Koprski škof Peter Štumpf. Foto: Radio Ognjišče
Sorodna novica
Z velikim četrtkom se začenja velikonočno tridnevje
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja, zmaga življenja nad smrtjo. V času, ko človeka pogosto spremljajo negotovost, strah, osamljenost in vprašanje o smislu, velikonočno sporočilo vedno znova odpira temeljno resnico krščanske vere, da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak je zadnja beseda Božja, in ta je življenje. Kaj pravzaprav pomeni Kristusovo vstajenje za človeka danes? Kako naj velikonočne praznike ne samo obhajamo, ampak tudi živimo?
Oglas
O tem smo se v oddaji Sledi večnosti na programu Ars pogovarjali s koprskim škofom Petrom Štumpfom. V pogovoru je poudaril, da je tudi v Cerkvi na Slovenskem v zadnjih letih velik porast katehumenov, odraslih oseb, ki se pripravljajo na zakramente. Na velikonočno vigilijo, med sveto mašo v koprski stolnici, bo tako zakramente prejelo enaindvajset ljudi.
Vsak, ki veruje v Jezusa in ki je vanj krščen, je pridružen njegovemu vstajenju. Ta križani je naš odrešenik oziroma naš rešenik in zato je velika noč prav zato, ker imamo obljubo večnosti, neizbrisno zapisana v našo dušo. Tako velik praznik upanja in pa veselja.
Peter Štumpf
Velikonočno sporočilo, ki se vernikov vedno znova dotakne in nikoli ne usahne, je pravzaprav to, da je ljubezen močnejša od smrti. Če k temu dodamo še upanje, nas to pravzaprav vsako leto znova preobrazi ob velikonočnih praznikih in nas vabi k veri, kajne?
Res je. Velika noč je praznik vseh praznikov v krščanstvu, pa tudi v naši zahodni kulturi, kajti pomeni vstajenje Gospoda Jezusa Kristusa, Boga in človeka. Kdo je Jezus Kristus? Glejte, bil je križan, ne da bi bil krivičen, ne da bi bil razbojnik, ne da bi bil kakor koli za kar koli kriv oziroma da bi bil zločinec. Bil je tisti, ki je pravičen, tisti, ki dela dobro, tisti, ki ozdravlja, tisti, ki celo obuja od mrtvih. In že Sveto pismo Stare zaveze, na primer prerok Izaija, napoveduje smrt pravičnega, in sicer ta smrt bo tako grozna, da ne bo prepoznan v svoji človeški podobi. Tudi sam Jezus je svojo smrt na križu napovedoval večkrat, in sicer smrt, ki je potrebna zato, da bi bili rešeni spon smrti in pa oblasti greha.
Kako zelo današnji človek potrebuje to srečanje — srečanje z Vstalim? Kaj opažate vi?
Ja, današnji čas v bistvu ne ve, da potrebuje to srečanje, vendar ga potrebuje. V Svetem pismu imamo zelo čudovito zvrst, ki se ji pravi psalmi: teh je sto petdeset. In Cerkev moli psalme vsak dan ob različnih urah dneva — temu lahko rečemo uradna molitev Cerkve. In prvi psalm se začne prav z besedami: Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.
Se pravi, da psalmi takoj na začetku izpostavijo dramo med dobrim oziroma slabim človekom, med krivičnim in človekom, ki dela dobra dela. Zato je vstali Gospod tisti, ki je nekako mejnik, kjer se nekdo prepozna kot dober oziroma kjer se nekdo prepozna kot slab. In vstajenje je obljuba, ki pa od nas pričakuje, da bi bili dobri, kajti k večnemu življenju bodo vstali dobri ljudje. In seveda zato potrebujemo srečanje – vsakodnevno. To pomeni, da vsakodnevno, predvsem kristjani, ki verujemo v vstajenje, razmišljamo o tem, kakšno dolžnost oziroma kakšne dolžnosti imamo v življenju in kako jih izpolnjujemo. Kristjani temu rečemo tudi poslanstvo – da lahko pridemo do večnega življenja.
Velikonočni prazniki so duhovno zelo bogati in tudi sporočilni, saj govorijo o skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Cerkev nam nekako vsem nam ponuja pomoč, da lahko to globlje doživimo.
Peter Štumpf
Kje vidite največjo moč vstajenja v današnjem času?
