Italija potrebuje tujo delovno silo. Pred tem si ne zatiska oči niti aktualna, do migracij sovražno nastrojena desničarska vlada Giorgie Meloni. Toda namesto da bi vključila priseljence v družbo, država že desetletja ustvarja razmere, ki jih potiskajo v nevidnost, na družbeni rob in v oblike dela, ki pogosto spominjajo na moderno suženjstvo. Obraz takšne Italije so številna neformalna migrantska naselja – geti – na čelu z domnevno največjim v Evropi, ki leži blizu apulijskega kraja Borgo Mezzanone.
INFOGRAFIKA: Delo
S ptičje perspektive se zdi, da je ravnico, na kateri stoji barakarsko naselje, ki ga uradno sploh ni, opustošila naravna ujma. Na prvi pogled je težko razločiti, kaj je odvržena navlaka in kaj so bivališča. Med polji, urejenimi z geometrijsko natančnostjo, se širi naselbina brez načrta: zbit mozaik barak, zidanih hiš, zabojnikov in prikolic na nekdanjem vojaškem letališču, na katerem je trdo pristalo tudi življenje ljudi, ki so prispeli v Evropo na begu pred vojno, revščino, diskriminacijo in posledicami podnebnih sprememb.
Geto ali pista, kot mu pravijo, se je razrasel v devetdesetih letih, ko je italijanska država na območju zapuščene letališke steze odprla center za sprejem prosilcev za azil. Ker je bil umeščen daleč od urbanih središč in javnih storitev, so se številni migranti – tako tisti, ki so čakali na odločitev oblasti, kot tisti, ki so izpadli iz sistema in ostali brez urejenega statusa – naselili v njegovi bližini.
Sredi organiziranega kaosa je mogoče najti vse, le človeka vrednih bivanjskih razmer ne.
Podoben vzorec je bilo mogoče opaziti tudi drugod po Apuliji. »Okoli teh centrov se je razvila nezakonita ekonomija, ki je odgovarjala na potrebe po poceni delovni sili iz lokalnega okolja,« je za Delo pojasnil sociolog Leonardo Palmisano z Univerze v Foggii. V enem od kmetijsko najbolj intenzivnih predelov Apeninskega polotoka se je to povpraševanje sčasoma zaradi rasti pridelave paradižnika še povečalo. S tem so se širila tudi barakarska naselja.
Vzporedno mesto
Danes je Borgo Mezzanone »vzporedno mesto«, v katerem na vrhuncu kmetijske sezone životari od 4000 do 5000 migrantov, v večini moških iz podsaharske Afrike, predvsem iz Senegala in Gambije, pa tudi iz azijskih držav, kot sta Pakistan in Afganistan. Ponekod luknjasta letališka steza je njegova glavna avenija. Ima svoje četrti, živilske trgovine, prav tako prodajalne rabljenih oblačil in gospodinjskih aparatov, mesnico in brivnico. V getu sta tudi mošeja in cerkev. Sredi organiziranega kaosa je mogoče najti vse, le človeka vrednih bivanjskih razmer ne.
V Borgo Mezzanoneju ni vodovoda niti kanalizacije. Električno energijo dobivajo iz generatorjev in prek prepletenih kablov, s katerimi se nezakonito priklapljajo na javno omrežje. Ker je to preobremenjeno, elektriko izmenično dobiva en dan ena polovica naselja, drug dan druga. Pitno vodo zagotavljajo trije rezervoarji, ki jih s cisternami napolnijo dvakrat na teden in se običajno izpraznijo v nekaj urah. Komunalne službe v getu ne zagotavljajo rednega odvoza smeti. Kopičijo se odpadki. Skoraj povsod so nagrmadene karoserije avtomobilov – večinoma ukradenih –, ki jih v tej vzporedni resničnosti, potem ko iz njih poberejo uporabne dele, odlagajo foške mafijske združbe.
