Umetna inteligenca ni zgolj nova tehnologija. Je prelomnica v razvoju človeške civilizacije.
V zgodovini lahko prepoznamo le nekaj obdobij, ko se je način delovanja družbe spremenil tako temeljito, da je preoblikoval vse njene strukture. Industrijska revolucija je spremenila način, kako proizvajamo. Digitalna revolucija je spremenila način, kako obdelujemo informacije. Umetna inteligenca pa spreminja nekaj še bolj temeljnega: način, kako mislimo, ustvarjamo in sprejemamo odločitve.
Prvič v zgodovini se približujemo točki, ko dostop in posedovanje znanja sama po sebi ne predstavljata več ključne prednosti. Informacije so dostopne skoraj v trenutku, umetna inteligenca pa jih zna ne le shranjevati, temveč tudi organizirati, interpretirati in predstavljati. To pomeni, da se razmerje med človekom in znanjem spreminja. Če lahko stroji dostopajo do znanja, kaj potem ostaja posebnost človeške inteligence?
Odgovor ni več v količini znanja. Odgovor je v sposobnosti, da iz znanja nastajajo nove ideje. V inventivnosti.
Napredek človeške civilizacije nikoli ni temeljil na tem, koliko znanja smo imeli, temveč na tem, kaj smo z njim naredili. Zgodovina znanosti, tehnologije in družbenih sistemov je zgodovina idej, ki prej niso obstajale. Umetna inteligenca zato ne zmanjšuje pomena človeka. Nasprotno, še bolj jasno pokaže, v čem je njegova posebnost.
Umetna inteligenca sama po sebi ne ustvarja napredka. Napredek nastane takrat, ko povečuje človeško inventivnost in ustvarja znanja, ki do takrat niso obstajala. To spoznanje ni zgolj filozofsko. Je strateško.
Umetna inteligenca kot civilizacijska tekma
V takšnih prelomnih obdobjih države ne tekmujejo zgolj v razvoju tehnologij. Tekmujejo v tem, kako hitro in učinkovito jih znajo vključiti v svoje družbene sisteme. Industrijska revolucija ni bila odločena le v laboratorijih, temveč v tovarnah, organizaciji dela in izobraževalnih sistemih. Digitalna revolucija ni bila odločena le v razvoju računalnikov, temveč v načinu, kako so jih družbe vključile v vsakdanje življenje. Enako velja za umetno inteligenco.
Najuspešnejše države ne bodo nujno tiste, ki bodo umetno inteligenco razvijale. Najuspešnejše bodo tiste, ki jo bodo znale uporabljati. Toda tu je treba narediti še en korak naprej – najuspešnejše bodo tiste države, ki bodo umetno inteligenco uporabljale za povečanje inventivnosti. To je bistvena razlika.
Uporaba umetne inteligence za optimizacijo vodi v učinkovitejše sisteme. Uporaba umetne inteligence za inventivnost pa vodi v ustvarjanje novih sistemov.
Slovenija: napačno vprašanje, pravi odgovor
V Sloveniji pogosto zastavljamo napačno vprašanje. Sprašujemo se, ali lahko tekmujemo z največjimi državami sveta na področju umetne inteligence. Odgovor je preprost: ne.
Nimamo ne demografske mase ne kapitalske moči, ki bi nam omogočala tekmovanje na področju razvoja temeljnih tehnologij UI. Toda to je napačno vprašanje. Pravo vprašanje je: ali lahko Slovenija postane ena izmed držav, kjer umetno inteligenco uporabljajo najbolje? Odgovor na to vprašanje pa je: da.
Prof. dr. Igor Emri, predsednik Sveta za razvoj pri SAZU. FOTO: Suhadolnik Jože
Tehnologija in njena uporaba namreč nista ista stvar. In prav v tej razliki se skriva strateška priložnost Slovenije. V prispodobi, najboljši vozniki ne prihajajo nujno iz držav, kjer izdelujejo avtomobile.
Majhna država kot hitri sistem
Majhne države imajo omejitve, vendar imajo tudi prednosti. Če Slovenijo razumemo kot majhen »termodinamični sistem«, potem njena ključna lastnost ni velikost, temveč hitrost. Veliki sistemi so inertni, zato spremembe v njih potekajo počasi. Majhni sistemi pa se lahko odzivajo hitreje. Lahko eksperimentirajo in uvajajo spremembe, ki bi bile v velikih sistemih bistveno težje izvedljive. V času umetne inteligence, ko se razvoj meri v mesecih in ne več v desetletjih, postane ta razlika odločilna.
Velike države bodo razvijale tehnologijo. Majhne države pa lahko postanejo laboratoriji njene uporabe. Toda le, če sprejmejo pravo odločitev.
Od znanja k inventivnosti
Dolga stoletja je bilo izobraževanje organizirano kot prenos znanja. Ta model je bil smiseln v svetu, kjer je bilo znanje redko. Danes pa znanje ni več redko, dostopno je, umetna inteligenca pa ga dodatno organizira in približuje uporabniku. V takšnem svetu postane ključno vprašanje drugačno: ne, kako pridobiti znanje, temveč kaj z njim narediti. Razlika med védenjem (posedovanjem informacij), razumevanjem in inventivnostjo postane bistvena. Vedenje pomeni, da smo se nečesa naučili (memorizirali informacije), razumevanje pomeni, da znamo znanje povezati in interpretirati. Inventivnost pa pomeni, da ustvarimo nekaj, česar prej ni bilo.
