Vsakič, ko odide pesnik in pisatelj, njegove knjige dobijo novo življenje. Ta stavek se vrine v misli vsakič, ko odide nekdo, ki je s svojim pisanjem zaznamoval generacije. Bralke in bralci so ob novici o njegovem odhodu splet preplavili z njegovo poezijo.
Prof. dr. Alojz Ihan je bil izjemen zdravnik, specialist iz klinične mikrobiologije in mednarodno priznan imunolog. »Slovenska medicina je izgubila izjemnega strokovnjaka, javnost pa pronicljivega razlagalca znanosti in sveta,« so zapisali njegovi kolegi v Zdravniški zbornici Slovenije.
Težko je vse to, kar je bil, stisniti v nekaj vrstic.
Če kdo ustreza arhetipu renesančnega človeka, znanstvenika in umetnika, je to Alojz Ihan. Zdravnik, znanstvenik, imunolog, esejist, kolumnist, romanopisec, humanist, intelektualec, filozof. Predvsem pa izjemen pesnik.
Spoznala sem ga kot pesnika. In takrat, konec devetdesetih, v literarnih krogih, tudi v krogu takrat novonastale Študentske založbe, je bil resnično pesniška zvezda. Združeval je oba svetova, svet znanosti in svet lepote. Čakali smo na njegove eseje in kolumne v Sobotni prilogi, zaradi njega razpravljali o desetih božjih zapovedih in analizirali njegove pesmi.
V osemdesetih sta bila skupaj z Alešem Debeljakom gotovo med najbolj odmevnimi mladimi pesniki v takratni Jugoslaviji, pravi pesnik Aleš Šteger. Za pesniški prvenec Srebrnik (1986) je takrat petindvajsetletni Ihan dobil skorajda vse relevantne pesniške nagrade v Jugoslaviji, tudi nagrado Prešernovega sklada. Sledile so nagrajene pesniške zbirke: Igralci pokra (1989), Pesmi (1989), Ritem (1993), Južno dekle (1995).
Tomo Virk je lepo zapisal, da Ihan s poezijo tudi tam, kjer na videz govori samo zgodbo, zares govori neko povsem drugo zgodbo. Hkrati je bil Alojz klasični primer javnega intelektualca, ki je poskušal zbliževati tisto, kar politika razdvaja; nikoli se ni postavljal ne na eno ne na drugo stran, je dejal Aleš Šteger. Najtežje je biti »nikogaršnji« in on je bil v tem smislu vedno samosvoj.
Bralci so to prepoznali in ga ljubili. Poleg knjig poezije so bile razprodane tudi njegove esejistične knjige, med drugim Platon pri zobozdravniku (Cankarjeva založba, 1997) in Deset božjih zapovedi (Študentska založba, 2000), prav tako provokativni knjižni esej o testosteronu Hvalnica rešnjemu telesu (Cankarjeva založba, 2011).
Ob tem niti ne omenjamo njegovih poljudnoznanstvenih in znanstvenih publikacij. Tudi knjige, kot je Imunski sistem in odpornost, so pripomogle k temu, da smo dr. Alojza Ihana nosili v srcu kot podobo spovednika, tolažnika, ki ima nasvet za vsako telesno in dušno težavo. Potem se je zgodila pandemija, nastopil je kot glas stroke in razuma.
»Alojz Ihan je človek, ki so ga krasile modrost, iskrenost in resnicoljubnost,« pravi njegov kolega Uroš Ahčan. »Vseskozi se je trudil, da bi pokazal na pomanjkljivosti slovenskega zdravstvenega sistema, ob tem pa je pokazal tudi možne rešitve.
To ni bilo golo besedičenje, temveč jasen in iskren zapis, s katerim je želel doseči le en cilj: izboljšati zdravstveni sistem v korist ljudi.« To je dokazoval s svojimi kolumnami, ki jih je za Delo pisal od leta 2018.
Pisal je vse do zadnjega, še teden pred svojim odhodom je oddal kolumno za Delo; v zadnjih letih sta pri Beletrini izšla dva obsežna romana, najprej Karantena (2022), nato lani za knjižni sejem še roman Tihotapec (2025), ki se ukvarja s človeško minljivostjo in krhkostjo življenja.
»Ljubiš, kadar gledaš. Ljubiš, ko si pripravljen podreti vse zidove, da lahko ohraniš pogled.«
»Vsaka strast je spomin, kot ga imajo jegulje, ko se iz morja selijo v reke svojega rojstva …« piše v svoji pesmi iz Salse Slonje pokopališče. Nič čudnega, da je že zgodaj dobil sloves »pesniški pripovedovalec zgodb«,kot je v spremni besede zapisal Tomo Virk. FOTO: Jože Suhadolnik
»Nikoli ni kazal, da je tudi sam bolnik, z resno boleznijo, z agresivnim zdravljenjem, ki je dan spremenilo v mračen, pust in naporen, čeprav je zunaj za druge sijalo sonce,« je dejal Uroš Ahčan. »Več kot pet let sta se s kolegom hematologom Samom Zverom trudila z uvedbo terapije CAR-T, ki bi tudi slovenskim bolnikom omogočila najnovejše in najbolj zahtevno zdravljenje v Sloveniji in o katerem sta govorila tako ponosno in z žarom.«
Pogovor z njim je bil vsakič posebna izkušnja; pa naj je bila to priložnostna kava v mestu ali intervju. Včasih na vprašanje ni odgovoril in se je samo smehljal, včasih se je ustavil sredi stavka in te pogledal, kot bi pričakoval, da stavek dokončaš ti.
