Arhitekturni biro Jana Katteina je nakupovalno ulico v predelu Poplar spremenil v najbolj živopisno londonsko ulico. Kljub zavedanju, da so stavbe predvidene za rušenje, so Kattein in njegovi sodelavci v sodelovanju s prebivalci in drugimi uporabniki stavb ustvarili urbani mikrokozmos, ki lokalni skupnosti ogromno pomeni in ulico v tem prehodnem obdobju ohranja živo. Foto: Jan Kattein Architects
“V Londonu poteka okoli 200 velikih projektov regeneracije,” pravi arhitekt Jan Kattein. V Londonu se dejansko ogromno ruši in na novo gradi, pa naj je to na veliki cesti Bishopsgate v bližini obrambnega zidu starorimskega Londiniuma, na lokacijah prizorišč olimpijskih iger, kjer načrtujejo visoko gosto stanovanjsko gradnjo, ali pa na obronkih mesta.
Oglas
Investitorji morajo prebivalcem najti nadomestno stanovanje
Kattein, ki je bil eden od sodelujočih na veliki mednarodni konferenci Urban Future, pravi, da se posebno intenzivno ruši povojna stanovanjska gradnja in načrtuje nova. Nemudoma se seveda postavi vprašanje, kaj se zgodi s prebivalci. Kattein pravi, da se je v Londonu prav glede na to vprašanje ogromno spremenilo. Če se želijo investitorji kvalificirati za javna sredstva, morajo poskrbeti za preselitev prebivalstva. Seveda pa si nihče ne more zatiskati oči, da to vseeno pomeni razpadanje skupnosti in odpiranje poti gentrifikaciji, zaradi česar se je denimo v predelu Thamesmead, zunaj Londona, znanem predvsem kot lokacija snemanja filma Peklenska pomaranča, oblikovala fronta odpora in nekateri prebivalci domov preprosto nočejo zapustiti.
Poplar leži v bližini finančnega središča Canary Wharf, kjer so v dobrih 20 letih zgradili številne nebotičnike, ki prav tako pričajo o izjemno hitrih procesih preobrazbe mestnega tkiva v Londonu. Foto: EPA
Življenjska doba v Londonu stagnira
Kattein pravi, da proces revitalizacije posameznega območja traja 10, 15 ali celo 20 let in seveda povzroči velike motnje v življenju ljudi. Takšne situacije pa dajejo arhitektom priložnost za intervencije, ki vsaj začasno krepijo vitalnost in povezanost lokalnih skupnosti. Kattein se je tako s sodelavci podal v predel Poplar, predel precej otožne podobe, ki v senci finančnega središča Canary Wharf bolj kot ne stagnira. Kattein poudari presenetljivo dejstvo, da je zrak v Poplarju zaradi bližine zelo prometne ceste izredno onesnažen, zaradi česar življenjska doba tam stagnira oziroma celo upada. In da to pravzaprav velja za celoten London. Čeprav izredno bogato, je London tudi mesto izredne revščine.
Kattein poudari dolgo tradicijo tekstilne industrije v vzhodnem Londonu, še vedno pa je prisotna tudi v Poplarju. Predel pa močno zaznamuje tudi navzočnost indijske in pakistanske priseljenske skupnosti in na oboje se je njegova ekipa tudi navezala, potem ko je prek pogovorov s prebivalci izvedela, da si želijo več barvitosti v soseski.
Dejavnosti na nakupovalnih ulicah v Londonu zaposlujejo okoli 1,5 milijona ljudi. Foto: Jan Kattein Architects
London, skupek 600 vasi, v katerih mora biti vsaj ena nakupovalna ulica
Za intervencijo so si izbrali cesto Aberfeldy, lokalno nakupovalno ulico, če tako prevedemo izraz ‘high street’. High Streets so v Veliki Britaniji zelo pomembne; v Londonu ustvarjajo okoli 1,5 milijona delovnih mest in vsaka četrt jo ima. Četrti so zelo pomembne, saj Kattein tudi poudari, da je London pravzaprav skupek 600 vasi, kar se še danes odraža v množici malih neformalnih središč družabnega življenja in ekonomske dejavnosti.
Katteinova ekipa je za izhodišče projekta vzela tradicionalne vzorce iz bangladeške in vzhodnoindijske tradicije vezenja kantha, ki so jih zbrali s pomočjo prebivalcev in uporabnikov ceste Aberfeldy. Vzorce so skenirali, digitalno obdelali in jih prenesli na fasade. Tako so ustvarili najbolj živopisno ulico v Londonu. Vsi sodelujoči so se zavedali, da so stavbe ob cesti predvidene za rušenje, a za ta vmesni čas, ki lahko traja še več let, so ustvarili nekaj pomembnega: “Nastala je ulica, s katero se ljudje čutijo osebno povezani, saj so prispevali k njeni podobi.”
