Ker so v obdobju zgodnjega udomačevanja psov okostja psov in volkov med seboj tako podobna, se jih da ločevati samo s pomočjo genske analize. Na sliki je čeljust psa iz Pirnabaşija, to je najstarejšega identificiranega psa. Foto: Reuters
Nova genetska analiza je znanstvenikom pomagala identificirati do tega trenutka najzgodnejšega znanega psa, ki je živel pred 15.800 leti. Kosti, ki so jih odkopali v okrožju Pınarbaşi v Turčiji, na najdišču, kjer je živela starodavna lovsko-nabiralniška skupnost, so pripadale psu – in ta pes je živel okrog pet tisoč let pred doslej najstarejšim genetsko potrjenim psom.
Oglas
Starost kosti psa iz Pınarbaşija (in še več drugih, skoraj enako starih psov z drugih najdišč po Evropi) je dokaz, da so bili psi integralen in vseprisoten del človeške družbe že več tisočletij pred denimo vpeljavo kmetijstva. Ugotovitve novih analiz so raziskovalci predstavili v dveh študijah, ki sta prejšnji teden izšli v znanstveni reviji Nature.
Soavtor ene od teh dveh študij, postdoktorski raziskovalec William Marsh iz laboratorija za starodavne genome na inštitutu Francisa Cricka v Londonu, je za tiskovno agencijo Reuters pojasnil, da DNK-dokazi nakazujejo, da so bili psi na različnih lokacijah v zahodni Evraziji že pred 18 tisoč leti in da so bili že takrat gensko precej drugačni od volkov.
“Sklepamo, da sta se populaciji volkov in psov razdelili že veliko prej, verjetno pred zadnjim vrhuncem ledene dobe, torej pred več kot 24 tisoč leti. Je pa res, da je okrog tega še veliko negotovosti,” priznava Marsh.
Pes, ki se je razvil iz starodavne vrste volka (drugačnega od volkov, kot jih poznamo danes), je bil prva živalska vrsta, ki so jo ljudje udomačili. Pozneje so v svoj krog pritegnili še druge živali, denimo koze, ovce, živino in mačke. “Psi so bili ob naši strani, ko smo ljudje prestajali velike spremembe v življenjskem slogu in ko so se začele pojavljati kompleksne družbe,” ugotavlja genetik Anders Bergström z Univerze Vzhodne Anglije v Veliki Britaniji, avtor druge omenjene študije.
V nasprotju s številnimi eksotičnimi pasmami, ki jih poznamo danes, so bili tisti prvi psi na videz še zelo podobni volkovom, iz katerih so se razvili. Foto: Reuters
Vloga psa ni popolnoma enoznačna
“Zanimivo je tudi, da v nasprotju z večino drugih udomačenih živali pes ni imel od nekdaj čisto jasno določene vloge v človeškem življenju. Morda je bila njihova primarna vloga vedno to, da so bili človekova družba.” Bergströmova ekipa je opravila obsežno študijo zgodnjih psov po Evropi. Pri analizi ostankov 216 starodavnih živali, starih med 46 tisoč in dva tisoč leti, je z novo metodo diferenciirala med psi in volkovi. Ostanki so bili najdeni v Belgiji, na Danskem, v Franciji, Nemčiji, Nizozemski, Škotski, Švedski, Švici in Turčiji: tako obsežnega območja ni doslej pokrila še nobena posamezna raziskava. Identificirali so 46 psov in 95 volkov. Ker so v obdobju zgodnjega udomačevanja psov okostja psov in volkov med seboj tako podobna, se jih da ločevati samo s pomočjo genske analize.
Najstarejši pes, ki ga identificirala Bergströmova ekipa, je živel pred 14.200 leti; njegove ostanke so našli v jami Kesslerloch v Švici. Najstarejši psi, identificirani v tej raziskavi, so imeli skupen izvor s psi, najdenimi v Aziji in drugod po svetu. To pomeni, da človeštvo psov ni udomačevalo ločeno na različnih koncih sveta.
Hranili so jih z ribami in jih pokopali ob sebi
Pes iz Pınarbaşija, ki so ga identificirali v okviru Marsheve raziskave, je dokaz, kako zelo so v lovsko-nabiralniški skupnosti cenili pse. “V Pınarbaşıju smo našli tako človeške kot pasje pokope, in psi so bili pokopani poleg ljudi.” Obstajajo tudi dokazi, da so ljudje v Pınarbaşıju svoje pse hranili z ribami.
V tej študiji so obravnavali ostanke petih psov, starih od 15.800 do 14.300 let. Ostanke enega od njih so odkopali v Goughovi jami v bližini Cheddarja v Angliji. “V Goughovi jami vidimo dokaze klanja in uživanja ljudi po smrti, kar je vključevalo kanibalizem – pogrebni običaj, podoben pogrebu. Podobna posmrtna modifikacija, čeprav ne nujno za potrebe konzumiranja, je prisotna pri ostankih psov.”
Psa iz Pirnabaşija in Goughove jame sta bila tesneje povezana s predniki današnjih evropskih in srednjevzhodnih pasem, kot je denimo bokser ali saluki (perzijski hrt), manj pa z arktičnimi pasmami, kakršna je sibirski haski.
Poleg tega, da so bili starodavni psi človekovi družabniki, so seveda pomagali tudi pri lovu in bili stražarji. V nasprotju s številnimi eksotičnimi pasmami, ki jih poznamo danes, so bili tisti prvi psi na videz še zelo podobni volkovom, iz katerih so se razvili.
“Vprašanja, kdaj, kje in zakaj so ljudje udomačili pse, v glavnem ostajajo brez odgovorov,” je iskren Bergström. “Mislimo, da se je to zgodilo nekje v Aziji, natančneje pa bo treba proces še določiti.”
Oglas