Izstrelitev odprave Artemis 2 je iz Kennedyjevega vesoljskega centra na Floridi po srednjeevropskem času predvidena za četrtek zgodaj zjutraj ob 0.24. Izstrelitveno okno bo odprto dve uri. Nasini astronavti Reid Wiseman, Victor Glover in Christina Koch ter kanadski astronavt Jeremy Hansen bodo odpotovali na desetdnevno pot okoli Lune.
Čeprav je Nasa že v 60. letih prejšnjega stoletja letela okoli Lune, to vendarle ni najpreprostejši podvig. Ameriška vesoljska agencija Nasa te izstrelitve ni pripravila sama, ampak z močno podporo mednarodne skupnosti: Evropska vesoljska agencija je tako zagotovila servisni modul za kapsulo orion, evropski strokovnjaki bodo prav tako budno spremljali pot posadke.
V blogu dogajanje spremljamo v živo:
Astronavti pripravljeni
Astronavti bodo preverili delovanje plovila orion, za katero je Evropska vesoljska agencija zgradila servisni modul, ki omogoča življenjske pogoje v kapsuli, opazovali bodo tudi površje Lune, da bi pridobili čim več podatkov za naslednjo stopnjo v programu Artemis: to je za pristanek v bližini južnega pola Lune.
V odpravi bodo astronavti opravljali številne znanstvene preizkuse in testirali napredne tehnološke naprave, med drugim bodo spremljali, kako sevanje vpliva na človeško telo. Posadka bo namreč na poti do Lune preletela tudi sevalne pasove, prav tako v globokem vesolju ni zaščitne atmosfere, torej bodo bolj izpostavljeni delcem, ki jih v okolico pošilja Sonce. To je v zadnjih dneh poskrbelo za nekaj močnejših vesoljskih neviht, vendar pri Nasi zagotavljajo, da se lahko astronavti umaknejo v varen kotiček v kapsuli.
Astronavti Reid Wiseman, Victor Glover, Christina Koch in Jeremy Hansen FOTO: Bill Ingalls/Nasa/AFP
To je sicer drugi polet za raketo, tretji za orion. Prvič je letela novembra 2022 v odpravi Artemis 1. Raketa je delovala brezhibno, pri kapsuli orion so ugotovili napake pri toplotnem ščitu, ki ščiti posadko med vračanjem na Zemljo. Trenje v atmosferi močno segreje zunanjo plast plovila, če ne deluje dobro, je lahko pregrevanje usodno za posadko. Ščit so v zadnjih letih temeljito prenovili.
Vesoljske tekme
Američani – kot edini narod do zdaj – so na površju Lune zadnjič stali decembra 1972, nato je raziskovanje Lune s človeškimi posadkami zamrlo. Nasi je znameniti ameriški predsednik John F. Kennedy podelil mandat, da do konca 60. let s posadko pristanejo na Luni. Takrat se je bila srdita vesoljska tekma s supersilo Sovjetsko zvezo, ki je dobila več pomembnih bitk v osvajanju vesolja.
A »sveti gral« so si zagotovile ZDA, ko je Neil Armstrong z majhnim korakom za človeka in velikim za človeštvo skočil v sivi prah zveste spremljevalke našega planeta. Milijone ljudi je bilo prikovanih pred televizijske in radijske sprejemnike, nekaj let pozneje pa javnosti ni več prav nič brigalo, kaj astronavti počnejo na površju našega naravnega satelita. Tekma je bila dobljena, denar so preusmerili v druge »vojne«.
Zavrtimo čas do sedanjosti. Nasa ima oči znova uprte v Luno – pristanek podpira tudi aktualni predsednik Donald Trump, ki si je velikega dosežka ZDA želel že v prvem mandatu. A tokrat ne bi šlo za kratkotrajne obiske: cilj je iti na Luno in tam tudi ostati.
Nasa načrtuje postavitev oporišč na površju, ki bi služili kot raziskovalne postaje in hkrati postojanke na poti do Marsa. Usmerjeni so predvsem na južni pol, kjer je več vodnega ledu, iz katerega ne bi pridobivali le tekoče pitne vode, ampak tudi raketno gorivo.
Pri programu Artemis gre tudi za obsežen razvoj širše vesoljske industrije. Programa ne usmerja izključno Nasa, ki bi se opirala na nekatere tradicionalne velikane, kot sta Boeing in Lockheed Martin, ampak ključne vloge igrajo zasebna vesoljska podjetja, predvsem Spacex Elona Muska in Blue Origin Jeffa Bezosa.
Nasa je pri podjetjih naročila pristajalne module, Nasina lastna raketa SLS in kapsula orion namreč omogočata le potovanje do Lune, ne pa tudi dejanskega pristanka. Spacex za lunarni program ponuja starship – v zgornjo stopnjo ogromne rakete naj bi se astronavti presedli že v okolici Lune, nato pa naj bi sledil pristanek. Blue Origin postavlja poseben pristajalni modul, precej bolj podoben modulom iz časov Apollov. Prihodnje leto naj bi obe podjetji predstavili rešitve in v orbiti okoli Zemlje tudi prikazali spajanje z orionom. Leto kasneje pa naj bi Nasa znova osvojila površje Lune.
Tudi v novem tisočletju se zgodovina nekako ponavlja, le akterji so drugi. Ruski vesoljski program stagnira, izjemno močna pa je Kitajska, prav tako tudi Indija. Kitajska deluje v tišini, brez velikega pompa in transparentnosti, kateri so zavezane zahodne vesoljske agencije. Z vzhoda na zahod prihajajo le posamezne uspešne zgodbe o napredku v vesoljskem programu, a že iz tega je jasno, da jim dobro gre in da jim lahko verjamemo pri napovedi, da bodo Kitajci na površju Lune stali do konca tega desetletja.
Nasa bo – če ne bo preglavic povzročilo vreme ali kakšna do zdaj nezaznana napaka na raketi – v prihodnjih dneh nekako ponovila odpravo Apollo 8, ki je potekala eno leto pred pristankom na Luni. Takrat so v božičnem času leta 1968 astronavti Frank Borman, Jim Lovell in William Anders poskrbeli za kolektivno navdušenje javnosti s še danes izjemno fotografijo krhke Zemlje, ki vzhaja nad Luno.
William A. Anders je sprožil sprožilec na fotoaparatu in ujel še danes navdihujoč portret Zemlje. FOTO: Nasa/AFP
Fotografija je opomnik, da vsi živimo na tem planetu, ki nam daje vse, kar potrebujemo za življenje, a vseeno pogosto z njim ravnamo kot svinja z mehom. Moderni astronavti, ki so bili vsi rojeni po tem, ko se je program Apollo že končal, so opremljeni z vrhunskimi kamerami (in precej boljšimi komunikacijskimi povezavami) in zagotovo lahko pričakujemo, da bodo družbena omrežja preplavili z dih jemajočimi fotografijami.