Prepletanje humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda je Françoisu Ozonu (1967) prinesla mednarodno slavo in ga uveljavila kot enega najdrznejših in najbolj prepoznavnih francoskih režiserjev, ki ustvarjajo danes. Redno načenja občutljive tematike, obenem pa se zna poigravati z žanri, od psihološke drame prek kriminalke vse do komedije. Foto: EPA
Pod črto je to še vedno film Françoisa Ozona, in vem, da si ljudje, ko gledate Ozonove filme, predstavljate same perverzne reči!
Oglas
François Ozon
Odgovor bo namreč pritrdilen: “Gre za kulten lik francoske književnosti, zato Francozom veliko pomeni. Jasno, da sem imel tremo, ker sem vedel, da je vsakdo, ki bo gledal film, knjigo že prebral, vsaj v Franciji. Vsak ima zato tudi svoje predstave o tem, kako bi bilo knjigo treba ekranizirati: ko bereš, si v glavi postaviš svojo lastno mizansceno. Ampak še bolj živčen kot takrat sem zdaj, ko je film končan,” je bil režiser in (so)scenarist François Ozon iskren, ko smo se novinarji z vseh kotičkov Evrope z njim sestali v Parizu. Kako se je z ekranizacijo spopadel, lahko preverite v kinematografih Art kino mreže, denimo v Kinodvoru, kjer Tujca v teh dneh že predvajajo.
“Izbiram lahko samo med vlogami, ki mi jih ponudijo,” je o svojih “načrtih za kariero” za MMC povedal Benjamin Voisin. “Z veseljem bi nastopil v Eni bitki za drugo, pa me ni nihče poklical. Ne vem, zakaj so raje vzeli DiCapria!” se je še pošalil. Foto: Unifrance
Ozon se zaradi slovesa romana, da se ga “ne da prirediti”, Tujca najprej sploh ni nameraval lotiti. “Hotel sem posneti sodobno, izvirno zgodbo o mladem človeku, ki si vzame življenje, ker je soočen z absurdom sveta. Nikakor nisem mogel zbrati dovolj finančnih sredstev za realizacijo projekta, tako da je padel v vodo. Ampak z idejo tega lika sem bil obseden še naprej, zato sem sklenil znova prebrati Tujca, da bi morda tam našel idejo, kako nadaljevati. Ugotovil sem, da je knjiga še vedno močna, inteligentna in skrivnostna.”
Preden se je lahko lotil dela, je moral prepričati še varuhinjo Camuseve zapuščine, filozofovo hčerko Catherine Camus, da mu je sploh odstopila avtorske pravice za roman. “No, ni jih kar tako odstopila, moral sem jo moledovati in prepričevati, ” je režiser priznal v smehu, ko smo se januarja pogovarjali z njim. “Pred mano je zavrnila že mnoge, tokrat pa se je strinjala.”
Nehvaležni sin, morilec – in antijunak našega časa
Novi Tujec (2025) je na prvi pogled literarni predlogi povsem zvesta ekranizacija v čudovito kontrastnih, jasnih odtenkih črno-bele fotografije. (Takšna barvna lestvica nas “prisili, da na stvari pogledamo z distance in z drugačnega zornega kota,” argumentira režiser.)
Čeprav film izpusti kultna uvodna stavka romana – “Danes mi je umrla mama. Ali pa včeraj, ne vem.” – bomo zgodbo prepoznali vsi: piše se leto 1938. Meursault (Benjamin Voisin), tih in vase zaprt uradnik v zgodnjih tridesetih, se znajde v zaporu v Alžiru. Ubil je Arabca, zdi se, da brez kakršnega koli pravega povoda. Vse se je v resnici začelo nekaj tednov prej, ko je prejel telegram, da mu je umrla mama. Organizacije njenega pogreba se loti vestno in dosledno – a pri tem v nobenem trenutku ne pokaže niti sledi kakega čustva. Že dan po pogrebu se spusti v zvezo z Marie (Rebecca Marder), ki jo je spoznal na mestni plaži.
