Delo Zakaj nisem postala plesalka, v katerem se prek plesa osvobaja vsega, kar jo je pestilo v Margatu, ocenjujejo kot najbolj feministčno delo Tracey Emin. Video je na nek način tudi izhodišče razstave. Foto: Tate (Yili Liu)
Nekje na sredini razstave je soba s posnetim pogovorom s Tracey Emin. Emin v parku hrani veverico, Emin hodi po Londonu, Emin stoji pred bolnišnico, v kateri je imela splav … Intervju je še iz obdobja pred njenim drugim življenjem, kot imenuje čas po prebolevanju raka, izkušnji, ki je po njenem mnenju spremenila vse in dala tudi naslov aktualni razstavi A Second Life, drugo življenje.
Oglas
Vendar ne le rak, tudi splav, o katerem govori v omenjenem intervjuju, je spremenil vse. To je bil splav, pri katerem je šlo vse narobe, saj so ji namreč odstranili le enega od zarodkov. Zdravniki niso ugotovili, da je noseča z dvojčkoma, čeprav je po posegu vztrajala, da je nekaj ostalo v njej. Poslali so jo domov. Skoraj je umrla.
Tracey Emin bo letos dopolnila 63 let, a v zavesti številnih še vedno vztraja podoba neugnane, brezkompromisne in tudi nesramne Tracey iz devetdesetih let. Foto: EPA
Umetniška dela kot ‘spremljevalni program’ pretresljive izpovedi
V filmu Tracey, ki je divja Tracey še pred izkušnjo raka (torej Mad Tracey, kot so jo tudi imenovali), brezkompromisno govori o splavu kot nečem najboljšem, kar je naredila, obenem pa tudi, da se vsako leto maja spominja obletnice tega dogodka, zgodaj jeseni pa razmišlja, da bi njena otroka praznovala rojstni dan. Ta film ni umetniško delo, pa vendar se po njegovem ogledu razstavljena dela, vsa avtobiografska po vsebini in ustvarjena okoli tem posilstva, najstniške spolnosti, nezvestobe, zlomljenih src, zasmehovanja, predvsem pa (tako se vsaj zdi) za Emin neločljive povezave seksa in nasilja, zdijo kot ‘spremljevalni program’.
Tudi kadar sem nesrečna, nisem tako nesrečna, kot sem bila. Delam, kar želim. Če se mi zahoti slikanja, slikam. Če mi ni do slikanja, poučujem. Če mi ni do sprehoda po obali, božam moji muci. Pomembno je, da sem ugotovila, da ta trenutek še ne želim umreti.
Tracey Emin
Takšna izjava je v resnici skoraj predrzna in poniževalna do del, ki tvorijo enega najvplivnejših opusov sodobne umetnosti, vendar ni tako mišljeno. Gre le za to, da intervju, v katerem Tracey Emin ne v besedah, pač pa v izrazu na obrazu ob pripovedovanju scenosleda njenega splava pokaže vso svojo krhkost in tako brez besed pravzaprav utemelji, zakaj je njeno delo takšno, kot pač je. Brutalno; takšno, ki ne dopušča in ne omogoča estetskega užitka; a veliko bolj premišljeno, kot pa se zdi v navidezni spontanosti.
Tracey Emin nikoli ni imela pomislekov pred razgaljanjem svojega življenja pred občinstvom. Leta 1996 se je za tri tedne zaprla v galerijo v Stockholmu in rekla, da je bil to poskus sprave z občutji krivde in strahu ki jih je imela glede slikarstva. V sobi, v katero so lahko obiskovalci kukali skozi kukala, je živela in slikala. Pogosto gola. V projektu je natopila tako kot umetnica kot tudi kot model. Foto: Tracey Emin
Proces slikanja, ki je čakanje na razkritje nečesa, česar se še ne zavedaš
Veliko dela in natančnosti je vloženih v njeno slikanje. Harry Weller, direktor njenega studia, ki je pogosto ob Tracey, ko slika, tako na avdiovodiču po razstavi pripoveduje o tem, da Emin nikoli ne dela pripravljalnih skic. Skicira direktno na platno. Če se ji zdi, da narisano, ne ‘funkcionira’, platno prepleska. Včasih platno nato obrne. Nadaljuje, ko začuti, da jo platno samo nagovori. Ko gradi sliko, pusti, da ‘ponesrečeni’ poskusi prosevajo skozi kasnejše plasti in tako nastanejo dela, ki so na prvi pogled neurejena in nejasna, vodilna in končna poteza pa je vendar zelo natančna in jasna.
