Planica je pred vrati, praznik skokov bo tudi tokrat v središču pozornosti prihajajoči konec tedna. Kako sami dojemate Planico, zdaj ko niste več skakalec, ampak ste kot promotor vpleteni v celotno zgodbo?
Zelo jo čutim. Praktično je Planica še vsako leto tista zadnja pika na i. Zanimivo je, da vsi nekako leto štejejo tako, da se zaključi 31. decembra. Meni, kljub temu da sem že nekaj let zunaj tekmovalnega obdobja, Planica še vedno pomeni nekakšen zaključek, potem pa se začne novo obdobje. Tega, kar prihaja v Planici, se vedno zelo veselim, zato sem tudi z veseljem sprejel to vlogo, da Planico približam tudi vsem ostalim, predstavim, kaj Planica je, kaj se tam dogaja, in jih povabim, da si to res vnesejo v koledar in vsako leto pridejo pogledat.
Cene Prevc Planico še vedno dojema kot posebno piko na i sezone in začetek novega obdobja.
Foto: Boštjan Podlogar/STA
Z bratom Petrom sta dejala, da bo letošnja Planica posebna zaradi vseh globusov in dosežkov Nike in Domna Prevca, ki jih bosta razkazala celotni slovenski in svetovni skakalni javnosti. Kako vi to doživljate? Pri Petru ste pred desetimi leti to že videli, tudi sami ste doživeli evforijo ob slovesu v Planici. Kakšen občutek mislite, da bosta doživela? Domen je to lani ob rekordu že občutil, tokrat bo še drugače.
Najbolj noro in čustveno. “Vau!” Kaj lahko navijači in gledalci naredijo v Planici, se je pokazalo ravno ob Petru v njegovem največjem uspehu leta 2016. Če me spomin ne vara, so gledalci dobesedno sami od sebe, brez kakršne koli motivacije s strani govornika ali kogar koli drugega, začeli peti slovensko himno. Glasba se je utišala in vse, kar se je slišalo, je bilo več kot 20 tisoč grl, ki je enotno pela simbolno melodijo, ki je pomenila tisto eno manjšo zmago slovenskega posameznika.
Kako pa čustveno doživljate uspehe brata Domna in sestre Nike? Vendarle ste v sorodu in se verjetno težko brzdate?
Rekel bi, da sem nekako tako zaposlen s komentiranjem, da sem v tistem trenutku lahko tudi malo v svojem svetu. Vse skupaj spremljaš predvsem s tega vidika, kako zadevo čim bolje izpeljati, izvesti in spremljati, hkrati pa se tudi veseliš. Res pa je, da temu ne dajem toliko čustvenega naboja, sploh v tistem trenutku. Mogoče se to pokaže ravno zdaj, ko se spomnim Domnove zlate olimpijske kolajne in se znova zaveš, da je to nekaj vau, kar bo res še dolgo zapisano. Tudi takrat je bilo zelo evforično in sem bil zelo vesel. Tako da mogoče to malo manj dobesedno čutim, kot bi kdo pričakoval, še manj pa izražam. Nisem pa zaradi tega nič manj vesel, ko jima uspe.
Ob pogledu na njiju morda vidite, da sploh dojemata, kaj vse sta osvojila v tej sezoni? Se kaj pogovarjate o tem, kaj jima je uspelo? V bistvu ste nekatere uspehe podoživeli povsem od blizu, tudi na olimpijskih igrah v Predazzu.
Tukaj nisem pravi naslov za odgovor. Premalo časa preživim z njima. Vem, da oba ostajata osredotočena na to, kar je v tem trenutku bolj pomembno. Torej ne na to, kar je bilo, ampak na to, kar ju še čaka. Po sezoni bosta pa že vsak po svoje to popredalčkala in šla novim izzivom naproti.
Nika in Domen Prevc bosta po izjemni sezoni v Planici v središču pozornosti.