V Borgo Mezzanoneju ni vodovoda in kanalizacije. FOTO: Gašper Završnik
V prekarnih bivališčih so ljudje izpostavljeni nemilosti hladnih zimskih večerov in pregretih poletnih dni, ko se živo srebro dvigne krepko prek 40 stopinj Celzija. Blizu ni dreves ali drugih senčnih zavetij. Pločevinaste strehe neznosno vročino še potencirajo. V toplem delu leta migranti pogosto spijo na prostem, v mrzlem se ogrevajo z improviziranimi pečmi, ki so skupaj s kratkimi stiki pogost vzrok za zastrupitve z ogljikovim monoksidom in požare. Nemalo ogrevanj se konča s smrtjo. Prispevki v črni kroniki so ena od redkih priložnosti, ko razmere v getih trkajo na vest italijanski javnosti.
Čakanje na sezono špargljev
V teh okoliščinah se zdijo največje razkošje v bedi zabojniki in preproste hiše iz kamnitih blokov. Eno od takšnih si je nedaleč od vhoda v geto postavil Lamin, ki je iz Gambije prišel v Italijo pred poldrugim desetletjem. »Vse sem kupil in zgradil sam,« je ponosno dejal na pragu skromnega in po njegovih besedah še nedokončanega doma.
Nekoč si je služil kruh na poljih v okolici geta, kamor se je preselil pred sedmimi leti. Pred dnevi je za krajši čas spet odšel v vinograd, kjer si je med rezanjem vej poškodoval oko. Tudi tokrat je šlo za delo, kot pogosto v teh krajih, brez pogodbe. Prav takšne izkušnje so ga sčasoma odvrnile od kmetijstva. Danes se raje ukvarja z zidarstvom, saj je plačilo malenkost višje, tudi pogoji naj bi bili nekoliko boljši. Iskanje zaslužka ga vodi po različnih koncih Italije – od Rima in Milana do Ventimiglie. V Borgo Mezzanone se vrne, ko na gradbiščih zmanjka naročil.
Ritem življenja v getu v veliki meri določa koledar. »Včasih je dela več, včasih manj,« je na začetku marca v izvrstni italijanščini povedal mladi Maročan Yasso, ki v času zatišja na poljih, sadovnjakih in vinogradih z vrstnikoma na glavni aveniji prodaja kuskus in arabski kruh. Tako bo vsaj do sezone špargljev, prvega vrhunca sezone. Ta naj bi bil manj naporen od pobiranja paradižnikov, ko delavci pogosto delajo dlje, mezda pa je odvisna od učinka.
V zimskih mesecih se tisti brez zaposlitve znajdejo po svoje. Pri nekaterih je tako kot pri mladih fantih iz Magreba zaznati podjetniške ideje. V času našega obiska je ob letališki stezi Afganistanec srednjih let na majhnem žaru pekel piščanca in tako vzbujal apetit pred iftarjem, večernim obrokom, s katerim muslimani med ramadanom prekinejo post. »Zdaj ni dela,« je dejal med obračanjem mesa. Na poljih je po njegovih besedah naporno, plačilo nizko. Ker nima urejenih dokumentov, lahko dela le brez pogodbe. »Za eno uro dobiš šest, v najboljšem primeru osem evrov.«
Začasno je postalo stalno
Sprva so migranti v Borgo Mezzanone prišli predvsem poleti, v času pobiranja paradižnika, nato so se v iskanju zaslužka selili po različnih koncih italijanskega škornja. V zadnjih letih se jih je vse več ustalilo v getu. Po ocenah naših sogovornikov je danes takšnih od 2000 do 3000. S tem so se pojavile tudi priložnosti za drugačne dejavnosti in storitve. Med njimi je tudi majhna restavracija, ki jo med barakami, med katerimi se sušijo od zemlje umazana oblačila, vodi Abdoul Djalilou Assima iz Toga.
Abdoul Djalilou Assima iz Toga je v Borgo Mezzanoneju odprl restavracijo. FOTO: Gašper Završnik
»Pripravljam različne jedi: evropske, afriške, vse,« je dejal, potem ko nas je prijazno posedel za plastično mizo na terasi, na kateri je bil domala vsak kos vrtnega pohištva drugačen. Triinpetdesetletnik blagega značaja in ljubitelj vpadljivega nakita je zapustil Afriko leta 2006. Najprej se je preživljal z delom v tiskarni v Lombardiji, potem pa je med gospodarsko krizo izgubil službo in s tem dokumente. Brez urejenega statusa se je – tako kot številni drugi – zatekel v Borgo Mezzanone.
