Žirija v Karlovih Varih je o Removem filmu zapisala, da prikliče enak občutek kot “požirek svežega, lesnatega zraka, hiter potop v ribnik ali trenutek premišljevanja, medtem ko vam krava grize brado”. “Skratka, navdaja z enakim občutkom kot svoboda.” Foto: Mediaspeed/Anže Krže
“Mislimo si, da bi bilo vse drugače in predvsem bolje, če bi v življenju ubrali drugo pot. Hotel sem pokazati, da je svoboda lahko tudi popolno raz(o)čaranje.” Remov dokumentarec Da se ti zmeša v divjini (Raději zešílet v divočině), ki je nastal v slovaško-češki koprodukciji, je bil ta teden sklepni celovečerec 28. Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani.
Oglas
Sorodna novica
Kristalni globus Karlovih Varov dokumentarcu Raje bi znorel v divjini, ki se “občuti kot svoboda”
Srce in duša filma sta František in Ondřej Klišík, bradata in robata dvojčka v zgodnjih šestdesetih letih, ki (bolj ali manj) samozadostno živita na vegavi kmetiji v nacionalnem parku Šumava. Brata bi bilo pošteno opisati kot ekscentrika: njuni dnevi minevajo v znamenju melanholičnih spominov na čase, ko so ju še obletavala dekleta, pa tudi alkoholnih hlapov in donkihotskih podvigov.
“Franta”, idealist tega nenavadnega para, kuje poezijo v prostem verzu in sanja o letenju; z doma narejenimi krili na hrbtu skače s kupov gnoja. “Ondřa” z nogami stoji za spoznanje bolj trdno na tleh, a je do pičice enako trmast in zaletav kot njegov brat. Skupaj tičita že tako dolgo, da v tej njuni soodvisnosti ni pravega prostora za kogar koli drugega. Na neki točki sta hišo razpolovila z montažno steno, da bi eden drugemu dala kanček zasebnosti. Izkazalo se je sicer, da nobena potencialna partnerica na kmetiji ne zdrži prav dolgo – stena pa je ostala. Edina stara zakonca v tem filmu sta tako Ondřa in Franta, kar potrjuje njuno večno pričkanje in zbadanje.
Slovaški dokumentarist “čarobnost” njunega bivanja vdahne v pripovedni način: “vsevedni pripovedovalec” nasnete naracije je bik Nandy, ki po drobcih razkriva ozadje naših junakov. Čeprav sta naredila samo sedem razredov osnovne šole, sta dvojčka strastna samouka, ki sta imela v času žametne revolucije aktivno vlogo v osvobodilnem boju in ki se še danes ne bojita zavzeti političnega stališča. (Vidimo ju mahati po polju z ukrajinsko zastavo.)
“Da se ti zmeša v divjini je sicer dokumentarec, a sem hotel, da bi bil na pogled videti kot igrani film.” Foto: Filmotor
Čeprav v filmu ne manjka ekscentrične očarljivosti, golote in opojnih substanc, pa Remo ni posnel kičaste etnografske študije; Da se ti zmeša v divjini je (tudi) portret soodvisnosti in bremena svobode, ki se v posameznika vedno zajeda z dvomom o pravilnosti življenjskih odločitev.
Sorodna novica
Protagonist zmagovalnega filma v Karlovih Varih umrl na večer slavja
Film bo najbrž za vedno zaznamovala tragedija, posredno povezana z njegovim nastankom. Brata Klišík sta v režiserjevi družbi udeležila svetovne premiere v zdraviliškem mestu Karlovi Vari. Františka so nato jutro po festivalski podelitvi nagrad, ki je Rema okronala s kristalnim globusom, našli utopljenega v ribniku v češki vasi Ohrobec. Tam naj bi obiskal prijatelja, da bi proslavila uspeh filma; Frantovo rajanje se je končalo s tragično nesrečo.