Umoru, ki se zgodi nekje na sredini filma, sledi sojenje: zdi se, da protagonist na zatožni klopi ne sedi zaradi smrti Arabca (kolonialna oblast belca zaradi česa takega nikoli ne bi obsodila), ampak zaradi svojega neuklanjanja pričakovanjem okolice in družbenim konvencijam. Zakaj ni jokal, ko je mama umrla? Ozon prek Mersaultevega pogovora s spovednikom nakaže, da je v nihilistični zvestobi sebi in svojim načelom nekaj junaškega. (Morda ni naključje, da Mersault v zaporu pridela divjo brado, zaradi katere spominja na svetopisemskega mučenika.)
Po Viscontijevem Tujcu iz leta 1967 in turški ekranizaciji iz leta 2001 je Ozonov film v resnici šele tretji film po literarni predlogi slovitega Camusevega romana. Foto: Fivia
Sorodna novica
Filmska recenzija: Tujec
“Očitki, da je Camus napisal kolonialistični roman, so zgrešeni”
Režiserjev revizionistični pristop k romanu se razkrije šele postopoma. Vprašanje domnevnega izbrisa alžirske identitete v Camusevem romanu za literarno stroko ni novo: konec koncev je človek, ki ga protagonist romana umori, v knjigi poimenovan zgolj kot ‘Arabec’. Ozon, podobno kot že pred njim alžirski pisatelj Kamel Daoud v romanu Primer Mersault (2013), ta zgodovinski izbris “popravi”: Arabcu nakloni ne samo ime, ampak tudi družino in okolje, iz katerega je bil grobo iztrgan.
Puristi se s to posodobitvijo morda ne bodo strinjali, saj je bil Camus vse prej kot glasen borec za alžirsko neodvisnost. A kljub temu je Ozonu treba priznati, da je našel način, kako posodobiti Tujca za občinstvo, ki zavrača nekoč samoumevne predpostavke kolonializma. Film implicira, da je Mersaulteva odtujenost posledica kolonialistične nadvlade, katere del je, pa naj o tem razmišlja ali ne. Slutnja krvave vojne za neodvisnost je nekje v ozadju ves čas prisotna.
“V romanu je Camus Arabca namenoma naredil nevidnega, ni mu dal imena. Njegovi sodobniki so verjetno razumeli to dvojnost, za današnje občinstvo, ki je zgodovino že pozabilo, pa jo je treba kontekstualizirati.” Foto: Unifrance
Sam pravi, da je bilo zanj pri ekranizaciji ključna kontekstualizacija romana: “Knjigo je Camus napisal v poznih tridesetih letih pred zelo specifično zgodovinsko kuliso. Alžirija je imela takrat status francoskega departmaja, in nujno se mi je zdelo, sodobnemu gledalcu pojasniti, kaj je v družbi tistega časa to pomenilo za Francoze in kaj za Alžirce. Hotel sem posneti film za leto 2025, ne za trideseta leta 20. stoletja. Poglobil sem se v raziskavo zgodovinskega ozadja in poskušal razumeti, zakaj je Camus zgodbo napisal na ta način: zakaj Mersault ubije Arabca, in ne na primer Španca ne francoskega kolonialista? To ni naključje. Ti dve skupnosti, francoska in alžirska, sta živeli vzporedno, ampak popolnoma ločeno – to je bila nekakšna oblika apartheida. Zame je bilo iz političnih razlogov ključno, da pokažem ta obraz francoskega kolonializma. Pomembno se mi je zdelo vključiti vsa politična vprašanja, ki jih Camusu ni bilo treba pojasnjevati – v njegovem času je obstajalo neko splošno poznavanje položaja, iz katerega je izhajal.”