Na nekem drugem mestu je Weller pripovedoval, da je Emin izkušnjo slikanja primerjala z obiskom vedeževalca. K vedeževalcu ne greš, da bi izvedel, kar že veš. Tako jo morajo tudi slike nekaj naučiti, povedati nekaj, kar je morda v nezavednem že bilo prisotno, a se tega le nismo zavedali. Zato so slike nekaj, kar mora biti, kar je popolnoma iskreno.
Skulptura, navdih za katero je bil vlakec smrti v Margatu, je eno od del, ki govori o tem, da je večina travm Tracey Emin povezana z zgodnjimi izkušnjami s spolnostjo, zaradi česar je slednjo pogosto povezovala z nasiljem. Foto: Tate (Sonal Bakrania)
Umetnost za generacije družbenih omrežij?
Tracey Emin sicer ne povežemo najprej s slikarstvom. Večina verjetno najprej pomisli na znamenito instalacijo, pravzaprav skulpturo Moja postelja iz leta 1998. Postelja je eno ikoničnih del poznega 20. stoletja. Predstavitev intimnega okolja, prazna steklenica vodke, prazne škatle cigaret, kondomov, uporabljeni robčki, test nosečnosti, celo menstrualna kri na posteljnini . Vse to je bilo tedaj šokantno, relevantno pa je vprašanje, ali to delo, to izrazito avtofikcijo, generacije družbenih omrežij razumejo drugače. Alvin Li, ki je bil del kuratorske ekipe, pove: “Verjamem, da delo Tracey Emin močno nagovarja generacije, potopljene v družbena omrežja, ki močno poudarjajo pripovedovanje osebnih zgodb in deljenje osebnih travm z drugimi.”
Verjamem, da delo Tracey Emin močno nagovarja generacije, potopljene v družbena omrežja, ki močno poudarjajo pripovedovanje osebnih zgodb in deljenje osebnih travm z drugimi.
Alvin Li
Moja postelja je v resnici avtoportret
Komentar avdiovodiča je nekoliko bolj izčrpen in poudarja, da tudi umetniki žanr avtofikcije danes razumejo drugače. V času družbenih omrežij je delo, kot je Moja postelja, lažje brati, bolj je razumljivo. Postelja je neke vrste avtoportret, pri katerem ne gre za to, da bi izgledal lep ali popoln. Gre za izpostavljanje resničnosti, za prikazovanje zmede, nereda, ki definira tvoje življenje, ki ga zato zaznamujejo tudi ranljivost, bolečina in boj.
Moja postelja je ena od ikon sodobne umetnosti poznega 20. stoletja. Gre pravzaprav za avtoportret, v katerem je Tracey Emin prek razmetanih predmetov predstavila svoj vsakdan. Foto: EPA
Kot namignjeno, je na razstavi nekoliko nepričakovano veliko slikarstva, za katerega je med drugim omenjeno, da ga Emin razume na podoben način kot samozadovoljevanje. To je nekaj, kar počneš, ko si sam. To trditev sicer na laž postavlja omenjeno pričevanje kreativnega direktorja Wellerja, da je prisoten v studiu, ko Emin slika, pa vendar …
Najprej je bila slikarka
Li nam o Emin kot slikarki pove: “Tracey je bila najprej in v prvi vrsti slikarka. V 80-ih je bil to njen prvi medij, vendar je njeno razmerje s slikarstvom zaradi niza nesrečnih življenjskih izkušenj trpelo. V njenih poznejših slikah v zadnjih sobah razstave pa vidimo, da je postala izredno samozavestna in vešča tega medija. Slikarstvo je zdaj to, kar živi in diha, neločljivi del njenega drugega življenja.”
