Leta 1945 sta si nasproti stala nacist Hermann Göring in ameriški vojaški psihiater Douglas Kelley. Prvi je čakal na sojenje na nürnberških procesih, drugi je ugotavljal, kaj ga je gnalo v to, da je zakrivil nezaslišano zlo. V kino prihaja film Nürnberg, ki pa ni samo psihološka ali sodna drama, je razmislek o lekciji, ki nam jo je dala zgodovina, in opomin, naj je ne pozabimo, da je ne bomo ponovili.
Film se sicer začne novembra 1945, a njegova žalostna zgodba žal sega v obdobje pred tem. Prvo veliko koncentracijsko taborišče, ki so ga odkrili zavezniki, je bil Majdanek na Poljskem julija 1944. Januarja 1945 so ruski vojaki prišli v Auschwitz, taborišče, kamor so Nemci deportirali več kot milijon ljudi, ob osvoboditvi pa jih je bilo živih le nekaj tisoč. Bergen-Belsen so Britanci osvobodili aprila 1945. Povsod so jih pričakali enaki prizori: kupi trupel, ob njih pa izstradani in v mnogih primerih na smrt bolni ljudje brez vode ali hrane. Poleg groze ob strašljivih prizorih se je porajalo vprašanje: kako lahko človek naredi nekaj takega sočloveku?
Psihiater David Kelley je bil očaran in zgrožen nad Göringom. FOTO: Blitz
Eden za eksekucijo, drugi za predstavo za javnost
Ko se je vojna končala, so zmagovalne zavezniške sile sklenile, da sam vojaški poraz ni dovolj – Nemcem so želeli dati tudi zgodovinsko lekcijo. Kako bi to storili, pa so bili različnih mnenj. Britanski premier Winston Churchill je že leta 1943 na konferenci v Teheranu predlagal, da bi 50.000 nacističnih voditeljev brez kakšnih ceremonij usmrtili, manj pomembne pa zaprli. Josef Stalin se je strinjal in v šali predlagal, kaj, če bi jih pobili 100.000. Ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt je nasprotno predlagal sodne procese, na katerih bi presodili o njihovi krivdi. Ruski voditelj Stalin je s tem kmalu soglašal, a pod pogojem, da bodo procesi samo predstava za javnost, sodbe pa dogovorjene vnaprej.
A potem so poleti na londonski konferenci zavezniki vendarle dokončno izpogajali rešitev, ki ji danes rečemo nürnberški procesi. Največ zaslug za to ima po mnenju večine takrat novi ameriški Harry S. Truman, sam nekdanji sodnik, ki je želel, da bi bili procesi legitimen precedenčni primer pravične sodbe vojnim zločincem.
Med 20. novembrom 1945 in 1. oktobrom 1946 so v Nürnbergu na Bavarskem tako sodili 22 najpomembnejšim preživelim nacističnim voditeljem, procesi pa so bili popolnoma nov projekt mednarodnega prava. Nobeno sodišče pred tem še ni preganjalo »zločina proti človeštvu«.
Ne smemo obupati nad resnico
In na tej točki se začne film Nürnberg. Truman je za vrhovnega tožilca imenoval sodnika ameriškega vrhovnega sodišča Roberta H. Jacksona, ki je bil odločen, da bodo procesi primer pravičnosti in ne maščevanja. »Iskanje resnice je vedno pomembno,« je dejal Michael Shannon, ki je Jacksona odigral v filmu. »Vem, da je to lahko spolzka tema, še posebej ko postaja vse bolj izmuzljiva, a ne smemo kar obupati nad njo. Še vedno jo moramo postavljati na prvo mesto in upam, da bo ta film ljudi na to spomnil.« Prizori sojenja in zlasti konfrontacije med tožilcem in obtoženci tako predstavljajo velik del filma.
