11. januarja, kmalu po ameriškem napadu na Venezuelo in ugrabitvi njenega predsednika Nicolasa Madura, je predsednik ZDA Donald Trump sprva oznanil, da Kuba ne bo več prejemala goriva ali sredstev od svoje tesne zaveznice Venezuele, nato pa je 29. januarja sprejel še izvršni ukaz, ki predvideva kazni za vsako državo, ki bi Kubi dobavljala gorivo. Posledično je Kuba od januarja prejela le eno pošiljko nafte. V torek je namreč na otok priplul ruski tanker z 98.000 tonami surove nafte, kar naj bi glede na energetske potrebe Kube zadostovalo le za okoli 10 dni. Rusija medtem napoveduje napotitev še enega tankerja.
Posledice ameriške zaostritve blokade za okoli 11 milijonov prebivalcev Kube so hude in obsežne. Ljudje se spopadajo s številnimi in dolgimi električnimi mrki, prizadete oziroma prekinjene so številne storitve, od zdravstvenih operacij do odvažanja smeti in javnega prevoza. Zaradi politike ZDA so na Kubi prizadeti vsi vidiki življenja. Razlog za ameriški pritisk, ki hromi državo in ogroža življenja, je ta, da se je Kuba “odločila, da si sama izbere svoj politični sistem”, je v pogovoru za MMC dejala Kenia Serrano Puig, dekanja jezikovnega centra na univerzi v Havani in do leta 2008 poslanka v kubanskem parlamentu, kjer je služila tri zaporedne mandate.
ZDA si želijo Kubo podrediti vse od revolucije leta 1959, ki je zrušila vojaške oblasti Fulgencia Batiste, ki so jih podpirale ZDA. Washington je takrat priznaval, da večina Kubancev podpira vodjo komunistov Fidela Castra, edini način za zmanjšanje te podpore pa je, kot piše v internem dopisu visokega uslužbenca ameriškega zunanjega ministrstva Lesterja D. Malloryja iz leta 1960, videl v ustvarjanju gospodarskih težav, ki bi povzročile “lakoto in obup ter zrušenje vlade”.
Kot je dejala sogovornica, s katero smo govorili konec prejšnjega tedna, si ZDA želijo doseči ponovitev razmer iz obdobja pred revolucijo, ko je bila Kuba dejansko v domeni ameriških podjetij. “Radi bi državo, ki je podrejena političnemu sistemu ZDA, nekakšno kolonizirano državo, protektorat,” je o namerah ZDA glede Kube dejala Serrano Puig. Kljub vsemu pa si po njenih besedah večina Američanov želi normalne odnose s Kubo, od katerih bi imeli koristi obe državi.
Serrano Puig je članica Komunistične stranke, kar sicer ni pogoj za kandidaturo za položaj v parlamentu. Foto: Osebni arhiv
Bi lahko za začetek predstavili razmere na Kubi skoraj tri mesece po tem, odkar je država prenehala prejemati gorivo (pogovor smo opravili pred prihodom ruskega tankerja z nafto na začetku tedna, op. a.)? Kakšne so posledice ameriške blokade goriva za vsakdanje življenje?