Ko omenjamo slikarstvo je seveda potrebno omeniti, da je Tracey Emin v resnici izredno izobražena in dobro ‘trenirana’ umetnica. Mit okoli nje kot neukrotljive predstavnice gibanja Young British Artists, pomembnega dela fenomena devetdesetih let Cool Britannia, kamor denimo prištevajo tudi skupine ‘britpopa’, neugnane manekenke, kot je bila tedaj Kate Moss, pogojno pa tudi tedaj mladega premiera Tonyja Blaira, je krepila tudi naracija o Emin kot nekom, ki je šolo pustil pri 13-ih letih. To sicer drži, vendar pa je po selitvi v London pri 15-ih študirala modno oblikovanje, zaključila študij grafike in celo magistrirala na kraljevi akademiji umetnosti.
Tracey Emin je bila vedno v prvi vrsti slikarka, čeprav je bilo v njeni karieri večletno obdobje, ko je imela s tem medijem resne težave. Foto: Tracey Emin, Tate
Samo da bi zapustila Margate
V London je odšla, da bi za seboj pustila Margate, obmorsko mesto, ki je znano predvsem po tem, da je bil z njim povezan slikar J. M. W. Turner. V začetnem delu razstave vidimo, kaj je Tracey Emin povzročalo travme v Margatu, zaradi česar Emin pravi, da se je celo življenje borila proti temu, od koder je prišla.
Tracey je bila najprej in v prvi vrsti slikarka. V 80-ih je bil to njen prvi medij, vendar je njeno razmerje s slikarstvom zaradi niza nesrečnih življenjskih izkušenj trpelo. V njenih poznejših slikah v zadnjih sobah razstave pa vidimo, da je postala izredno samozavestna in vešča tega medija. Slikarstvo je zdaj to, kar živi in diha, neločljivi del njenega drugega življenja.
Alvin Li
Na razstavo vstopimo ob kolažu Hotel International, ki se navezuje na hotel z istim imenovan, ki ga je odprl njen oče, Ciprčan turškega rodu. Ko je imela Emin 6 let, je hotel propadel, njen oče pa se je vrnil na Ciper. Mati je od tedaj le težko preživljala družino in bila veliko odsotna. To je bil že prvi vir otroških travm Tracey Emin.
Nadaljevalo se je s posilstvom pri 13-ih letih, kateremu je sledilo nekakšno obdobje spolne manije, ko je najstnica Tracey verižno spala z mnogo fanti iz mesta. Ko se je nekega večera udeležila plesnega tekmovanja v lokalnem klubu, so se ji najbolj posmehovali ravno fantje, s katerimi je imela spolne odnose. Na to se navezuje video Why I Never became a Dancer (Zakaj nisem postala plesalka), ki ga ocenjujejo tudi kot njeno najbolj odkrito feministično delo, saj v njem na nek način ekstatično (in res dobro) pleše, kot osvobojena opazk, s katerimi so jo zasipali med plesnim tekmovanjem.
Obstaja mnenje, da je danes v času družbenih omrežij, kjer ljudje prostovoljno razkazujejo svoje intimno življenje, umetnost Tracey Emin bolj razumljiva in lažje dostopna, kot je bila v 90-ih letih. Foto: Tate (Sonal Bakrania)
To delo je v odgovoru na vprašanje, kako je kuratorska ekipa zasnovala dramaturgijo razstave, Alvin Li izpostavil kot izhodišče razstave: “To delo strni temeljne teme razstave – surovo iskrenost Emin, odraščanje v Margatu, izkušnjo mizoginije, njeno sposobnost preobrazbe travm v globoko katarzično umetniško prakso, ki krepi tako njo kot gledalca.”
Ne gre na vlakce smrti
Opomnik na travme, povezane s spolnostjo, je tudi velika skulptura, navdih za katero je bil vlakec smrti v Margatu. Emin je večkrat pripovedovala o sanjah, v katerih se zatakne na vrhu vlakca in mora splezati na tla, pri tem pa mora iti mimo ogromnega penisa. Naslov dela je Not the way I want to die (Na ta način ne želim umreti) in Emin pravi, da nikoli ne gre na strašljive vožnje v lunaparkih, da ne ne dela ničesar, kar bi lahko bilo nevarno ali ogrožalo njeno življenje. Sedaj. Nekoč pa je. vendar da tega ni hotela.
