Kultni film In Bog je ustvaril žensko (1956) govori o neukrotljivi najstnici Juliette, ki se je krušni starši želijo znebiti, ker pa noče postati sirota, sprejme poročno ponudbo prijatelja, ki upa, da se bo nevesta zaljubila vanj, čeprav je v resnici zaljubljena v njegovega brata. Vanjo je sicer zagledan tudi lokalni mogotec, noben moški pa je ne more osvojiti, kaj šele ukrotiti, ne glede na to, kako močno si to želi. Foto: Studio TF1
Težko je razumeti radikalno preobrazbo, ki jo je doživela v 70. in 80. letih, saj je bila v 50. in 60. letih, v svojem najbolj produktivnem obdobju, ena najbolj občudovanih filmskih igralk, delovala je tudi kot glasbenica, manekenka in modna ikona ter uživala status vzornice številnih žensk. Iz ene najvplivnejših ženskih osebnosti v filmu in popularni kulturi 20. stoletja se je torej prelevila v eno najbolj osovraženih v 21. stoletju.
Oglas
Pred nocojšnjim filmom In Bog je ustvaril žensko bo ob 23.00 na sporedu oddaja Televizorka. O fenomenu Brigitte Bardot se bomo pogovarjali s filmsko kritičarko in urednico programa v Slovenski kinoteki Anjo Banko.
Misterija, ki tiči v tej šokantni preobrazbi, v televizijskem ciklu ne bomo razrešili. Ogledali pa si bomo njene prve in nekatere ključne filmske vloge, prav tiste, zaradi katerih je postala Brigitte Bardot. Predvajali bomo tri dela, ki vsak na svoj način osvetljujejo francosko ikono in njene že tedaj protislovne plati: od neukrotljive, svobodne, seksualno prebujene ženske v kultnem filmu In Bog je ustvaril žensko do komične revolucionarke v francoskem vesternu Viva Maria! in tragične filmske igralke, ki jo duši pozornost javnosti in paparacev v Zasebnem življenju.
Cikel filmov z Brigitte Bardot
V terminu Kinoteka, ob 23.00, na TV SLO 1:
3. 4. In Bog je ustvaril žensko
(Et Dieu… créa la femme)
r. Roger Vadim, 1956
10. 4. Viva Maria!
r. Louis Malle, 1965
17. 4. Zasebno življenje (Vie privée)
r. Louis Malle, 1962
Nova ženska
Nocoj predvajamo film In Bog je ustvaril žensko (Et Dieu… créa la femme, 1956), o katerem filmska kritičarka Anja Banko, gostja oddaje Televizorka, pravi, da je ustoličil Bardot, kakršno poznamo danes: “Atletsko, senzualno telo; dolgi svetli lasje; svoboda v gesti, ki jo izraža skozi vse svoje filme.”
Način njenega delovanja v filmu popolnoma redefinira žensko pozicijo.
Anja Banko
Film francoskega režiserja Rogerja Vadima, ki je bil tudi igralkin prvi mož, je ob nastanku leta 1956 povzročil svetovni škandal. Nikoli prej na velikem platnu ni bilo takšne ženske, kot je bila Juliette. Zamajala je ustaljene moralne predstave o tem, kaj v ljubezni in seksualnosti je dovoljeno ženskam, ter napovedala novo, drznejšo podobo ženskega lika v evropski kinematografiji. Do seksualne revolucije pa je bilo še več let, v filmu so vladale stroge norme glede upodobitve ženske telesnosti in seksualnosti. Tako so v Vatikanu Bardot označili za hudičevko, prestrašili so se je tako v Ameriki kot v domači Franciji.
Režiser Roger Vadim je prosil Brigitte Bardot, naj si med snemanjem filma In Bog je ustvaril žensko ne češe las. Tudi to je bil del skrbno oblikovane podobe Nove ženske – divje, živalske, neukrotljive. Foto: Studio TF1
Igralka, ki je pretresla kinodvorane, je hitro postala večja od filma in celo predmet filozofske refleksije. Francoska filozofinja Simone de Beauvoir jo je pred plazom konservativnih reakcij branila v eseju Brigitte Bardot in Lolitin sindrom (1959). Tam si je vzela prostor za razmislek o ambivalentnosti odzivov na “fenomen B. B.”. Vprašala se je, zakaj so jo ljudje hkrati občudovali in sovražili, si jo hkrati želeli in vanjo preslikavali svojo agresijo.
