Zdi se, da je svojo kariero začela na odru, kamor večina glasbenikov niti na vrhuncu kariere ne pride. Glasbeno pot Eve Boto spremljamo že vse od Evrosonga pred štirinajstimi leti, a pravi, da je v glasbi začela zares uživati šele zdaj, ko je postala avtorica svojih pesmi. V videospotu za novi singel »Če bi midva« in skozi intervju, ki sva ga posneli ob tej priložnosti, pa nas spušča bližje k sebi, kot smo od nje, ki skrbno varuje svojo zasebnost, vajeni.

Če bi midva je energična pesem, ampak v sebi pa ponuja globok življenjski premislek. Če bi se srečali s svojim jazom v srednješolskih letih, kakšen napotek bi si dali?

Oh, samo upaj si pa uživaj! Trma me spremlja že od nekdaj in velikokrat grem z glavo skozi zid. A zdi se mi, da sem stvari v preteklosti veliko preresno jemala, zato bi si želela, da bi se takrat bolj prepustila in uživala v celotnem procesu. Seveda, imela sem odgovornost. Pri 16 letih sem šla na Evrosong. Premalo sem takrat uživala v tem evrovizijskem pompu in vsem, kar se je dogajalo okrog mene. Ampak stvari se pač lotevam resno in je že vse moralo biti, tako kot je!

V tistem času je bila ob vas vaša sestra Sanja. Nova pesem pa pripoveduje o prelomnem trenutku z vašim očetom …

Doma sem se vedno počutila lepo. Zaščiteno kot v nekem posebnem mehurčku, da sem ostala prizemljena. Izhajam iz delavske družine, kjer je vedno veljalo, da moraš imeti varno zaposlitev, po službi pa delaš stvari, ki jih imaš rad, se ukvarjaš s svojimi hobiji. Tega nisem nikoli obsojala, ampak v sebi sem vedno vedela, da se želim glasbi posvetiti stoodstotno. In po zaključeni fakulteti sem temu sledila. In takrat je moj ata, ki je me je vselej opozarjal, da to ni lahek kruh, da s tem veliko tvegam, rekel: »Naredi tako, kot misliš, da je zate najbolj prav.« Čez nekaj let, po enem od koncertov v zaporedju nastopov po celi Sloveniji, je prišel do mene – in rekel nekaj, kar od svojega očeta nikoli ne bi pričakovala: »Žal mi je, da v življenju nisem več tvegal. Tako kot si si to upala ti. To je edina stvar, ki jo v svojem življenju obžalujem.«

“Morala sem spregovoriti, saj mi je ležalo na duši. A kar sem povedala, sem povedala na spoštljiv način.” Foto: Voranc Vogel

Le tisti, ki si upajo iti predaleč, ugotovijo, kako daleč se sploh da priti, kajne?

Ko se odpraviš na svojo pot, ni garancije, da ti bo uspelo. Ni finančne sigurnosti. Ni udobja. Ni neke klasične varnosti. Vse je neznanka. Ljudje različno funkcioniramo v življenju, ampak zase vem, da svojemu otroku čez nekaj let ne želim reči, da mi je žal, da si nisem upala. Moj oče si ni upal, ker ga je bilo strah. Imel je družino, gradil je hišo. To so neke okoliščine, ki človeka lahko zavirajo, da si ne upa iz cone udobja. To pa je tudi sporočilo moje pesmi.

A ste zgodbo preslikali v ljubezensko pesem.

Ja, ker o čustvih najlažje pišem skozi ljubezenske zgodbe. Dva človeka, ki se spuščata v nekaj neznanega … Ne veš, kako je, a bi ali ne bi, a si upaš ali ne. Težko se je prepustit usodi in videti, kaj bo. Mogoče zaradi okoliščin, preteklih izkušenj …

Mislim, da tega ne čutim samo jaz, pač pa imamo vsi nek strah. Sploh, če smo v preteklosti šli skozi malo bolj bolečo situacijo ali obdobje. Na novo ljubiti, na novo se zaljubiti, se predati nekomu.