Foto: Guliverimage
Kaj vam je najbolj všeč pri njima? Kaj vas najbolj fascinira pri enem in pri drugem?
Če govorimo konkretno o tej sezoni, me pri Domnu nasploh fascinira, koliko je zrasel osebnostno, mentalno in posledično tudi tehnično. V zadnjih treh letih, predvsem pa v zadnjih dveh, se je dobesedno nadgradil in je zdaj mentalno tako močan, da si dovoli početi še marsikaj zraven, pa ga to ne odvrne od glavnega fokusa. Še zmeraj na skakalnici dela to, kar mora, in včasih ga je prav lepo gledati, kako se z nekaterimi obstranskimi zadevami že kar malo igra.
Nika?
Nika pa je to sezono zelo dobro pokazala, da je tudi ona človek. Noro je, da bom zdaj rekel to: kljub temu da bo najboljša skakalka sezone in zmaguje tekme eno za drugo, je bila njena kvaliteta oziroma konstanta skokov lani še višja. Veliko bolje je bila sposobna iz skoka v skok ponavljati tiste res odlične skoke. Letos pa je pokazala, da je tudi ona človek, da se tudi njej lahko dogajajo napake. In upam si reči, da je ravno zaradi tega to lahko še toliko boljša šola zanjo, da še toliko bolj odraste v vseh pogledih in da zna zaradi tega v prihodnjih letih pokazati še marsikaj več, če se sploh še kaj da.
Za konec se dotakniva prihodnosti Slovenije. Vsako leto je v Planici četrtek rezerviran za mlade otroke iz osnovnih šol. Videti je, da se s tovrstnimi ogledi smučarskih skokov ustvarja identiteta pri njih in posledično tudi v odraslih letih skoke bolj čutijo kot svoj šport. Vendarle so smučarski skoki v Sloveniji zelo popularni.
Ena malenkost, ki sem jo recimo zadnjič že na novinarski konferenci pozabil omeniti, pa je, lepo, da si me dopolnil, ravno ta. Zdaj po TV-ekranih spremljamo tudi nov oglas za Zavarovalnico Triglav, v katerem mlada punčka skače s postelje (tisti kultni oglas iz preteklosti je preoblikovan v novejšo podobo, op. a.). Velik poudarek je na tem, da celoten kompleks, torej že otroci, ki jih pripeljejo tja, dobijo občutek, da to obstaja, da ta dogodek živi in da se lahko mogoče ravno tam najdejo.
Verjamem, da marsikateri otrok ravno tisti četrtek dobi interes, da bi tudi sam poskusil, kako je spuščati se po klancu navzdol in potem pridobivati meter za metrom. Glavno je ravno to, da je ta dogodek, kljub temu da gre v osnovi za tekmo svetovnega pokala na najvišji ravni, postal že veliko več kot to. Nastane celotna skupnost.
Cene Prevc verjame, da lahko navijači v Planici tudi letos ustvarijo nepozabno vzdušje.
Foto: Aleš Fevžer
Hkrati pa bi poudaril, da se s tem, ko se nekdo odloči priti v Planico, del tistega, kar nameni za vstopnico, vedno vrne ravno k temu, k tistim otrokom, k tej deklici, ki jo zdaj gledamo, da je svoj rekord z mize postavila na steno, da bo mogoče dobila nove čevlje, da bo njen trener lahko plačan in da bomo mogoče prav zaradi tega tudi čez štirideset let še brez težav imeli današnje dame, kot je Nika, ki bodo zmagovale in v izteku dvigale zmagovalne pokale.
In ravno zato je pomembno, da celotna skupnost s prostovoljci vred dela ta dogodek. Brez vseh teh ljudi dogodek ne bi bil tak, kot je. To zavedanje, da s tem, ko prideš v Planico, posredno podpiraš, da skoki v Sloveniji sploh obstajajo in da se lahko trenira, se mi zdi res nekaj, kar bi bilo fino, da postane ne nekaj, kar poudarjamo, ampak nekaj samoumevnega.