Če izobraževalni sistemi ostanejo osredotočeni predvsem na prenos znanja, bodo v svetu umetne inteligence postopoma izgubljali svojo vlogo. Če pa postanejo sistemi, ki spodbujajo inventivnost, lahko postanejo temelj razvoja družbe.
Zakaj sistemi ne ustvarjajo inventivnosti
Sodobni raziskovalni sistemi pogosto ne ustvarjajo pogojev za inventivnost. Ne zato, ker posamezniki ne bi bili sposobni ustvarjalnega razmišljanja, temveč zato, ker sistemi spodbujajo drugačno vedenje. Ko sistem nagrajuje količino – število objav, število diplomantov, količino podatkov – se posamezniki racionalno prilagodijo tem merilom. Rezultat je sistem, ki proizvaja veliko, a redko ustvarja novo. Podatki nadomestijo razumevanje, objave nadomestijo ideje, merljivost nadomesti pomen. Tak sistem je lahko učinkovit, ni pa inventiven.
Podoben problem se pojavlja v izobraževanju. Učenci in študenti se učijo odgovore, redkeje se učijo postavljati vprašanja, in prav vprašanja so izhodišče vsake nove ideje.
Ključno ozko grlo: učitelj
Če želimo povečati inventivnost družbe, moramo spremeniti izobraževanje in vzgojo, od vrtca navzgor. In če želimo spremeniti izobraževanje, moramo začeti pri učiteljih. Učitelji niso le prenašalci znanja, so tisti, ki oblikujejo način razmišljanja prihodnjih generacij. Toda danes večina učiteljev nima ustreznih pogojev, da bi umetno inteligenco uporabljali kot orodje inventivnosti, ker nimajo časa, nimajo sistematičnega izobraževanja, nimajo spodbud, in kar je najpomembneje: sistem od njih tega niti ne pričakuje.
Iz izkušenj vemo, da sprememb ni mogoče uvesti z navodili, pravili in zakoni. Posameznik lahko znanje sicer usvoji, če je to zahtevano, toda brez notranje motivacije nikoli ne bo razvil mojstrstva. Zato umetne inteligence ni mogoče preprosto »uvesti« v šole. Treba jo je soustvariti.
Kako to uresničiti – korak za korakom
Če želimo, da umetna inteligenca postane orodje inventivnosti in ne zgolj učinkovitosti, potrebujemo jasen in izvedljiv načrt. Tak načrt mora biti hkrati ambiciozen in preprost. Ne sme temeljiti na dolgotrajnih analizah in postopnem uvajanju, temveč na odločni implementaciji, ki omogoča hitro učenje sistema.
Predlagam naslednji pristop.
Strateška odločitev države: Prvi korak ni tehničen, temveč političen. Nova vlada mora jasno opredeliti, da je razvoj družbe, ki temelji na umetni inteligenci in inventivnosti, ena izmed ključnih nacionalnih prioritet.
To ni le izobraževalna reforma, to je razvojna strategija države. Brez takšne odločitve bodo vsi nadaljnji koraki fragmentirani in neučinkoviti.
Vzpostavitev vodilne strukture: Za uspešno izvedbo je potrebna verodostojna in strokovno neodvisna organizacijska struktura. Predlagam oblikovanje mešanega telesa, v katerem sodelujejo država, univerze, gospodarstvo in izkušeni praktiki iz izobraževalnega sistema.
Vodenje tega telesa naj prevzame Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Svet za razvoj pri SAZU, ki je odprta strokovna platforma, v katero se lahko vključujejo vsi državljani Slovenije, pa lahko pripravi predloge strokovnih podlag, konceptualnega okvira in izvedbenih dokumentov ter jih potem obravnava in potrdi.
S tem zagotovimo, da projekt ne postane administrativna naloga, temveč strokovno voden razvojni proces.
Priprava izvedbenih dokumentov: Na tej osnovi je treba pripraviti jasen implementacijski okvir, ki vključuje cilje projekta, merila uspešnosti, način financiranja, postopke izbire projektov in časovni načrt. Ključno je, da dokumenti niso preveč zapleteni, njihov namen ni regulacija, temveč omogočanje.
Vloga univerz: izobraževanje učiteljev: Slovenske univerze morajo prevzeti aktivno vlogo pri izobraževanju učiteljev. Pripraviti morajo kratke, praktično usmerjene programe, prilagojene različnim nivojem izobraževanja: vrtcem, osnovnim šolam, srednjim šolam, univerzam.
Cilj teh programov ni teoretično znanje o umetni inteligenci, temveč sposobnost njene uporabe kot orodja za odkrivanje svojih potencialov in spodbujanje inventivnosti. S tem univerze postanejo ključni nosilec transformacije sistema.
