Zemlja skozi okno Oriona. Človeštvo ima trenutno kar tri vesoljske odprave z ljudmi. Eno proti Luni, dve pa v nizkozemeljski tirnici, na Mednarodni vesoljski postaji in na kitajskem Tjangongu. Foto: Nasa
Odprava Artemis II poteka kot po maslu. Začela se je v noči s srede na četrtek, ko je s Floride poletela raketa SLS in poslala vesoljsko ladjo Orion v vesolje, od začetka v orbito z obliko 27 krat 2222 kilometrov, nato pa 195 krat 70.300 kilometrov. Ta orbita traja dobrih 23 ur, kar pomeni, da bi se Orion v primeru hudih težav lahko hitro vrnil na Zemljo.
Oglas
Orion je bil nekaj časa v tirnici z obliko 0 krat 70.376 kilometrov. To pomeni, da se je perigej, torej najbližja točka tirnica, stikala s površjem Zemlje. Perigej so nato s prižigom pogona dvignili na 195 kilometrov, da je lahko Orion obletel Zemljo.
Na poti okoli Zemlje je preživel prvih 25 ur. V tem času so vključili in temeljito preizkusili kritične sisteme vesoljske ladje, na primer lovilce ogljikovega dioksida, in tudi opravili preizkus pogona z manevri okoli raketne stopnje ICPS, ki se je nahajala v bližini.
Brez zapletov ni šlo. Najprej so na kratko odpovedale komunikacije. Zatajil je zemeljski sprejemnik, težavo pa so urno odpravili. Odmevno je bilo pritoževanje poveljnika Reida Wisemana zaradi težav s programsko opremo na njegovi tablici Surface Pro. Na njej je imel odprti dve instanci aplikacije za elektronsko pošto Outlook, nobena pa ni delovala. Nato so se spopadli s pokvarjenim straniščem, kar je seveda poželo največ pozornosti medijev. In ker je tema privlačna, se ji bomo nekoliko bolj posvetili tudi tukaj.
Video: Uradni Nasin prenos s komentarjem
Video: Nenehen prenos z vesoljske ladje Orion
Male potrebe v velikem vesolju
Fotografija je bila posneta 2. aprila po manevru TLI. Foto: Nasa/Reid Wiseman
Sprejemnik za urin. Manjka nastavek, ki se lahko po uporabi dezinficira. Foto: Nasa
Orionovo stranišče se nahaja na tleh za sedeži, poleg lopute. “Imamo precejšnjo srečo, da imamo v tem malem plovilu na voljo stranišče z vrati. To je edini kraj, kamor se lahko med odpravo zatečemo in se za kratek čas počutimo res same,” je zadevo opisal specialist Jeremy Hansen. Uporaba pa je nekoliko zahtevna. Ker ni težnosti, ki bi človeka vlekla navzdol, mora zgrabiti oprijemala in se skrčiti v primeren položaj, da so vsi telesni deli primerno poravnani. Manko težnosti tudi pomeni, da material ne zapusti telesa samodejno. Stranišče ga zato posesa. Za urin poskrbi cev z nastavkom, za blato pa školjka. V prostoru je tako glasno, da mora uporabnik nositi zvočno zaščito.
Video: Predstavitev stranišča (še na Zemlji)
Zatajil je ventilator, ki skrbi za tekoči del. Specialistka Christina Koch se je po navodilih iz nadzornega središča lotila popravila. V nadzornem središču je zavladalo olajšanje, ko je sporočila, da je ponosno postala prva vodovodna inštalaterka v vesolju.
Kaj pa, če se njen uvod v vodovodarsko obrt ne bi končal tako uspešno? Posadka bi malo potrebo opravljala v litrske rezervne vrečke, ki bi jih nato izpraznila v Orionov sistem, ter tekočino iztisnila v vesolje. Če pa bi se okvarila školjka, bi jo še vedno uporabljali, le da bi bil postopek brez nenehnega sesanja nekoliko bolj lepljiv. Če ni težnosti, blato pač ne pade navzdol. Trdnejši material bodo prinesli nazaj na Zemljo za znanstvene analize.
