Projekt Zadnje Upanje je prvi film, ki sta ga Phil Lord in Christopher Miller režirala po 22 Jump Street (2014) – če ne štejemo filma iz sveta Vojne zvezd Solo (2018), ki ga je studio Disney začel še enkrat od začetka, ko sta bila sredi dela odpuščena. Foto: Jučer
In resnično se zdi, da je bil Projekt Zadnje upanje posnet točno s tem namenom – nagovoriti kar najširše občinstvo, nikogar užaliti in ne preveč utruditi ljudi z razmišljanjem. Če boste od njega pričakovali kar koli več kot neobvezujočo zabavo, pa boste najbrž razočarani.
Oglas
Ryan Gosling, ki bi si na tej točki v svoji karieri lahko izbral kakršen koli projekt, se je odločil za poskočni, mejno sladkobni eskapizem znanstvenofantastične komedije, ki jo režira ustvarjalni tandem, najbolj znan po mladinskih animacijah (Lego film, Oblačno z mesnimi kroglicami). Levji delež (predolgih) 156 minut filma je Gosling v kadru sam ali pa v družbi mehanske lutke: že to, da se film zaradi tega ne sesede kot hiša iz kart, pove veliko o igralčevi karizmi. Vloga funkcionira iz istega razloga kot Goslingov Ken v Barbie: igralec zavestno sprevrača in brije norce iz svoje podobe romantičnega junaka in klasičnega lepotca.
Režiserja Christopher Miller in Phil Lord sta uporabila preizkušen recept: literarno predlogo Andyja Weira je za veliko platno priredil Drew Goddard, ki je pred tem že za Ridleyja Scotta predelal Weirovega Marsovca. Marsovca in Projekt Zadnje upanje med drugim povezuje enak idealizem: oba filma sta postavljena v vzporedno resničnost, v kateri se narodi (in galaksije) še pravi čas povežejo in začnejo sodelovati v imenu boljše prihodnosti za vse. Z drugimi besedami: opravka imamo s popolnoma utopičnim eskapizmom.
Čeprav se v Projektu Zadnje upanje na deklarativni ravni ukvarjamo z ugašanjem sonca, ne pričakujte niti pretveze resnega ukvarjanja z astrofiziko: Lord in Miller v resnici pripovedujeta zgodbo o tem, kako lepo je imeti prijatelje.
Po Prvem človeku (First Man, 2018) je to že drugi film, v katerem Ryan Gosling igra astronavta. Foto: Jučer
Popkultura že desetletja uprizarja trk človeške vrste z drugačnimi oblikami življenja. Znanstvenofantastični žanr ima seveda najraje trop invazivne, sovražne civilizacije iz vesolja, ki je na Zemlji pristala z namenom iztrebljanja (ali pa vsaj kolonizacije). Občasno si zamisli tudi vesoljce, ki bi nam radi pomagali ali z nami komunicirali (E. T. vesoljček, Prihod), skoraj brez izjeme pa se to srečanje zgodi na našem terenu. Tokrat bomo ob Drugega trčili v vesolju, in še to po golem naključju.
Ryan Gosling je dr. Ryland Grace, prototip “prisrčnega piflarja” z očali in prismuknjenimi jopicami, ki bi bil z lahkoto protagonist klasične romantične komedije. Čeprav ima doktorat iz molekularne biologije, je zaradi svojih nepriljubljenih teorij izobčenec v znanstveni skupnosti; zatočišče je našel v karieri srednješolskega učitelja, ki jo ima – kljub rahli zagrenjenosti – iskreno rad. Med drugim mora svojim učencem pojasniti, da so znanstveniki na soncu našli “rdeče pike”, ki zvezdi odžirajo svetlobo in s tem ogrožajo življenje na vseh okoliških planetih. “Ampak prepričan sem, da bodo znanstveniki kaj ugotovili,” tolaži vidno zaskrbljene mulce.
No, ti znanstveniki – oz. v njihovem imenu Eva Stratt (Sandra Hüller) – kmalu potrkajo na vrata. Dr. Grace je po zaslugi svoje kontroverzne stare teze, da “voda ni nujno potrebna za življenje”, kar naenkrat zanimiv za ekipo, ki mora najti rešitev za ugašanje sonca, preden se človeštvo izstrada in zmrzne do smrti. Možje v črnem so ga na ukaz suhoparne Nemke pripravljeni tudi ugrabiti, če bo treba.
