V starosti 58 let se je izteklo življenje dr. Mihaela Brenčiča, doktorja geoloških znanosti in izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Bil je redni profesor za področje geologije na Univerzi v Ljubljani, posvečal se je zlasti hidrogeologiji, geologiji krasa, širšim raziskavam vode in zgodovini geologije.
Doktoriral s tezo Hidrogeološka analiza velikih kraških izvirov
Prof. dr. Mihael Brenčič. FOTO: Jaka Babnik
Rodil se je leta 1967 v Ljubljani. Leta 1987 je začel s študijem geologije na Oddelku za geologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo na univerzi v Ljubljani. Diplomiral je novembra 1992, zatem se je izpolnjeval na Tehnični univerzi v Gradcu in na Mednarodnem centru za modeliranje podzemne vode v ukviru TU Delft.
Znanstveni magisterij je opravil februarja 1997 na Oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete (NTF) s tezo o recesiji kraških izvirov in prav tam tudi doktoriral aprila 2000 s tezo Hidrogeološka analiza velikih kraških izvirov.
Že leta 1993 se je zaposlil na Oddelku za hidrogeologijo Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko (IGGG), poznejšega Geološkega zavoda Slovenije (GeoZS). Na slednjem je bil polno zaposlen do leta 2006. Kot asistent se je leta 2003 dopolnilno zaposlil na Oddelku za geologijo NTF. Med letoma 2006 in 2008 je svoj delovni čas delil med GeoZS in Oddelkom za geologijo NTF, leta 2008 pa se je na slednji polno zaposlil. Od takrat je z GeoZS sodeloval v njihovi programski skupini Podzemne vode in geokemija.
Na Oddelku za geologijo NTF je predaval na vseh treh stopnjah študija in bil mentor številnim diplomantom, magistrantom in enajstim doktorandom. Gostoval je na univerzah in raziskovalnih ustanovah v Gradcu, Budimpešti, Granadi, Beogradu, Moskvi in v Lizboni.
Angažma na širokem področju hidrogeologije
Njegovo znanstveno in strokovno delo je seglo na široko področje hidrogeologije, vede o podzemnih vodah, poudarjajo na SAZU. Ukvarjal se je tudi z širšimi vprašanji vodnega kroga in vode na sploh. Osrednje torišče njegovih raziskav je bila klasična hidrogeologija, predvsem dinamika podzemne vode v različnih poroznih medijih, tok vode proti vodnjakom, nalivalni poizkusi, zaščita virov pitne vode, analize tveganja za onesnaženje podzemne vode, študije transporta onesnaževal v vodonosnikih in regionalni tok podzemne vode. Pomemben del njegovih hidrogeoloških raziskav je bila tudi hidrogeokemija, kjer se je ukvarjal z izotopsko geokemijo vodnega kroga, podzemnimi vodami in padavinami, kot vhodnimi parametri napajanja podzemnih vod ter izotopsko geokemijo snega in ledu.
Pomembno je tudi njegovo delovanje na področju raziskav krasa, predvsem hidrogeologije krasa, speleogeneze, geomorfologije ter terminologije. Z raziskavami je segel tudi na področje aplikacije statistike v vedah o vodnem krogu in o Zemlji, sem sodijo dela na področju analize (neenakomernih) časovnih vrst, kategoričnih časovnih vrst, modeli rasti, porazdelitvena analiza ter nedoločeni sistemi enačb. Posvečal se je tudi zgodovini razvoja geologije in drugih naravoslovnih ved.
FOTO: Javna agencija za raziskovanje RS
Več let vodil hidrogeološke raziskave Karavank
Kot še opozarja portal SAZU, velik del njegovih dosežkov sega na področje strokovno aplikativnega ter projektantskega dela. Mednje se uvršča oskrba s pitno vodo, zaščita vodnih virov, obratovalni monitoringi podzemne vode, problematika odlagališč odpadkov in projekti odvodnje geotehničnih objektov. Več let je vodil hidrogeološke raziskave Karavank, na podlagi katerih sta republiki Avstrija in Slovenija razglasili skupno čezmejno telo podzemne vode, eno prvih takšnih teles v Evropi.
Na podlagi rezultatov svojega inženirskega dela je sodeloval pri pripravi področne zakonodaje o podzemni vodi; je soavtor zakonodaje s področja vodovarstvenih območij, odvodnje padavinske vode s cest in obratovalnih monitoringov podzemne vode. Udeležen je bil pri številnih javnih razpravah o varovanju virov pitne vode in s tem povezanimi zakonodajnimi pobudami.