Stanje je kritično. Glede na sociološke raziskave, ki jih opravljajo moji kolegi na univerzi v Havani in v drugih raziskovalnih centrih, gre za t. i. polikrizo oziroma večkratno krizo, kombinacijo učinkov na ljudi. Dolgoročne posledice ameriške zapore Kube, ki traja več kot 60 let, so seveda ustvarile zelo težke razmere za ljudi, a Kubi je v različnih obdobjih njenega zgodovinskega procesa uspelo izvajati javne politike in organizirati razvojne programe, ki so veliko dosegli na področju človeškega razvoja, kot so recimo brezplačno zdravstvo, brezplačno izobraževanje za vse na Kubi, široka dostopnost izobrazbe do univerzitetne, tudi podiplomske stopnje, visoka stopnja varnosti ljudi. V času revolucionarnega procesa od leta 1959 naprej je uspelo kubanski državi razviti industrije, tehnologije, proizvodna sredstva, ki služijo prebivalcem. V devetdesetih letih, v času posebnega obdobja, ko smo se soočali z razpadom sovjetskega bloka, je začela Kuba uvajati veliko sprememb našega gospodarskega modela. Državna, javna last je bila sicer večinska, obenem pa smo videli potrebo po odpiranju gospodarskega modela za javni sektor. Trenutno ta sektor predstavlja večji del vseh gospodarskih entitet. Imamo majhna podjetja, samozaposlene delavce, veliko zadrug, projektov lokalnega razvoja, kjer gre za družbenokoristno podjetništvo, in različne tipe lastništva. Ta kombinacija tipov lastništva pomaga pri spopadanju s krizo. Eden od ciljev ameriške zapore je preprečiti dostop kubanske države do mednarodnega finančnega sistema, mednarodnih trgov, sredstev in posojil. Nismo del mednarodnega finančnega sistema. Svet je v krizi zaradi različnih pojavov. Po času covida so morale naša država in številne druge države, še posebej tiste v razvoju, vložiti naša rezervna sredstva za spopadanje s težavami, ki jih je povzročil covid. Ob vsem tem so nas prizadeli orkani in učinki podnebnih sprememb, kar je škodovalo življenjskim pogojem na številnih področjih, predvsem na vzhodu države. Konec lanskega leta je bil ta del močno prizadet, še posebej najranljivejše skupnosti. Skoraj vsi domovi so bili prizadeti, uničeni, močno je bilo prizadeto tudi kmetijstvo, izgubili smo veliko nasadov, od katerih so ljudje veliko pričakovali. Torej, doživeli smo veliko stvari, ki so vplivale na našo kakovost življenja, povrhu tega pa se je ameriška administracija odločila onemogočiti dostop do goriva. Z Venezuelo, ki je bila naša glavna bratska država, smo imeli zgodovinsko sodelovanje na različnih področjih, po napadu nanjo pa se je vse to končalo. To, predvsem nezmožnost prejemanja venezuelske nafte, ogroža naša življenja. Življenja ljudi so težka, vsi trpijo, ne glede na to, ali ste otrok, odrasel ali starejši človek. Vsi skušajo preživeti.
S Kube prihajajo poročila, da ljudje ne morejo kuhati hrane ali je hladiti v hladilnikih, bolnišnice ne morejo opravljati kirurških posegov. Kaj so najhujše težave, s katerimi se spopadate?
Primanjkuje hrane, zdravil, otežen je dostop do storitev, ki so odvisne od prevoza. Na Kubi imamo recimo zelo dober program skrbi za ljudi, ki potrebujejo dializo. Vsaka bolnišnica ima nekaj taksijev, katerih vozniki poznajo vsakega bolnika, ki ga morajo iti iskat na dom in pripeljati v bolnišnico, nato nanje nekaj ur počakati ter jih po postopku odpeljati nazaj domov. Pomislite, koliko goriva potrebujemo samo za ta program, ki je zdaj ogrožen. Ti bolniki so ogroženi. Številni ne morejo priti do bolnišnic. Tudi zdravstveno osebje, zadolženo za oskrbo teh bolnikov, ne more priti do bolnišnic, saj večinoma živi daleč od območij, kjer so velike bolnišnice in poliklinike. To je en primer, ki ga lahko omenim. Ljudje čakajo v vrstah pred bankami, da pride elektrika, da lahko dvignejo denar. Če nimajo gotovine, ne morejo plačati vseh storitev, hrane, prevoza, vseh dobrin, ki jih potrebujejo. Še en zelo pomemben primer so porodi. Čeprav smo naredili izjemne stvari na področju reševanja življenj tako na Kubi kot v tujini, se zdaj v času električnih mrkov ne da zagotavljati preživetja matere in otroka. Zdravniki in medicinske sestre potrebujejo naprave, ki delujejo na elektriko, da posege opravijo na najvišji ravni. Vse to se zdaj dogaja na Kubi in resnično čutimo posledice blokade nafte. Veliko ljudi na Kubi kuha na elektriko, številne skupnosti pa je že dolgo nimajo. Zamislite si, da več kot 34 ur ne morete ničesar skuhati, ker ni elektrike. To je genocid, množično pobijanje ljudi, zgolj zato, ker živimo na Kubi, v državi, ki se je odločila, da si sama izbere svoj politični sistem.