David Sim v mednarodni uspešnici Mehko mesto zelo natančno analizira elemente mest, ki jih lahko prepoznamo kot prijazna mesta. Foto: Corwin SI
Nobeno mesto do zdaj ni povsem uresničilo trajnosti. Nikjer še ni bil 100-odstotno uresničen celoten sistem.
Gerald Babel-Sutter
Mesto ni nikoli zgrajeno do konca
Primer nenehne transformacije Londona smo izbrali zato, ker govori o tem, da mesto nikoli ni zares zgrajeno. To je v svojem prispevku na konferenci izpostavil tudi na Škotskem rojeni arhitekt in urbanist David Sim, ki je dan prej predstavljal tudi slovenski prevod svoje mednarodne uspešnice Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja. Sim, ki o urbanističnem načrtovanju govori tudi kot o povabilu k boljšemu življenju, je povedal anekdoto o svojih ‘začetkih urbanistične kariere’.
Kot otrok se je rad igral z legokockami in mama ga je nenehno spraševala, kdaj vendar bo že nekaj zgradil do konca. Menda ji je odvrnil, da ne more ničesar dokončati, ker da gradi mesto, mesto pa ni nikoli dokončano.
Na Gospodarskem razstavišču se je zbralo okoli 180 sodelujočih, za katere pobudnik dogodkov Urban Future Gerald Babel-Sutter pravi, da jih zanima predvsem, kako naj nekaj izpeljejo in ne kaj. Foto: Adam Slowikowski/Urban Future
Vedno pomembnejši socialni vidik trajnosti
Kattein in Sim sta bila torej dva od okoli 180 sodelujočih na konferenci Urban Future, ogromnem dogodku, katerega vsaka edicija poteka v drugem evropskem mestu. Preberemo lahko, da je to konferenca za trajnostne metropole, pa čeprav pobudnik teh dogodkov Gerald Babel-Sutter morda nekoliko protislovno pove, da je trajnost predvsem modna beseda, ob kateri se vsi vprašamo, kaj sploh pomeni. “Prva konferenca je bila predvsem o ekološki trajnosti, ampak z leti smo ugotovili, da je konferenca zastavljena preveč ozko,” pove Babel-Sutter, ki tudi omeni, da z leti v ospredje vedno bolj prihaja tema socialne trajnosti, “če je 40 odstotkov prebivalstva brezposelnega, to ni trajnostno. Cilj je torej, da izpostavimo vse te različne vidike trajnosti.”
Gerals Babel-Sutter živi v Gradcu, ki velja za zelo napredno mesto, ko gre za uvajanje trajnostnega urbanističnega načrtovanja. Pred več kot desetletjem je tam organiziral delavnico iz mobilnosti in iz nje se je razvila konferenca Urban Future. Foto: EPA
Razmišljanje Davida Sima o mestih lahko spoznate tudi v oddaji Osmi dan, ki bo na sporedu 30. 3. ob 21.40 na TVS 1.
“Nobeno mesto do zdaj ni povsem uresničilo trajnosti. Nikjer še ni bil 100-odstotno uresničen celoten sistem,” še doda Babel-Sutter, “morda v kakšnem manjšem mestu.” V nekaterih manjših mestih so namreč izvolili zelo pogumne odločevalce, ki so veliko spremenili tudi v sami strukturi upravljanja mesta in tako lahko bolj odločno napredujejo v meri realizacije celovite trajnosti. Velika mesta pa so lahko dobra na nekih področjih, ne pa v celoti.
Mislim, da je mehko mesto človeško mesto. In je tudi družabno mesto, ki vabi k srečevanju z drugimi ljudmi. In je udobno mesto, kjer lahko na zimski dan sedem na klop na soncu, poleti pa na klop v senci.
David Sim
Okoli konference Urban Future se je oblikovala prava skupnost
Vtis obiska konference, na kateri je hkrati potekalo tudi 6 razprav, je bil, da je to shajališče rahlo idealističnih in romantičnih zanesenjakov, katerih nastopi so pogosto spominjali na energične nastope kakšnih oglaševalcev ali drugih predstavnikov tega ne čisto jasnega pojma ‘kreativci’. Na pomembno vlogo neke vrste zanesenjaštva nakazuje tudi precej nejasen odgovor Babel-Sutterja na izvor finančnih sredstev, s katerimi lahko izvedejo tako velikopotezne dogodke.