Manj znano je, da je Tracey Emin tudi izredno vešča kiparka. Med njenimi bronastimi skulpturami na razstavi je pretresljiv Vnebohod, kjer vidimo telo brez vseh udov, mučeno telo po operaciji. Emin je ustvarila telo, ki ga nekaj vleče navzgor k osvoboditvi od bolečine. Foto: Tracey Emin
O snovanju razstave, ki je niso mogli poimenovani retrospektiva, saj je ta izraz Tracey Emin uporabila že za naslov svoje prve samostojne razstave v galeriji White Cube My Major Retrospective 1982-9, je Li še povedal: “Odločili smo se za tematski in ne kronološki pristop k razstavi, saj so eden zaščitnih znakov njene umetnosti teme, ki se vedno znova vračajo. Ta umetnost je ciklična, kar vidimo tudi na razstavi. Res smo želeli izpostaviti materialno prakso Traceyjine umetnosti – njeno slikarstvo, dela iz odej, risbe, grafike ter njeno vztrajanje in predanost tem različnim oblikam izraza. Kljub travmatičnim življenjskim izkušnjam vse to razvija od 80-ih let. Osvetliti pa smo želeli tudi nekatere spregledane vidike Traceyjine umetnosti in življenja, kot je njena turško-ciprska dediščina in njeno ukvarjanje s slednjo v njeni umetnosti.”
Po izkušnji bolezni in operacije Emin živi svoje drugo življenje in je v najboljšem položaju, kar je bila kadar koli.
Alvin Li
Do sedaj smo govorili zgolj o delu, ki pravzaprav sploh ni povezano z naslovom razstave A Second Life. Če bi dobesedno sledili črki naslova, ta do sedaj omenjena dela pravzaprav sploh ne bi smela biti razstavljena. O izbiri naslova Alvin Li pove: “Naslov Drugo življenje je izbrala Tracey Emin, kar je tudi določilo narativno strukturo razstave, ki kot ključno preokretnico njenega življenja izpostavlja diagnozo raka, zdravljenje in okrevanje. Po izkušnji bolezni in operacije Emin živi svoje drugo življenje in je v najboljšem položaju, kar je bila kadar koli. Razstava v veliki meri kaže Emin iz njene sedanje perspektive; ponovno obišče celotno razvojno pot umetnice s pozicije, na kateri stoji danes, in po izkušnji niza travmatičnih izkušenj.”
Danes Tracey Emin živi v rodnem Margatu, s katerim je bil povezan tudi slikar J. M. W. Turner, ki je med drugim dejal, da je nebo nad polotokom Thanet najlepše nebo v Evropi. Emin ima danes več stanovanj v stolpnici Arlington, ki velja za spomenik brutalistične arhitekture in je najvišja stavba v mestu. Foto: Polona Balantič
Zgodovine telesa ne moremo izbrisati
Kako zelo je bolezen spremenila Tracey Emin, ki so ji zaradi raka na mehurju slednjega odstranili, kot tudi velik del vagine, maternice in del črevesja, najbolj nazorno prikaže pretresljiv diptih intimnih fotografskih avtoportretov. Na eni strani kratkega hodnika je niz fotografij iz časa, ko je imela nekaj manj kot 40 let in ko ji je bilo njeno telo – tako Emin – všeč in ko je bila po svojih besedah precej plehka. Zanimale so jo površinske stvari. Na drugi strani pa so bližnje fotografije njenega trebuha, povezane z rakom, s stomo, ki jo mora sedaj nositi. Razstavo je tako pospremila z mislijo, da moramo razmisliti, zakaj se nam takšne fotografije zdijo provokativne. Gre pač za fotografije telesa. Njegove zgodovine ne moremo izbrisati.
Na razstavo v galeriji Tate Modern opozarjajo številni plakati po Londonu. Foto: Tate and Jack Arts
Li pravi, da nas njena dela vabijo, da v odzivu nanje čutimo naša lastna čustva in seveda da tudi razmislimo o njihovi vsebini. Tracey Emin želi čutiti in to čutiti intenzivno. V avdiovodiču slišimo tudi o mnenju Tracey Emin, da se ljudje bolečini umikajo, vendar če stvari ne čutiš, živiš odrevenelo življenje, zanjo pa bi bilo najslabše, če bi bila odrevenela in otopela glede sveta.
Obstajajo stvari, zaradi katerih se počutim dobro; ki me vedno spravijo v dobro voljo. Ljubiti moja muca Teacup (Čajna skodelica) in Pancake (Palačinka) je ena od teh stvari.
