Po vsakih analizah volitev se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da nekdo z več kot 9000 glasovi nima sedeža, po drugi strani pa ga dobi nekdo z manj kot 800.
Na primer: Vesno Humar iz Gibanja Svoboda, sicer državno sekretarko na uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, je v dveh volilnih okrajih podprlo kar 9987 ljudi, a to ni bilo dovolj, da bi postala poslanka, ker predstavlja 30,26 odstotka, vsi uvrščeni iz postojnske volilne enote pa so zbrali po več kot 39 odstotkov. Po drugi strani pa je Nedeljko Todorović (Resnica), za katerega je glasovalo 716 volivcev, po novem poslanec v državnem zboru.
V slovenskem proporcionalnem sistemu z osmimi volilnimi enotami, v katerih je po 11 volilnih okrajev, in štiriodstotnim pragom se namreč mandati na ravni volilnih enot delijo na podlagi Droopovega količnika, na ravni države pa po D’Hondtovem sistemu.
Zakon o volitvah v državni zbor določa, da se število mandatov, ki jih dobi posamezna lista, ugotovi s količnikom, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti (11), povečanim za ena, kar se zaokroži na celo število navzgor. S tem količnikom se deli število glasov za listo. Pripada ji toliko mandatov, kolikokrat je količnik vsebovan v številu glasov za listo. Pri razdelitvi mandatov se upoštevajo le glasovi strank, ki so prag presegle, drugi ne štejejo.
PREBERITE TUDI: Kakšne so poslanske plače in kaj vse jim poleg te še pripada?
Mandati, ki niso bili razdeljeni v volilnih enotah, se razdelijo na ravni države tako, da se jih listam dodeli toliko, kolikor znaša razlika med številom mandatov, ki bi jim pripadli na podlagi seštevkov na ravni države, in številom mandatov, ki so jih dobile v volilnih enotah. Zelo poenostavljeno povedano: pomemben je delež, ki ga kandidat doseže v okraju, v primerjavi z drugimi z iste liste v svoji volilni enoti. Zato se naprej uvrstijo nekateri z manjšim absolutnim številom, v zadnji fazi pa »tekmujejo« med seboj kandidati isti liste.
Primer: kandidat s tri tisoč glasovi, ki predstavljajo 30 odstotkov glasov v manjšem okraju, bo prehitel kandidata s pet tisoč glasovi, če ti pomenijo le 20 odstotkov v večjem okraju. Vsi kandidati torej zbirajo glasove za stranko, stranka pa nato s premišljeno razporeditvijo kandidatov po okrajih na neki način določi »vrstni red« kandidatov na strankarski hierarhični lestvici.