Knjiga Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja je sedaj prevedena že v 27 jezikov. Foto: Corwin SI
Pravi, da se je od začetka projektu pridružilo zelo veliko malih podpornikov in pa da mora vsak udeleženec tudi kupiti vstopnico, kar vse še toliko bolj motivira, da aktivno sodelujejo in si morda odprejo možnosti za prihodnje projekte. “Posebnost te konference je, da se tu srečujejo ljudje, ki so močno vpleteni v procese sprememb v mestih,” pravi Babel-Sutter, ki poudari, da ljudje na teh konferencah razpravljajo o tem, kako bi lahko nekaj uresničili in ne kaj. Nekateri povedo, kaj je delovalo v njihovih primerih, drugi, kaj ni in tako se udeleženci medsebojno podpirajo. Konferenco pa seveda podpirajo tudi različni sponzorji in vsakokratno mesto, gostitelj konference.
Medsebojno podporo, komunikacijo in človeško dimenzijo mest nenehno poudarja tudi David Sim, s katerim smo se srečali dan pred začetkom konference. V prostorih Urbanističnega inštituta Republike Slovenije je govoril o svoji knjigi Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja, za prevod katere je poskrbel prav omenjeni inštitut, pobudo zanj pa je dala družba Corwin. Knjiga, ki je zdaj prevedena že v 27 jezikov, se bere kot zelo osebna analiza tako rekoč vsega, kar konstituira mesto. Nenehno vdira občutek, kot da sploh ne beremo analize arhitekta in urbanista, pač pa zdravorazumski zapis pozornega opazovalca.
Otroci, ki v šolo pešačijo, so učno uspešnejši
Sim se je učil predvsem od danskega arhitekta in urbanista Jana Gehla, ki je sicer znan predvsem po tem, da je pozornost usmeril k pomenu oblikovanja mest po meri pešcev in kolesarjev. Sim tako pove anekdoto, da je imel pri 19 letih resne dvome glede študija arhitekture. Učili so se samo o različnih -izmih in vse skupaj se je zdelo nekako rahlo pretenciozno. Potem pa je poslušal predavanja Jana Gehla, ki je z velikim zanosom govoril o otrocih, ki gredo peš v šolo. Mimogrede, Sim, ki že dolgo živi na jugu Švedske, omeni, da v Skandinaviji spet vedno več otrok v šolo hodi peš ali s kolesom, saj so raziskave pokazale, da so takšni otroci učno uspešnejši od otrok, ki jih v šolo vozijo starši.
Vračamo se k človeku in k vprašanju, kaj pomeni vsakdanje življenje. Včasih prevlada teorija in v dobri veri načrtujemo prostore, ki omogočajo hojo in ki na primer predvidevajo mešano rabo, ko pa damo vse skupaj, ne deluje. Vedno se moramo osredotočiti na človeško izkušnjo v vsakdanjem življenju.
David Sim
Skandinavija, predvsem Danska, je močno zaznamovala Simovo razmišljanje o tem, kakšno naj bi bilo mesto, in v knjigi je največ prav primerov iz Skandinavije, predvsem iz Köbenhavna. V resnici se knjiga ne zdi tako zelo prelomna.
Veliko idej je blizu ideji 15-minutnega mesta Carlosa Morene, že večkrat slišanim zagovorom strnjene zazidave in mešane rabe v nasprotju z urbano ‘monokulturo’, pa tudi idej o pomenu oživljanja pritličij in javnih prostorov, vključno s pločniki, je bilo že precej. Prvo vprašanje za pogovor, v katerem se je izkazalo, da Sim morda bolj kot o samem ‘grajenem okvirju’ razmišlja o zgodbah, ki jih piše življenje v teh okvirih, se je torej ponujalo kar samo od sebe …
David Sim velik pomen pripisuje raznovrstnosti, tako v smislu mešane rabe mestnih predelov kot tudi znotraj posamezne stavbe, v katero lahko umestimo stanovanja različnih tipov in tudi druge dejavnosti. Foto: David Sim: Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja
Kaj je tisto novo, kar prinaša vaša knjiga v primerjavi z drugimi sodobnimi knjigami o ‘pravem’ urbanističnem pristopu k mestom?
Mislim, da je to človeška perspektiva. Vračamo se k človeku in k vprašanju, kaj pomeni vsakdanje življenje. Včasih prevlada teorija in v dobri veri načrtujemo prostore, ki omogočajo hojo in ki na primer predvidevajo mešano rabo, ko pa damo vse skupaj, ne deluje. Vedno se moramo osredotočiti na človeško izkušnjo v vsakdanjem življenju.