Albert Camus je bil rojen v Alžiriji, a ni govoril arabsko in ni imel arabskih prijateljev – taka je bila realnost njegovega časa, izpostavi Ozon. “V romanu je Arabca namenoma naredil nevidnega, ni mu dal imena. Njegovi sodobniki so verjetno razumeli to dvojnost, za današnje občinstvo, ki je zgodovino že pozabilo, pa jo je treba kontekstualizirati. Mislim, da bi bil Camus zadovoljen z mojo vizijo. Ponujam novo branje romana, ampak mislim, da gre v isto smer kot sam Camus. Zavedam se, da so mnogi Camusa napadali, češ da je napisal kolonialističen roman – mislim, da je to popolnoma napačno razumevanje. Dandanes prepogosto apliciramo sodobni kontekst na preteklost in jo potem presojamo skozi to prizmo. “
Hotel sem posneti film za leto 2025, ne za trideseta leta 20. stoletja. Zakaj Mersault ubije Arabca, in ne na primer Španca ne francoskega kolonialista? To ni naključje. Ti dve skupnosti, francoska in alžirska, sta živeli vzporedno, ampak popolnoma ločeno – to je bila nekakšna oblika apartheida. Zame je bilo iz političnih razlogov ključno, da pokažem ta obraz francoskega kolonializma.
François Ozon
Kako popraviti napako, da Alain Delon nikoli ni bil Mersault?
Pri izbiri filmskega Mersaulta je imel Ozon tako rekoč proste roke (Camus v svoj portret posameznikove odtujenosti ni vključil nobenih telesnih specifik protagonista) in njegova izbira Benjamina Voisina se na neki način zdi samoumevna: z igralcem sta sodelovala že pri filmu Poletje 85 (Été 85, 2020) in mladega Francoza je imel že v mislih za glavno vlogo zgoraj omenjenega propadlega filma, iz katerega je vzklila ideja za Tujca. A obenem v svetlolasem mladeniču vidi tudi odmev predlani umrle ikone francoskega filma: “Mislim, da je name vplivala tudi Viscontijeva priredba Tujca. Luchino Visconti je svoj film posnel v šestdesetih in njegova prva izbira za Mersaulta je bil Alain Delon, kar je bila po mojem sijajna ideja. No, na koncu je film na zahtevo studia posnel z Marcellom Mastroiannijem, ki pa absolutno ni prava izbira za to vlogo – preveč je italijanski, preveč očarljiv in simpatičen. Pa še prestar je bil takrat za Mersaulta. No, sam izbiro Benjamina Voisina vidim kot nekakšno nasledstvo nesojenega Alaina Delona v tej vlogi. “
Obenem je vedel, da bo vloga za Voisina, ki je še leto pred tem dobival nagrade za najboljšega novinca, precejšen zalogaj – tudi zato, ker je, kot opaža Ozon, “po naravi čisto nasprotje Mersaulta: iz njega kar sijeta zapeljivost in veselje do življenja. Moral je torej ustvariti nekaj, kar je bilo zanj zelo tuje.”
Film je svetovno premiero doživel na lanskem beneškem festivalu, kjer ga je občinstvo nagradilo s sedemminutnimi stoječimi ovacijami. Foto: EPA
“V resnici ne gre samo za to, da se prisiliš biti tiho, to lahko naredi vsak. Priti moraš do točke, ko nimaš več potrebe po pogovoru. Spremeniti sem moral mehanizme, ki jih imam v svojem običajnem življenju. Po štirih mesecih sem postal popolnoma neodziven; če me je na snemanju kdo od kolegov nagovoril, preprosto nisem čutil želje, da bi mu odgovoril. Ljudje me niso več zanimali. Vse skupaj je zašlo v zelo čudne, strašljive vode. Na trenutke sem se malce izgubil v vlogi.
Benjamin Voisin
Ko so se začele priprave na delo, se je Voisin posvetil temu, kar praviloma imenujemo “metodološka igra”: s svojo hladno distanciranostjo in redkobesednostjo je postavil zid med seboj in preostankom igralske zasedbe. “Pritoževali so se mi, da je odljuden, da zjutraj ne pozdravi – kar je bilo sijajno za vlogo, ampak mislim, da je sam pri sebi trpel, da mu ni bilo lahko,” danes priznava režiser. “Naročil sem mu namreč, da ne sme ‘igrati’, da mora samo biti, opazovati svet okrog sebe skozi Mersaultove oči.”
O izkušnji snemanja smo lahko malo pozneje, v ločenem pogovoru, povprašali tudi Benjamina Voisina osebno. 29-letnik v živo dejansko prekipeva od joie de vivre, dinamičnosti, ki se zdi nezdružljiva z Mersaultem.