Brigitte Bardot v filmih pogosto vidimo boso, v kavbojkah, med plesom. Prav ona je zaslužna za priljubljenost balerink, še danes modnega tipa ženske obutve, ki je ob nastanku utelešala upor proti neudobnim visokim petam, vendar ne na račun elegance. Foto: DI&MA vision
De Beauvoir je ugotavljala, da je bila Bardot po eni plati moteča zato, ker je njena svoboda presegala okvire časa. V letih po drugi svetovni vojni se je od žensk pričakovalo, da bodo sprejele tradicionalne vloge skrbnih mater in poslušnih soprog. In tukaj je bila Juliette, ki je živela po svoje, nezaslišano! Po drugi plati pa se z divjostjo ni povsem odcepila od arhaičnega mita, ki pravi, da ženska pripada naravi, da je bitje instinkta. Juliette v Vadimovem filmu uteleša ženskega otroka, pravi de Beauvoir – nocoj bomo videli, kako muhast, temperamenten, tudi naiven je njen lik –, s čimer film namiguje, da so ženske pač divje, neukročene, muhaste; da so kot otroci, ki jih je treba šele izobraziti, vzgojiti, spremeniti, ukrotiti.
Morda še bolj nezaslišano pa je bilo to, da je Juliette vstopala v polje spolnosti in ljubezni z enako samozavestjo in možnostjo odločanja, pa tudi z enako kapricioznostjo in krutostjo kot moški, piše de Beauvoir: “V igri ljubezni je tako lovka kot plen; moški je njen objekt prav toliko, kot je ona njegov.” To je močno ranilo moški ponos v mačističnih kulturah, kakršna je bila Francija v 50. letih, s čimer filozofinja pojasnjuje izredno ambivalenten odnos do vzpona Brigitte Bardot v tistem času.
Kaznovanje za svobodo
Opus njenih filmskih vlog se pogosto bere kot osupljivo očiten scenarij kaznovanja svobodne ženske za njeno svobodo. V njih se bodisi spremeni v spolni plen ali doživi takšno ali drugačno ponižanje; v vsakem primeru ji skušajo odvzeti samozavest in avtonomijo, jo ukrotiti.
Tu je film V primeru nesreče (En cas de malheur, r. Claude Autant-Lara, 1958), v katerem igra tatico, ki se mora spremeniti v spolni objekt, da bi zapeljala odvetnika in pridobila njegovo pomoč. V filmu Resnica (La Vérité, r. Henri-George Clouzot, 1960) pa je obtožena umora in v joku moleduje na sodišču za odpuščanje in izpust na svobodo.
Pustolovska komedija Viva Maria! (1965) je postavljena na začetek 20. stoletja. Vnjej zaigrata Brigitte Bardot kot hči irskega anarhista in Jeanne Moreau kot vodvilska plesalka. Ko združita moči kot gledališki umetnici, se nepričakovano zapleteta v revolucionarno gibanje. Foto: DI&MA vision
Anja Banko meni, da sta igralska vloga v Resnici oziroma način, kako je z igralko na snemanju rokoval režiser, močno zaznamovala njen odnos z režiserji, “kajti Clouzot, kot je verjetno znano, je s svojimi igralkami in igralci ravnal precej grobo, da bi se vživeli v like in čustva, ki naj bi jih doživljali; in tudi Bardot je precej neprizanesljivo oklofutal. Bardot pa se ni pustila, klofuto mu je primazala nazaj in odkorakala iz studia.”
Z nekoliko manj srednjeveškimi metodami jo je želel preoblikovati tudi francoski režiser Jean-Luc Godard. V filmu Prezir (Le Mépris, 1963) lahko opazujemo, kako poskuša poseči v njen videz. Pregnesti jo skuša kot Pigmalion, jo priličiti svoji muzi Anni Karini, tako da v nekem trenutku Bardot celo nosi črno lasuljo in spominja na Karino. Iz svobodne, kapriciozne Bardot torej želi narediti submisivno, krhko, melanholično Karino. Godard v tem filmu uporabi še en znan disciplinski mehanizem režiserjev, ki so skušali obvladovati svoje igralke: njen lik nazadnje pošlje v smrt v prometni nesreči.