Mislim, da moramo v ospredje postaviti človeško merilo. Obstajajo različna podnebja, kulture, različne politike … Kar pa je zanimivo pri ljudeh, je to, da vsi pridemo na svet bolj kot ne v ‘istem paketu’. Sam prihajam iz Škotske in sem nekoliko nižji kot večina Evropejcev, vendar imam vseeno oči na približno isti višini in okolico zaznavam približno enako kot drugi. Ljudi torej povezuje naše človeško merilo. Smo precej majhni in dokaj počasni in tudi uživamo v počasnih stvareh. Pomislimo le na počasno večerjo ali kavo. Preprosto imamo človeško dimenzijo.
Kakšno je torej mehko mesto, za katero predvidevam, da je torej mesto v skladu s človeško dimenzijo?
Mislim, da je mehko mesto človeško mesto. In je tudi družabno mesto, ki vabi k srečevanju z drugimi ljudmi. In je udobno mesto, kjer lahko na zimski dan sedem na klop na soncu, poleti pa na klop v senci.
Sim občuduje Skandinavce in njihovo veselje do življenja na prostem kljub tršemu podnebju. Foto: EPA
Če pišete o mehkem mestu, morate verjetno imeti tudi neko predstavo o tem, kakšna naj bi bila njegova antiteza. Torej trdo mesto?
Trdo mesto ne bi bilo prijazno. V trdem mestu bi se slabo počutili, to bi bilo mesto, ki ne bi omogočilo uživanja v naših zaznavah. Veste, pravzaprav me o trdem mestu sploh še ni niče vprašal …
Vemo, da obstajajo elementi trdega mesta. To je denimo mesto, kjer je avtomobil pomembnejši od pešca. Kjer je najvišja stavba v mestu nekega podjetja pomembnejša kot sončna svetloba na trgu, ki ga ta visoka stavba zdaj zasenči. Gre za vprašanje prioritet. Kaj postavimo na prvo mesto.
Kako ste dobili idejo za mehko mesto? Je bila odločilna kakšna izkušnja pri delu, preprosto obisk kakšnega mesta ali vsakdanje opazovanje življenja v mestu?
Kot otrok sem odraščal v predmestju, kjer smo povsod šli z avtom. Zelo rad sem tudi imel knjige Richarda Scarryja o življenju v mestih (Scarry je izdal več kot 300 otroških knjig, najbolj znan pa je po seriji knjig, ki se dogajajo v ‘zaposlenem mestu’ Busytown, op. P. B.). In rad sem se igral z legokockami, ob čemer sem dobil idejo, da bi bil arhitekt.
Prelomnica zame pa so bila predavanja danskega profesorja Jana Gehla, ki je bil res zabaven in je prav romantično pripovedoval denimo o otrocih, ki hodijo v šolo. Gehl je pripovedoval zgodbe o mestih in kakšno bi lahko življenje v mestih bilo. Tako sem spoznal, da bistvo mest ni načrtovanje ulic, skulptur ali arhitektura stavb. Bistvo so zgodbe o tem, kar delamo.
Jan Gehl je torej pripovedoval o poti v šolo. Kako dolgo ste vi hodili v šolo?
Jaz sem hodil 8 minut in pol. Ko sem se vračal domov, pa ni trajalo 8 minut in pol. Takrat sem za isto razdaljo potreboval morda četrt ure, pol ure, tudi uro. Izkušnja je bila drugačna. Mama me je vprašala, kaj sem delal. Nič. Kje si bil? Nikjer. Gre preprosto za drugačno izkušnjo prostora. Ko se čas ustavi in uživamo v prostoru. Tudi to je arhitektura.
Sim ni zagovornik razprostranjenih predmestij, kjer prebivalci tako rekoč ničesar ne morejo opraviti brez avtomobila. Foto: David Shankbone/Wikipedia
Če zdaj z nekaj časovne distance pogledate na knjigo. Bi rekli, da kaj manjka?
Knjiga je izšla leta 2018, ideje, o katerih pišem, pa so stare kakšnih 10 ali 15 let, ampak menim, da so ta vprašanja še vedno relevantna. Seveda pa nastajajo tudi nova. Digitalni svet je vse močno spremenil, prav tako podnebne spremembe. Poglavje o podnebnih spremembah je verjetno najtanjše v knjigi, trenutno pa je to verjetno najpomembnejše vprašanje. Spremenil se je tudi urbanizem. Uveljavilo se je prepričanje, da ne moremo več kar rušiti stavb, saj je vanje vloženo ogromno energije.