“Ni šlo toliko za predhodne priprave, ampak za to, da sem se naučil biti v trenutku,” se spominja Voisin. “François mi je dovolil, da sem bil na snemanju zatopljen v svoje misli in ponotranjen. Uboga Rebecca (Rebecca Marder v vlogi Marie, op. n.) je morala igrati tako rekoč z duhom, ker sem bil popolnoma nezmožen poslušati, kaj mi govori. Zanjo je bilo to zelo težko, ampak sem izjemno ganjen nad tem, da je skušala izražati čustva in da se je trudila od mene dobiti pozornost, ki ji je nisem mogel dati.”
V Camusevem romanu so protagonistove replike tako skope in obstranskega pomena, da se je Ozon sprva poigraval celo z idejo, da bi svoj projekt zastavil kot nemi film. (“Premislil sem si zaradi druge polovice romana,” priznava. “Prvo polovico zgodbe bi brez težav posnel brez besed. Ko pridemo do sojenja in filozofskih monologov, pa bi bil tak pristop neizvedljiv.”)
Na sodni obravnavi javni tožilec Mersaulta zlahka prikaže kot naravno pokvarjenega, kajti obtoženec iskreno pokaže ravnodušje do lastnega in tujega življenja in nikoli ne postreže z razumljivimi pojasnili za svoje dejanje. Namesto da bi se branil in bi se boril za lastno življenje, izkazuje odtujenost in odgovarja le z “družbeno nesprejemljivo” resnico. Foto: Fivia
“Vloga me je na trenutke odnesla v strašljive vode”
A zaradi Mersaulteve redkobesednosti se je moral tudi Voisin prisiliti, da je dolge mesece priprav na snemanje ostajal bolj ali manj – tiho. “V resnici ne gre samo za to, da se prisiliš biti tiho, to lahko naredi vsak. Priti moraš do točke, ko nimaš več potrebe po pogovoru. Spremeniti sem moral mehanizme, ki jih imam v svojem običajnem življenju. Za to sem potreboval štiri mesece – in po teh štirih mesecih sem postal popolnoma neodziven; če me je na snemanju kdo od kolegov nagovoril, preprosto nisem čutil nobene potrebe, da bi mu odgovoril. Ljudje me niso več zanimali. Vse skupaj je zašlo v zelo čudne, strašljive vode. Na trenutke sem se malce izgubil v vlogi. Zelo dobrodejno je bilo na koncu izstopiti iz nje in biti spet jaz.”
To, da je posameznik obsojen, ker ni jokal na materinem pogrebu, ne pa zato, ker je ubil človeka, nam pove veliko o tem, po kakšnem sistemu vrednot merimo ljudi. Na koncu prevlada prav tistega, ki najglasneje pretaka krokodilje solze – in o tem, kdo to je, odločajo tepci, ki vodijo svet.
Benjamin Voisin
Voisin, ki v zadnjih letih utrjuje svoj status legitimne filmske zvezde, se je sicer že naučil, da je “biti jaz” kategorija, ki jo je najbolje varovati pred javnostjo.
Čeprav ga tudi velike modne revije občasno uporabijo kot model, na spletu ne boste našli intervjujev, v katerih bi razpravljal o svojih zvezah ali najljubši hrani. (“Testenine,” mi odgovori v smehu.) “Ni treba, da je občinstvu mar zame kot osebo – raje vidim, da jim je mar za to, kar počnem. Krasno življenje imam, če sem iskren, ampak ga nočem vsem razglašati. Mislim, da si tudi režiserjem zanimivejši, če je okrog tebe vsaj drobec skrivnosti – konec koncev si ne izbiram sam, kaj bom delal. Režiserji so tisti, ki mi ponudijo vloge ali pa ne. Zanje moram ustvariti neko “polje želje”: najpametneje je, da jim pokažeš samo, kar delaš, in ne tudi, kar si. Želijo si delati s tabo, ker bi radi ugotovili, kdo v resnici si.”
