
V zadnjih letih doživljamo naraščajoče število srečanj ljudi z medvedi, vključno s primeri, v katerih pride do telesnih poškodb pri ljudeh. Podatki iz medijskega poročanja o incidentih v letu 2025 kažejo porast bližnjih srečanj. Ti primeri sprožajo strah in nezadovoljstvo predvsem v vaseh in območjih, kjer se medvedi vse pogosteje približujejo naseljem, tudi v bližini Ljubljane in drugih urbanih središč.
Kmetijska združenja in občine poročajo, da se škoda na živini, čebelnjakih, poljščinah in lesu povečuje, medtem ko sistemi odškodovanja in odziv institucij ostajajo počasni in nepredvidljivi. To zmanjšuje zaupanje lokalnega prebivalstva v obstoječi model upravljanja in vodi v politične napetosti.
Upravljanje: medved v politični džungli
Standardni instrumenti upravljanja – električne ograje, varno ravnanje z odpadki, odvračalna krmišča na bolj oddaljenih lokacijah ter izobraževanje – so v teoriji še vedno del uradnega sistema, v praksi pa se pogosto uveljavljajo ohlapno, nedosledno in neenotno. Posebej problematično je ravnanje s komunalnimi in biološkimi odpadki v številnih občinah, kjer nezaščiteni zabojniki, neurejeni smetnjaki in dostopna hrana (denimo na vrtičkih) neposredno v naseljih medvede privabljajo v bližino ljudi.
Zaradi tega tudi nevladne organizacije, kot je Alpe Adria Green (AAG), opozarjajo, da so za preprečevanje konfliktov nujni učinkoviti preventivni ukrepi in spremembe v praksi. Znani so primeri iz Škofljice in Rakitne, kjer so se lani medvedi večkrat pojavili na območjih z neustrezno urejenimi komunalnimi odpadki, kar kaže, da je problem v veliki meri človeškega, ne živalskega izvora.
Problematika odstrela
Kamen spotike v Sloveniji je že lani postalo vprašanje tako imenovanega kvotnega odstrela. Večina slovenskih strokovnjakov s področij, povezanih z medvedom, lovska združenja in tudi Ministrstvo za naravne vire in prostor zagovarjajo sistem odstrela medvedov kot eno izmed sredstev za uravnavanje številčnosti populacije in zmanjševanje konfliktov. Kljub temu je lani načelna podpora odstrelu 206 medvedov doživela nekaj nenavadnih zasukov. Pristojno ministrstvo je pred slabim letom izdalo odločbo za odstrel, a jo je razširilo na obdobje do konca letošnjega leta, kar je precej daljša doba, kot so jo predlagali strokovnjaki. A odločba tudi sredi marca 2026 še ni bila pravnomočna, saj je obstala na Upravnem sodišču v Ljubljani. Organizacija AAG je zaradi odstrela tožila Republiko Slovenijo (oziroma resorno ministrstvo). Sodišče je – skladno z dosedanjo sodno prakso – z začasno odredbo izvajanje odločbe prepovedalo do konca sodnega postopka, a se ta navkljub razpravi, ki je bila izvedena v začetku novembra lani, še ni končal. Po podatkih sodišča je prišlo do postopkovnega zapleta v zvezi z zahtevo tožnika po izločitvi sodnice. Spis je bil sredi tedna (stanje 11. marec 2026) na Vrhovnem sodišču, pristojno Upravno sodišče pa še ni prejelo njegove odločitve glede vložene pritožbe na zavrnitev izločitve sodnice. Sodišče bo o zadevi lahko nadaljevalo z odločanjem, ko bo o izločitvi sodnice pravnomočno odločeno, torej z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS o vloženi pritožbi. Problem je, da čas teče in do odločitve Upravnega sodišča ministrstvo uredbe za kvotni odstrel ne more začeti izvajati. Dosedanja sodna praksa nakazuje, da bo sodišče najverjetneje pritožbo AAG zavrnilo. A tudi v tem primeru ostaja problem izgube časa za izvajanje kvotnega odstrela, kar bi lahko privedlo do znatnega povečanja števila medvedov pri nas.
Ta časovni zamik je dodatno razburil razgrete družbene duhove. V javnosti je zaokrožila peticija s 4000 podpisi, ki podpira kvotni odstrel in vrnitev k »strokovnemu upravljanju« sobivanja z medvedom. Slišati je bilo tudi očitke, da so zaradi vpliva interesnih skupin in posameznikov iz dela in odločanja v pristojnih ministrstvih začeli odrivati strokovnjakinje in strokovnjake za ključna znanstvena področja, povezana z medvedom. Kritiki kvotnega odstrela, predvsem iz nekaterih organizacij za zaščito živali, pa opozarjajo, da naj bi se medveda zlorabljalo kot nekakšnega “grešnega kozla” za politične prepire in za udinjanje gospodarskim interesom, ki naj bi bili zakoreninjeni celo v lovskih združenjih. Slednja so to odločno zanikala in opozarjala na dolgoletno tradicijo in etični kodeks.
Vloga znanosti v družbi
Merjenje med različnimi interpretacijami človeško-medvedje realnosti se je lani preselilo celo v državni zbor. V odborih za infrastrukturo in kmetijstvo so konec oktobra lani sprejeli sklep, naj ministrstvo za naravne vire v roku treh mesecev pripravi predlog strategije za upravljanje s populacijo medveda v Sloveniji. To se še ni zgodilo, pri čemer se ta strategija v resnici pripravlja že več let, a – vsaj takšna so pojasnila na za okolje pristojnem ministrstvu – še ni povsem usklajena. Vodilni strokovnjaki v Sloveniji so že lani jeseni ob tem izrazili začudenje, pojavili so se celo dvomi o iskreni politični volji do sprejetja strategije.
Tudi v tem primeru v slovenski družbi in državi opažamo pojav razgrajevanja zaupanja v znanstveno stroko in hkrati tudi institucije, ki so bile ustanovljene prav zato, da na določenih pomembnih področjih opravljajo javno poslanstvo in ščitijo javni interes. Ko gre za sobivanje z medvedom, se v zadnjih letih zagotovo nič ni bistveno spremenilo: zaščitenost medveda in njegova ohranitev v Sloveniji sta v našem skupnem interesu. Gre za pomembno gozdno žival, ki je del izjemne slovenske biotske pestrosti. Temu interesu se mora s svojim ravnanjem in gospodarjenjem prilagoditi tudi človek, a ne do te mere, da bi bila dodatno ogrožena njegova varnost. Prav zaradi sodelovanja med državnimi in lokalnimi oblastmi, raznovrstnimi predstavniki civilne družbe ter strokovnjaki in raziskovalci je Slovenija vrsto let veljala za mednarodni zgled sobivanja med človekom in medvedom. To ne pomeni, da se tudi na tem področju pri nas ne bi smelo nič spremeniti. Gre za to, da se ohranja ciljno usmerjen, stvaren ter strokovno in podatkovno podprt družbeni dialog, ki ne izničuje ali zaničuje dolgoletnega znanja in preizkušeno uspešnih pristopov. Odprtost pomeni tudi kritičnost in pripravljenost na izboljšave v ukrepanju, predvsem pa je pomembno izobraževanje na vseh ravneh. Ker smo – nedvomno – medvedja dežela, bi moralo biti tudi naše splošno znanje o teh živalih precej večje.
Prav to pa je, kot boste videli in slišali, cilj debate s tremi izvrstnimi sogovorniki.
Igor E. Bergant. Foto: Adrian Pregelj
Oglas