“Lahko sem samo vesel, da je Františku uspelo zelo na kratko, a intenzivno uživati v uspehu dokumentarca Mira Rema,” je takrat zapisal Aleš Palán, avtor knjige, ki je služila kot predloga za film. Remo se pokojnega prijatelja danes spominja s toplino: “Največji pesniki med drugim vejo tudi, kako je treba ta svet zapustiti.”
Več o filmu in njegovem nastanku pa v spodnjem intervjuju. Za tolmačenje iz češčine se zahvaljujemo Maši Peče.
Sprva je bilo napovedano, da bo z vami v Slovenijo prišel tudi Ondřej Klišík; to bi bilo zanj celo prvo potovanje iz Češke. Kako je Ondra prenesel nenadno Frantovo smrt? Je težko našel tla pod nogami?
Slovaški dokumentarist Miro Remo svojim filmom po navadi vdahne hibridno obliko in jih zasidra na mejo z igranim filmom. Foto: Mediaspeed/Anže Krže
Zanj to seveda ni bilo lahko, a stvari so se razvile bolje, kot smo pričakovali. V tem prostoru je smrt dojemana drugače, na nek način lahkotneje. Poglejte na primer samo živali, s katerimi živita: včasih poginejo ali pa jih je treba zaklati. Smrt je torej ves čas prisotna, je del njunega vsakdana. Za Ondreja je bilo zelo pomembno to, da ga je Franta po smrti obiskal v sanjah, se prišel poslovit od njega. Brez besed sta se pomenila in Ondřej je videl, da je z bratom vse v redu in da je vse tako, kot mora biti. In še nekaj: po petdesetih letih se je domov vrnila sestra Maruška, ki se je vselila na domačijo, da Ondra ne bi bil sam. Tako sem zdaj lahko prepričan, da bo z njim dejansko vse v redu.
Ondra v Ljubljano ni prišel, ker ima na nogi odprto rano, zaradi katere bi potreboval operacijo. To rano ima že dalj časa in ker je ni oskrboval, je zdaj resno. Ustrašil se je, da bi se mu v tujini lahko zgodilo kaj, zaradi česar bi bil prepuščen tukajšnjim zdravnikom, in je na koncu raje ostal doma. Situacijo zdravi, ampak jo zdravi … po svoje (dvigne nevidno steklenico, op. n.).
Ali svoj film zdaj, v luči Frantove smrti, vidite drugače kot prej? Nastal je kot portret nekega obdobja v času, kar naenkrat pa je poslednji dokument osebe, ki je ni več med nami.
Morda se to zdi nenavadno, ampak zame se ni nič zares spremenilo. Že ko smo film snemali, sem se ves čas bal, da bi se kaj takega lahko primerilo – zato je to tudi ena osrednjih tem filma to, da je smrt ves čas prisotna. Cela Frantova filozofija je predstavljala dualnost, v kateri sta vključena življenje in smrt kot njegova logična posledica. Največji pesniki med drugim vejo tudi, kako je treba ta svet zapustiti.
Vedno me je zanimalo, kako dokumentaristi, ki, tako kot vi, ustvarjajo portrete izjemnih posameznikov, po končanem projektu izstopijo iz življenj svojih portretirancev. Je treba to vez na neki točki pretrgati ali pa jih obdržite v svojem življenju, vsaj na obrobju?
Nekateri ljudje se ti v življenje vpnejo globlje kot drugi. Te vezi poskušam po končanem filmu seveda prekiniti, ampak globoko me je na primer zaznamoval film, ki sem ga posnel o svojem stricu, Arsy-Versy (2009). To je bila zgodba o možu, ki je pravzaprav v mnogih pogledih podoben “divjakoma” iz Da se ti zmeša v divjini. Z izjemno strastjo preučuje netopirje; najraje bi se sam na glavo obesil z drevesa, da bi jih bolje razumel. S takimi “norci” res rad delam. Arsy-Versy je bil v resnici samo kratek film, a me je na neki način “naredil” kot filmskega ustvarjalca; z njim som zmagali na skoraj 40 mednarodnih festivalih. Da se ti zmeša v divjini je obdelava iste teme v dolgometražni obliki.