Sorodna novica
“Kube ne bodo nikoli priznali kot demokratične, dokler ne bo kapitalistična”
V zadnjih letih je bila Kuba prisiljena hitreje prehajati na obnovljive vire energije, predvsem na sončno energijo. Kako pomembni so ti viri zdaj, tako za prebivalstvo kot gospodarstvo?
To je ena glavnih strategij za spremembo energetskih vzorcev naše države. Kuba je želela to doseči že v devetdesetih, a so se razmere spremenile. Takrat smo imeli nekaj svoje nafte, ki pa ni zelo dobre kakovosti, in lahko smo uvažali nafto iz Venezuele. Začeli smo kombinirati naše lastno gorivo in tisto, ki smo ga kupili od Venezuele, in mislim, da na nekaterih področjih nismo dovolj hitro spreminjali vzorcev naše porabe energentov, saj smo mislili, da imamo stabilno dobavo energentov. In to je bilo res, bili smo zelo uspešni pri kombiniranju goriva, biogoriva, vetrne in sončne energije. Zdaj številne skupnosti želijo namestiti sončne celice. Vse poliklinike na Kubi imajo sončne celice, tako da imajo območje, kjer lahko obravnavajo nujne primere, kar je pozitivna stvar v celotni negativni situaciji.
Kakšne so zmožnosti vlade pri spopadanju s krizo takšne razsežnosti? Kateri so glavni ukrepi, ki jih sprejema?
Vlada je dnevno v stiku z ljudmi, ki jim poskuša razložiti trenutno krizo. Obstaja obsežna medijska kampanja zoper kubansko vlado, ki se jo skuša prikazati kot nezmožno spopasti se s krizo. Obstajajo uradni ameriški dokumenti, ki trdijo, da je treba med kubanskim ljudstvom ustvariti prepričanje, da vse slabe stvari, ki vplivajo na življenja Kubancev, izhajajo iz slabega delovanja vlade. A gre za kombinacijo razlogov. Trenutna kubanska vlada vlaga veliko truda. Ministri vsak dan pojasnjujejo, kaj počnejo, recimo na področju ustvarjanja priložnosti za tuje vlagatelje in Kubance, ki živijo v tujini, kar je nekaj, česar lokalne oblasti in vlada prej niso spodbujale. Zdaj pa se daje poudarek temu, da se kubanska diaspora vrne in sodeluje pri iskanju rešitve te polikrize. Ob tem vlada obiskuje kraje, kjer so ljudje najbolj prizadeti, skupnosti, ki jih je orkan močno prizadel, Guantanamo, Santiago de Cuba in drugje. Tam je videti civilno zaščito in predstavnike vlade, narodne skupščine in Komunistične stranke Kube, ki dajejo vse od sebe, da rešujejo težave. Tako so denimo v uradnih poslopjih nastanili družine, ki so izgubile dom. Vlada tudi skrbi za hitro razdeljevanje pomoči, ki jo prejemamo. Veliko pomoči smo prejeli od različnih držav, zgodovinskih prijateljev Kube, pa tudi od posameznikov in civilne družbe iz drugih držav, ki so zbirali hrano, naprave, ki delujejo brez elektrike, in drugo, da bi nam olajšali življenja. Živim v stari Havani, sicer zelo turističnem delu mesta, kjer sem del projekta, ki vsak dan pomaga 150 ljudem. Delimo zdravila, hrano, različne naprave, kar prejemamo od različnih držav in ljudi. Vse to počnemo v koordinaciji z oblastmi.
Če imate na dan le dve uri elektrike, pri tem pa ne spremljate javnih medijev in dobivate informacije le prek družbenih omrežij od desničarskih mnenjskih voditeljev in organizacij, boste seveda mislili, da je država oziroma vlada kriva za vse vaše trpljenje.
Kenia Serrano Puig
Kako pa se odzivajo ljudje? Krivijo za krizo oblasti, kako kažejo svoje nezadovoljstvo?
