Jimmy Barka Experience so začeli svoje prve skladbe izdajati že leta 2010. V svoji karieri so nastopili z izvajalci, kot sta Gramatik in Parov Stelar, ter odigrali koncerte po vseh večjih domačih in tujih festivalih, kot so MENT, Druga godba, Cully jazz … Foto: BoBo/Borut Živulović
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Jimmy Barka Experience je domači trio, ki na glasbeni sceni deluje že več kot 15 let. Sestavljajo ga trije veterani domače glasbene scene – bobnar Marjan Stanić ter didžeja Borka (Borja Močnik) in Bakto (Jaka Batič).
Oglas
Če bi morali njihovo glasbo opisati z nekaj besedami, bi bilo “popotovanje okoli sveta in pot v neznano” verjetno še najbližje. Na tem popotovanju lahko v enem zamahu zaidemo od afrobeata prek soula pa vse do balkansploitationa. Leta 2024 so izdali svoj “prvi čisto pravi album” Jusqu’ici Tout Va Bien, letos pa se vračajo z novo ploščo Not Feeling So Good, s katero svoj eklektični glasbeni izraz zavijajo v nekoliko drugačno smer.
“Obrat v eno smer, preden zavijemo v drugo,” so ob napovedi nove plošče zapisali Jimmy Barka Experience. Album ohranja prepoznaven izraz tria, a obenem prinaša tudi nekaj drugačnega. Kot so zapisali sami: “Not Feeling So Good je nekoliko trši poslušalski zalogaj, ki vključuje nevsakdanje ritmične vzorce zunaj 4/4 cone udobja, izrazito improvizirane posnetke, elektroniko in nekatere manj melodične strukture.”
Kam so torej tokrat zavili Jimmy Barka Experience in kaj jih je navdihnilo za ta obrat? “Ni ravno, da bi se bali, vedno pa ostaja, da ne veš čisto dobro, kaj te čaka. Tudi pri zadnji plošči smo bili še do samega dneva koncerta v negotovosti. Vedno smo raje realisti, kot da bi preveč razmišljali o raznih scenarijih, kaj bi lahko bilo,” pravijo o novi plošči. Obenem vabijo na koncert ob promociji novega albuma, ki bo v petek, 16. oktobra, v Kinu Šiška. “Ne pričakujte triurnega onaniranja, saj smo radi kratki, a učinkoviti,” pravijo.
Vabljeni k branju intervjuja!
Pred nekaj dnevi ste izdali nov album z naslovom Not feeling so good, ki je precej drugačen od vaše do zdaj izdane glasbe. Kaj je bil premislek za njim?
Borja: Če smo čisto iskreni, za to ni bilo nekega posebnega premisleka. Že med ustvarjanjem prejšnje plošče je namreč nastajal material, ki v njen kontekst preprosto ni spadal. Bil je nekoliko bolj elektronski, za odtenek bolj temačen, manj melodičen in bolj zamolkel. Začeli smo delati tudi dva komada, ki nista v ritmu 4/4, in počasi se je začelo izrisovati, da bomo verjetno naredili EP ali ploščo, ki bo od prejšnje drugačna v tem, da bo bolj elektronska, z drugačnimi ritmi, brez vokalov in posledično nekoliko manj spevna. Še vedno pa seveda vsaj delno plesna. Tako se je ideja postopoma razvijala in počasi smo ugotovili, da bo iz tega nastalo nekaj konkretnega. Potem je nekega dne Jaka prišel na vajo in rekel: “Glej, če je bila prejšnja plošča So Far So Good, je pa tole Not Feeling So Good,” midva pa sva samo pritrdila: “Ja, to je to.”
Jaka: Naša prva plošča Jusqu’ici tout va bien je bila, recimo, malo bolj pozitivna, imeli smo melodije, notri je bilo veliko napevov … Ta je pa, kakor je rekel Borja, malo bolj temačna, ritmična in tako je prišlo do tega.
Zdi se, da je na plošči precej orientalskih vplivov, od tradicionalne kitajske do arabske glasbe in vse vmes.