Rockyja je na snemanju upravljal lutkar James Ortiz, ki so ga nato v poprodukciji izbrisali iz slike. (Ortiz je liku tudi posodil glas.) V celem filmu je samo peščica prizorov, v katerih so Rockyja ustvarili s pomočjo računalniške animacije. Foto: Jučer
Naš protagonist se nekako mimogrede sprijazni z dejstvom, da ga je človeštvo poslalo v vesolje z zavedanjem, da bodo življenja članov posadke kolateralna škoda tega podviga. Foto: Jučer
To zgodbo izvemo po delcih in v obliki spominskih prebliskov, ki preplavijo Rylanda, ko se zbudi iz kriospanca na krovu vesoljske ladje. Skupaj z njim postopoma rekonstruiramo bizarno sosledje dogodkov, ki ga je iz šolske učilnice pripeljalo v praznino vesolja. Nasa ga je poslala na enosmerno misijo, preučevat Tau Ceti, edino znano zvezdo, ki je ne razžirajo t. i. astrofagi, “zvezdojedci” – a očitno Zemljani nismo bili edini, ki smo prišli na to idejo. Grace naleti na vesoljsko ladjo, ki opazuje isto zvezdo kot on, in poslednjega člana njene posadke, bitje, ki je še najbolj podobno križancu med storžem, kamnom in vesoljskim pajkom. Poimenuje ga “Rocky”, kar bo iztočnica za neštete prisiljene reference na kultni film.
Najbolj frustrirajoči del zgodbe niso njene “znanstvene razlage” (tj. besedna solata, ki bi se je lahko sramoval celo Marvelov film), pač pa poglavje, v katerem se Ryland in Rocky “učita sporazumevati” s pomočjo znanstvenih maket, lutk in tunela, ki ga zgradita med svojima ladjama. Tak pristop je svetlobna leta stran od tega, kako je npr. Prihod (2016) v režiji Denisa Villeneuva odpiral vprašanja o (ne)zmožnosti komunikacije z drugačnimi oblikami življenja in o tem, kaj bi nas z njimi morda lahko povezovalo. Lorda in Millerja bolj zanima klasična tema prijateljstva in ugotovitev, da na rešitev lahko upamo samo, če bomo interese drugih kdaj zmogli postaviti pred svoje lastne.
Veliko je bilo že povedanega o odločitvi, da bodo Rockyja (James Ortiz) v filmu upodobili s pomočjo lutke in ne zgolj računalniške animacije. Tak pristop bitju brez obraza daje dejansko prezenco in tridimenzionalnost v svetu, ki ne deluje zgolj kot virtualna kulisa. Pogumno je, da film Rockyja ne poskuša antropomorfizirati s kakršno koli mimiko.
Projekt Zadnje upanje je, tako kot pred njim Marsovec režiserja Ridleyja Scotta, filmska upodobitev romana Andyja Weira. (Oba je priredil isti scenarist.) V obeh primerih gre za zgodbo samotnega astronavta, brodolomca v vesolju, ki se mora z lastno iznajdljivostjo in genialnostjo spraviti nazaj domov. Foto: Jučer
Jasno, da Projekt Zadnje upanje načenja velika vprašanja o samoti, pomenu (samo)žrtvovanja in fatalizmu, ki ga moramo kot človeška vrsta preseči. A če so te teme stlačene med prizore situacijske komike, je težko pričakovati, da bodo imele kako pravo težo. Rylandov humor je za kaj takega preveč pišmeuhovski, scenarij pa se z neštetimi popkulturnimi referencami preprosto preveč napreza biti duhovit v maniri kakih Varuhov galaksije. (Ryland na neki točki o novem prijatelju pripomni: “Prirasel mi je k srcu – no, na srečo vsaj ni zrasel v meni.” Če je to navezava na Osmega potnika, v tem svetu torej obstaja Ridley Scott, ki je režiral tudi Marsovca? Na tej točki bi se lahko začeli ontološko zapletati.)
Prizor, v katerem Eva na karaokah odpoje komad Harryja Stylesa, je ne samo vrhunec filma in reinterpretacija popevke Sign of the Times kot eksistencialne drame, ampak tudi dokaz, kako slabo izkoriščena je Sandra Hüller. Zaslužila bi si kaj več kot samo stereotip rigidne germanske birokratke. Toliko je bilo govora o iskanju stika, pa je scenarista v resnici zanimala samo interakcija med človekom in vesoljskim pajkom.
Projekt Zadnje upanje je vesoljska bromanca, ki hoče biti standup komedija, znanstvenofantastična epopeja, ki hoče skriti eksistencialno grozo svoje premise, in zgodba o samomorilski misiji, ki nas hoče spraviti v dobro voljo. A ravno to premišljeno ravnovesje med iskrenostjo in šaljivostjo ima pridih nečesa skrajno generičnega in preračunljivega. Očitno priljudnosti filmov Stevena Spielberga le ni tako lahko poustvariti.
Ocena: 3-
Projekt Zadnje upanje – Uradni napovednik
Oglas