Mali gostinski obrat je zgolj eno od številnih znamenj, da je začasno v getu za mnoge postalo stalno. Toda ta navidezna normalizacija ne pomeni, da se bivanjske razmere izboljšujejo. »To ni življenje. To je večno žrtvovanje,« je v pogovoru ob Abdoulovi močni kavi povedala Francesca Stella iz sindikata FLAI-CGIL, ki od blizu pozna razmere v barakarskih naseljih Apulije. »Težav je preprosto preveč.«
Odsotnost države in brezpravnost deloma blažijo nevladne organizacije, prostovoljci in sindikati. Pri FLAI-CGIL pomagajo migrantom predvsem s pravnim svetovanjem, posredovanjem v sporih z delodajalci ter integraciji v družbo, vključno s tečaji italijanskega jezika. Pomembno humanitarno vlogo v getu imata tudi Karitas in Intersos, ki prebivalcem zagotavlja zdravstveno asistenco.
Toda Borgo Mezzanone še zdaleč ni edino barakarsko naselje, ki nujno potrebuje človekoljubno pomoč. V provinci Foggia, veliki približno za tretjino Slovenije, naj bi jih bilo sedemnajst. Drugo največje je Torretta Antonacci, v katerem med travniki v zimskih mesecih živi okoli 800 migrantov, poleti pa tudi do 2000. Bivanjske razmere so tako surove, da številni prebivalci svoje resničnosti nočejo deliti s sorodniki v domovini.
Torretta Antonacci. FOTO: Gašper Završnik
S podobnim razočaranjem se srečuje osemindvajsetletnik iz Malija, ki se je pred dvema letoma na obalah Tunizije podal na tvegano pot proti stari celini. »Tukaj je zelo težko. V Torretta Antonacciju ne morem živeti,« je dejal in napovedal, da se bo že dan po našem pogovoru odpravil naprej, s trebuhom za kruhom, kot to počne od prihoda na Lampeduso.
Izgon ali geto
Večina prebivalcev Borgo Mezzanoneja in Torretta Antonaccija je – podobno kot mladenič iz Malija – prispela v Italijo po morju in prosila za mednarodno zaščito. Azilni postopek je za mnoge migrante prvi stik z državo. Če je prošnja zavrnjena, se lahko pritožijo. Ko prosilec dobi negativno odločitev, mu oblasti izdajo odločbo o izgonu. Toda številni države dejansko ne zapustijo in ostanejo brez urejenega statusa, je pojasnil odvetnik Stefano Campese, ki migrantom nudi pravno pomoč v pisarni sindikata FLAI-CGIL.
V nezakonitost so ob prihodu nemalokrat pahnjeni tudi tisti, ki pridejo na Apeninski polotok zakonito prek sistema delovnih kvot (decreto flussi), s katerim vlada vsako leto določi, koliko delavcev iz držav zunaj EU lahko pride v Italijo. Po državnem načrtu za obdobje 2023–2025 naj bi prek tega sistema prišlo v državo približno 450.000 tujcev.
Na papirju je sistem preprost; delodajalec zaprosi za dovoljenje za prihod delavca in mu ponudi pogodbo o zaposlitvi. V praksi pa se pogosto zgodi, da pogodba nikoli ni podpisana. »Veliko je primerov, ko zaposlovalec preprosto izgine ali se pokaže, da je bil od začetka fiktiven,« je poudaril Campese. Ker migrant brez podpisane pogodbe ne more dokončati postopka za pridobitev dovoljenja za prebivanje, mu vstopni vizum po nekaj mesecih poteče in ostane brez urejenega statusa. Kako redko takšen mehanizem v praksi pripelje do zaposlitev, kažejo podatki projekta Ero Straniero, po katerih je bilo lani uspešno končanih le 7,9 odstotka začetih primerov.