Marjan: Ja, na plošči je kar precej etno elementov. Morda jih največ prispevam jaz, ampak tudi onadva, seveda. To se kaže že v ritmiki, denimo v taktih petih ali sedmih šestnajstin, pa tudi v melosu oziroma melodijah, ki so bolj orientalsko obarvane.
Pri nekaterih skladbah so ravno vaši bobni nekako v ospredju.
Marjan: Ja, to pa ne vem, kaj so delali v studiu. Očitno je prišlo do neke napake v miksu. (smeh) Šalim se, seveda. Plošča je bolj ritmična, nekatere skladbe še posebej, zato je logično, da so bobni, kot ste že omenili, nekoliko bolj v ospredju.
Borja: Veliko smo nasnemavali tudi tolkala pri nekaterih skladbah. Ne bi sicer rekel, da je bila zavestna odločitev, da bomo v glasbo vključevali več orientalskih vplivov. Preprosto se je tako zgodilo, je pa seveda zraven še kup drugih vplivov, le da morda niso tako eksplicitni.
Marjan: Bobni, ki jih lahko slišite v ospredju, niso samo moji, saj tudi onadva uporabljata semple. Vse skupaj je kombinacija različnih elementov, rezultat pa je precej eksploziven.
Album Not Feeling so good je na voljo tudi na vinilni plošči. Foto: BoBo/Borut Živulović
V zadnjem intervjuju za MMC ste rekli, da “očitno delate glasbo, ki je za vse generacije”. Za koga je ta plošča?
Jaka: Na prvo žogo bi rekli, da je mogoče malo manj primerna za čisto vse naše občinstvo, ampak v bistvu ne gre za nekaj čisto drugačnega, za neko “čudno reč”. Naša srž – igrivost, široke glasbene reference itd. – je še vedno prisotna, tako kot je bila vedno. Morda smo se tokrat le nekoliko bolj usmerili v ritmiko in ne nazadnje tudi nekatere glasbene izraze, ki jih povezujemo s sodobno urbano glasbo iz Amerike. Tudi ti se v določenih elementih naše glasbe malce začutijo. Ampak ne bi pa šel tako daleč, da bi rekel, da je ta plošča zdaj čisto nekaj drugega kot tiste pred njo.
Za naslovnico albuma Not feeling so good je poskrbel Tužni Marin. Foto: Jimmy Barka Experience
Tudi naslovnica je ostala v vašem slogu. Kdo stoji tokrat za njo?
Borja: V zadnjem času smo nekajkrat sodelovali s Tužnim Marinom, umetnikom, ki živi in dela v Zagrebu. Z njim je res čudovito delati. Zato smo si rekli: mogoče bi lahko sodelovali tudi pri tej naslovnici. Njegove ilustracije so namreč nekoliko groteskne in zdelo se nam je, da bi se tak slog dobro ujel z našo novo ploščo. Če povem čisto odkrito, je naredil ogromno skic, na koncu pa smo se vrnili k eni od prvotnih zamisli. Na njej sta upodobljena dva zadovoljna lika, pri čemer ima gospa v roki pištolo, iz katere se kadi. Zdelo se nam je primerno, da naslovnica ne podvaja dobesedno naslova plošče. Tukaj gre za neko nenavadno situacijo, za zabavo, na kateri se dogajajo čudne stvari. Oba sta nasmejana, in zdelo se nam je, da je to pravzaprav popoln motiv za ta naslov.
Jaka: Mislim, da je res dober kontrast z naslovom Not Feeling So Good, onadva sta pa, recimo temu, v nekem čudnem vzhičenju.
Borja: Poleg tega, glede na to, da se je ravnokar sprožila pištola, se nekdo zagotovo ne počuti dobro, v najboljšem primeru sosed zaradi hrupa.
Marjan: Pa tudi barve se mi zdijo primerne. Če primerjaš ta ovitek s prejšnjim, takoj opaziš razliko. Tudi barve se mi zdijo bolj skladne z glasbo – niso toliko, kako bi rekel, ekstrovertirane. In dobro se mi zdi, da smo tudi z barvami zadeli pravo vzdušje glasbe.