Kaj pa vaši strahovi?

Strah me je neznanega, mogoče tudi neuspeha. Po drugi strani pa sem tako trmasta, da me strah ne ustavi. Tudi radovednost me rešuje v takih kriznih situacijah. Poskusim, ker si mislim, da nimam česa izgubiti. Če ne bo, ne bo. In če ne bo, bom poskusila še enkrat. Na neki točki se to začne obrestovati.

Čutite strah tudi, ko gre za sprejemanje nove ljubezni?

Mislim, da tega ne čutim samo jaz, pač pa imamo vsi nek strah. Sploh, če smo v preteklosti šli skozi malo bolj bolečo situacijo ali obdobje. Na novo ljubiti, na novo se zaljubiti, se predati nekomu. To ni mala stvar, to niso mala čustva! Kdo pa si želi biti spet prizadet? A če si ne upaš, ne vidiš, koliko lepega se lahko zgodi.

Ste zaljubljeni?

Sem! Zaljubljena sem v življenje! Zdaj pa veste. (smeh)

“Na novo ljubiti, na novo se zaljubiti, se predati nekomu. To ni mala stvar, to niso mala čustva! Kdo pa si želi biti spet prizadet?” Foto: Voranc Vogel

In tako kot ste v pesmi Ljubezni dajva krila povedali bistvo pretekle zveze, tako lahko več namigov poiščemo v vaših pesmih, ki še prihajajo. Za vse pesmi, ki bodo na novem albumu ste glasbo in besedilo napisali sami! Čestitke!

To je pa ena stvar, ki mi je zadnje leto toliko dala! Ko sem pela na Evroviziji, sem vedela, da v tem uživam, da hočem peti, še sanjalo pa se mi ni, da bom čez 14 let sama pisala pesmi. To mi res veliko pomeni! In ni samo po sebi umevno, da pevka tudi piše. Ni enostavno. In premalokrat rečem, da sem res ponosna na to! Glasba je postala ventil za vse moje emocije, za vse, kar čutim. To je nekaj najlepšega in to sem si zmeraj želela.

Psihoterapija.

Zastonj psihoterapija, pri kateri pa razgališ samega sebe vsem, ne enemu. In to zelo. Zdaj dobivam vprašanja: »O kom pa je ta komad?« Nič več ne morem skrivati.

PREBERITE ŠE -> Katja Stojnić: Nihče od nas ni zares normalen

Hkrati pa se ljudje poistovetijo z vami.

Ko vidim in doživim to, vem, da ima vse, kar počnem, smisel. In ja, tudi boleče je poslušati in brati o težkih situacijah ljudi, ki se poistovetijo z mojo pesmijo, ki grejo skozi neko izkušnjo in jo delijo z mano. Lepo mi je, da glasba zdravi. To se me dotakne.

Se vas je kakšna zgodba posebej dotaknila?

Lani sem objavila delček še neizdane pesmi za svojega botra, ki je umrl pred dvema letoma. Pisala sem jo skozi oči njegove žene, moje botrice, ki je doživela izgubo. Koža se mi naježi, ko pomislim na sporočila, ki sem jih prejela. Zelo čustveni so tudi odzivi na božično pesem Za božič kot otrok, ki tudi mene vrne nazaj domov, k mojim, kjer je prijetno.

Kaj je tista najboljša popotnica, ki sta vam jo dala mama in oče?

Če bom oziroma ko bom imela otroke, bi si jih želela vzgojiti na ta način, kot sta onadva mene. Vedno sta mi pustila neko zmerno svobodo. Vem, da ju je bilo strah, ko sta me opazovala, a vedno sem z njune strani slišala samo vzpodbudo: »Tvoje življenje je, zajemi ga s celo žlico, kakor gre!« Onadva sta si življenje, ki ga imata danes, dobesedno izborila. Postavila sta ga iz nič. In to cenim pri njima. Naučila sta me, da se znam boriti za stvari, ki jih imam rada. In onadva sta tipičen dokaz tega, kaj to pomeni.