Tri mesece pred predvideno premiero niso imeli producenti absolutno nobenega zaupanja v film – svetovali so mi celo, naj ga ne pošiljam v Karlove Vare, češ da bo to popoln fiasko. “Miro, radi imamo tebe in tvoje filme, radi delamo s tabo, ampak prosim, ne. Raje počakajmo do naslednjega leta in še malo delajmo na filmu.” No, pa sem ga vseeno poslal.
Miro Remo
Pri drugih filmih se zdi, kot da se morda nisem v celoti našel – bodisi sem bil v vlogi nekakšnega kritika sistema oz. osebnosti bodisi zunanji opazovalec. V primeru pevca Richarda Müllerja, ki sem ga portretiral v filmu Nespoznany (2016), me je doletelo veliko razočaranje: odraščal sem ob njegovi glasbi, na koncu pa se mi je pokazal kot čisto drugačen človek od tega, za kar sem ga imel.
Lahko bi rekel, da ohranim stik s tistimi portretiranci, ki me ne razočarajo.
Ob zmagi filma Da se ti zmeša v divjini v Karlovih Varih so vas (ameriški) kritiki primerjali z dokumentarizmom bratov Maysels in z njuno strategijo t. i. “direct cinema”, neposrednega filma. Kateri dokumentaristi so vas oblikovali in kako gledate na odnos med resničnostjo in filmom?
V resnici me bolj kot dokumentarni navdihuje igrani film, ker me fascinira, kaj vse se da s kamero in montažo doseči. Prizadevam si zabrisati mejo med igranim in dokumentarnim filmom. Pri igranem filmu mi je všeč potencial stilizirane forme, pri dokumentarnem pa strast, stremenje k resnici, občutek dogodivščine. Dokumentarni film je laboratorij, terja vesten postopek dela. Rad prepletam oba načina. Da se ti zmeša v divjini je sicer dokumentarec, a sem hotel, da bi bil na pogled videti kot igrani film.
Film je navdahnila istoimenska knjiga češkega novinarja Aleša Palána, ki je v njej spremljal več ljudi s puščavniškim življenjem na območju Šumave. Kaj vas je pritegnilo k dvojčkoma Klišík?
Ko sem knjigo prebral, sem v hipu opazil, da za bralca pričara nekakšno skrivnostno vzdušje. Mene je za ekranizacijo bolj kot ta magičnost zanimal konflikt – menim, da je konflikt tisti temeljni gradnik vsake zgodbe. Brata Klišík sem izbral, ker sta igriva, na neki način otroška posameznika, za kakršnega se imam tudi sam. Imel sem občutek, da ju lahko razumem.
Knjigi in filmu je skupna upodobitev oz. razmišljanje o samoti. Knjiga to samoto idealizira, jaz pa sem hotel pokazati, da je samota sicer lepa, ampak obenem tudi nekaj neznosnega. Kot ste sami lahko videli, sama brata Klišík ne dajeta priložnosti, da bi prek njiju idealizirali samoto.
Ondra je pragmatik, Franta pa umetniški tip, ki bi rad za seboj v svetu pustil nekakšno sled – pa čeprav ga večino časa poslušajo le živina in narava. Brata sta prepričana, da bo zaradi ljubezni do alkohola Ondra umrl prvi, za kar se bratu že vnaprej opraviči. Foto: Filmotor
Je bilo brata Klišík težko prepričati v snemanje? Kako hitro sta se navadila ignorirati kamero, ki je bila kar naenkrat prisotna v njunih življenjih?