Naslov Not Feeling So Good se je, kot ste omenili, oblikoval precej spontano. Ali je bil v ozadju tudi razmislek o širšem družbenem in političnem kontekstu oziroma o dogajanju v svetu ali ste se želeli zavestno izogniti neposrednejšim političnim sporočilom?
Borja: Seveda je tovrsten razmislek vedno prisoten. Prisoten je bil že pri izbiri naslova naše prejšnje plošče, Jusqu’ici tout va bien, v prevodu “Za zdaj vse v redu”. Politični poudarki ali konotacije pa se niso kazali le v naslovu, ampak tudi v podobi ovitka. Na njem je namreč kar nekaj motivov s politično konotacijo, če ne kar jasnim sporočilom.
Jaka: V bistvu se vedno trudimo – čeprav bo to morda zvenelo nekoliko pretenciozno –, da ne bi dobesedno in na povsem preprost način naslavljali dnevne politike. Vedno pa želimo v svoje delo vključiti neko sporočilo, ki je morda nekoliko subverzivno ali pa zastavljeno nekoliko drugače, ne na prvo žogo. Če bi želeli stvari povedati neposredno, bi jih pač povedali na prvo žogo, ampak tega običajno ne počnemo, ker se ne stara dobro.
Na novi plošči je slišati nekoliko manj semplov kot na prejšnji. Me zanima, kako ste tokrat pristopili k njihovi uporabi? Ste se pri izbiri in vključevanju semplov v glasbo ukvarjali avtorskih pravic ali ste ubrali nekoliko drugačen pristop?
Borja: Že od samih začetkov ustvarjava glasbo z uporabo semplov. Pri nekaterih skladbah jih uporabljava več, pri drugih manj, seveda. Tudi to, kar ustvarjava pri Jimmyju Barki, je povezano s tem. Hkrati ima Marjan ogromno znanja in ogromno CD-jev, tako da se je vse skupaj nekako čisto naravno povezalo.
“Na splošno pa se nam zdi, da je vsa glasba, tudi tista, pri kateri se ne uporabljajo sempli, na neki način reciklirana. Temelji na znanju in produkciji preteklosti. Ali nekaj dobesedno odrežeš in uporabiš ali pa zgolj črpaš iz neke tradicije oziroma žanrskih konvencij, se nam ne zdi, da bi bila med tem zelo velika razlika,” pravi Borja Močnik. Foto: BoBo/Borut Živulović
Kar zadeva avtorske pravice in podobne zadeve, je to težko na hitro pojasniti, saj ima vsak svoj pogled na to. Na splošno pa se nam zdi, da je vsa glasba, tudi tista, pri kateri se ne uporabljajo sempli, na neki način reciklirana. Temelji na znanju in produkciji preteklosti. Ali nekaj dobesedno odrežeš in uporabiš ali pa zgolj črpaš iz neke tradicije oziroma žanrskih konvencij, se nam ne zdi, da bi bila med tem zelo velika razlika. Kar zadeva plačevanje za semplе, pa je tako: ko bomo podpisali pogodbo z eno od velikih založb, kar se bo zgodilo nikoli, bomo vse to vestno popisali in plačali.
Jaka: Res je semplanja tokrat nekoliko manj, čeprav ne bi rekel, da ga je zelo malo. Semplanje je namreč zelo širok pojem. Lahko gre za to, da vzameš tri bare nekega komada in jih vrtiš v zanki – kot denimo pri Puff Daddyju in njegovem hitu “I’ll Be Missing You”, kjer vzameš pesem, jo uporabiš in čeznjo zgradiš nekaj novega. Lahko pa vzameš samo en ton in ga spremeniš. V bistvu lahko vzameš sempel, ga razrežeš v spektru in spremeniš višino tona v določenem delu spektra. Na tej plošči je precej elementov, ki so, če so že semplani, uporabljeni na takšen način. So pa tudi skladbe, pri katerih je osemdeset odstotkov skladbe ustvarjene iz nič, morda je uporabljen samo en motiv, orgle ali kaj podobnega, čez to pa potem zgradimo preostalo glasbo. To je drugače, kot smo delali včasih, ko smo več časa posvečali daljšim semplom in loopom. Vendar ne gre za to, da bi to počeli s kakšnim posebnim namenom, ampak se pač način dela razvija in spreminja. Delaš tako, kot ti v danem trenutku ustreza. Po navadi vsakič malo drugače, kajti če bi vsakič delal popolnoma enako, bi ti verjetno čez nekaj časa postalo dolgčas.
