Lutke imajo moč, da vidimo, slišimo in razmišljamo drugače. Za gledalce so žive. Prestavijo nas v čas in prostor, kjer je možno vse. Svetovni dan praznujejo jutri, 21. marca, ko lutkovna gledališča še posebej oživijo. »Lutke ti dajo domišljijo. Če je predstava šla do srca vsaj enemu gledalcu, se je splačalo igrati,« je povedala Breda Stepan, predsednica Škratovega lutkovnega gledališča Celje. Škrati bodo magijo lutk jutri prinašali v Celjski kulturnici.
Društvo Škratovo lutkovno gledališče Celje bo prihodnje leto zaznamovalo dvajsetletnico delovanja. V tem času so zrasli v pomemben lutkarski ansambel. Vsako leto so ob svetovnem dnevu lutk nekje nastopali, tokrat se bodo s kar štirimi predstavami poklonili domačemu mestu. Odigrali bodo predstave Trije Čiči Junačiči, Tri peresa, Alma in Pelikan, vstop v Celjsko kulturnico bo prost.
Trije Čiči Junačiči je ena od štirih z zlatom nagrajenih predstav Škratovega lutkovnega gledališča Celje. Je velika uspešnica in zagotavlja veliko smeha. To bo jutrišnja prva predstava, in sicer ob 10. uri. FOTO: arhiv Škratovega lutkovnega gledališča Celje
Škrati se sicer svojemu mestu že več let poklanjajo tudi z izbiro predstav. Ne naključno, je povedala Breda Stepan. »Ko smo toliko zrasli, da smo lahko povabili k sodelovanju profesionalne režiserje in izdelovalce lutk, sem razmišljala, kako bi v predstave vpeljali Celje, celjske junake in zgodovino. Prva takšna predstava je bila Veronika in Friderik, zanjo smo prejeli tudi zlato plaketo. Režiral jo je Matevž Gregorič, lutke, ki sta jih izdelala Urh in Nataša Brecelj Kodre, so bile posode Emo. Res nora predstava.«
Omenjeno predstavo so postavili na oder leta 2019, odtlej so še štiri njihove predstave dobile zlato plaketo na Lutkarijah, tekmovalnih srečanjih slovenskih lutkovnih skupin. Vse štiri predstave, ki jih bodo odigrali danes, so bile zlate. Med njimi dve predstavljata znana Celjana. Alma seveda govori o pisateljici in popotnici Almi M. Karlin, Pelikan pa o fotografu in največjem fotokronistu mesta Josipu Pelikanu.
V predstavi Pelikan se poklonijo fotografu in fotokronistu Celja Josipu Pelikanu. FOTO: Društvo fotografov Svit Celje
Čeprav so ljubiteljsko društvo, se vseh projektov lotijo profesionalno, s poglobljenim študijem. »Pri Almi smo najprej šli v muzej na strokovno vodenje. Pogovarjali smo se s starejšimi, ki so res zakladnica znanja. Enako je bilo pri Pelikanu. Od nekega gospoda smo izvedeli, da je imel Pelikan papagaja Pikija, s katerim se je pogovarjal več kot s komerkoli drugim. Pa smo Pikija vključili v predstavo,« je povedala Breda Stepan.
Lutke in domišljija
Z lutkami se srečujemo praktično od rojstva. Mlade mamice rade vzamejo v roke ninico, ki se čudežno spremeni, govori in tolaži jokajočega dojenčka, malčka. Žlica s hrano je helikopter ali pa vlak, brisača se tudi oglaša, ko je treba osušiti glavo, nogavice na rokah pa kar kličejo po igri. »V učnem in vzgojnem procesu ima lutka tako pomembno vlogo, da mi je žal, da je več ne uporabljajo,« je povedala Breda Stepan, sicer upokojena učiteljica. Pojasnila je, da je imela več desetletij v svojem razredu žabo.