Geto Torretta Antonacci. FOTO: Gašper Završnik
Položaj migrantov se je po besedah sogovornika v zadnjem času še zaostril zaradi sprememb zakonodaje. Vlada Giorgie Meloni je leta 2023 po enem od brodolomov migrantov pred kalabrijsko obalo sprejela tako imenovani dekret Cutro, ki je zaostril azilno politiko in omejil možnosti, da bi si migranti brez dokumentov pozneje uredili status. Še bolj sporen je po besedah sociologa Leonarda Palmisana Bossi-Finijev zakon iz leta 2002, ki dovoljenje za prebivanje neposredno veže na zaposlitev. V praksi to pomeni, da z izgubo zaposlitve migrant izgubi pravno podlago za bivanje v državi. Po podatkih fundacije ISMU danes v Italiji živi brez dokumentov približno 339.000 tujcev.
Mnogim zato ne preostane drugega, kot da se zatečejo v barakarska naselja. »Vedo, da v mestih ne morejo živeti. Prvič zato, ker jim nihče ne bi oddal stanovanja, drugič zato, ker so tam nadzori pogostejši. V getih si neviden, hkrati imaš več možnosti, da dobiš delo,« nam je v pogovoru pojasnil novinar in publicist Emiliano Moccia, ki problematiko v Foggii spremlja že 25 let.
Tudi pridobitev dokumentov za priseljence iz tretjih držav pogosto ne pomeni izhoda iz začaranega kroga marginalizacije. »Veliko je predsodkov; ker so temnopolti, migranti. Lastniki zahtevajo visoke varščine, tri ali celo šest mesečnih najemnin vnaprej, česar si mnogi ne morejo privoščiti. Zato tudi mnogi z urejenimi dokumenti ostanejo v getu.«
Kaporalat
V Italiji je, kot je brati v poročilu ministrstva za delo in socialne politike, leta 2023 v neformalnih naseljih živelo najmanj 10.000 migrantskih kmetijskih delavcev. Raziskava, v kateri je sodelovala približno polovica države, je pokazala, da v 38 občinah obstaja 150 takšnih mest. V nekaterih živi le nekaj ljudi, v največjih getih, kakršna sta Borgo Mezzanone in Torretta Antonacci, več tisoč.
Ni naključje, da so množična neformalna naselja prav v severnem delu Apulije. Provinca Foggia, ki se iz hribovitega polotoka Gargano spušča na prostrano ravnico Tavoliere, velja za eno od največjih kmetijskih območij v Italiji z več kot pol milijona hektarov obdelovalnih površin. Pomemben del teh polj je namenjen pridelavi paradižnika. Okoli 3500 pridelovalcev na približno 26.000 hektarih zemlje na leto pridela približno 2,2 milijona ton tega sadeža, kar je pomemben delež celotne italijanske proizvodnje.
V getu Torretta Antonacci v zimskih mesecih živi okoli 800 migrantov, poleti tudi do 2000. FOTO: Gašper Završnik
V takšnih okoliščinah se je marginalizacija migrantov v Foggii prepletla s prakso nezakonitega sistema posredovanja delovne sile, ki mu v italijanščini pravijo caporalato, kaporalat. Gre za star sistem, pri katerem posredniki – kaporali – novačijo delavce in jih v zameno za provizijo povežejo z delodajalci.
»Kaporalat je od nekdaj spremljal kmetijsko dejavnost. Pomeni zanašanje na kriminalne posrednike na trgu dela, ki stojijo med povpraševanjem po delovni sili in njeno ponudbo,« je pojasnil Palmisano. »Na tej tradicionalni osnovi, ki se je sčasoma zasidrala tudi v družbeni praksi, se je razvila nova oblika izkoriščanja. Ta se je v veliki meri napajala pri migracijskih tokovih, pa tudi pri nacionalni zakonodaji, zlasti pri Bossi-Finijevem zakonu.«
V provinci Foggia, v kateri je kmetijstvo intenzivno in manj mehanizirano, se je sodobnejša oblika kaporalata razširila skupaj z razmahom pridelave industrijskega paradižnika in pojavom podjetij za njegovo predelavo, ki so določila odkupno ceno in jo agresivno potiskala navzdol, je poudaril Palmisano. Pritisk se je nato prenesel po vsej proizvodni verigi. Da bi znižali stroške, so pridelovalci kot poceni delovno silo izkoriščali migrante iz getov, kot sta Borgo Mezzanone in Torretta Antonacci.