Ob tem se odpira tudi vprašanje umetne inteligence, ki glasbo ustvarja na podlagi že obstoječih glasbenih del. Kako gledate na njeno vlogo v glasbenem ustvarjanju, zlasti ob svojem razumevanju, da glasba vedno izhaja iz znanja, vplivov in ustvarjalnih praks, ki so se razvile že pred njo?
Marjan: Je ne gledamo. (Smeh.)
Borja: Mislim, da je prav v tem ključna razlika. Ljudje (po)ustvarjamo glasbo oziroma katero koli drugo umetnost, ki je hkrati tudi obrt, na podlagi vsega, kar je nastalo pred nami. Nič ne nastane iz nič, vendar lahko prav iz tega procesa recikliranja oziroma poustvarjanja nastane nekaj novega, nekaj inovativnega. Pri umetni inteligenci pa se to ne more zgoditi. Umetna inteligenca bo po mojem mnenju zgolj reciklirala obstoječe vsebine in ustvarjala njihove približke, nikoli pa ne bo naredila koraka naprej. Umetna inteligenca je izjemno širok pojem, ampak če govorimo o orodjih, ki poustvarjajo glasbo na osnovi besedilnih navodil, je ne bi uporabljali tudi iz drugih, recimo političnih in ekoloških razlogov.
Ko ustvarjaš skladbo ali počneš kar koli drugega, ne veš vnaprej, kako se bo stvar razvila. Na tej poti se moraš marsičesa naučiti in se spopasti z novimi izzivi. Če pa celoten proces preskočiš in zgolj vneseš navodilo, naj ti umetna inteligenca ustvari komad z določenimi lastnostmi, te poti ni več. Ostane samo še želja oziroma cilj, ne pa tudi vse, kar se zgodi med njima.
Jaka Batič
Jaka: Druga pomembna stvar je, da vse, kar ustvarjamo, naj bo to glasba ali katera koli druga umetnost, ustvarjamo za druge, vendar tudi zase. In prav v tem procesu ustvarjanja je po mojem mnenju največji užitek. Ko ustvarjaš skladbo ali počneš kar koli drugega, ne veš vnaprej, kako se bo stvar razvila. Na tej poti se moraš marsičesa naučiti in se spopasti z novimi izzivi. Če pa celoten proces preskočiš in zgolj vneseš navodilo, naj ti umetna inteligenca ustvari skladbo z določenimi lastnostmi, te poti ni več. Ostane samo še želja oziroma cilj, ne pa tudi vse, kar se zgodi med njima. To je podobno, kot če bi ljudje hodili na koncerte, ne da bi na njih zares sodelovali ali doživeli glasbo, ampak bi zgolj kupili vstopnico in si nato rekli: “Aha, bil sem na koncertu.” V resnici pa sploh ne bi bili zares tam. Uporaba umetne inteligence pri ustvarjanju glasbe je zame na neki način prav to: vanjo vneseš svoje želje, glasbo pa ustvari umetna inteligenca, ne ti. S tem si celoten ustvarjalni proces pravzaprav vrgel v koš. Po mojem mnenju te to na koncu pusti praznega. Tisto, kar je po mojem bistveno, je ravno to, kako mi ustvarjamo glasbo. Ljudje nas še vedno sprašujejo, kako to poteka. Marjan na primer najde nekaj, kakšen vzorec, kakšen CD, in reče: “U, lej, tukaj bi lahko nekaj naredili.” Potem jaz in Borja malo eksperimentirava, se igrava, prineseva na vaje in šele takrat, ko se dobimo, iz vsega skupaj nastane nekaj novega. Če bi vse to vnaprej natančno določili, recimo tako, da bi napisali: “Hočem skladbo, ki bo taka kot ta in ta,” potem ne bi nikoli nastalo nekaj, česar si sploh nismo predstavljali. V tem je čar ustvarjanja. Na vajah se lahko zgodi marsikaj – včasih nastane nekaj odličnega, včasih pa tudi ne. Ampak ravno ta nepredvidljivost je bistvena. Če bi že vnaprej natančno vedeli, kaj hočemo, in bi to samo še izvedli, bi izgubili velik del tistega, zaradi česar je naša glasba to, kar je.