To je prva globokovesoljska odprava s pravim WC-jem. Misije Apollo tega luksuza niso omogočale, astronavti so si morali na zadnjo plat prilepiti posebno oblikovano vrečko. Pri tem niso imeli zasebnosti pred drugimi člani posadke, z njimi so delili zvoke, vonjave in včasih tudi presenečenja, kar razkriva transkript z odprave Apollo 10, ki ga lahko uvrstimo v kategorijo straniščnega humorja.
Incident na Apollu 10:
Stafford: Oh! Kdo je bil?
Young: Kdo je kaj?
Cernan: Kaj?
Stafford: Kdo je bil?
Cernan: Od kod se je to vzelo?
Stafford: Daj mi robček, hitro. En kakec lebdi naokoli.
Young: Nisem bil jaz. Ta ni moj.
Cernan: Mislim, da ni eden mojih.
Stafford: Moj je malo bolj lepljiv od tega. Vrzi ga stran.
Young: Vsemogočni Bog.
…
Cernan: Rekli so na 135. Rekli so … Še en prekleti drek! Kaj je narobe z vami? Podaj mi …
Stafford in Young: [smeh]
Cernan: No, dragi, če bi bil jaz, bi se zagotovo spomnil, da sem se olajšal na tla.
Stafford: A je lebdel v zraku?
Cernan: Da.
Stafford: [smeh]: Moj je bolj lepljiv.
Young: Tudi moj. Dotaknil se je tiste vrečke …
Cernan: Porinil sem prst v mojega, moj je premehek.
Stafford: [smeh]
Cernan: [smeh] Ne vem, čigav je. Ne morem ne potrditi ne zanikati lastništva [smeh].
Skrivnost “lastnika” še do danes ostaja nerazkrita.
Stranišča v vesolju so sicer že uveljavljena tehnologija. Imeli so jih že Space Shuttli, Mednarodna vesoljska postaja pa ima še precej naprednejši sistem, ki reciklira večino urina v pitno vodo. Artemisov je podoben tistemu na MVP-ju, le da ne reciklira.
Video: 20-minutno javljanje posadke po videopovezavi
Higiena
Spalne vreče so pripete na stene. Stranišče je vidno v razdelku na dnu fotografije. Foto: Nasa
Kako pa astronavti še skrbijo za higieno? Vsak ima svoj osebni komplet, ki vsebuje glavnik, zobno ščetko, zobno kremo in opremo za britje. Tuširanja ni, temveč se vesoljci drgnejo z mokrimi brisačami, tekočim milom in šamponom, ki ga ni treba izpirati. Tudi zobna krema je takšna, da je ni treba izpljuniti.
Hrana
Astronavti bodo večinoma jedli dehidrirano hrano iz vrečk, ki ji bodo dodali vodo iz grelnika, velikega kot kovček. Vsak član posadke ima svoj nabor jedi glede na njegove ali njene telesne potrebe, pa tudi okus. Izogibajo se jedem, ki se rade drobijo, saj se koščki lahko zavlečejo kamor koli. Na voljo je 189 različnih jedi in vrst pijače. Več informacij je na voljo tukaj.
Ogljikov dioksid
Nasa je še posebej zadovoljna z novim sestavom za odstranjevanje ogljikovega dioksida, ki presega pričakovanja. “Stari” sistem, ki deluje na Mednarodni vesoljski postaji, bi za 21 dni porabil 143 enot litijevega hidroksida, novi pa samo 16 (da smo natančni, predstavnik Nase je v videoprenosu merske enote v klasičnem ameriškem slogu zastavil takole: za 143 košarkarskih žog kanistrov). Sistem je večkrat uporaben. Nase veže ogljikov dioksid, ki ga nato odda v vesolje. Ko sistem izpostavijo vakuumu, je pripravljen za vnovično koriščenje.