Morda največje vprašanje pa so predmestja. To bo morda tema naslednje knjige. Velja, da v mestih živi polovica svetovnega prebivalstva, vendar to ne drži povsem. 50 odstotkov ljudi živi v nekem urbanem kontekstu, v nekih urbanih predelih. Vendar, ali bi lahko za vse rekli, da so mesta? So tam pločniki, parki, trgovine, avtobusne postaje, gredo lahko vaši otroci peš v šolo? To so območja, s katerimi se moramo ukvarjati.
Morda največje vprašanje pa so predmestja. To bo morda tema naslednje knjige. Velja, da v mestih živi polovica svetovnega prebivalstva, vendar to ne drži povsem. 50 odstotkov ljudi živi v nekem urbanem kontekstu, v nekih urbanih predelih. Vendar, ali bi lahko za vse rekli, da so mesta? So tam pločniki, parki, trgovine, avtobusne postaje, gredo lahko vaši otroci peš v šolo? To so območja, s katerimi se moramo ukvarjati.
David Sim
Pravzaprav obstaja veliko pozidanih predelov, ki seveda niso podeželje, pa tudi mesto niso.
Drži. Povsod po svetu imamo denimo predele s socialnimi stanovanji, saj veste te enolične nize blokov in ogromne travnate površine ob njih. Tam ni mogoče hoditi po opravkih in tam ni mešane rabe.
Potem obstajajo ogromne površine z vilami, v katerih živijo osamljeni pari in govorijo o ločitvi in kjer njihov osamljeni otrok na vrtu skače na trampolinu. In potem obstajajo ogromni nakupovalni centri z ogromnimi parkirišči in področja zgolj s pisarnami. Vse to niso mesta. Ti predeli niso zgrajeni, da bi tam uživali v sprehajanju, srečevanju in spontanosti.
Trenutno je torej veliko vprašanje, kaj naj naredimo s predmestji. Menim, da je relevantno vprašanje, ali jih lahko naredimo bolj raznolika, ali lahko vanje uvedemo nove načine rabe, tako da bi bili življenje, delo in prosti čas lahko lokacijsko bližje drug drugemu.
Ljudje živijo v predmestjih in nikamor ne morejo peš. To bi morali spremeniti, da bi vsakdanje opravke lahko opravili peš ali s krajšo vožnjo s kolesom, avto pa bi bolj uporabljali le ob koncih tedna. V lokalnem življenju obstaja svoboda. Če živiš lokalno, imaš lahko več časa zase.
Mehko mesto je po Davidu Simu prijazno, družabno in udobno mesto. K temu lahko prispevajo tudi skupni, zavarovani dvoriščni vrtovi, kakršen je ta v švedskem mestu Lund. Foto: David Sim: Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja
Dovolite mi, da povem zgodbo. Z vasi prideš študirat v mesto in vse se zdi tako civilizirano. Tu so koncerti, opere, francoski filmi, tečaji keramike … Srečuješ veliko ljudi, denimo življenjskega partnerja. In obljubita si, da ne bosta nikoli zapustila mesta. Želita namreč iti na kozarec vina in v kino in želita uživati v tem čudovitem kultiviranem življenju.
Vse je krasno. Živita v nekem majhnem stanovanju. Rodi se prvi otrok in tako zabavno je hoditi z njim na kavo. Potem pa ima otrok 5 let in potrebuje trato, ker mora teči. V mestu ga moraš kar naprej ustavljati in paziti nanj. Začneta razmišljati o selitvi v predmestje. Za hišo si morata izposoditi denar od staršev in tega nikoli ne pozabita, saj ju starša na to opozorita vsakič, ko vsak drugi konec tedna prideta na kosilo.
Zaradi potovanja na delo vsak dan dve uri preživita v avtu, morda pa še več, če še otroke vozita v šolo. Ampak otroci imajo trato in trampolin in to je vendar čudovito. Ampak ne moreta nikamor. Ne moreta v bar na kozarec vina, ker bi to bilo preveč zapleteno ali pa sta preveč utrujena in tako in tako nimata denarja, ker odplačujeta hišo.
Ko pa je otrok star 13, nastane velik problem. Otrok noče več trampolina, hoče v mesto na tekmo hokeja, ali v glasbeno šolo, ali obiskati nekaj subkulturnega … In starša postaneta voznika taksija.