Breda Stepan, predsednica in ustanovna članica Društva Škratovo lutkovno gledališče Celje. FOTO: Marko Rebov
»Žaba Liza je dosegla vse, česar jaz nisem. Ko sem videla, da se osredotočenost otrok manjša, je prišla žaba Liza, in razred je oživel. Kadar je imel kakšen otrok težave z nastopanjem, branjem, je pomagala Liza. Imela sem fantka, ki ni mogel pred razredom povedati pesmice. Otrokom je treba privzgojiti, da morajo kdaj tudi iz cone udobja in se izpostaviti. Ampak ne gre na silo. Pomagala je lutka. Sem mu rekla: ‘Če tebi ne gre, pa naj pove žaba. In je Liza povedala celo pesmico.’ Otroku sem nato dala odlično oceno. Lutka ga je spodbudila, da tudi pozneje ni imel več težav z nastopanjem.«
Starostnih omejitev pri lutkah ni. Pred kratkim so predstavo Pelikan odigrali na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Breda Stepan je povedala, da je bila atmosfera odlična, vsi so uživali, čutiti je bilo hvaležnost. Nekateri so prav ob tej predstavi odkrili, da je lutkovna predstava lahko odigrana tudi tako, da vsi vidijo igralce. »Če si danes za paravanom, pogoriš. Tako se lažje izražamo, vključimo tudi ples, več je manevrskega prostora, lutka je lahko na več nivojih. Lahko je velika, majhna, ko jo dvigneš, je na hribu, lahko je v dolini …«
Friderik in Veronika iz nagrajene predstave. FOTO: arhiv Škratovega lutkovnega gledališča Celje
Sodelovanje
Da so otroci najbolj zahtevno občinstvo, so poudarili vsi, ki so kdaj stali na odru. Breda Stepan je povedala, da je k sreči vse manj učiteljic in vzgojiteljic, ki med predstavo z glasnimi »pššš, pššš, pššš« mirijo otroke. »Otrok mora biti aktiven. Ko se otroci pogovarjajo med sabo, kaj se bo zgodilo v predstavi, je to največ, kar lahko dosežeš. Lahko pa se zgodi, da se najde skupina otrok, ki namenoma ruši predstavo. Takrat pač nehaš igrati. Odpiraš usta, ampak nič ne pride ven. Lutka pa jih samo gleda. Potem vsi utihnejo in lahko igramo naprej.«
Ti pedagoški prijemi v Škratovem lutkovnem gledališču niso naključni. Večina članov je namreč povezanih z vzgojo in izobraževanjem. »Imamo novinarja, računovodkinjo, vzgojiteljico, vsi drugi smo učitelji.« Naredijo vse, kar lahko, in zmorejo veliko. Računovodkinja denimo v eni od predstav poskrbi za glasbo in igra v živo na več inštrumentov, likovna pedagoginja poskrbi za plakate …
Škratovščina. FOTO: arhiv Škratovega lutkovnega gledališča Celje
V vseh teh letih so sodelovali tudi z uveljavljenimi imeni iz sveta lutk: z Alice Čop, Kajetanom Čopom, Matevžem Gregoričem, Matejo Šušteršič, Damjanom M. Trbovcem, Slavkom Rakušo, Vitom Rožejem in Branetom Solcetom. Velik del predstav je glasba, v veliki meri avtorska, pri čemer jim pomagajo zlasti Bojan Draksler, Zlatka Šošterič in Davide Antonio Pio.
Toda največji zaklad so lutke. Ploske lutke, marionete, ročne, senčne lutke … vse iz eko in recikliranih materialov. Unikatne. Izdelali so jih Kilian Čop, Uršula Goršič, Urh Kodre, Nataša Brecelj Kodre, Mateja Šušteršič in seveda člani sami. Prav zaradi številnih lutk so veseli, da so pred nekaj leti dobili prostor v Celjski kulturnici, ki pa že postaja tesen. »Lutk ne moremo dati stran. So naš arhiv. Lahko jih komu posodimo, ne moremo pa jih drugim podariti ali vreči stran. To je naša zgodovina. Če bi dal lutko stran, je tako, kot da bi dal stran del sebe. To je ljubezen, čeprav ne vedno na prvi pogled.«
Predstava Alma o pisateljici, popotnici in Celjanki Almi M. Karlin. FOTO: arhiv Škratovega lutkovnega gledališča Celje
Srečanje
Škratov je danes enajst. Veliko, pravi Breda Stepan. Zlasti zato, ker si vsi želijo igrati. »Smo res dobra ekipa. Vsako leto gremo na timbilding, kjer se družimo še na drugačen način. Dobro se razumemo, ni prepirov. Tudi drugi radi delajo z nami.« Toda učenje je vseživljenjsko. »Z vsako predstavo rastemo kot igralci in se postavljamo ob bok, to ni samohvala, ampak so ocene selektorjev, profesionalcem. Glede animacije lutk, igranja, interpretacije igre. Je pa pot zahtevna.«
Breda Stepan je na svoje škrate ponosna, vodi jih od začetka, ko so delovali kot projektna skupina pred več kot dvajsetimi leti. Z dolgoletno celjsko ravnateljico Marijano Kolenko sta najstarejši škratinji in igrata neprekinjeno vsa leta. Društvo vsako leto pripravi tudi Škratofest. Gre za izobraževalni lutkovni festival, ki je odprt za vse, a zelo hitro poln zlasti vzgojiteljic. Za svoje dosežke na področju kulture je društvo leta 2023 prejelo nagrado celjske zvezde. »Imamo res neverjetno podporo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, Zveze kulturnih društev in Mestne občine Celje, zlasti v zadnjih letih.«
Škratovščina. FOTO: arhiv Škratovega lutkovnega gledališča Celje
Celju in eni od najbolj znanih celjskih umetnic se bodo poklonili tudi z naslednjo premiero. Desetega aprila bodo namreč premierno postavili na oder predstavo Mačji zakaji Celjanke Lile Prap. »Ne bom preveč izdala … celotna predstava je koreografska, mačka se sestavlja pred očmi gledalca. Od krempeljčkov in tačk do repa. Mačke v predstavi ne govorijo, govorijo samo miši.« A še pred mačkami in mišmi se bodo v prostorih Celjske kulturnice vsi obiskovalci lahko prepričali, kako lutka in lutkar postaneta eno. »Vsak igralec živi svojo vlogo. Ko daš lutki srce, glas, dušo, lutka oživi. Sicer je samo kos lesa.«