PREBERITE ŠE -> Urška Centa, plesalka in koreografinja: Dolga leta sem padala v praznino

Pa je bilo veliko napačnih odločitev v tej svobodi?

Mislim, da ne. V določenem momentu je bila moja odločitev, za katero sem stala. A sem dobila kaj slabega ali dobrega od tega? Bila je del procesa mojega razvoja.

Večina vaših pesmi govori o ljubezni. A prav Taylor Swift je aktualni fenomen, ki dokazuje, da lahko v glasbo lepo zapakira tudi razna politična sporočila, kritiko. Lahko od vas pričakujemo tudi kaj takega?

K temu, da bi bila malo bolj kritična, me spodbuja tudi naš šef benda in menedžer Tomi Purich. Ampak ne vem, zakaj imamo … Zdi se mi, da imamo glasbeniki v Sloveniji na splošno zadržek pred tem.

Čez nekaj let, po enem od koncertov v zaporedju nastopov po celi Sloveniji, je prišel do mene – in rekel nekaj, kar od svojega očeta nikoli ne bi pričakovala: »Žal mi je, da v življenju nisem več tvegal. Tako kot si si to upala ti. To je edina stvar, ki jo v svojem življenju obžalujem.«

Ker je trg premajhen?

Mogoče. Nimam odgovora na to, ampak jaz čutim zadržek. Pač ga čutim, ga čutim. A bom čez deset let drugače razmišljala? Ne vem. Imam pa spodbudo, kar cenim. V Ameriki glasbeniki svoja stališča jasno in glasno povejo. Pri nas tega manjka. A morda to ni samo stvar glasbe, temveč kulture nasploh.

“Zdi se mi, da sem stvari v preteklosti veliko preresno jemala, zato bi si želela, da bi se takrat bolj prepustila in uživala v celotnem procesu.” Foto: Voranc Vogel

Ste se pa jasno postavili na stran v aferi Nike Zorjan. In bili ste prvi, ki ste glasno spregovorili.

Morala sem spregovoriti, saj mi je ležalo na duši. A kar sem povedala, sem povedala na spoštljiv način. Stojim za svojimi besedami. Meja je namreč zelo tanka. Velikokrat ljudje grobo in nespoštljivo komentirajo stvari ne da bi se sploh vprašali: A je moje mnenje sploh kredibilno? Je primerno, da ga delim? Prav je bilo, da smo spregovorili o stvareh, ki v svetu šovbiznisa pogosto ostajajo prikrite. Da smo dali misliti.

Vi se v svojem bendu dobro počutite, pravite, da so vaša druga »familija«.

Tako kot v vsakem odnosu moraš začutiti, da pripadaš, da se počutiš varno, sprejeto in ljubljeno. Da je komunikacija zelo jasna, spoštljiva in iskrena. Sicer ne bi mogla funkcionirati in posledično tudi bend ne bi funkcioniral.

Z bendom pa že zdaj načrtujete še nekaj izjemnega!

Moj prvi veliki koncert, ki si ga želim že vseh teh 15 let. Zdaj ko to na glas govorim, si res ne želim, da bi padlo v vodo.

Vse bo dobro!

Uf, sem človek, ki stvari drži zase. Samo zapišem si jih in delam na tem, da jih dosežem.

Z nikomer jih ne delite?

Delim, a ne na široko. Zdaj pa je vse skupaj res tako blizu, tako uresničljivo, da si upam to povedati na glas, da me čaka koncert v začetku naslednjega leta v Cankarjevem domu. To je zame stopnička navzgor, to mi prinaša veliko zadovoljstvo in sploh si ne predstavljam, kako bom jokala šele tam.