Nacionalni razpis za učitelje: Osrednji element celotnega pristopa je nacionalni razpis projektov za učitelje in profesorje. Posamezen učitelj ali skupina učiteljev pripravi predlog, kako bo umetno inteligenco vključila v svoj pedagoški proces na način, ki spodbuja radovednost in inventivnost posameznika. Ta razpis ima dvojno funkcijo: aktivira učitelje in generira množico konkretnih rešitev. Učitelji in profesorji postanejo soustvarjalci novega sistema izobraževanja.
Mehanizem izbire: Predlogi se vrednotijo po jasnih kriterijih, in sicer, ali spodbujajo inventivnost, ali so izvedljivi, ali imajo potencial širše uporabe, ali prispevajo k razvoju sistema.
Ni cilj izbrati le nekaj najboljših. Cilj je ustvariti kritično maso projektov, ki omogoča učenje in soustvarjanje sistema kot celote.
Finančni mehanizem – motivacija kot gonilo: Ključni element uspeha je način financiranja. Polovico sredstev projekta lahko učitelj uporabi za povečanje svoje plače – tudi do 100 odstotkov. Drugo polovico pa mora nameniti za implementacijo umetne inteligence v predmete, ki jih predava, razvoj učnih pristopov in lastno izobraževanje.
Ta mehanizem uskladi osebni interes posameznika z razvojnim interesom države. Motivacija postane del sistema, ne njegov stranski učinek.
Takojšnja implementacija: Izbrani projekti se morajo začeti izvajati takoj. Ne po letih priprave, temveč v realnem času. Sistem se ne uči in gradi skozi analize, temveč skozi prakso.
Zbiranje in širjenje dobrih praks: Eden ključnih elementov je sistematično zbiranje in analiza uspešnih pristopov. Najboljši projekti se dokumentirajo in delijo z drugimi. Na ta način se posamezne rešitve postopoma preoblikujejo v sistemske pristope – nov izobraževalni sistem se organsko preoblikuje in gradi.
Sčasoma se najbolj uspešni modeli vključijo v širši izobraževalni sistem. Transformacija ne poteka z enkratno reformo, temveč kot proces, ki raste iz uspešnih primerov.
Posebna pozornost do različnih ravni izobraževanja: Umetna inteligenca ne more biti uvedena enotno na vseh ravneh. Pristopi morajo biti prilagojeni starosti in načinu učenja.
V vrtcu umetna inteligenca ni predmet, temveč okolje. Uporablja se za spodbujanje radovednosti, razvoj jezika, postavljanje vprašanj in raziskovanje. Interaktivne igre, razvite posebej za to starostno skupino, lahko postanejo ključno orodje.
V osnovni šoli se začne strukturirano spoznavanje umetne inteligence. Poudarek je na postavljanju vprašanj, razumevanju problemov in raziskovanju različnih rešitev.
V srednji šoli umetna inteligenca postane orodje za reševanje kompleksnih problemov, interdisciplinarne projekte in ustvarjalno delo, na univerzi pa raziskovalno orodje, razvojno orodje in hkrati platforma za izobraževanje prihodnjih učiteljev.
Raziskovalno-razvojni steber: Poleg izobraževanja je nujen tudi razvojni steber. Slovenija mora podpreti razvoj lastnih UI-orodij za izobraževanje. Posebej pomembno je področje zgodnjega izobraževanja (3–6 let), na katerem globalne rešitve pogosto ne obstajajo ali niso ustrezne. To zahteva povezovanje raziskovalcev, pedagogov, razvijalcev in oblikovalcev.
Sistem kot izvozni produkt: Če Sloveniji uspe vzpostaviti celovit sistem, ki povezuje umetno inteligenco, izobraževanje, inventivnost in motivacijske mehanizme, bo ustvarila nekaj, kar presega nacionalni okvir. Tak sistem lahko postane izvozni produkt.
Države po svetu se bodo spoprijemale z istim problemom: kako umetno inteligenco vključiti v izobraževanje na smiseln način? Slovenija jim lahko ponudi odgovor.
Zakaj si ne smemo privoščiti,
da to zamudimo
Tak projekt zahteva sredstva. Toda vprašanje ni, ali si to lahko privoščimo. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da tega ne naredimo.
Majhna država ne more tekmovati z velikimi v količini. Lahko pa jih prehiti v načinu razmišljanja in organizaciji sistema.
Odločitev
Umetna inteligenca ne določa prihodnosti – določa jo način, kako jo uporabljamo. Če jo uporabimo za povečanje učinkovitosti, bomo dobili učinkovitejše sisteme. Če jo uporabimo za povečanje inventivnosti, bomo dobili družbo, ki ustvarja prihodnost.
Slovenija ima priložnost, da izbere drugo pot. To ni vprašanje tehnologije, to je vprašanje odločitve. Slovenija lahko postane in mora postati ena izmed vodilnih družb umetne inteligence, ki temelji na inventivnosti.
***
Igor Emri, predsednik Sveta za razvoj pri SAZU.
Zapisano je osebno mnenje avtorja in ne nujno tudi mnenje Sveta za razvoj pri SAZU.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.