Veliko ljudi krivi vlado. A rada bi pojasnila, če imate na dan le dve uri elektrike, pri tem pa ne spremljate javnih medijev in dobivate informacije le prek družbenih omrežij od desničarskih mnenjskih voditeljev in organizacij, boste seveda mislili, da je država oziroma vlada kriva za vse vaše trpljenje. Na drugi strani pa smo v skupnostih razvili ozaveščenost o realnosti Kube in resničnih razlogih, zakaj trpimo. Prvi razlog je ameriška zapora, ki traja že skoraj 70 let, v zadnjih treh mesecih pa so prekinili vso dobavo goriva. V naši skupnosti smo razvili mrežo vzajemne pomoči, pripravljamo hrano za vse člane skupnosti vsaj dva dni na teden in tudi vsakič, ko organiziramo športne dejavnosti ali delavnice za otroke in najstnike trikrat na teden, razdeljujemo hrano vsem sodelujočim. Opažam širjenje projektov, ki združujejo prizadevanja na ravni skupnosti, da skupaj najdemo rešitev. Ne gre samo za materialne vire, ampak tudi za spodbujanje deljenja znanja. Veliko ljudi je živelo v drugih državah, v Angoli, v državah Latinske Amerike, kjer so bili soočeni s podobnimi razmerami. Kubanci so bili na številnih območjih, kjer primanjkuje storitev, kot prostovoljci, zdravniki, športni trenerji, profesorji. In te izkušnje pomagajo pri spopadanju s krizo. Učimo se od drugih skupnosti, učimo se drug od drugega, ob tem pa se z visoko politično ozaveščenostjo zavedamo, da rešitev za Kubo ni zunanje vmešavanje, ampak je odvisna od nas samih. To izhaja iz koncepta, ki ga je razvil Fidel, naš zgodovinski voditelj, ki je dejal, da revolucija pomeni, da se zanašamo na naš lastni trud in da iščemo naše lastne rešitve.
Kuba se spopada z uničujočimi posledicami ameriške večdesetletne zapore. Prizor iz Havane. Foto: EPA
ZDA so do Kube odkrito sovražne, vseeno pa potekajo pogovori med vladama obeh držav. Kaj si lahko Kuba sploh obeta od pogovorov s Trumpovo administracijo?
Glede na uradne izjave skušajo najprej določiti področja, za katera mislimo, da predstavljajo največje težave, nato pa poiskati mogoče rešitve skozi dialog in sodelovanje, da bi uredili vprašanja, ki zadevajo obe strani. Več podrobnosti o pogovorih sicer nimam, a imam 52 let, spremljala sem odnose med Kubo in ZDA in spomnim se, ko je potekal zelo pomemben proces dialoga z Obamovo administracijo. Zaradi tiste pripravljenosti na pogovor in iskanje rešitev ali vsaj zbližanja stališč do nekaterih vprašanj smo dosegli veliko izboljšav. Kot profesorica na univerzi v Havani sem videla, kako smo lahko sodelovali na številnih področjih, pri raziskavah, akademski izmenjavi. Veliko Kubancev je lahko obiskalo ameriške univerze in obratno, veliko Američanov je lahko obiskalo Kubo in to je nekaj, za kar mislim, da lahko spet naredimo. Nikakršne blokade namreč ne bi smele obstajati za znanje in ideje ljudi. Trenutni dialog bi se moral nadaljevati in obravnavati vprašanja, ki resnično vplivajo na naša vsakdanja življenja, tako na Kubi kot v ZDA. Pomislite, koliko Kubancev se je zgodovinsko izselilo v ZDA, tam živi ogromna kubanska skupnost, ki kljub ideološkim opredelitvam – lahko so proti ali za kubansko revolucijo – večinoma želijo normalne odnose med Kubo in ZDA. Pozdravljam to, da se vladi in strokovnjaki pogovarjajo in iščejo možnosti za izboljšave. To res potrebujemo.
Prej ste omenili posledice ameriške agresije na Venezuelo, predvsem glede dostopa Kube do venezuelske nafte. Sta imeli ta agresija in ugrabitev Nicolasa Madura še kakšne druge posledice?