Z večjo proizvodnjo in povpraševanjem po sezonski delovni sili so se širila tudi barakarska naselja, prav tako se je povečala potreba po nadzoru nad delavci. »Danes lahko kaporale iz province Foggia štejemo med najmočnejše, najbogatejše in najbolj nasilne v Italiji,« je povedal sociolog. Številni izmed njih so tujci z urejenim statusom, ki »med podjetji in delavci posredujejo celo lažje kot Italijani«.
»Znašel sem se v pasti«
Okrutnost kaporalata v Apuliji je na lastni koži občutil Yvan Sagnet, ki je iz Kameruna zaradi študija prišel v Italijo leta 2008. Na Politehnični univerzi v Torinu je dobil štipendijo, ki jo je po nekaj letih zaradi nedokončanih izpitov izgubil. Da bi lahko nadaljeval izobraževanje, si je moral najti delo. Na priporočilo prijatelja se je poleti odpravil v Nardò na skrajnem jugu Apeninskega polotoka, kjer so iskali delavce za pobiranje paradižnika. »Prvi stik z realnostjo me je močno pretresel. Ničesar nisem vedel o tem svetu. Jasno mi je bilo samo, da moram delati. Tam sem odkril popolnoma drugačno Italijo od tiste, ki sem jo poznal s fakultete in iz vsakdana v Torinu,« je podoživel spomine.
Marginalizacija migrantov se je v Foggii prepletla s prakso nezakonitega sistema posredovanja delovne sile, ki mu v italijanščini pravijo caporalato, kaporalat. FOTO: Max Rossi/Reuters
Pristal je v getu na obrobju mesta, kjer je v tistem času živelo približno 1200 priseljencev. Barake so bile zgrajene iz kartona, plastike in odpadnega materiala. Osnovne infrastrukture ni bilo. Po nočnem potovanju si je zaželel prhe, a je bilo na voljo le nekaj kopalnic, za katere je bilo treba čakati v vrsti tudi po več ur. »Zame je bil to popoln šok,« se je spominjal. Hotel se je vrniti v Torino, vendar ni imel denarja za vozovnico. »Tako sem se znašel v pasti.«
V pogovorih z drugimi prebivalci geta je kmalu izvedel, kako sistem deluje. Takrat je prvič slišal besedo kaporalat. »Rekli so mi: če hočeš delati, moraš priti v stik s kaporalom,« se je spominjal. Ko je vprašal, kaj to pomeni, so mu preprosto odgovorili: »To je človek, ki nam daje delo. Brez njega ne moreš nič.«
Delovnik se je začel ob štirih zjutraj. Posrednik je prišel z lastnim prevozom in odpeljal delavce do nasadov paradižnika. Vozila so bila prenatrpana: v kombi, v katerem bi po zakonu smelo sedeti devet ljudi, jih je stlačil tudi po trideset.
Kmalu se je v naselju pojavil eden izmed njih. »Bil je tujec, tako kot mi. Veliko migrantov je šlo k njemu in ga prosilo za delo, zato sem naredil enako. Vzel nam je dokumente in rekel: ‘Počakajte, uredil vam bom pogodbo’,« je pojasnil Sagnet. Nato je izginil. Z novicami o delu se je vrnil šele čez dva oziroma tri tedne.
Delovnik se je začel ob štirih zjutraj. Posrednik je prišel z lastnim prevozom in odpeljal delavce do nasadov paradižnika. Vozila so bila prenatrpana: v kombi, v katerem bi po zakonu smelo sedeti devet ljudi, jih je stlačil tudi po trideset. »Bili smo kot sardine,« je dejal Sagnet. V notranjosti ni bilo niti sedežev, saj jih je- kaporal odstranil, da bi naredil več prostora, poti do delovišč so bile dolge tudi do petdeset ali sto kilometrov.