Številna pozidana območja so neka oblika urbane krajine, niso pa prava mesta. Foto: EPA
Pomembno vprašanje je torej, kako narediti mesto mehko, prijazno družinam in otrokom. Kako narediti mesto tako, da lahko v njem preživite celo življenje. Morda celo vaš zakon zdrži dlje, ker niste pod tolikšnim pritiskom. Fascinira me torej ideja, kako lahko mesto podpira življenje. Kakšno mesto bi vse to omogočilo? Morda, na neki temeljni ravni, je to mesto, ki nam omogoča, da smo mi sami. Da živimo najboljšo različico samih sebe.
Dolgoročno ‘uporabnost’ mesta torej omogoča njegova primernost za enostavno različno uporabo. Vi pa ste zagovornik mešane rabe tudi na neki drugi ravni, na ravni posamezne stavbe.
Drži. V eni stavbi imate lahko različne stvari. Sam proces gradnje v inženirskem smislu napeljuje na to, da eno nad drugo postavljaš iste stvari, kot paket. To je smiselno s stališča načrtovanja napeljav. Poenostavi pa tudi prodajo, saj prodajaš eno in isto stvar.
V lokalnem življenju obstaja svoboda. Če živiš lokalno, imaš lahko več časa zase.
David Sim
Vendar pa ima raznolikost svoj čar. Pritličje morda ni primerno za stanovanje, lahko pa je tam trgovina ali pisarna. Morda obstaja mali vrt in stanovanje ob njem v trenutku postane čudovito in ven lahko spustite še psa ali mačka. Pod streho je lahko krasno stanovanje s teraso, ki omogoča zasebnost.
Mogoče ti različni prostori eden nad drugim pomenijo, da tam živijo različni ljudje. In če je v pritličju trgovina, to pomeni, da je cel dan tam nekdo. Morda v enem stanovanju živi starejša gospa, pri kateri lahko potrkajo otroci, ko pridejo iz šole.
Imamo plastenje različnih načinov življenja in starostnih skupin in ljudje si torej lahko med seboj pomagajo. A to je možno le na ravni stanovanjske stavbe, ki ni prevelika in se ljudje v njej poznajo in spoštujejo. Na nek način obstaja nek medsebojni nadzor. Če živimo v stolpnici s 150 družinami, nikogar zares ne poznamo. Vidimo, da nekdo po stopnicah nosi televizor in ne vemo, ali ga je ukradel, ali se seli … In v zadregi smo, da bi vprašali. V manjši skupnosti pa se pogovarjamo.
Če imate plastenje, ki pritegne različne tipe ljudi v manjšo skupnost, se lahko samoorganizirate in bolje skrbite eden za drugega.
Z inženirskega vidika je najbolj enostavno enega nad drugega namestiti identične tlorise, kar poenostavi načrtovanje napeljav. Z vidika doseganja socialne pestrosti znotraj posamezne stavbe pa je po Davidu Simu smiselno horizontalno plastenje nadstropij z različno rabo. Primer tega je ta stavba v francoskem mestu Lille s prodajalnami v pritličju, pisarniškimi prostori v sredini in stanovanjskimi enotami tipa penthouse na vrhu. Foto: David Sim: Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja
Veliko primerov v vaši knjigi je povezanih s Köbenhavnom in pojavi se tudi beseda köbenhavnizacija. Je Köbenhaven res tako vzorno organizirano in urejeno mesto?
Knjigo sem pisal v Köbenhavnu, kjer sem delal. Nikoli si nisem predstavljal, da bo prišlo do 27 prevodov knjige. Če bi to vedel vnaprej, bi dal več primerov iz drugih mest, ker pa sem živel jugu Švedske in delal v Köbenhavnu, sem vzel lokalne primere. Naslednja knjiga bo imela več različnih primerov.
A če se vrnemo h Köbenhavnu. Govorimo lahko o merilu Köbenhavna. To je nekje 4-5 nadstropij. To imate tudi v Sloveniji. Američani bi temu rekli evropsko merilo, nekaj med zasebno hišo in nebotičnikom. Neka srednja velikost.
Pomembno se mi je zdelo, da ni povsem jasno, kaj pomeni mehkoba. Obstaja prostor za definicijo in interpretacijo, kaj je vaše mehko mesto. Torej želel sem odprt, radodaren in fleksibilen naslov, kot je lahko tudi mesto odprto, radodarno in fleksibilno.
David Sim
Mislim, da se lahko veliko naučimo od Köbenhavna, ampak prav tako tudi od Ljubljane ali Pariza. Mislim, da je Pariz trenutno izjemen. Županja Anne Hidalgo je z zelenimi površinami in kolesarskimi stezami popolnoma spremenila Pariz. Ampak še vedno ne bi rekel, da moramo ‘parizificirati’ svet. Lahko pa se nekaj naučimo.