Te posledice so številne. Najpomembnejša se tiče tega, da so ZDA venezuelskim oblastem vsilile odločitev, ki je, kot kaže, onkraj njihovega nadzora, in sicer da venezuelska država ne more več dobavljati goriva Kubi, čeprav je o tem sklenjen zakonit sporazum v okviru zavezništva ALBA (Bolivarsko zavezništvo ljudstev naše Amerike). Venezuelska nafta je bila zelo pomembna za številne države karibskega območja, ne samo za Kubo. Kuba pa je Venezueli nudila zdravstvene storitve in prenos tehnologije, obe državi pa sta tudi sodelovali v številnih programih agencij Združenih narodov na področju razvoja afriških držav. Številni ljudje iz Afrike, z zelo nerazvitih območij, so lahko v okviru tega sodelovanja dobili štipendije in šli na univerze, pridobili poklicno izobrazbo na Kubi in v Venezueli. Veliko ljudi iz Latinske Amerike, s Karibov in iz Afrike je bilo deležno koristi programa, ki sta ga Fidel in Chavez (Hugo Chavez, nekdanji venezuelski predsednik, op. a.) poimenovala Čudež. V okviru tega programa je na tisoče, milijone ljudi lahko opravilo operacije oči, gre za ljudi, ki niso mogli dostojanstveno živeti, saj zaradi težav z očmi niso mogli brati in izvajati drugih opravil. To delo kubanskih in venezuelskih zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja v zdravstvenih centrih po Latinski Ameriki, Karibih in Afriki ter tehnologija, ki so jo lahko tam namestili, sta bila plod tega zelo dobrega sodelovanja Kube in Venezuele, ki sta ga zagnala Fidel Castro in Hugo Chavez. Ko rečejo “niti ene kaplje nafte Kubi od Venezuele” in prekinjajo različne oblike sodelovanja, ki smo ga imeli, ter nam jemljejo vire, ne vplivajo samo na naša življenja, ampak tudi na internacionalizem.
Prihod mednarodnega konvoja Naša Amerika s humanitarno pomočjo na Kubo. Konvoj predstavlja tudi sporočilo politične podpore in izraz mednarodne solidarnosti s Kubo. Foto: EPA
Trumpova administracija je odkrita v svojih imperialističnih namerah glede Latinske Amerike, zvenijo kot iz 19. stoletja, ko pravijo, da bi morala biti celotna zahodna polobla njihova in pod nadzorom ZDA. Washington se je lani vmešal v volitve v Hondurasu, ugrabili so venezuelskega voditelja, grozijo Kolumbiji in Mehiki. Je trenutna situacija za Kubo kaj nevarnejša, kot je bila v preteklih letih?
Omenjate primere strategije ZDA za zamenjave oblasti na številnih območjih po svetu, še posebej na naši celini. To je za nas nevarno, ne podcenjujemo možnosti, da bi se lahko kaj podobnega zgodilo tudi Kubi. Ne pozabite, da so ZDA vložile milijone dolarjev za ustvarjanje internih skupin, ki sledijo smernicam, ki so jih vzpostavile različne ameriške vlade, naj bodo republikanske ali demokratske. Zgodovinsko so vse skušale uničiti kubansko revolucijo. Zdaj vidijo različne politične spremembe na desno v več latinskoameriških državah in čakajo na propad kubanskega procesa. Če mislijo, da se bo to zgodilo kot posledica splošne nagnjenosti v Latinski Ameriki, se s tem ne bi strinjala. Kuba je v šestdesetih letih 20. stoletja preživela poskus skoraj popolne osamitve revolucije. Ameriške zvezne države so množično prekinjale odnose s Kubo, ohranili smo jih samo z Mehiko. Kuba pa je vseeno nadaljevala in zaradi diplomatske revolucionarne ofenzive imamo odnose z več kot 100 državami po svetu in veleposlaništva v več kot 70 državah. Na Kubi ima več kot 60 držav diplomatska predstavništva. Če skušajo osamiti Kubo in ustvariti vtis, da smo na koncu revolucionarnega procesa, glede tega ne bi bila tako optimistična.
ZDA so s Kubo obsedene vse od revolucije leta 1959. Kakšna Kuba bi bila sploh sprejemljiva za ZDA?
