Razstava z naslovom Marilyn Monroe: A Portrait bo na ogled od 4. junija do 6. septembra.
Oglas
Marilyn Monroe, kot jo je februarja 1956 fotografiral Cecil Beaton. Foto: Cecil Beaton Archive / Condé Nast
Razstava pretresa vlogo, ki jo je slavna igralka sama imela pri ustvarjanju lastne podobe, pa tudi njen vpliv na fotografe in umetnike v času njenega življenja in še dolgo po njeni smrti.
Marilyn Monroe, ki se je rodila 1. junija 1926, še danes velja za ključno osebnost popularne kulture. Bila je namreč ena najbolj fotografiranih žensk na svetu – vse od od prvih pin-up fotografij, posnetih v času, ko je bila še mlada manekenka z imenom Norma Jeane, do njenega zadnjega intervjuja za revijo Life in ganljivih zadnjih posnetkov, posnetih na plaži v Santa Monici leta 1962.
Razstava bo združila dela Andyja Warhola, Pauline Boty, Jamesa Gilla, Rosalyn Drexler in Audrey Flack, skupaj s fotografijami več kot 20 fotografov, ki so zaznamovali svojo dobo, med njimi so Cecil Beaton, Philippe Halsman, Bernard of Hollywood, Andre de Dienes, Eve Arnold, Inge Morath, Alfred Eisenstaedt, Milton Greene, Sam Shaw, Richard Avedon in George Barris.
Na razstavi bodo na ogled tudi doslej neobjavljene fotografije iz revije Life; intimni portreti, ki jih je Allan Grant posnel v domovanju Monroe v Brentwoodu le dan pred njeno smrtjo avgusta 1962.
Na Grantovem ekskluzivnem fotografiranju ob zadnjem igralkinem intervjuju, ki ga je imela z urednikom revije Life Richardom Merymanom, je nastalo 432 fotografij, od katerih je bilo prvotno objavljenih le osem. Dinamične fotografije prikazujejo Monroe, kako bere prepis svojega intervjuja in izraža različna čustva, od veselja in zadovoljstva do tihega razmišljanja.
Warholovi sitotiski Marilyn so – poleg slavnih pločevink juhe – danes skoraj sinonim za umetnost poparta. Foto: EPA
Andy Warhol ni bil edini predstavnik poparta, ki je ovekovečil Marilyn. Pauline Boty z naslovom “Edina blondinka na svetu” ponuja ne samo komentar popkulture, ampak tudi politike, spola in spolnosti. Kot ena redkih žensk v svetu poparta je slikarka slavno igralko, s katero sta bili tudi prijateljici, videla drugače kot njeni kolegi. Foto: Tate
“Najboljši model” pred fotografskim objektivom
Fotografi, ki so delali z Monroe, so jo opisali kot najboljši model, kar so jih kdaj imeli. Razstava bo v ospredje postavila tudi igralkin pristop k ustvarjanju podob in njeno ustvarjalno vlogo; sama ni le pozirala, ampak je tudi soustvarjala samo fotografiranje in imela pravico, da zavrne vse fotografije, ki ji niso bile pogodu.
Šok ob smrti Monroe leta 1962 je spodbudil nastanek številnih portretov, ki so jih ustvarili umetniki na obeh straneh Atlantika. Britanska pop-umetnica Pauline Boty, igralkina predana oboževalka, je svojo žalost predelala v slikah, med katerimi sta tudi The Only Blonde in the World (1963) in Colour Her Gone (1962).
V New Yorku je Andy Warhol ustvaril svoje ikonične sitotiske. Na podlagi fotografije, posnete za promocijo filma Niagara (1953), je Warhol osamil obraz Monroe na zlati podlagi in jo upodobil kot bizantinsko svetnico. V Warholovem delu Monroe ni bila več le filmska zvezda, ampak velika ameriška ikona.
James Francis Gill je ustvaril triptih Marilyn (1962), Joseph Cornell pa je sestavil spominske škatle, posvečene Monroe. Igralka še danes navdihuje umetnike, saj jih privlačijo njena karizma, status v popkulturi in fascinantno življenje.
Marilyn Monroe s fotografom Cecilom Beatonom, ki je posnel številne njene najslavnejše portrete. Foto: National Portrait Gallery/Ed Pfizenmaier
Razstavo sta pripravili Rosie Broadley, sopredsednica kuratorskega oddelka londonske galerije in glavna kustosinja zbirk 20. stoletja, ter Georgia Atienza, pomočnica kustosinje za fotografijo.
Razstavo Marilyn Monroe: A Portrait spremlja publikacija z enakim naslovom, ki vključuje prispevke številnih vodilnih pisateljev, kritikov in kuratorjev. Ti ponujajo sveže in različne perspektive na življenje, podobo in trajno zapuščino Marilyn Monroe.
Oglas