Visoke koncentracije ogljikovega dioksida so nevarne. Povzroča omotico, zmedenost, zasoplost, zmanjšano zmogljivost, pa tudi izgubo zavesti in na koncu potencialno smrt. To je bila ena večjih nevarnosti, ki so ji bili izpostavljeni člani odprave Apollo 13, ko so se iz poškodovanega poveljniškega modula zatekli v lunarni modul. Ta ni bil primeren za daljše bivanje treh ljudi. Na Nasi so tedaj čez noč našli rešitev, kako kvadratne filtre iz poveljniškega modula prenesti in uporabiti v okroglih odprtinah lunarnega, kar je rešilo življenje posadke.
Video: Hrana v vesolju
Navidezna priključitev na lunarni pristajalnik
Tarča na ICPS-u, s katero so simulirali približevanje “lunarnemu pristajalniku”. Foto: Nasa
Nazaj k poteku misije. Še v orbiti okoli Zemlje so astronavti opravili pomemben preizkus pogona Oriona. Ta je sestavljen iz glavnega motorja AJ10-190, osmih pomožnih motorjev za primer, da slednji odpove, in 24 potisnikov za usmerjanje. Astronavti so po ločitvi od raketne stopnje prevzeli ročni nadzor nad vesoljskim plovilom in nato izvajali manevre okoli ICPS-ja. Posadka je zavzela posebno razporeditev. Poveljnik in pilot sta zamenjala sedeže. Pilot Victor Glover je ročno upravljal plovilo, poveljnik Reid Wiseman je dajal navodila in nadzoroval, specialista Christina Koch in Jeremy Hansen pa sta lebdela poleg prej omenjenih. Kochova je nadzorovala doslednost in časovnico, Hansen pa je gledal skozi okna in se z lastnimi očmi prepričal, da se niso preveč približali ICPS-ju. Trk med vesoljskimi plovili je namreč potencialno katastrofalen in se mu hočejo na vsak način izogniti. Orion se je ICPS-ju najbolj približal na devet metrov. Več podrobnosti je na voljo tukaj.
Javljanje posadke po videopovezavi. Foto: Nasa
S postopkom so potrdili, da vsi potisniki delujejo, preizkusili pa so tudi manevre, ki bodo na prihodnjih odpravah potrebni za priključitev na lunarni pristajalnik. Vse skupaj je trajalo 70 minut.
V petek je posadka dobila štiri ure spanja, zbudili so jo ob 13. uri, in sicer s pesmijo ansambla Young and Sick z naslovom Sleepyhead. V krajšem času budnosti je s prižigom motorja Oriona dvignila apogej, torej najbližjo točko tirnice okoli Zemlje, na 185 kilometrov, in se nato odpravila nazaj v spalne vreče, ki so pripete na stene. “Spanje v vesolju je komično, astronavtka Koch je spala kot netopir pod stropom,” je povedal poveljnik odprave.
Avdio: Prva pesem, s katero so se prebudili
Young & Sick – Sleepyhead
Ob 18.35 jih je prebudila pesem Green Light izvajalca John Legend ft. Andre 3000. Pesmi izbira nadzorno središče, upajoč, da jim bo dala pravo energijo ali spodbudno sporočilo za zahtevne naloge, ki jih čakajo.
Avdio: Druga pesem, s katero so se prebudili
John Legend – Green Light (Official Video) ft. André 3000
Nasina nadzornika poleta Rick Henfling (desno) in Judd Frieling (levo) med sprejemanjem odločitev. Foto: ROBERT MARKOWITZ NASA-JSC
Na plamenu proti Luni
Naslednja naloga je bila med najpomembnejšimi na odpravi. To je manever TLI (Trans-lunar injection, translunarni vžig). Orion je ob 1.49 po našem času za pet minut in 49 sekund prižgal svoj glavni motor. Ta zagotavlja tri tone potiska, s čimer bi lahko pognali avtomobil od 0 do 100 kilometrov na uro v 2,7 sekunde. Pred manevrom je masa Oriona znašala 26,3 tone, po njem se je zmanjšala za eno tono goriva. Sprememba hitrosti je znašala 388 metrov na sekundo. In tako se je vesoljska ladja prvič po letu 1972 pognala Mesecu naproti.