Vse je bilo odvisno od prijateljstva – nujno je bilo, da se med nami splete ta vez. Od tega je bilo odvisno vse, tudi to, koliko se sme kamera približati dogajanju. Takoj na začetku smo se dogovorili, da imata absolutno pravico veta: če želi kateri koli od njiju snemanje končati, bo konec s filmom. Ampak že nekje po prvi tretjini snemanja smo bili tako dobri prijatelji, da sem vedel, da se niti slučajno ne bosta sklicevala na pravico veta. Snemanje je preraslo v naš skupni umetniški akt, vsi trije smo se v enaki meri trudili narediti najlepši projektfilm, kar zmoremo.
Ste imeli na terenu kar najmanjšo ekipo, ste bili sam svoj direktor fotografije in osvetljevalec? Kaj pa v prizorih, kjer se brata zvečer sama zapijata – ste morda kdaj samo prižgali kamero in ju pustili sama?
Zame je bilo pomembno pokazati, da je svoboda lahko tudi popolno raz(o)čaranje. Ljudje, ki imajo otroke, razumejo, kako pomembno je za malčke, da imajo v življenju red in stabilnost, na ta način vejo, kaj lahko pričakujejo in da je vse v redu. Morda je to del naše biti, morda smo se ljudje kot vrsta razvili tako, da potrebujemo določeno strukturo.
Miro Remo
Za kamero je ves čas nekdo stal: nikoli se ni zgodilo, da bi jo pustil teči in šel stran. Oziroma tudi če smo kdaj tako ravnali, teh posnetkov na koncu nisem uporabil v filmu, ker se je videlo, da ne funkcionirajo na enak način. Približno polovico filma smo posneli v tej intimni postavitvi: samo jaz s kamero, ob meni pa snemalec zvoka, ki je na koncu postal tudi avtor filmske glasbe. Posnel je specifične ruralne zvoke in jih vpletel v film. V ta način dela smo bili tudi deloma prisiljeni zaradi situacije, ker nam je počasi zmanjkovalo denarja. (Smeh.) Pri tem filmu je bistveno, da je sam proces dela oblikoval njegovo končno podobo.
Drugo polovico filma je posnel sijajni slovaški direktor fotografije, Dušan Husar; v resnici sem skušal samo slediti njegovim parametrom tega, s kakšnimi objektivi in svetlobo snemamo. Nikjer v filmu sicer nismo uporabljali dodatne osvetlitve, v celoti je posnet z naravno svetlobo. Ker smo tam preživeli toliko časa, smo preprosto lahko počakali na idealne pogoje svetlobe. Na srečo so se nam nekajkrat zgodili čudežni trenutki – in iz teh trenutkov magije je film tudi narejen.
Koliko časa ste torej preživeli z bratoma Klišek v Šumavi?
Snemali smo dva ali tri dneve na mesec v obdobju petih let. Na koncu je to pomenilo okrog šestdeset snemalnih dni.
Miru Remu je glavno nagrado lanskega festivala v Karlovih Varrih izročil prejemnik častnega priznanja za življenjsko delo, Stellan Skarsgård. Foto: KVIFF
Film ne razkriva predzgodbe tega, zakaj in kdaj sta brata, ki sta bila še v času žametne revolucije politična aktivista, izbrala puščavniško življenje. Vidimo pa, da od civilizacije (in novic) le nista popolnoma odrezana, saj denimo podpirata napadeno Ukrajino.
Na ljubljanskem dokumentarističnem festivalu je imel Remov film častno mesto sklepnega celovečerca. Foto: Mediaspeed/Anže Krže
Pripovedni način, po katerem bi gledalcem pojasnil, kdo sta protagonista, od kod prihajata, kaj vse se jima je v življenju dogajalo, je na nek način zelo konvencionalen. Najprej sem o njem sicer razmišljal, a se ne sklada s tem, kako zelo nekonvencionalna sta Ondra in Franta. Nisem hotel okrniti njune čarobnosti v vsakdanjem življenju, to je bilo zame nekaj svetega. Odločil sem se, da pravzaprav ne snemam filma o njunem življenjskem slogu, pač pa o njunem odnosu. Tiste pičle informacije, ki jih natrosim, so nekakšen kompromis, da se gledalec ne izgubi popolnoma in da sta protagonista vendarle prikazana kot del družbe. Iskal sem način, kako bi vključil še več faktografskih podatkov, ampak potem je začel razpadati cel film.