Plačani niso bili na uro oziroma na dan, temveč po učinku. »Za en zaboj, težek približno 300 kilogramov, smo dobili 3,50 evra,« je pojasnil. V običajnem delovniku je napolnil štiri, kar je pomenilo 14 evrov mezde. Pa vendar to ni bil znesek, ki mu je na koncu ostal v žepu. Kaporal jim je zaračunal prevoz, med odmorom jim je prodajal še sendviče in vodo. »Ko si vse odštel, si po šestnajstih urah dela zaslužil približno štiri evre,« je poudaril. »To je bil eden od najtežjih trenutkov v mojem življenju.«
Upor proti izkoriščanju
Travmatična izkušnja na apulijskih poljih ga je napeljala k uporu. »Preprosto nisem več zdržal. Vsak dan je bil enak. [Kaporal] je kričal na nas, nas porival, žalil …,« je opisal Sagnet. Kaplja čez rob je bila, ko jim je nekega dne ukazal, naj paradižnik pobirajo enega po enega, ker je bil namenjen za prodajo kot sveža zelenjava. »Rekel sem mu: če bomo delali tako, bomo v celem dnevu napolnili komaj en zaboj.«
Pripomba mu ni bila všeč. »Vprašal me je, kdo sem, da mu govorim, kaj naj počne, nato me je začel pretepati.« Na pomoč so mu priskočili tovariši, s katerimi so po nasilnem izbruhu skovali načrt za stavko. Delavci so blokirali cesto med Nardòjem in Leccejem ter prvič javno opozorili na razmere v kmetijstvu. »Takrat se je začel moj boj,« je povedal Sagnet. »Bil sem študent, potem pa se je moje življenje popolnoma spremenilo.«
Protesti migrantov proti kaporalatu leta 2018. FOTO: Alessandro Bianchi/Reuters
Upor je odprl širšo razpravo o izkoriščanju v italijanskem kmetijstvu in prispeval k sprejetju zakona proti tej nezakoniti praksi leta 2016. Sagnet je začel sodelovati s sindikati in po različnih delih države spremljati sezonske delavce, ki se selijo od ene letine do druge: od paradižnika v Apuliji do pomaranč v Kalabriji. Leta 2017 je ustanovil nevladno organizacijo No Cap, s katero poskuša rešiti delavce kaporalata, jim pomagati do rednih zaposlitev ter jih spraviti iz barakarskih naselij.
Casa Sankara
Osebno izkušnjo s kaporalatom je v boj proti izkoriščanju priseljencev preobrazil tudi Mbaye Ndiaye, ki je zagnal projekt Casa Sankara, poimenovan po revolucionarnem voditelju iz Burkine Faso Thomasu Sankari.
Petinšestdesetletni Senegalec se je preselil v Italijo pred približno dvema desetletjema, najprej v Milano, nato ga je pot pripeljala na jug države, kjer se je na kratko preživljal z agrikulturnim delom. »Razmere so bile zelo težke. Plačevali so nam po tri evre na zaboj paradižnika, včasih še manj,« je podoživel začetke v Evropi. Po eni sezoni takšnega dela je sklenil, da mora stvari spremeniti.
Caso Sankara je zasnoval kot začasno zatočišče za migrante, ki iščejo pot iz getov in sistema nezakonitega posredovanja dela. Danes v zabojniškem naselju ob prašni cesti med Foggio in San Severom v skromnih razmerah, a neprimerljivo dostojnejših kot v getih, prebiva okoli 500 ljudi trinajstih narodnosti. Večina je Afričanov, predvsem iz Senegala, Gambije, Slonokoščene obale, Benina in Toga. V skupnosti lahko ostanejo tudi do dve leti. V tem času jim organizacija pomaga urejati dokumente, iskati stanovanja in navezovati stike z lokalnimi podjetniki.
Mbaye Ndiaye je zasnoval Caso Sankara kot začasno zatočišče za migrante, ki iščejo pot iz getov in sistema nezakonitega posredovanja dela. FOTO: Gašper Završnik
Pomemben del projekta je tudi kmetijska dejavnost. Na 16 hektarih zemlje so zagnali pridelavo paradižnika pod lastno blagovno znamko, s čimer si želijo ustvariti model, ki bi omogočil delavcem večjo samostojnost in stabilnejši dohodek.
Brez večjih sprememb
Odkar sta se Ndiaye in Sagnet uprla kaporalatu, je minilo več kot desetletje. V tem času je Italija sprejela zakonodajo proti tovrstnemu izkoriščanju v kmetijstvu, nastali so številni projekti pomoči delavcem. Toda v grobem se razmere, kot je opozoril Sagnet, niso bistveno spremenile. »Na nekaterih mestih je opaziti majhne izboljšave, sistemsko pa je situacija v Italiji še vedno približno enaka,« je dejal prvi mož organizacije No Cap.