Tu (v knjižnici Urbanističnega inštituta) lahko vidimo, da nimajo vsi prevodi dobesedno prevedenega naslova. Italijanski prevod je denimo Città dolce, torej sladko mesto.
Na začetku založniku naslov Soft City ni bil všeč. Čudno je zvenel. Kako bodo ljudje sploh vedeli, zakaj gre? In potem še ta čudna naslovnica. Je to knjiga za otroke? Odvrnil sem: Ne, to je resna knjiga o trajnostnem načrtovanju. In hoteli so jo nasloviti trajnostno mesto. Rekel sem, če jo boste tako poimenovali, bodo ljudje pomislili: Kako dolgočasna knjiga, ne bom je niti pogledal.
Pomembno se mi je zdelo, da ni povsem jasno, kaj pomeni mehkoba. Obstaja prostor za definicijo in interpretacijo, kaj je vaše mehko mesto. Torej želel sem odprt, radodaren in fleksibilen naslov, kot je lahko tudi mesto odprto, radodarno in fleksibilno.
Prijazno mesto tudi vizualno ni monotono. Primer vizualno pestre zazidave je večstanovanjska stavba v londonskem predelu Shoreditch, na vrhu katere so uredili večetažni ‘penthouse’. Foto: David Sim: Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja
Potem smo se na naslov navadili. Prevajanje naslova pa je ponovno bilo zanimiv proces. Niso bili povsod zadovoljni z dobesednim prevodom. V Nemčiji so tako najprej razmišljali o Analoge Stadt, analogno mesto. In v bistvu je bila ideja pravilna, ker gre pri mehkem mestu za nekaj resničnega, ne digitalnega. Ponekod se jim je izraz mehko mesto zdel preveč feminilen in so še dodali, da so skoraj vsi arhitekti moški in takšnega naslova ne bodo sprejeli. To ‘potovanje’ z naslovom je bilo zanimivo.
(Življenje) ‘al fresco’ pa pomeni veselje, biti zunaj. Čutiti veter, sonce, videti ljudi. Imeti nekoliko občutka, da smo na počitnicah. Da greš na kavo, pa to ni le kava. Imaš torej občutek, kot da si malo na počitnicah, čeprav si doma.
David Sim
Čeprav je tudi mehkoba lahko zelo trdna. Pomislite na travno bilo, kako mehka je in veter jo zlahka upogne, vendar se vedno znova postavi po konci.
V osnovi niste teoretik. Ste predvsem urbanist-praktik z uveljavljeno prakso.
Drži, nisem pisatelj, sem urbanist-praktik in morda knjiga ni zares dobro napisana. Imel sem srečo, da sem delal skoraj po celem svetu in v zelo različnih razmerah. Od središča Tokia, kjer so nekatere najdražje nepremičnine na svetu, delal sem v brazilskih favelah, predmestjih v Avstraliji, v Škotskem višavju sem načrtoval vas v naravnem parku…
Zame osebno je bilo najpomembnejše delo v Christchurchu po potresu leta 2011. Sodeloval sem pri na načrtu za obnovo središča mesta, ki je bilo popolnoma uničeno. Prva ideja je bila, da se mesto obnovi, kakršno je bilo.
Pomembno ozadje našega dela je bilo dejstvo, da ljudje niso imeli domov, ali da niso imeli vode in so se kar naprej srečevali na cesti. Ali pa ko so odstranjevali ruševine.
Kot odličen primer participatornega urbanističnega načrtovanja Sim izpostavi popotresno obnovo novozelandskega Christchurcha, pri načrtovanju katere je sodeloval. V treh mesecih so zbrali kar 106.000 predlogov meščanov in na tej osnovi so razvijali načrt obnove. Foto: EPA
V treh mesecih smo vodili dialog z mestom in potekala je izmenjava idej. Meščane smo želeli vključiti v proces obnove in dobili smo 106.000 idej, kakšno naj bi bilo mesto. 99 odstotkov idej je bilo zelo preprostih, razumljivih in prizemljenih. /…/ Po teh treh mesecih dela in s 106.000 predlogi smo lahko predstavili vizijo, v kateri so se vsi prepoznali. Ustvarili smo mesto, ki odraža vizijo ljudi.
David Sim o obnovi Christchurcha
V treh mesecih smo vodili dialog z mestom in potekala je izmenjava idej. Meščane smo želeli vključiti v proces obnove in dobili smo 106.000 idej, kakšno naj bi bilo mesto. 99 odstotkov idej je bilo zelo preprostih, razumljivih in prizemljenih. To niso bile nore ideje.