“Črno-bela fotografija se mi je zdela samoumevna izbira, čeprav to morda zveni protislovno – knjiga namreč kar prekipeva od barv. Z direktorjem fotografije (Manuel Dacosse, op. n.) sva bila odločena, da hočeva podčrtati idejo žarkega sonca, ki človeka zaslepi, temo svetlobe in sence. Pri črno-beli fotografiji lahko z večjim kontrastom ta nasprotja še bolj poudariš. Drži pa tudi, da taka barvna lestvica pripomore k potujitvenemu učinku, k temu, da se gledalec zaveda, da gre za Mersaultev pogled na svet. Prisili nas, da na stvari pogledamo z distance in z drugačnega zornega kota.” Foto: EPA
Z Benjaminom sva se znova in znova vračala k prizoru umora: nisva razumela, zakaj se Mersault vrne na plažo, zakaj naredi korak proti Arabcu. En moški leži na pesku, drugi v dominantnem položaju stoji nad njim, zazreta se eden v drugega – pri tem sem imel v mislih vesterne Sergia Leoneja oz. klasične prizore dvobojev v njih. Bližnji posnetek srepečih oči, pot, ki kaplja po čelu … Pravzaprav je to res zelo gej!
François Ozon
Soočenje z Arabcem kot vestern Sergia Leoneja
Prek Voisinove distancirane, hladne elegance Ozon v svojo interpretacijo Tujca vnese tudi kvirovski podton, ki je za njegove filme značilen. (Svojega slovesa se zaveda tudi sam: “Pod črto je to še vedno film Françoisa Ozona, in vem, da si ljudje, ko gledate Ozonove filme, predstavljate same perverzne reči!”). Morda pa ravno zaradi bremena tovrstnih pričakovanj malo pozneje pripomni, da “sanja o tem, da bi nekoč posnel film, a se pod njega ne bi podpisal z lastnim imenom”.
Kljub temu pa zanika, da bi v prizor umora Arabca zavestno vnesel neizgovorjeni element erotične ambivalentnosti. Bi se dalo interpretirati, da Mersault z umorom poskuša ubiti (tudi) svojo lastno željo, ki bi ga razkrinkala kot še večjega avtsajderja? “Prav, sprejmem to razlago. Ampak v resnici sem hotel v celem filmu izpostaviti čutnost – najbolj očitna je v odnosu med Marie in Mersaultem, ampak tudi v odnosu do pokrajine, narave. Narava tukaj ni odraz za Mersaulteva čustva, zato sem hotel vse narediti čim bolj čutno. Ker protagonist ne govori veliko in ne pove ničesar o svojih čustvih, sem hotel dati priložnost, da se čutno potopi v izkušnjo filma.”
Voisin o svojem drugem sodelovanju z velikim režiserjem: “Zanimivo je, da je tako v Poletju ’85 kot v Tujcu ljubezenska zgodba … in v obeh filmih umrem. Morda mi pa Francois privošči smrt! Bodite pozorni, če bova kdaj posnela še tretji film skupaj!” Foto: EPA
Camusev prizor umora sam po sebi je “neverjetno skrivnosten”, pravi. “Z Benjaminom sva se znova in znova vračala k njemu: nisva razumela, zakaj se Mersault vrne na plažo, zakaj naredi korak proti Arabcu. En moški leži na pesku, drugi v dominantnem položaju stoji nad njim, zazreta se drug v drugega – pri tem sem imel v mislih vesterne Sergia Leoneja oz. klasične prizore dvobojev v njih. Bližnji posnetek srepečih oči, pot, ki kaplja po čelu … Pravzaprav je to res zelo gej! (Smeh.)
“Mislim sicer, da Sergio Leone ni bil gej, ampak ko gledaš te prizore, si misliš, da bi se lahko nagnili v eno ali drugo stran: lahko se pobijeta ali pa se začneta ljubiti. Jasno, da lahko tudi rezilo noža in revolver interpretiramo kot falični simbol.”
Nič manj režiserja ne zabava moja interpretacija, da film – za razliko od Camusevega romana – pušča priprta vrata za gledalčevo empatijo s protagonistom. “Prvi ste, ki ste mi to rekli, tako da sem vesel. Morda gre za to, da je Benjamin očarljiv.”