Da je sistem izkoriščanja še vedno trdovratno zasidran v italijanskem kmetijstvu – ne le na jugu države –, je opozorila tudi Francesca Stella iz sindikata FLAI-CGIL. Po njenih besedah obstajajo t. i. »virtuozna podjetja«, ki spoštujejo zakonodajo in kolektivne pogodbe, vendar so bolj izjema kot pravilo.
Na razširjenost problema kaže tudi statistika. Italijanski nacionalni inšpektorat za delo je leta 2024 v kmetijstvu opravil skoraj 9000 nadzorov in odkril kršitve v več kot dveh tretjinah primerov. Pri tem so ugotovili 7884 nepravilno zaposlenih delavcev, v 519 primerih tudi elemente kaznivega dejanja izkoriščanja po členu zakonika, ki ureja kaporalat. Največ takšnih kršitev, petino, so zaznali v Apuliji.
Politična volja in odgovornost
Kljub zakoreninjenosti kaporalata je Sagnet prepričan, da obstaja izhod iz izkoriščevalskega sistema. Po njegovem mnenju bi bilo treba povečati nadzor nad trgom dela in delovanje pristojnega inšpektorja. Prav tako bi bilo treba reformirati sistem posredovanja zaposlitve. »Če delavec potrebuje delo, ne gre na zavod. Pokliče kaporala,« je ponazoril trenutno dinamiko.
Sogovornik je opozoril tudi na stanovanjsko vprašanje in bivanjske razmere. V krajih, kot je Foggia, bi bilo treba zagotoviti delavcem dostopna bivališča, namesto da živijo v improviziranih naseljih, kakršnih v razviti članici sedemindvajseterice ne bi smelo biti. Kritičen je bil tudi do oblasti, ki niso izkoristile evropskih sredstev za gradnjo stanovanj za sezonske delavce, čeprav je kmetijstvo močno odvisno od njihovega dela. »Brez njih bi bila Italija na kolenih,« je bil jasen.
Nevladna organizacija Casa Sankara trenutno zagotavlja prenočišče okoli 500 priseljencem. FOTO: Gašper Završnik
Prav tako bi morali spremeniti migracijsko politiko, ki dovoljenje za prebivanje tesno veže na delo. »Zakon pravi: če hočeš ostati v Italiji, moraš imeti pogodbo o zaposlitvi. Toda če te zaposlijo na črno, kako naj do te sploh prideš?« se je vprašal. Zato je, kot je poudaril, ena od nujnih rešitev regulacija migrantov brez dokumentov, podobno kot so nedavno storili v Španiji pod vlado socialista Pedra Sáncheza. »Uredimo njihov status in začeli bodo plačevati davke. Vse to je na koncu odvisno od politične volje.«
Toda te, kot je razumeti sogovornike, ni. »Po mojem je država v neki meri celo zadovoljna s trenutno situacijo. Tako lahko politično izkorišča temo varnosti in govori, da jo migranti spodkopavajo,« je dejal Emiliano Moccia in kot primer navedel predsednika skrajno desne Lige in podpredsednika vlade Mattea Salvinija, ki je na »tem zgradil velik del politične retorike«. Volje po drugačnem sistemu ni zaznati niti pri delodajalcih. Mbaye Ndiaye meni, da je ključ do sprememb predvsem na njihovi strani. »Konec izkoriščanja je v rokah podjetnikov. Delavec brez sredstev pogosto nima izbire.«
Prav tako ne smemo spregledati vloge velikih trgovskih verig, ki s pritiskom na vse nižje odkupne cene v agroživilski verigi pogosto silijo pridelovalce v zmanjševanje stroškov, posledice pa nosijo delavci na dnu verige. Odgovornosti pa se ne more otresti niti potrošnik. »Ko v trgovini izberemo najcenejši izdelek, je skoraj vedno nekdo plačal razliko. Največkrat je to migrant, ki dela na polju,« je dejal Sagnet. »Zato moramo razmišljati drugače ter izbirati družbeno in okoljsko odgovorne izdelke.«
________________
/
Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.
Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.