Bardot pa ni igrala žrtve, pravzaprav je bila takrat že tako vplivna, da je tudi Godardu mimogrede vrnila udarec. V času snemanja Prezira je denimo odnesla večino celotnega blagajniškega izkupička tega filma. To je bila neke vrste klofuta tudi moškemu geniju avtorskega filma: da je bila igralka nenadoma večja od velikega avtorja, od auteurja.
Zasebno življenje
Brigitte Bardot se je sčasoma umaknila iz filma, tudi iz javnega življenja, če seveda odštejemo marljivo publikacijo rasističnih knjig. Njen umik, ki ga pogosto primerjajo z umikom hollywoodske dive Grete Garbo, je napovedoval že film Zasebno življenje, o katerem Anja Banko pravi, da “odraža njeno lastno zasebno življenje, ko je postala ujetnica svoje slave in paparacev”.
Film, ki ga bomo predvajali tudi v našem ciklu, odseva ekstremne vidike slave patoloških razsežnosti, kakršno je uživala (morda pa bi bilo bolje reči, da je bila njena žrtev) Brigitte Bardot. Zaradi ekscesne medijske pozornosti in obleganja paparacev med drugim ni mogla zapustiti stanovanja niti v visoki nosečnosti, zato je bila prisiljena v porod zunaj bolnišnice, v domačem okolju.
Zasebno življenje (1962) govori o neizkušenem mladem dekletu, ki čez noč postane filmska zvezda. Film odseva resnično življenje glavne igralke, ki je bila tedaj že tako slavna, da ni mogla v miru in ustreznih razmerah niti roditi otroka. V filmu njen lik pred svetom pobegne na samotni kraj, kjer se zaplete v strastno in zdravilno ljubezensko razmerje. Foto: IMDb
Bardot v komedijah
V našem ciklu bomo predvajali tudi francoski vestern Viva Maria! (r. Louis Malle, 1965). Bolj navdihujočo, samozavestno, nesramežljivo burko, ki na glavo postavlja spolne stereotipe v žanru akcije in pustolovščine, je v filmski zgodovini že težko najti. Brigitte Bardot in Jeanne Moreau igrata dve Mariji, ki se spoznata v cirkusu; ena je hči irskega anarhista, druga pa vodvilska plesalka. Potem ko združita moči kot gledališki umetnici, se nenadejano zapleteta v revolucionarno gibanje, ki želi izpeljati prevrat v izmišljeni srednjeameriški diktaturi.
Mariji izvedeta revolucijo tudi v žanru, ki so mu tradicionalno vladali moški. Brezbrižni sta do kulturnih in žanrskih norm svojega časa. Kršita jih z nalezljivo dobro voljo. Žene ju čisti užitek v pustolovščini. V užitek je gledati dve Mariji, ki za spremembo ne jokata in ne moledujeta moških za odpuščanje, temveč se podajata v ekstremno nevarne pustolovščine z ogromnim nasmehom na obrazu. Brigitte Bardot je sama dejala, da se je kot igralka najbolje počutila prav v komedijah, morda edinem žanru, v katerem je režiserji niso skušali ukrotiti, temveč so ji, nasprotno, dali prostor, da zadiha in zaživi.
Viva Maria! je film o ženski solidarnosti in o sestrstvu. Brigitte Bardot je tudi v resničnem življenju v več ključnih trenutkih izkazala solidarnost z drugimi ženskami v filmskih poklicih. Med tistimi ženskami, ki jim je pomagala, je bila tudi Josephine Baker, ki ji je zaradi finančnih dolgov pretil odvzem posestva v Franciji, kjer je živela s svojo družino. Čeprav se Bardot nikoli ni opredelila kot feministka in je v poznejših letih podobno kot druge francoske igralke iz njene generacije kritizirala gibanje #jaztudi, pa njenega vpliva na upodobitev žensk v filmski umetnosti ni mogoče izpodbijati.
Lepo vabljeni k ogledu filmov v ciklu.
Oglas