Pomembno se mu zdi tudi to, da je iz filma črtal Mersaultevo prvoosebno naracijo: “Hotel sem samo spremljati protagonista in razumeti, zakaj počne stvari, ki jih počne. Z Benjaminom naju je zelo zanimalo, kaj si bodo gledalci mislili o liku. Zame je bilo ključno to, da ne stremim k identifikaciji, kar je sicer v filmu pogost pristop – režiserji hočejo, da se poistovetiš z glavnim likom in njegovo stisko. Leitmotiv je bil fascinacija, poskus razumevanja. Mersaulta sem opazoval, kot znanstvenik opazuje žuželko.”
“François mi je položil na srce, da obstaja toliko Mersaultev, kolikor je bralcev,” se spominja Voisin. “Morda bi lahko to zame pomenilo še večji pritisk, ampak jaz sem si interpretiral ravno nasprotno: ‘Prav, torej bomo interpretirali mojega Mersaulta.’ Upajmo, da bo to dovolj, če bom iskren v vlogi.’ Iskrenost je za to zgodbo ključna kategorija.”
Mersault čas preživlja tudi s svojim sosedom, v umazane posle zapletenim Raymondom (Pierre Lotin), ki je med drugim nasilen do svojega alžirskega dekleta (Hajar Bouzaouit). To pripelje do soočenja s skupinico Alžircev na plaži in na koncu do Mersaultevega usodnega strela. Foto: Fivia
Posameznik, ki je izstopil iz “družabne igre”
Ob tem se je ves čas zavedal dejstva, da povprečnega Francoza Tujec spremlja že od šolskih klopi naprej in da knjiga najstnike “izjemno privlači, čeprav je na neki način dolgočasna in težko doumljiva. Ampak kljub temu je lahko dojeti njeno lepoto.”
Eksistencialne teme, ki jih roman načenja, po igralčevem mnenju niso vezane zgolj na filozofijo 20. stoletja: “Dandanes vse več mladih ljudi trpi zaradi osamljenosti. To ni samo moje mnenje, to potrjujejo tudi številke. V Tujcu pa imamo primer posameznika, ki je zase zavestno izbral samoto. Morda nam ne nastavlja ravno zrcala, ampak v grobih osnovah je njegova izkušnja enaka naši: vsi se rodimo, izkusimo življenje in na koncu umremo: “kazen” je enaka za vse. Mene je pri Mersaultu zanimalo predvsem eno: zakaj ne igra “družabne igre”? Kako to, da ne sodeluje pri izmenjavi vljudnosti, nasmeškov, celo malih laži – vsega pač, kar sestavlja družbo? Jaz v vseh teh obrazcih vidim vrednost, o čemer priča že to, da sem poklicni igralec: govorjenje je tako rekoč moj poklic. Vse te družbene konvencije temeljijo na tem, da poskušamo ustreči želji bližnjega, kar pa Mersault kategorično zavrača. Zakaj? Je morda njegova brezkompromisna iskrenost vredna več kot druge vrednote? No, če bi imel odgovor na to, bi vam ga seveda zaupal. Schopenhauer je zapisal, da ne obstajajo trenutki sreče, ampak samo trenutki, ko nismo nesrečni. In leto pozneje si je vzel življenje.”
Mene je pri Mersaultu zanimalo predvsem eno: zakaj ne igra “družabne igre”? Kako to, da ne sodeluje pri izmenjavi vljudnosti, nasmeškov, celo malih laži – vsega pač, kar sestavlja družbo?
Benjamin Voisin
“Tujec je povsod, to sva vi in jaz”
Tudi Ozon verjame, da je Camuseva filozofija relevantna za razmislek o sodobnem svetu: “Tujec je povsod, to sva vi in jaz. To je koncept, ki je danes še posebej aktualen, še posebej, če se ozremo k vsem ameriškim vojnam ali pomislimo na vojno v Ukrajini. Morda nam lahko pomaga, če se vrnemo h Camusu – ne zato, da bi nam dal kake odgovore, saj nima ključa, ki bi ponudil rešitev za svet, ampak, da bi nam pomagal racionalizirati absurdnost vsega, kar vidimo okrog sebe. To je seveda še vedno naloga filozofije.”