Ko je pri Mladinski knjigi izšla njegova zbirka Salsa (2003), je sprožila pravi val, skoraj histerijo, prodali so jo v več kot tri tisoč izvodih. V Salsi je vsaka pesem zgodba oziroma portret: Samson in Dalila, Metalec nožev, Kurtizana, Carski sel, Jegulja, Slonje pokopališče, še vedno slišim prvi verz te pesmi: »Vsaka strast je spomin, kot ga imajo jegulje, ko se iz morja selijo v reke svojega rojstva …«
Nič čudnega, da je že zgodaj dobil sloves »pesniški pripovedovalec zgodb«, kot v spremni besedi k Salsi iz leta 2008 zapiše Tomo Virk.
Rekel mi je, da ga je vsaka njegova knjiga spremenila. Da mu je nekaj dodala in nekaj odvzela. Tako so ga spremenila tudi srečanja. S kolegi, s pacienti, z mlajšimi pesniki, s tistimi, ki so jih navdahnile njegove knjige, s študenti, ki jim je poleg znanja dal tudi zagon in navdih. »Bil je zdravnik, ki je pisal, in pesnik, ki je zdravil,« je rekel njegov urednik in prijatelj Mitja Čander.
Nekega julijskega popoldneva v kavarni v centru Ljubljane mi je poleg takrat sveže knjige Salsa v dar prinesel še drugačno zbirko poezije, Egipčansko knjigo mrtvih, ki v izvirniku nosi naslov Knjiga prihajanja v svetlobo.
Zanimala ga je duša, kot so jo dojemali stari Egipčani. Pri njih je duša kompleksnejša, razdeljena na več delov. Prvi je Ba, ki predstavlja človekovo osebnost, upodobljen kot ptica s človeško glavo, in se prosto giblje med svetom živih in mrtvih. Drugi del duše je Ka, življenjska sila, ki obstaja tudi po smrti. Ko se združita Ka in Ba, nastane Akh, duh, ki je nesmrten, ki večno živi med bogovi.
»Duša ne potrebuje oči, ki jo gledajo, niti čutov, ki jo čutijo, niti besed, ki jo opisujejo. Zato preprosto je in ostane tudi, ko izgine vse, kar je odvisno od pogleda ali čutenja ali besed. In zato edina ne more zares umreti,« je Ihan zapisal v knjigi Čas nesmrtnosti (Beletrina, 2017).
Naj njegova duša, njegov Ba, nadaljuje svojo pot z vsako pesmijo in vsako njegovo knjigo, ki jo bomo vzeli v roke.
»Toda če pogledamo vsa njegova dela, pesniške zbirke, knjižne uspešnice, strokovne članke, nove metode zdravljenja, poučevanje, urednikovanje stanovskega glasila Isis, lahko ugotovimo, da je Alojz Ihan je živel v resnici 280 let življenja povprečnega Zemljana Virk. FOTO: Jože Suhadolnik
»Čas je,
da si povemo,
če si sploh lahko kaj povemo,
in da si damo,
če si sploh lahko kaj damo.
Čas je
in kmalu bomo ostali
tudi brez njega.«
– Alojz Ihan, Srebrnik, 1989
Drago Ivanuša, skladatelj, glasbenik
S tega sveta je odšel zdravnik in pesnik. Tudi profesor in raziskovalec. Srečevala sva se ob dogodkih, povezanih z uveljavljanjem terapije CAR-T pri nas. Delal je neumorno in zavzeto. Za njim ostajajo njegovi študenti.
Vse naše upanje je usmerjeno v znanost in človeka, ki skozi mikroskop razvozlava le redkim razumljive uganke, ki odločajo o življenju. Vsi vsaj malo verjamemo v čudeže, nekateri v božje, drugi v čudeže človeškega uma. Le redki v poezijo.
Kot pravi v svoji pesmi O uničenju sveta iz zbirke Sedem pesmi (1994):
Vem, stotine pesnikov v vsakem trenutku
natančno prisluškuje zasukom sveta,
na vseh kontinentih štiriindvajset ur dnevno
zadržujejo dih,
da bi pravočasno zaznali škripanje planetarnih razpok,
hlipanje v globini duše, nezdravo šumenje srca,
vsak bi rad prvi oznanil veliko novico
in postal prerok katastrofe
vsaj pet minut pred uničenjem sveta.