Tracey Emin
Posebno mesto na razstavi zavzema slika The End of Love (Konec ljubezni), delo iz leta 2024, ki ga je galerija Tate Modern nedavno tudi odkupila. Prikazuje figuro na postelji – postelje so pogost motiv v njenem delu -, ki morda počiva, morda okreva, morda ima zlomljeno srce … Vidimo tudi vzorec pod vplivom turških vzorcev. Te je vključevala že v svoja zgodnja dela, le da jih nihče ni opazil. Menda te vzorce slika, kadar je utrujena. In vidimo tudi njeno muco z imenom Palačinka. Svoja muca pogosto fotografira. Ob fotografijo njiju na instagramu ob začetku letošnjega leta je zapisala: “Obstajajo stvari, zaradi katerih se počutim dobro; ki me vedno spravijo v dobro voljo. Ljubiti moja muca Teacup (Čajna skodelica) in Pancake (Palačinka) je ena od teh stvari.”
Young British Artists, ko je bila vizualna umetnost pomemben del popkulture
Občutek ali pa neobčutek za čas je nekaj nenavadnega in vodi do skoraj smešno zmotnih predstav. Skupina umetnikov s ‘krovno oznako’ Young British Artists se je pojavila že konec osemdesetih. Številne je podpiral, predstavljal in zbiral Charles Saatchi, v čigar galeriji na današnji lokaciji v predelu Chelsea je ravno ta čas na ogled razstava The Long Now: Saatchi Gallery at 40. Šlo je za umetnike, ki so zasloveli tudi onkraj ‘tipične’ umetniške publike, saj so bili znani po svojem šokantnem obnašanju, divjem življenju in druženju s pop in rock zvezdniki. To je bilo pred več kot 30 leti, pa vendar se še vedno zdi, kot da se je zgodilo včeraj; kot da po njihoem pojavu na britanski umetniški sceni ni bilo več tako intenzivnega’ dogodka.
Na razstavo vstopamo ob delu Hotel International, ki se navezuje na hotel z istim imenom, ki ga je oče Tracey Emin imel v Margatu. V Margatu se je po letu 1925, ko je Ciper postal britanska kolonija, vzpostavila ciprska skupnostr. Foto: Tate (Sonal Bakrania)
Young British Artists so bili na nek način kontroverzni tudi zato, ker so nastopali hkrati kot alternativa in kontrakultura, v svojem bistvu pa so sledili logiki galerijskega sistema (niso želeli dleovati izven nje) in podjetniški miselnosti. Služenje denarja je bil samoumeven načrt.
Koliko to dobesedno velja za Tracey Emin, je težko reči. Revna prav gotovo ni. Na spletu objavljeni podatki o njenem premoženju izrazito variirajo, od okoli 100.000 pa do več kot 10 milijonov funtov. Ve se le, da je v Margatu, kamor se je vrnila, kupila več nepremičnin in vzpostavila fundacijo Tracey Emin. Z njo umetnica, ki je za svoj prispevek k britanski umetnosti prejela tudi viteški naziv Dame Commander of the Order of the British Empire (dama poveljnica reda britanskega imperija), med drugim podpira tudi mlade umetike, ki jim nudi dostop do studiev in terazlične rezidenčne in izobraževalne programe.
Tracey Emin je za časopis Guardian povedala, da se kljub prestanemu raku danes počuti bolje kot prej: “Tudi kadar sem nesrečna, nisem tako nesrečna, kot sem bila. Delam, kar želim. Če se mi zahoti slikanja, slikam. Če mi ni do slikanja, poučujem. Če mi ni do sprehoda po obali, božam moji muci. Pomembno je, da sem ugotovila, da ta trenutek še ne želim umreti. Morda mislite, da je to samoumevno, vendar ni. velik del mojega življenja sem bila žalostna, nihilistična in sem se mentalno kaznovala; in pila in kadila sem. Potem sem ugotovila: spet lahko nazaj dobim svoj čas. Foto: Tate (Yili Liu)
V resnici vprašanje premoženja Tracey Emin niti ni najpomembnejše. Verjetno je veliko pomembnejša izkušnja sodelovanja z Emin, s katero Alvin Li sklene intervju: “Med sodelovanjem je name naredila vtis in me ganila energija, ki jo Tracey kljub svojemu fizičnemu stanju po operaciji posveča svoji umetnosti.”
Oglas