“Uporaba umetne inteligence pri ustvarjanju glasbe je zame na neki način prav to: vanjo vneseš svoje želje, glasbo pa ustvari umetna inteligenca, ne ti. S tem si celoten ustvarjalni proces pravzaprav vrgel v koš. Po mojem mnenju te to na koncu pusti praznega,” pravi Jaka Batič. Foto: BoBo/Borut Živulović
Tako verjetno o(b)stane prostor tudi za napake, česar pri umetni inteligenci ni.
Jaka: Tako je. Razen če mu napišeš noter zmoti se. (Smeh.)
Prejšnja plošča je bila na vinilnih ploščah zelo hitro razprodana. Ali pričakujete, da bo tudi ta tako uspešna? Vas je kaj strah, kako jo bodo poslušalci sprejeli, glede na to, da se vseeno razlikuje od vaših prejšnjih plošč?
Jaka: Ni ravno, da bi se bali, vedno pa ostaja, da ne veš čisto dobro, kaj te čaka. Tudi pri zadnji plošči smo bili še do samega dneva koncerta v negotovosti. Vedno smo raje realisti, kot da bi preveč razmišljali o raznih scenarijih, kaj bi lahko bilo. Ko smo imeli koncert ob izidu zadnje plošče v Kinu Šiška, je bilo na koncu veliko bolje, kot smo si lahko predstavljali. Zdaj upamo, da bo tudi tokrat tako, vedeti pa vnaprej ne moreš nikoli. Je pa ta plošča zagotovo malo manj dostopna kot prejšnja. Nekomu, ki ima raje bolj minimalistično, elektronsko glasbo, bo mogoče celo ta plošča bolj všeč. Nikoli ne moreš vedeti, ker tudi nimamo nekega jasno določenega občinstva, za katero bi lahko rekli, da posluša točno to in to. V bistvu je naše občinstvo zelo pisano. Enemu delu bo verjetno bolj všeč prejšnja plošča, drugemu mogoče ta. Da bi si zaradi tega delali sive lase, pa ne. Bo, kar bo.
Marjan: To se tudi nekako sproti ustvari. Te dni pred koncertom poslušam ta material in si mislim, da je seveda drugačen, ampak spet ni tako, da bi si rekel, u, pazite se, to pa je nekaj čisto drugega.
Borja: Mislim, da če se preveč osredotočaš na všečnost – da ti ena plošča zelo uspe in potem to formulo prav zato molzeš še naprej – je to v bistvu največja smrt skupine.
Marjan Stanić pravi, da imajo Jimmy Barka Experience raje kompaktne, kot “razvlečene koncerte”. Foto: BoBo/Borut Živulović
Ko ste že omenili koncert, me zanima še, kako se pripravljate na nastop, ki ga imate v petek, 16. 10., v Kinu Šiška. Gre seveda tudi za promocijo nove plošče.
Borja: Ja, v izhodišču gre za promocijo plošče, čeprav bo koncert zaokrožil tudi didžejevski dodatek – Woo-D bo vrtel glasbo pred in po našem nastopu. Format smo preizkusili že pred dvema letoma v Kinu Šiška, takrat je bil z nami SunnySun in po koncertu se je razvila še zelo dobra zabava. Bilo je res odlično. Ampak fokus je predvsem promocija nove plošče, tako da bomo odigrali celoten novi album, hkrati pa seveda tudi starejše skladbe, predvsem nekatere vrhunce s prejšnje plošče. Potegnili bomo tudi kaj iz bolj oddaljene preteklosti.