Ljudje so doživeli ta strašen potres in zamišljali so si boljše, prijaznejše mesto, niso hoteli nebotičnikov, ker so hoteli biti bližje tlom in želeli so več javnih prostorov. Spoznali so, da imajo pravzaprav radi svoje sosede in da si želijo več skupnega prostora in preživeti več časa zunaj.
Postavili smo veliko tablo, na katero smo pisali ideje in bila je javna, vsak je lahko kaj dodal. Nismo imeli skrivnih sestankov. Stali smo na hodniku pred to tablo in vsak je lahko poslušal in dajal pripombe.
Po teh treh mesecih dela in s 106.000 predlogi smo lahko predstavili vizijo, v kateri so se vsi prepoznali. Ustvarili smo mesto, ki odraža vizijo ljudi. Tudi najbolj konservativni kritiki so morali priznati, da smo sledili viziji ljudi. In res sem ponosen, ker zdaj 15 let kasneje začenjamo videti rezultate.
Enkrat sem se vrnil tik pred pandemijo. Nastali so novi javni prostori, nove 4-5-nadstropne stavbe. Vse to seveda terja veliko časa. Ko gradiš mesto, moraš biti zelo potrpežljiv. Na projektu vasi v Škotskem višavju delam že 20 let, pa še niso začeli graditi.
Pri načrtovanju mest je potrebno upoštevati tudi lokalno mikroklimo in gibanje Sonca. Na Danskem, kjer je zaradi bolj severne geografske širine Sonce dokaj nizko tudi poleti, je potrebno pozornost nameniti temu, ali bodo mize lokala stale na senčni ali sončni strani ulice. Zato so na ulici Vester Voldgade v Köbenhavnu na osončeni strani ulice razširili pločnik. Foto: David Sim: Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja
Ste pa tudi zagovornik malih intervencij, ki pa lahko močno izboljšajo kakovost življenja v mestu. Žepni parki, odpiranje kletnih prostorov na pločnik, postavljanje klopi na pločnik… Vse to lahko razvedri prebivalce.
Testiranje, razvijanje okusa in morda razvijemo kulturo. To je način mehkega dela, mehkega napredovanja.
David Sim o pomeni malih intervencij
Pogosto mislimo, da moramo imeti velike in spektakularne vizije za milijarde dolarjev. A pri vseh projektih obstaja tveganje, da nekaj narediš narobe in v primerih dragih projektov, je tveganje lahko zelo drago.
Pri urbanizmu je pomembno testiranje. Postavimo torej klopi, ki niso drage, dajmo dovoljenje trgovini, da na pločnik postavi klop. Seveda potrebuje dovoljenje, saj je v mestih vse pod nadzorom.
In potem lahko vidimo, da klop izgleda lepa in prijazna. Morda bi jih lahko postavili več. Ali teraso kavarne s senčniki. In testiramo. Testiramo še majhen park. Lahko testiramo nekaj majhnega in ustvarimo apetit po nečem. In si rečemo, tega nisem poznal, a mi je všeč. Preden zgradite novo kolesarsko stezo, morda testirate pot tako, da jo najprej le zarišete.
Če narediš test, lahko popraviš majhno napako, preden porabiš veliko denarja na denimo dokončni ureditvi širokega pločnika, igral. Gre torej tako: testiranje, razvijanje okusa in morda razvijemo kulturo. To je način mehkega dela, mehkega napredovanja.
David Sim je rekel, da spomladi v Köbenhavnu nastane vzdušje, primerljivo s tistim ob italijanskem jezeru Como. Množice sedijo na terasah kavarn in tudi na obali. Foto: David Sim: Mehko mesto – Zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja
Veliko govorite o življenju na prostem. In poudarjate, da Skandinavci kljub trdemu podnebju veliko časa preživijo zunaj in razvijajo kulturo bivanja ‘al fresco’, kot to sami poimenujete. Kaj je pravzaprav življenje al fresco?
To je na nek način dolce vita. Imamo to romantično predstavo o življenju v Italiji, življenju na prostem. Večinoma pa več in več časa preživimo notri, ker je udobno. Imamo gretje in klimo; imamo Netflix in kavni aparat in domov naročimo hrano.
Al fresco pa pomeni veselje, biti zunaj. Čutiti veter, sonce, videti ljudi. Imeti nekoliko občutka, da smo na počitnicah. Da greš na kavo, pa to ni le kava. Imaš torej občutek, kot da si malo na počitnicah, čeprav si doma.
Oglas