“Ni treba, da je občinstvu mar zame kot človeka – raje vidim, da jim je mar za to, kar počnem. Krasno življenje imam, če sem iskren, ampak ga nočem vsem razglašati.” Foto: EPA
Ozon bi se s svojim filmom rad odkupil tudi za “napako” Luchina Viscontija, ki je leta 1967 vlogo Mersaulta zaupal Marcellu Mastroianniju. “Čisto preveč italijanski je bil.” Foto: IMDb
Spomni tudi, da so Alberta Camusa njegovi sodobniki ostro napadali, vsaj v primerjavi s Jean-Paulom Sartrom, ki je takrat veljal za veliko bolj radikalnega misleca. “Camus je bil v primerjavi s Sartrom, ki je podprl komuniste, bolj zadržan do vseh ideologij in zato preziran. Danes vemo, da je imel Camus glede marsičesa prav, Sartre pa se je motil. Vidimo ga v zelo drugačni luči, kot so ga njegovi sodobniki.”
Rehabilitacija narobe razumljene pesmi
Za zadnje presenečenje film poskrbi s svojo odjavno špico: po pretresljivem zaključku v ušesa butnejo The Cure s komadom Killing an Arab, singlom z njihovega prelomnega albuma Boys Don’t Cry (1980). “Nekaterim gre to neverjetno na živce,” v smehu prizna Ozon. “Zavedam se, da je za marsikoga šok, da ga v odjavni špici preseneti pesem, ki ima popolnoma drugačen ton kot sam film. Ampak to je bil način, da pokažem, da sta Albert Camus in Tujec del popkulture, da torej spadata tudi v trenutni prostor in čas.”
Benjamin Voisin o svoji soigralki (Rebecca Marder, na sredini): “Uboga Rebecca je morala igrati tako rekoč z duhom, ker sem bil popolnoma nezmožen poslušati, kaj mi govori. Zanjo je bilo to zelo težko, ampak sem izjemno ganjen nad tem, da je skušala izražati čustva.” Foto: EPA
Kot velik oboževalec britanske skupine se je tudi osebno povezal s pevcem Robertom Smithom in ga prosil za dovoljenje za uporabo pesmi v filmu. “Izmenjala sva si e-pismi. Všeč mu je bilo, da bom pesem postavil nazaj v kontekst knjige, ki jo je navdahnila. Komad je bil namreč pogosto narobe razumljen, ljudje, ki niso brali Camusa, ga žal razumejo preveč dobesedno. V preteklosti je že izjavil, da je bil naslov ‘Killing an Arab’ slaba odločitev, ker se ga da grdo izrabiti. Mislim, da so v ZDA skrajni desničarji dejansko uporabljali za podpihovanje protiarabskega sovraštva. Zato pesmi praviloma ne igrajo v živo, če pa že, pa ta verz spremenijo v ‘Kissing an Arab’.”
Igralec, za katerega bomo še slišali
Če ima Tujec še klasično kinematografsko distribucijo, pa bomo Benjamina Voisina že kmalu lahko videli ob Vincentu Casselu v Netflixovi visokoproračunski produkciji Quasimodo. “Jasno, da raje vidim, da je film predvajan v kinematografih. Ampak nočem pa si tudi zatiskati oči – če si bo določeno vsebino več ljudi ogledalo na malih zaslonih, bom pač skušal pripomoči k temu, da na televiziji ne bodo same neumnosti,” je pragmatičen. “Preveč reakcionarno bi bilo trditi, da ‘se bom držal kinematografov’, ne da bi se pri tem vprašal, zakaj ljudje filmov ne gledajo več v kinu, ali da bi se upiral temu, da uživajo v vsebinah tudi v drugih formatih. Pomembno je, da skušaš ustvarjati vsebine, ki so zabavne, in upajmo, inteligentne v isti sapi.”
Za svojo kariero, ki se ji več kot očitno odpirajo vrata v tujino, ima igralec v resnici eno samo željo: “Da se ne bi dolgočasil in da ne bi bil dolgočasen za gledalce. Nič ni bolj nadležno kot tip, ki se sicer zabava, a dolgočasi vse okrog sebe.”
The Stranger Trailer #1 (2026)
Oglas