Marjan: Ampak to ne pomeni, da nas čaka dvo- ali triurno onaniranje, ker mi še zmeraj stavimo na krajše kompaktne nastope.
Kako se vam zdi, da ste se razvili od čistih začetkov pa do zdaj?
Borja: Spremembe so se zgodile na raznih področjih, ampak mogoče se osredotočimo na glasbo. Naši začetni nastopi so bili zastavljeni kot en sam, skorajda neprekinjen set. Ne kot didžejevski set prehajanja iz komada v komad, ampak je pa bilo vse povezano. Kot sva že prej govorila, je bilo veliko več vnaprej pripravljenih loopov, tudi prehodi so bili včasih malo bolj grobi, nenadni, včasih celo malce posiljeni (smeh). Celoten nastop je trajal približno eno uro, pri čemer je bilo zelo malo prostora za dihanje. Vse je ves čas prehajalo iz enega v drugo. Mogoče smo se kdaj za trenutek ustavili, ampak zelo redko. Vse je samo drvelo naprej – en trenutek si se znašel v nekem brazilskem kontekstu, že naslednji v bretonskem, potem pa v funkovskem. Zdaj je drugače. Glasba je na neki način bolj klasično komponirana. Še vedno se veliko ukvarjamo s tem, kako jo sestaviti za nastope v živo, ampak so to zdaj bolj klasično zasnovani komadi.
Jaka: Malo smo razvili, kako lahko iz enega loopa ali pa iz enega sempla izvlečemo več, ga seciramo, dekonstruiramo … Danes lahko iz manj izvedemo več, kakor smo včasih.
Borja: Prej je šlo bolj za plastenje, zdaj pa je večji poudarek na posameznem elementu. Bolj se osredotočiš nanj in raziskuješ, kaj vse lahko iz njega narediš. Prej je bilo tako: ko si videl omejitve enega elementa, si preprosto dodal drugega. Zdaj pa mogoče posamezni element bolj seciraš, ga obračaš in raziskuješ njegove možnosti.
Marjan: Se strinjam z njima, predvsem pa imamo tudi mi več kondicije. Je pa tudi res, kakor sta že povedala, da imamo res radi te kompaktne koncerte, ne razvlečenih 3–4-urnih, ker teh vicev mi ne govorimo.
Borja: Imamo pa že gradivo za naslednji podvig. Prej sem omenil, da je vsak projekt malo drugačen. No, naslednji je zelo drugačen.
Torej že pripravljate novo ploščo?
Borja: Verjetno ne bo prav album, bo pa EP, za zdaj imamo v delu pet skladb.
Marjan: Glede novega izdelka je najprej treba razčistiti eno stvar. Dostikrat se v Sloveniji, ko govorimo o Makedoniji, hitro pojavijo klišeji in stereotipi. V vsakodnevnih pogovorih se pogosto pojavlja ta člen “ta” – recimo “na Makedonata”. Iz tega se je potem razvila tudi ideja za naslov. Za zdaj je to delovni naslov projekta. To, kar predelujemo, so res stare makedonske stvari, zelo tradicionalne. Gre za etno Makedonijo, za makedonsko glasbo, ampak na naš način. Tudi to je seveda drugače narejeno, ne gre za to, da bi samo ponavljali že znane pristope. Gre za to, da te stare stvari obdelamo po svoje.
Borja: Ja, spet bo malo drugače, mogoče predvsem v smislu produkcije. Ta etno material je zelo specifičen, tako zvočno kot slogovno, zato moramo res paziti, kako ga bomo obdelali, da se ne bo zdelo kot poceni “glasbeni orientalizem”.
Jimmy Barka Experience – Šta puštaš brkove
Jimmy Barka Experience: Četri odela (živo Prva vrsta)
Oglas