Torej, zame je največja moč vstajenja vedno prisotna v sveti evharistiji, po domače rečeno: v sveti maši. Sveta maša je v Katoliški cerkvi vsakdanji dogodek, ki ga obhajamo vsak dan. Zakaj? Zato, ker ni samo ponavljanje, ampak je to udejanjanje resničnosti vstajenja, še prej pa križanja. Je pa to seveda tudi dogodek vstajenja. Gre za živega Kristusa na oltarju, ki je prisoten v vsej celovitosti osebnosti: z mesom in krvjo, z dušo, z vsem, kar neka oseba je in seveda on kot Bog še tudi s svojim božanstvom. In ta Gospod Jezus nas nagovarja, nam govori po Božji besedi, daje tudi svoje sporočilo prek pridige ali nagovora oziroma homilije; prek teh nagovorov daje nekako tudi napotke, kako naj živimo svojo vero. Potem v drugem delu, ki se mu reče tudi evharistični del, prejmemo njegovo telo oziroma njegovo kri. In sam je dejal: “Kdor bo sprejel ali kdor bo jedel moje meso, bo živel vekomaj.” Vendar gre za to, da pri sveti maši mi postajamo Jezus in Jezus postaja mi. In seveda mi pri sveti maši sprejemamo njegovo božansko naravo: to se pravi tudi naravo njegovega vstajenja oziroma večnosti.
Tako imamo na primer obred velikega tedna oziroma bogoslužja velikega tedna, ki se začne s cvetno nedeljo: udeležimo se blagoslova oljčnih vej oziroma drugega zelenja in se s tem pridružimo Jezusovemu romanju ali poti v Jeruzalem, kjer bo trpel. Potem seveda veliki četrtek, ko se udeležimo, tam, kjer lahko, tako imenovane krizmene maše. Običajno škof z zborom svojih duhovnikov posveti in blagoslovi sveta olja: sveto krizmo, bolniško olje in krstno olje. Sveta krizma je čudovito dišeče olje, ki ga uporabljamo pri zakramentih: pri podeljevanju zakramentov krsta, birme, duhovniškega posvečenja, škofovskega posvečenja in potem tudi pri maziljenju oltarjev oziroma novih cerkva. Krstno olje se uporablja še tudi pri katehumenih, ki se pripravljajo na sveti krst. Bolniško olje je čudovit zakrament bolniškega maziljenja: deli se bolnim ljudem. No, zvečer pa se seveda udeležimo svete maše, ki ji pravimo maša zadnje večerje. Tam duhovnik in škof po cerkvah umivata noge predstavnikom ljudstva, ki jim pravimo tudi apostoli – po navadi jih je dvanajst, kot znamenje Jezusovega služenja in služenja Cerkve oziroma Božjega vabila vsem nam, da služimo drug drugemu. Potem so tu čudoviti obredi velikega petka, med katerimi poslušamo Božjo besedo, predvsem poročilo o Jezusovem vstajenju. Še prej seveda izražamo prošnje, ki so zelo slovesne, po različnih namenih Cerkvi, nato počastimo križ in prejmemo sveto obhajilo. Sledi velika sobota, ki je tako velik dan tišine: Gospod počiva v svojem smrtnem snu v grobu in premišljujemo, kaj se je zgodilo na veliki petek. Pripravimo tudi jedi za blagoslov, ki jih potem nesejo gospodinje ali kar cela družina v cerkev in ki jih bomo uporabili pri velikonočnem zajtrku na velikonočno jutro. Potem seveda zvečer bogoslužje vseh bogoslužij: to je najslovesnejše bogoslužje v vsem letu. Imenujemo ga velikonočna vigilija. Sledi pa seveda velikonočna sveta maša z vstajenjem.
Prav je, da tudi v teh dneh, ko prihajamo v cerkve, občutimo, da smo skupaj, da nismo sami: da nas je več. Da si damo drug drugemu tudi pogum, da molimo drug za drugega, si voščimo za praznike. To pomeni, da je velika noč res praznik veselja in upanja.
Peter Štumpf
Vabljeni k poslušanju celotnega štiridesetminutnega podkasta na spletnih straneh programa Ars.
Koprski škof Peter Štumpf o velikonočnem upanju in moči vere
Oglas