Neko pomlad, ko naj bi nekdo imel nekoga spet rad, se me je dotaknila pesem z naslovom Ogrlica iz rad: Napravim ti ogrlico iz rad. Rad je droben seznam stvari, ki se rimajo na mlad. Recimo, če rečem: Rad te imam. Rad so oblaki, ki hite za svojo bolestjo čez nebo. Na nitko ti jih nizam, te rad stvari, brez vrste in pravega reda, kar tako, da ti z vratu zažari moja rad beseda …
Vrstice nanizajo refleksije o lastnih rad-ostih.
Rad-ost je čas, ko se ozremo malce v preteklo in z veseljem pričakujemo novo. Rad-ost je tudi, ko poštar izroči kuverto z lastnoročno napisanim pismom avtorja pesmice, gospoda Ervina Fritza, ki priloži še svojo knjižico z naslovom Obrazec za lažje slovo.
Odprem jo ob desetletnici hiše Ljubhospic, edine hiše pri nas, v kateri tudi zadnje obdobje življenja ohrani svoj pomen. Hospic oskrba temelji na prepričanju, da ima vsak človek pravico, da umre v miru, brez bolečin in ob sočutni prisotnosti … V okolju, ki ga objema kot dom.
Nedavno sem si ogledala kratki film DvaEna, režiserja Petra Bratuše, z Borutom Veselkom v glavni vlogi, ki govori o čudaškem času in prostoru, v katerem živimo. Je zgodba o tem, »kako malo je treba« …
Zgodba spremlja običajen delovnik taksista, lastnika nekoč uspešnega podjetja, ki pa je nesrečno propadlo. Med vožnjami srečuje najrazličnejše ljudi, mimobežne sence. Sopotniki so nestrpni, vzvišeni, spokojni, pijani, objokani in nesrečni, mirni in zadovoljni, klepetavi in tihi. Nekega poznega večera sprejme še zadnji klic …
Z igralko, zdaj žal že pokojno, Lenčo Ferenčak se odpravita na vožnjo. Poslednjo. Z njenim malim kovčkom v prtljažniku. Po ta daljši poti. Iz Rožne doline. Mimo bežigrajskega stadiona. Na Nebotičnik. Po ulicah Ljubljane. »Še en krog, prosim.« Do ranega jutra. Do naslova Hradeckega 20.