Zrcalnost dveh klicev: biti znanstvenik – odgovarjati na vprašanja zapletenega, nevidnega sveta in hkrati biti pesnik – preizpraševati isti svet o samem sebi. Zreti v mikrokozmos in hkrati v neskončno prostrano zvezdnato nebo.
Nato pesem nadaljuje:
jaz pa čutim, kako me mineva želja
po tovrstnem preroštvu,
in lahko z veseljem izgovarjam le še spomine,
tiste najstarejše, pozabljene spomine,
ki se zbudijo kot ukleta kraljična
ob zvoku prave besede
in postanejo domači kot ženska koža,
srce v prsih, topla kri,
spomini na angele, ognjene meče,
spomini na regratove lučke,
tiste, ki jih otroški dih razseje po vsem svetu
in so z njimi mogoča potovanja
do najmehkejših dlani,
dokler ne utihne sleherni glas,
se zaprejo oči
in ni zelo pomembno,
če je to smrt.
Prof. dr. Alojz Ihan bo v obojem živel večno.
Prof. dr. Uroš Ahčan, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije
Misli o kolegu, učitelju, vzorniku Alojzu Ihanu.
Alojz Ihan ni bil zgolj izvrsten zdravnik, mikrobiolog, imunolog in profesor na medicinski fakulteti, temveč tudi moj učitelj in vzornik, človek, ki je medicino živel in vedno iskal najbolj napredne terapevtske možnosti za svoje bolnike.
Alojz Ihan je človek, ki so ga krasile modrost, iskrenost in resnicoljubnost. Vseskozi se je trudil, da bi pokazal na pomanjkljivosti slovenskega zdravstvenega sistema, ob tem pa je pokazal tudi možne rešitve. To ni bilo golo besedičenje, temveč jasen in iskren zapis, s katerim je želel doseči le en cilj: izboljšati zdravstveni sistem v korist ljudi.
Žal ga je premalo ljudi slišalo. Poslušali in slišali smo ga bolj ali manj le kolegi in nekateri intelektualci, ki nimajo skritih motivov in ne igrajo zakulisnih iger.
Pisal je vse do zadnjega in nikoli ni kazal, da je tudi sam bolnik, z resno boleznijo, z agresivnim zdravljenjem, ki je dan spremenilo v mračen, pust in naporen, čeprav je zunaj za druge sijalo sonce.
Umrl je v 65. letu starosti, mnogo prezgodaj. Nekateri bi rekli – mlad. Toda če pogledamo vsa njegova dela, pesniške zbirke, knjižne uspešnice, strokovne članke, nove metode zdravljenja, poučevanje, urednikovanje stanovskega glasila Isis, lahko ugotovimo, da je Alojz Ihan je živel v resnici 280 let življenja povprečnega Zemljana. Toliko se je v 65 letih nabralo njegovih del, lepih besed, strokovnih razmišljanj in terapij.
Alojz Ihan, znanstvenik, zdravnik, intelektualec, ki je širil nalezljivo vnemo, tako med mlajše kolege in vse druge sodelavce. Bil je pronicljiv kritik družbenih razmer, analitičen, neposreden in iskren.
V mojem srcu in mojih mislih bo ostal kot velik človek, ki je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč, ne glede na svoje osebne stiske in zdravstvene težave, ki jih je imel v zadnjih letih.
Več kot pet let sta se s kolegom hematologom Samom Zverom trudila z uvedbo terapije CAR-T, ki bi tudi slovenskim bolnikom omogočila najnovejše in najbolj zahtevno zdravljenje v Sloveniji in o katerem sta govorila tako ponosno in z žarom. Žal mu zaradi administrativnih težav ni uspelo videti iskrenega nasmeha ozdravljenih ljudi. Verjamem, da njegov trud ni bil zaman in da bodo njegova dobra dela zapisana ali izgovorjena ostala kot zvezda severnica vsem dobronamernim ljudem.
Nekdanji direktor založbe Beletrina, urednik Mitja Čander, njegov založnik in prijatelj
Alojz Ihan je bil nenavadna ptica slovenske literature, njegova pisava je bila izraz njegove samosvoje osebnosti, vedno zatopljene v refleksijo sveta in človeka v njem, a nikoli brez prefinjenega humorja, ki nam je sporočal, da so še tako neizpodbitne resnice tudi vsaj malo relativne. Bil je vsestranski ustvarjalec raznoterih žanrov, od proze in poezije do esejistike.
Ko se ozrem po tridesetletni Beletrinini zgodbi, se med prvimi spomnim na Lojzeta, na njegov roman Romanje za dva … in psa, ki je zaznamoval naše začetke, in seveda na njegovega Tihotapca, ki je izšel ob zadnjem knjižnem sejmu.
Lojze je v pogosto vase zaprt literarni svet prinašal svežino, neobremenjenost in posebno zavezanost literaturi, ki ni izhajala iz identitetnih, kaj šele kariernih vzgibov. Bil je zdravnik, ki je pisal, in pisatelj, ki je zdravil.