Rekla bi, da si želijo nekakšno kombinacijo Portorika in Haitija. Radi bi državo, ki je podrejena političnemu sistemu ZDA, nekakšno kolonizirano državo, protektorat, ki bi bil popolnoma odvisen od ameriških pravil in ki bi vse blago prejemal od ZDA. Ne želim reči, da blago, ki prihaja iz ZDA, na splošno ni kakovostno, ampak da želijo na Kubi zdaj ponoviti to, kar se je dogajalo v petdesetih letih, pred revolucijo. Vsa glavna podjetja in vse glavne storitve, elektrika, voda, industrija sladkornega trsa, vse to je bilo v domeni ameriških podjetij. To bi radi ponovili. Vsa ta retorika o tem, kako bi nam dovolili, da se sami odločamo, ni resnična. Od kubanskega ljudstva ne pričakujejo, da bi bil protagonist. Donald Trump je ravno dejal, da mu bo v čast “prevzeti” Kubo. Poglejte jezik, izraze, ki jih ta administracija uporablja glede Kube. Kubo je označila za “neobičajno in izjemno grožnjo” za državno varnost ZDA. Bodo Kubancem res zagotovili mir, svobodo, demokracijo, nekaj, kar odrekajo svojim lastnim ljudem? Ne bi rekla.
Rekla bi, da si želijo nekakšno kombinacijo Portorika in Haitija. Radi bi državo, ki je podrejena političnemu sistemu ZDA, nekakšno kolonizirano državo, protektorat, ki bi bil popolnoma odvisen od ameriških pravil in ki bi vse blago prejemal od ZDA.
Kenia Serrano Puig o željah ZDA glede Kube
Obama je bil na neki način prisiljen v spremembo politike do Kube zaradi regionalnega pritiska, zaradi regionalne osamitve Washingtona glede vprašanja Kube. Kakšne možnosti vidite, da bi države v regiji vplivale na ameriško politiko do Kube?
Kuba je vedno sodelovala z vsemi članicami ZN-a ne glede na njihov gospodarski ali politični sistem. Kuba je s številnimi državami po svetu vzpostavila dolgoročne odnose in njihovi voditelji in predstavniki različnih sektorjev lahko realistično ocenijo, kaj počne Kuba, in to primerjajo z analizami in poročili, ki jih proizvajajo ZDA. ZDA zdaj napadajo naše zdravstvene brigade v številnih državah in zanje trdijo, da so nekakšna oblika sodobnega suženjstva, a zelo preprosto je ugotoviti, da je to popolna laž. Če greste na odročna območja v veliko državah, boste tam našli kubanske zdravnike, kubanske medicinske sestre in drugo osebje. Delajo na območjih, kamor se domači zdravniki ne odpravijo. Zato bo vsaka ameriška administracija še naprej deležna mednarodnega pritiska, kljub političnim spremembam, ki smo jim priča v naši regiji. Res je, da se desničarska ideologija širi v več državah, a Kuba ne vzpostavlja zavezništev samo z istomislečimi vladami. Zavezništva smo vzpostavljali, upoštevajoč različne vidike in skupne interese z drugimi državami. V času covida smo recimo poslali zdravnike v Italijo. Nismo spraševali, kakšna je ideologija ljudi, bolnikov. Z italijansko vlado smo sklenili zelo dober sporazum, v skladu s katerim smo poslali zdravnike tja, kjer lokalni zdravstveni sistem ni bil zmožen skrbeti za lastno prebivalstvo. Trenutno je karibski, latinskoameriški, mednarodni kontekst drugačen, kot je bil v času Obamove administracije, a mislim, da velika večina Američanov želi imeti normalne odnose, tako kot velika večina kubansko-ameriške skupnosti in kubanske diaspore po svetu. Svet potrebuje dostop do kubanskih dosežkov na področju biotehnologije v boju proti različnim boleznim, sladkorni bolezni, covidu. Lahko bi imeli obojestranske koristi.
Sorodna novica
Pomoč kubanskih zdravnikov po svetu ne kot dolžnost, temveč kot “revolucionarna izbira”
Kuba slovi po solidarnosti s številnimi ljudstvi po svetu kljub svoji težki situaciji, sami ste omenili pomoč Italiji v nevarnem času covida. Je ta pomoč vzajemna? Na koga v svetu lahko zdaj Kuba računa, v času tako velike krize?
V sedemdesetih in osemdesetih letih je v Angolo odšlo več kot 300.000 kubanskih prostovoljcev, v boju proti apartheidskemu režimu skupaj z našimi brati in sestrami iz afriških držav pa jih je umrlo več kot 2000. Tja nismo odšli v pričakovanju nečesa v zameno. Hvaležnost držav po svetu Kubi je povezana s tem internacionalizmom, ki smo ga izvajali vsa ta leta. Ničesar ne pričakujemo v zameno, kar pa ne pomeni, da ni povezave med tem, kaj ljudje počnejo za Kubo, in tem, kaj smo mi lahko naredili za svet. Navsezadnje je dolžnost vračati dolg človeštvu in to nam je Fidel vedno govoril. Biti solidaren z drugimi državami pomeni vračati dolg zaradi vsega, kar so ljudje z vsega sveta počeli za nas.