V resnici je bila moja avtorska odločitev, da sem ju upodobil v popolnoma samotarskem življenju, ker sem hotel v ospredje postaviti njun odnos in konflikte, ki se pojavljajo med njima. V resnici sta zelo vpeta v lokalno skupnost in poznata svoje sosede. Pred njuno hišo se enkrat na leto odvije majhen lokalni festival; vsi ju poznajo. Franta je imel celo internet, ampak e-pošto sta preverjala morda enkrat na mesec.
Bolj kot konflikt med bratoma in okolico vas je torej zanimal konflikt znotraj tega nenavadnega dvojca. Kdaj ste ugotovili, da sta Franta in Ondra v resnici med seboj zelo različni osebnosti?
Že takoj, pri prvem ali drugem obisku, sem ugotovil, s kako različnima tipoma imam opravek: Franta je bil navdušen za snemanje filma, Ondra absolutno ni hotel, da se tega lotimo. Prva polovica mojega režijskega dela je bilo v resnici razmišljanje, kako Ondro pripraviti do sodelovanja, ker mi je bilo jasno, da samo z enim dvojčkom to ne bo šlo. Ampak ko se je naše prijateljstvo okrepilo, je bilo tudi Ondri jasno, da naju ne more pustiti na cedilu.
Brata sta na videz skoraj neločljiva – dokler se ne izkaže, da Franti zaradi delovne nesreče pred leti manjka del ene roke. Foto: Filmotor
V film ste vstavili tudi nekaj zanimivih rekvizitov, na primer ogromno ogledalo, ki ga protagonista prenašata okrog, in prazen okvir slike, v katerem nato pozirata. So bila to orodja, s katerimi ste jima skušali pomagati, da bi se sprostila pred kamero?
Okvir slike smo našli na terenu in spomnil me je na slovaški rek: Pijan si pod Božjim obličjem – to pomeni, da te Bog vidi tudi, ko grešiš, delaš napake. To je postal nekakšen moto našega početja: občutek smo imeli, da višja sila spremlja, kaj počnemo. Ko sem jima dal okvir, sem šele ugotovil, kako rada se igrata in kako dobro to funkcionira za potrebe filma.
Ogledalo je bilo v filmu “kot duhovnik, h kateremu prideš na spoved”. Foto: Filmotor
Tudi veliko zrcalo je bilo nekakšen mehanizem. Njuni prepiri so na trenutke preraščali v zelo resne konflikte, česar v filmu ne vidimo. Iskal sem način, kako pomiriti strasti, in tako je v hišo kot nek nadzemski element prišlo ogledalo. Bilo je kot duhovnik, h kateremu prideš na spoved. (Smeh.)
Ste se kdaj znašli v kaki etični dilemi, kar se tiče potencialnih intervencij? Videli smo, da so se v kombinaciji z alkoholom in prepovedanimi substancami kdaj zgodile tudi nevarne situacije, na primer, ko sta dražila kravo in lezla nanjo. Se vam je zdelo, da se kot zunanji opazovalec lahko vmešate? Ali pa gre samo za presojo, kdaj je treba nehati snemati?
Jasno, da sem ustavil prizore, ko so se mi zdeli nevarni. Na neki točki je krava Ondro vlekla po travniku in smo ga seveda šli reševat. Ampak meja tveganja je bila tako pri meni kot pri njima precej visoka. Že prvi prizor, v katerem Ondra pijan spleza na drevo, je bil nevaren. Nismo ga snemali med tem, ko je plezal gor. Ko je bil v krošnji, pa smo to seveda dokumentirali.