Posadka se je nato lotila prve telesne vadbe. Člani posadke so vsak 30 minut preživeli na telovadni napravi z vztrajnikom. Za primerjavo: na Mednarodni vesoljski postaji vadijo dve uri in pol dnevno. Naprava spominja na “veslača”, njena masa znaša pičlih 13 kilogramov. Ponuja tako kardio vadbo, torej lažje veslanje, kar koristi kondiciji oziroma pljučem ter srcu, kot težje vaje za mišice z obremenitvijo do 180 kilogramov. Med vadbo se je Orion v videoprenosu vidno premikal za več deset centimetrov, kar lepo ponazori fiziko v vesolju.
Vadbena naprava. Foto: Nasa
Takšna vadba zmanjšuje škodljive učinke mikrotežnosti na zdravje. Človeško telo je namreč narejeno za težnost in nenehne obremenitve, ki jih prinaša. A obenem je telo prilagodljivo in se hitro prilagodi na spremembe. In če bremena težnosti ni, potem se začnejo mišice ter vezi šibiti, kosti pa izgubljajo gostoto. Astronavti se morajo vsakodnevno pošteno preznojiti, da ta proces omejijo, ne morejo ga pa povsem ustaviti. To bo eden večjih izzivov dolgotrajnih potovanj v vesolje, na primer na Mars.
Video: Kako bodo vadili
Tretji dan se je posadka prebudila ob melodijah ansambla Freddy Jones Band in pesmijo In a Daydream.
Avdio: Budnica tretjega dne poleta
In a Daydream
Tudi ta fotografija je bila posneta 2. aprila. Foto: Nasa/Reid Wiseman
Priprave na oblet Lune
Popotovanje do Lune bo trajalo nekaj dni. Tačas astronavte čaka še nekaj pomembnejših opravil, med njimi testno oživljanje v vesolju. A pri tem se je že zapletlo. Specialistka Christina Koch je po radijski povezavi dejala, da naprava za oživljanje, domnevno defibrilator, ne deluje. Zapleta v noči s petka na soboto še niso razrešili. Na čakalnem seznamu za preizkušanje so še vesoljski termometer, merilnik krvnega tlaka, stetoskop in otoskop.
Preverili bodo, kako hitro si lahko nadenejo zaščitne obleke z notranjim tlakom, za vsak primer, če iz kapsule uide zrak, na primer ob trku z meteoroidom. Astronavti bodo veliko časa porabili tudi za preverbo in vajo opazovanja ter slikanja Lune. Vesoljska ladja bo preizkusila komunikacijske kanale, ki se uporabljajo v sili.
Sorodna novica
SLS polet opravil z odliko, Orion nadaljuje pot v vesolje
Štiri dni in sedem ur v polet bo vesoljska ladja vstopila v območje, v katerem Lunina težnost prevlada nad Zemljino. Sam oblet Lune se bo začel 15 ur pozneje, torej v ponedeljek. Astronavti bodo 45 minut brez komunikacije z Zemljo. V tem času bodo opazovali oddaljeno stran Lune, ki bo le 20-odstotno osvetljena, bodo pa s Soncem blagoslovljeni predeli, ki med odpravami Apollo niso bili. Med njimi sta kraterja Pierazzo in Ohm, pa tudi Vzhodno morje.
Orion bo na najbolj oddaljeni točki orbite kar 406.841 kilometrov stran od Zemlje. S tem bo postal vesoljska ladja s posadko, ki je šla najdlje od Zemlje, 6.669 kilometrov dlje od Apolla 13.
Vesoljsko plovilo se bo po obletu takoj odpravilo nazaj proti domu. Vrnitev je predvidena devet dni v polet.
Še veliko več podrobnosti o načrtu, opremi in pomenu misije lahko preberete v članku, objavljenem ob izstrelitvi.
Video: Posnetek izstrelitve
Video: Petkova novinarska konferenca Nase
Oglas