Skupina osmih kubanskih zdravnikov in zdravnic pred odhodom iz Gvatemale po odločitvi gvatemalske vlade, da postopno konča dolgo trajajoči program, v okviru katerega je bilo na stotine kubanskih zdravnikov napotenih na odročna podeželska območja, kjer so zdravstvene storitve omejene. Foto: Reuters
Kako so stiske in težave, ki jih je desetletja preživljalo kubansko ljudstvo, vplivale na to, kako mlajša generacija gleda na revolucijo, na politični in gospodarski sistem Kube? So mladi še vedno revolucionarni?
Vsaka generacija prilagaja svoje razumevanje času, v katerem živi, in na splošno so mladi bolj podobni svojemu času kot svojim staršem. Delam na univerzi v Havani in se precej ukvarjam z družbenim aktivizmom in na obeh področjih sem obkrožena z mladimi, tako s študenti kot profesorji. Težja kot je situacija, bolj sem ponosna na našo mladino. Lahko podam primere iz časa covida-19. Nastanitvene kapacitete v študentskih domovih, ki so na Kubi povsem brezplačne, so postali izolacijski centri za oskrbo bolnikov, kjer se je naša univerzitetna skupnost prostovoljno angažirala kot storitveno osebje v pralnicah in kuhinjah, kot pomočniki negovalnega osebja, kar koli je bilo potrebno. Delo je bilo ključnega pomena, da sta se lahko zdravstveno in negovalno osebje posvetili neposredno bolnikom ob strogih protokolih, ki jih je zahtevala pandemija. Študentje biologije in kemije so svoje prispevali v laboratorijih z analiziranjem antigenskih testov, ki so ves čas prihajali v osrednje laboratorije, kjer so bili kemični reagenti in napredna oprema. Drugi so delali za mikroskopi in prispevali k razvoju cepiv, ki jih je Kubi nato uspelo proizvesti. Ti mladi so avantgarda, formirali so se v najtežjih letih, s katerimi je bila soočena Kuba. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da so te okoliščine tiste, ki so skovale različne generacije Kubancev.
Velika večina evropskih držav vsako leto podpre resolucijo Generalne skupščine, ki zahteva konec ameriške zapore, vendar Kubi ne pomagajo s konkretnimi ukrepi (EU je sicer nekaj dni po snemanju intervjuja napovedal za dva milijona evrov humanitarne pomoči za Kubo, op. a.). Kako bi morale po vašem mnenju evropske države pomagati Kubi?
Iskreno smo hvaležni, da velikanska večina evropskih držav glasuje za resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov, ki ameriško vlado poziva k odpravi zapore Kube. Ta diplomatska podpora, ki jo nudijo vlade tako različnih političnih usmeritev, potrjuje, da obstaja konsenz glede nečloveškega značaja teh sankcij. V skladu s tem stališčem bi bilo treba spodbujati pošteno trgovino med našimi državami, Kubo bi bilo treba obravnavati enakopravno in je ne označevati za “tvegano državo”, ko želi kdo z njo skleniti posel ali opraviti finančno transakcijo. Če so evropske banke suverene, ne bi smele dopuščati ekstrateritorialnih učinkov zakonov, ki jih sprejema ameriški kongres. Ob tem mislim, da obstajajo biotehnološki proizvodi, recimo zdravila proti raku, iznajdbe kubanskih znanstvenih centrov, ki bi rešile nekatere težave evropskih držav, in Evropa bi si morala dovoliti odpreti svoj trg za to, kar Kuba ponuja. Navsezadnje je Kuba mešana država, kjer so ljudje tudi evropskega rodu, tako kot afriškega, azijskega, arabskega in latinskoameriškega. Zaradi tega izvora, ki nas združuje, moramo Evropejci in Kubanci ustvariti alternative temu unipolarnemu svetu. Enakopravni odnos s Kubo je za evropske države dejanje regionalne suverenosti, ne vprašanje prestiža.
Oglas