Ves čas skušam upoštevati mero tveganja, ki sta jo onadva sama pripravljena sprejeti. Ne vem, ali je to zdravo, ker je varnost pri delu seveda bolj pomembna od dela samega. Nikoli jima sicer ne bi naročil, naj naredita kaj, česar ne bi hotela narediti.
“Čarobnost” sveta bratov Klišík v filmu prevedete v prijeme magičnega realizma: v nekem trenutku se izkaže, da je pripovedovalec zgodbe njuna krava. To ni ravno standarden pristop dokumentarizma.
Na neki točki sem ugotovil, da je ta krava pač eden od glavnih likov v filmu, zato je bil ta prijem skoraj samoumeven. Na neki že zelo pozni točki montaže smo od poskusnih gledalcev dobili povratno informacijo, da ljudje težko sledijo temu, kaj se v filmu dogaja. Mozaičnost zgodbe, kolaž magičnih trenutkov brez neke povezovalne niti jih je begal. Zato sem razmišljal, kako vključiti vsaj nek minimum “razlage”, ampak na izviren način – no, tako sem se domislil te krave.
Tri mesece pred predvideno premiero niso imeli producenti absolutno nobenega zaupanja v film – svetovali so mi celo, naj ga ne pošiljam v Karlove Vare, češ da bo to popoln fiasko. “Miro, radi imamo tebe in tvoje filme, radi delamo s tabo, ampak prosim, ne. Raje počakajmo do naslednjega leta in še malo delajmo na filmu.” No, pa sem ga vseeno poslal. (Smeh.)
Režiser z bratoma na svetovni premieri filma, ki je že nekaj dni pozneje dobila tragičen epilog. Foto: Festival Karlovi Vari
Kaj bi radi, da ljudje odnesejo od tega filma? Kadar gledamo filme o ljudeh, ki živijo v idiličnem sožitju z naravo in odmaknjeni od civilizacije, tako analogno eksistenco brez vsakodnevnega stresa praviloma idealiziramo. Da se ti zmeša v divjini pa pokaže, da je tako življenje tudi zelo težko in polno dvomov.
Svoboda je prelepa, ampak tudi neznosna. Pogosto si predstavljamo, da bi bilo vse drugače in predvsem bolje, če bi v življenju ubrali drugo pot. Zame je bilo pomembno pokazati, da je svoboda lahko tudi popolno raz(o)čaranje. Ljudje, ki imajo otroke, razumejo, kako pomembno je za malčke, da imajo v življenju red in stabilnost, na ta način vejo, kaj lahko pričakujejo in da je vse v redu. Morda je to del naše biti, morda smo se ljudje kot vrsta razvili tako, da potrebujemo določeno strukturo. Človeku se lahko od preveč svobode še zmeša.
Slišala sem, da ste se po snemanju tega in še enega filma pristali 50 tisoč evrov v dolgovih. Kako se to zgodi? Je dokumentarizem na Češkem tako slabo financiran? Ali pa se je projekt tako zelo razrasel onkraj predvidenih meja?
Od kod imate pa to informacijo? Dobro ste obveščeni, res je. (Smeh.) Zdaj sem si že malo opomogel, zmagali smo na nekaj festivalih – zdaj dolg šteje le še 20 tisočakov. Ne vem, kako sem pristal na tej točki: morda res za stvari potrebujem dalj časa, kot si mislim, da ga bom potreboval. Morda pa potrebujem pritisk, da dokončam, kar sem si zadal. Ali pa sem se na deželi počutil tako dobro, da bi lahko tam kar ostal v nedogled …
Ker je na uspehu treba hitro graditi, imam zdaj v delu že nov projekt. Zanima me ideja “smetišča zgodovine”, ampak skozi prizmo ljudi, ki se dobesedno ukvarjajo s smetmi – spremljal bom torej smetarje. Pa še nekaj drugih idej imam, ki mi zdajle ne padejo na pamet. Skratka, pomanjkanje idej ni moja težava.
63 FICX | Tráiler | Better Go Mad in the Wild
Oglas