FOTO: Blitz
A njegovo srce je drugje. Ameriškemu vojaškemu psihiatru podpolkovniku Douglasu Kelleyju so zaupali posebno nalogo: oceniti mora, ali so nacistični obtoženci mentalno sposobni za proces. Vlogo Douglasa Kelleyja je v filmu odigral Rami Malek, in kar je mož opravil, še zdaleč ni bila navadna klinična ocena. Najslavnejši obtoženec med nacisti je bil gotovo Hermann Göring, drugi človek Tretjega rajha in Hitlerjeva desna roka. V filmu se je v rajhmaršala Göringa vživel Russell Crowe, prvi igralec, ki je privolil v film. Dejal je, da je bilo to, da se bo poglobil tako v Göringovo humanost kot nehumanost, zanj izziv, ki se mu ni mogel upreti. Oziroma kot je pojasnil zgodovinar Michael Bernebaum: »Lahko ljubiš svojo ženo in otroke, pa kljub temu umoriš ženo in otroke nekoga drugega – in to storiš z določeno mero brezbrižnosti.«
Ne psihopati, ampak srhljivo običajni ljudje
Kelleyjeva naloga je bila torej proceduralna: presoditi, ali nacisti razumejo obtožbe in ali so sposobni sodelovati pri svoji obrambi, a s serijo intervjujev, inteligenčnih testov, presoje osebnosti in opazovanja je želel odgovoriti na še eno, mnogo globlje vprašanje – kako so lahko ljudje zagrešili grozodejstva takšnih razsežnosti? Kar je ugotovil Douglas Kelley, je vznemirilo marsikoga: nacistični voditelji, z Göringom vred, niso nori, niso klinični psihopati, so inteligentni, racionalni, srhljivo običajni ljudje, ki so zagrešili izjemno zlo. Ideja je neskončno strašljiva: če Göring ni norec, kaj to pomeni za svet?
Film prikaže, kako Göring razume pomen moči, spektakla in manipulacije. Odlikovani vojaški pilot iz 1. svetovne vojne, karizmatičen in samozavesten mož, odličen retorik – Göring je manipuliral svoje soobtožene, sodno dvorano in tudi Kelleyja. Psihiater je bil fasciniran nad možem, ki se mu je obenem gabil. V filmu je njun odnos pogosto prikazan kot partija šaha, v kateri se bije bitka dveh umov in se izmenjujeta prezir in skoraj spoštovanje. A ko moža skupaj stopita v sodno dvorano in tožilec predstavi dokaze iz koncentracijskih taborišč v vsej njihovi grozoti, se Kelleyju razblinijo vse iluzije o možu, ki ga je spoznal pred tem.
V filmu pa je prikazan še en obračun: med Kelleyjem in še enim psihiatrom na procesih, dr. Gustavom Gilbertom (v filmu je to Colin Hanks). Njuno rivalstvo je osebno in profesionalno. Medtem ko Kelley poskuša zapornika dobro spoznati, med drugim se sreča tudi z Göringovo družino, Gilbert ohranja strogo profesionalno distanco. Tudi njegove ugotovitve so za javnost veliko bolj sprejemljive: njegovo pisanje o »nacistični psihi« je ljudem v tolažbo, saj ohrani jasno moralno mejo med kategorijo pošasti in herojev.
Storilec je lahko banalen. Zlo samo pa ni
Čeprav je javnost najprej veliko bolj z odprtimi rokami sprejela Gilbertovo različico resnice, po kateri so nacisti anomalija, ne odsev temne plati človeške narave, so poznejša psihološka odkritja pritrdila Kelleyju. Med drugim je zelo podobno tezo razvila Hannah Arendt v svoji znameniti knjigi Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla (1963). Tudi znameniti stanfordski zaporniški eksperiment je pokazal, kako hitro so ljudje pozabili na človečnost. Celo vodja sicer pozneje širše kritiziranega eksperimenta Philip Zimbardo, ki si je podelil vlogo direktorja zapora, je kmalu več pozornosti namenjal obvladovanju »problematičnih zapornikov« kot izvedbi eksperimenta. Šele ultimat njegovega dekleta – ali naj prekine eksperiment ali pa ga bo zapustila – ga je »prebudil« in je po šestih dneh prekinil dogajanje, ki je povsem ušlo iz rok.
Nekaj pa je Douglas Kelley vendarle razumel drugače kot Hannah Arendt – potem ko je videl posnetke iz koncentracijskega taborišča, je zelo dobro razumel razliko med zlom in storilcem: »Storilec je lahko banalen. Zlo samo pa ni.« Russell Crowe takole sklene opis filma: »Opomnik, da so bili to ljudje – in da so se kot skupina odločili za ta dejanja, ker so mislili, da jim bo uspelo – je res strašljiv.«